VSL Sodba II Cp 902/2017

Jedro

Pritožnica zmotno meni, da bi ji morala biti prisojena odškodnina zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti ne glede na to, ali je prejela splošno anestezijo ali ne, in sicer že na podlagi ugotovitve, da ji ni bila pojasnjena možnost, da lahko pride do popuščanja lokalne anestezije in bo v takem primeru potrebno nadomestiti lokalno anestezijo s splošno. Takšne navedbe niso sklepčne. Kršitev pojasnilne dolžnosti je odškodninskopravno pomembna takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda. Tožnica je kot protipravno ravnanje opredeljevala kršitev pojasnilne dolžnosti glede možnih posledic splošne anestezije, kot škodo pa možgansko atrofijo kot posledico splošne anestezije. Tožničin zahtevek je torej temeljil na predpostavki, da je prejela splošno anestezijo. Ker ni dokazala, da je bila operacija opravljena v splošni anesteziji, ni dokazala povezave med možgansko atrofijo in splošno anestezijo, posledično pa tudi ne povezave med možgansko atrofijo in opustitvijo pojasnilne dolžnosti. Ob ugotovitvi, da tožnica splošne anestezije ni prejela, tako z vidika odškodninske odgovornosti ni bilo treba dalje ugotavljati, ali je toženka svojo pojasnilno obveznost izpolnila. Možganska atrofija namreč s kršitvijo pojasnilne dolžnosti ni mogla biti v pravnorelevantni vzročni zvezi. Poudariti velja tudi, da v izpodbijani sodbi ni bilo zavzeto stališče, da bolnišnica tožnici ni bila dolžna pojasniti vseh možnih tveganj, vezanih na operacijo, kot je to očitno razumela tožnica, nasprotno - celo izrecno je dejalo, da bi bilo pomanjkljivo pojasnilo lahko na načelni ravni problematično. Vendar slednje v postopku P 592/2001 ni bilo več predmet presoje, saj z odškodninskega vidika ne bi moglo privesti do drugačne posledice, ker tožnica ni dokazala, da bi se tveganje, na katerega ni bila opozorjena (tj. neželene posledice splošne anestezije), uresničilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sprememba tožbe dovoli (I. točka izreka), ter nato v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 29.210,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, ter stroške celotnega pravdnega postopka P 592/01 v znesku 11.267,99 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za pravdne stroške, nastale na prvi in drugi stopnji (10.001,99 EUR) od pravnomočnosti sodbe dalje, za stroške, nastale na revizijski stopnji (1.266,00 EUR) pa od 31. 5. 2012 dalje. Posledično je zavrnilo tudi zahtevo na povrnitev stroškov tega postopka (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 983,18 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožnica osebno in po svoji pooblaščenki.

3. V pritožbi, vloženi po pooblaščenki, tožnica sodbo izpodbija iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijane sodbe tako, da sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je v postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Kopru, toženi bolnišnici A. očitala, da je pri operaciji kile odločitev za uporabo splošne anestezije predstavljala strokovno napako, poleg tega toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, saj se tožnica za operacijo ne bi odločila, če bi vedela, da bo lahko opravljena v splošni anesteziji in bi ji bile predstavljene možne posledice. Sodišče je kljub vsem izraženim pomislekom glede vsebine anesteziološkega zapisnika ter kljub izpovedbi dr. K., ki je dopuščal možnost, da je tožnica zaradi neučinkovanja lokalne prejela splošno anestezijo, zaključilo, da tožnica ni prejela splošne anestezije. Četudi zanemarimo vprašanje, ali je bila tožnici splošna anestezija sploh dana, je šlo za operativni poseg, pri katerem v primeru popuščanja lokalne anestezije vedno pride do dopolnitve s splošno anestezijo, zato bi moral zdravnik tožnici to pojasniti in ji predstaviti posledice splošne anestezije. Temelj odškodninskega zahtevka je torej, da sodišče o tem, ali so zdravniki izpolnili pojasnilno dolžnost, sploh ni odločalo. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da tožnica splošne anestezije ni prejela, menilo, da ni več materialnopravno relevantno, ali bi morala biti opozorjena na možnost splošne anestezije in na možnost posledic splošne anestezije. Sodišče napačno zaključuje, da dolžnost tožnici pojasniti tveganja, povezana s prejemom splošne anestezije, sploh ni nastala, ker tožnica splošne anestezije tekom operacije ni prejela. Pacienti morajo biti pred posegi zdravnikov ustrezno informiranani, saj lahko le na ta način izvršujejo svojo pravico do samoodločbe. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 716/2006 s 26. 2. 2009, v kateri je bilo pojasnjeno, da mora zdravnik v primeru, ko šele med operacijo ugotovi, da je potreben dodaten poseg, operacijo prekiniti in lahko poseg izvede šele, če pacient z njim soglaša. Če pa to možnost lahko predvidi že vnaprej, mora o tem pacienta vnaprej obvestiti. Tožeča stranka je izčrpala vsa pravna sredstva glede dokazovanja vzročne zveze med nastalo škodo in zdravniškim posegom, sedanji zahtevek pa je usmerjen zoper delo sodišča, ki o pomanjkanju pojasnilne dolžnosti ni odločilo.

4. V obsežni pritožbi, vloženi osebno, tožnica sodbo prav tako izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Tudi sama predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V bistvenem navaja, da Okrožno sodišče v Kopru v pravdi P 592/2001 zoper bolnišnico A. ni odločilo ne o zahtevku zaradi storjene strokovne napake, ne o kršitvi pojasnilne dolžnosti. Pri zavrnitvi zahtevkov je upoštevalo le del izvedenskega mnenja, ki sta ga pripravila izvedenca nevrologije in anesteziologije (ter ga je tožnica izpodbijala), ne pa tudi drugega dela, ki ga je pripravila izvedenka psihiatrije in ga je tožnica sprejemala. Takšno postopanje ne sodi v okvire proste dokazne ocene. Izvedenca nevrologije in anesteziologije sta le povzela, kar je bilo zapisano v zdravstveni dokumentaciji toženke, sestavljeni pred operacijo. Tako ne drži, da naj bi izvedenca ugotovila, da tožnica ni prejela splošne anestezije in da je anesteziološki zapisnik odraz dejanskega stanja med operacijo. To so protipravne ugotovitve sodišča. Četudi anestezija v zapisniku ni bila navedena, to ne pomeni, da ni bila dana. Ali je bila dana splošna anestezija, bi moralo presojati sodišče in ne izvedenca. Ker je tožena stranka izvedencema pred izdelavo mnenja predložila dokumentacijo, ki ni bila del spisa, je bilo kršeno razpravno načelo in načelo kontradiktornosti. Tožnica se pred izdelavo mnenja do dokumentacije ni mogla opredeliti. Izvedenca nista odgovorila na vprašanje, ali so tožničine težave posledica lokalne ali splošne anestezije ter nista odgovorila na pripombe tožnice na njuno mnenje. Sodišče napačno navaja, da tožnica zaslišanja izvedencev ni predlagala, sicer pa je sodišče dolžno terjati odgovore izvedencev tudi po uradni dolžnosti. Tožničin predlog za postavitev drugega izvedenca je bil zavrnjen brez obrazložitve, saj sodišče ni pojasnilo, v čem vidi jasnost izvedenskega mnenja ter zakaj potem ni uporabilo tudi dela mnenja, ki ga je pripravila izvedenka psihiatrije. Sodišče je vse tožničine dokaze ignoriralo in razsodilo v nasprotju z njimi. Tudi priče so potrdile, da se pri operaciji kile daje tudi splošna narkoza in da je možno, da jo je tožnica prejela. Kljub dokazom, ki so izkazovali pojav možganske atrofije, je sodišče pričakovalo zapis te tudi v anestezijskem zapisniku, čeprav je jasno, da so posledice razvidne šele kasneje. Nadalje sodišče v postopku P 592/2001 ni uporabilo materialnega prava. Pri zahtevku zaradi strokovne napake je povzelo 154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih¹, a ga ni uporabilo, saj ni ugotavljalo predpostavk odškodninske odgovornosti oziroma ravnanja z dolžno skrbnostjo. O zahtevku zaradi pojasnilne dolžnosti sploh ni odločilo, čeprav po sodni praksi že pomanjkljiva pojasnitev predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost. Stališče, da bolnišnica A. tožnici ni bila dolžna pojasniti tveganj, ker tožnica splošne anestezije ni prejela, je nedostojno. Sodišče ni odločalo niti o zakonitosti zdravstvene dokumentacije. Tožnica je trdila, da je anestezijski zapisnik nezakonit na podlagi 54. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, sodišče pa nezakonitosti dokumentacije ne bi smelo sanirati z zaslišanjem zdravnikov, ki so izjavili, da se dokumentacije ne podpisuje. Tudi pritožbeno sodišče je v postopku P 592/2001 ravnalo protipravno. Ni pojasnilo, na katere strokovne ugotovitve izvedencev se opira, kar bi bilo potrebno, saj je sodišče prve stopnje uporabilo le del izvedenskega mnenja. Z ugotovitvami, da v tožničinem primeru ni šlo za nujen operativni poseg in da ni logično, da bi ji s tako naglico in na tak način dali splošno anestezijo, je na novo ugotavljalo dejansko stanje ter dodajalo razloge k prvostopenjski sodbi. Samo je presojalo strokovna medicinska vprašanja ter izvide v preiskavah CT in MRI. Ni pojasnilo, zakaj je spremenilo vsebino izvidov nevrologa prof. D. in radiologa dr. S. Tudi kršitve pojasnilne dolžnosti ni obravnavalo. Vrhovno sodišče pa se ni opredelilo do očitkov o kršitvi materialnega prava in procesnega zakona s strani nižjih sodišč. Ni preverjalo, da nižji sodišči pri sojenju nista uporabili prava in sodne prakse, ter se ni se opredelilo do očitka, da je pritožbeno sodišče k sodbi dodalo nove razloge in dejansko stanje. V predmetnem postopku zaradi protipravnega ravnanja sodišč pa sodišče prve stopnje ni obravnavalo zatrjevane opustitve uporabe procesnih pravil glede dokazovanja z izvedenci, očitka neodločanja o tožbenem zahtevku ter kršitve pravice do izjave v postopku P 592/2001. Tožnice ni zaslišalo, odločitve o tem tudi ni obrazložilo, s čimer je tožnici kršilo pravico do izjave in sodelovanja.

5. Pritožbi sta bili vročeni toženi stranki, ki nanju ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožnica je na podlagi 26. člena Ustave RS uveljavljala odškodninsko odgovornost države zaradi očitanih protipravnih ravnanj Okrožnega sodišča v Kopru, pritožbenega ter revizijskega sodišča v postopku, v katerem je od bolnišnice A. zahtevala plačilo odškodnine zaradi strokovne napake oziroma opustitve pojasnilne dolžnosti. Tožbo je gradila na prepričanju, da je sodišče prve stopnje v postopku P 592/2001² grobo kršilo postopkovna določila o dokazovanju z izvedenci, da ni uporabilo materialnega prava ter ni odločilo o kršitvi pojasnilne dolžnosti. Protipravnost ravnanja sodišča druge stopnje naj bi bila v tem, da pritožbenih razlogov sploh ni obravnavalo ter da je nedopustno dopolnjevalo dejansko stanje z lastnimi ugotovitvami ter novimi razlogi k obrazložitvi. Protipravno naj bi ravnalo tudi Vrhovno sodišče ob odločanju o reviziji, saj naj bi njene očitke o kršitvi prava spregledalo ter ravno tako kot sodišči nižjih stopenj odreklo odločanje o kršitvi pojasnilne dolžnosti.

8. Odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje sodišč temelji na določbi 26. člena Ustave, ki določa, da ima vsak pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ravnanje nosilca oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, pa je treba izhajati iz narave njegovega dela. V naravi pravnega odločanja je, da je pogosto mogoča različna presoja dejanskih in pravnih vprašanj. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ali kršitev določb pravdnega postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja.³ Za sanacijo tovrstnih kršitev so predvidena redna in izredna pravna sredstva. Ko gre za sodniške napake, so lahko podlaga odškodninske odgovornosti samo grobe kršitve sodniške dolžnosti - sodniška samovolja pri razlagi prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (ki se izraža prek očitne napačnosti), zloraba oblasti, korupcija in druge grobe kršitve poštenosti postopka. V odškodninski pravdi zaradi zatrjevanega nepravilnega sojenja tako ni mogoče ponovno obravnavati vseh vprašanj, ki so bila že rešena v predhodnem sojenju. Namen sodnega postopka je namreč, da se spor vsebinsko dokončno razreši in da ima rešitev učinek pravnomočnosti.⁴ Presoja se zgolj, ali je podana kvalificirana, očitna protipravnost. Sodišče prve stopnje je navedeno pravno podlago pravilno uporabilo, presoji sodišča prve stopnje, da zatrjevane kršitve ne predstavljajo kvalificirane protipravnosti v pomenu, ki bi utemeljeval odškodninsko odgovornost države, pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

9. Pritožnica v večjem delu pritožbe izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v postopku P 592/2001, saj meni, da je bilo napačno ugotovljeno, da splošne anestezije ni prejela. Tako navaja, da je sodišče upoštevalo le del izvedenskega mnenja, ki sta ga pripravila izvedenca nevrologije in anesteziologije, ne pa tudi mnenja izvedenke psihiatrije, ter ignoriralo dokaze, ki so ji šli v korist. Graja način izdelave izvedenskega mnenja, saj naj bi izvedenca le povzela zdravstveno dokumentacijo toženke, sklicevanje sodišča na anesteziološki zapisnik, češ da njegova vsebina ne dokazuje, da ji anestezija ni bila dana, poleg tega sodišču očita, da ji je nerazumno štelo v škodo, da možganska atrofija ni bila zabeležena že v anesteziološkem zapisniku. Sodišče prve stopnje je glede navedenih očitkov tožnici že pojasnilo, da v pravdnem postopku velja načelo proste dokazne ocene, ki je pridržana razsojajočemu sodniku, zato njene primernosti v predmetnem postopku ni mogoče presojati. Prosta dokazna ocena seveda ne pomeni, da se sodnik odloča zgolj na podlagi intimnega prepričanja ter da mu argumentov za svoje naziranje ni treba pojasniti. "Prostost" dokazne ocene je v tem, da sodnik pri presoji dokazov ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev. Sodnik je prost pri izboru dokazov, metodi njihove izvedbe ter oceni njihove dokazne vrednosti.⁵ Sicer pa mora biti prepričanje sodišča, da je določeno dejstvo dokazano, racionalno argumentirano ter skladno z metodološkim napotilom 8. člena Zakona o pravdnem postopku, po katerem mora biti dokazna ocena vestna, skrbna in analitično sintetična. Ker so podlaga za odškodninsko odgovornost države lahko le hude postopkovne kršitve, je presoja v predmetni zadevi omejena na vprašanje, ali je bil metodološki napotek grobo in očitno kršen, dokazna ocena pa očitno napačna.

10. V izpodbijani sodbi je povzeta dokazna ocena sodišča prve stopnje zadevi P 592/2001, na podlagi povzetega pa je pravilno zaključeno, da ni zaznati nobene grobe ali očitne kršitve pravil o dokazni oceni. Sodišče sojenja ni prepustilo izvedencema, kot trdi pritožba, niti se ni oprlo zgolj na njuno mnenje, temveč na uspeh celotnega dokaznega postopka. Zaključek, da tožnica ni dokazala, da bi ji bila med operacijo dana splošna anestezija, ni bil sprejet arbitrarno, temveč na podlagi presoje vseh izvedenih dokazov, tj. vse predložene dokumentacije, vključno z dokumentacijo, ki jo je v podporo svojih navedb predložila tožnica, zaslišanja tožnice, številnih prič in pridobitve izvedenskega mnenja. Dokazna ocena je bila obrazložena in ni imela očitnih pomanjkljivosti. Sodišče se je opredelilo do vseh izvedenih dokazov, kot tudi do tožničinih argumentov o njihovi dokazni vrednosti. Tako je upoštevalo, da je tožnica oporekala vsebini anesteziološkega zapisnika, češ da ni bil (ustrezno) podpisan, ter je njegovo verodostojnost preverilo z zaslišanjem zdravnikov, ki so sodelovali pri posegu. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da se je sodišče oprlo na nezakonit dokaz (nepodpisan zapisnik). Tožnici je bilo že pojasnjeno, da odsotnost podpisa ne pomeni, da zapisnik ne more predstavljati dokaza v pravdnem postopku ter da je presoja dokazne vrednosti listine pridržana sodišču po izvedbi dokaznega postopka. Sodišče ni postavilo nerazumne zahteve, da bi morala biti atrofija možganov ugotovljena že v anesteziološkem zapisniku, kot trdi pritožba, temveč je zgolj kot dodatni argument o verodostojnosti vsebine zapisnika navedlo, da ob sestavi zapisnika vpleteni še niso mogli vedeti, da ima tožnica atrofijo možganov. Tožnica v pritožbi vztraja, da bi moralo sodišče pojasniti, zakaj ni sprejelo mnenja izvedenke psihiatrije, ki ga sama sprejema in ji je bilo močno v korist. Vendar pri tem spregleda, da tudi izvedenka psihiatrične stroke ni ugotovila, da bi bila tožnici dana splošna anestezija. To vprašanje je bilo postavljeno izvedencema anestezilogije in nevrologije, ki sta pojasnila, da tožnica pri operaciji kile ni dobila splošne, ampak lokalno - spinalno anestezijo v kombinaciji s sedacijo, ter da med posegom ni prišlo do motenj krvnega obtoka in posledično do možganskih okvar zaradi pomanjkanja kisika.⁶ Izvedenka psihiatrije je odgovarjala zgolj na vprašanje, kaj bi lahko bilo vzrok tožničinih težav, pri čemer vzroka ni mogla enoznačno opredeliti. Glede na to se sodišču do ugotovitev te izvedenke ni bilo treba izrecno opredeljevati, saj njeno mnenje ni bilo v nasprotju z ugotovitvami izvedencev nevrologije in anesteziologije.

11. Tožnica niti grobe ali očitne kršitve procesnih pravil v postopku P 592/2001 ni izkazala. Tako ni dokazala, da bi ji bila kršena pravica do izjave, saj ji je bil zapisnik operacije posredovan dovolj zgodaj tekom postopka, da se je lahko do njegove vsebine opredelila. Tožničin predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja je bil obrazloženo zavrnjen, in sicer iz razloga, ker je bilo že pridobljeno mnenje zelo jasno. Glede očitka, da bi moralo sodišče izvedenca tudi zaslišati, je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnica njunega zaslišanja sploh ni predlagala. Tožničino naziranje, da bi ju moralo sodišče zaslišati vseeno, ni utemeljeno že zato, ker je sodišče v skladu z razpravnim načelom (7. člen Zakona o pravdnem postopku⁷) vezano na dokazne predloge strank. Tudi tožničin predlog za postavitev novega izvedenca je bil obrazloženo zavrnjen. Tožnica je postavitev novega izvedenca predlagala zaradi ugotavljanja možnih zapletov pri splošni anesteziji, sodišče pa ji je pojasnilo, da je bistveno vprašanje, ali je tožnica dobila splošno anestezijo in ne, kakšne so možne posledice splošne anestezije.

12. Pritožnica v pritožbi vztraja, da so sodišča vseh treh stopenj spregledala, da je tožbeni zahtevek temeljil tudi na kršitvi pojasnilne dolžnosti in so odločanje o tem zahtevku opustila. Meni tudi, da sodišča materialnega prava sploh niso uporabila in niso sprejela vsebinske odločitve. Pritožbeno sodišče takšnim očitkom ne sledi. Sodišče prve stopnje je v zadevi P 592/2001 pojasnilo, da je pravna podlaga za odločanje 154. člen ZOR, ki določa, da mora tisti, ki je drugemu povzročil škodo, le to povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde, ter pojasnilo predpostavke odškodninske odgovornosti. Slednje predstavlja pravilno pravno podlago za odškodninsko odgovornost tako v primeru strokovne napake, kot kršitve pojasnilne dolžnosti. Nadalje je navedlo, da je tožnica bolnišnici A. očitala po eni strani t. i. medicinsko napako zaradi odločitve za splošno anestezijo, po drugi strani pa opustitev pojasnilne dolžnosti, saj se tožnica za operacijo ne bi odločila, če bi vedela, da bo opravljena v splošni anesteziji - ter da je v obeh primerih odločilno dejstvo, ali je tožnica prejela splošno anestezijo. Glede na navedeno ne drži, da bi sodišče spregledalo, da je tožnica zahtevek utemeljevala tudi s kršitvijo pojasnilne dolžnosti, oziroma da ni odločilo o nobeni izmed vtoževanih podlag. Ugotovitev, da tožnica splošne anestezije ni prejela, je predstavljala razlog za zavrnitev zahtevka po obeh podlagah brez nadaljnje presoje, ali je ravnanje bolnišnice mogoče okvalificirati kot strokovno napako oziroma ali je bila tožnica o možnosti uporabe splošne anestezije in tveganjih pri tem ustrezno obveščena. Takšnemu materialnopravnemu naziranju sta pritrdili tudi instančni sodišči.

13. Pritožnica zmotno meni, da bi ji morala biti prisojena odškodnina zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti ne glede na to, ali je prejela splošno anestezijo ali ne, in sicer že na podlagi ugotovitve, da ji ni bila pojasnjena možnost, da lahko pride do popuščanja lokalne anestezije in bo v takem primeru potrebno nadomestiti lokalno anestezijo s splošno. Takšne navedbe niso sklepčne. Kršitev pojasnilne dolžnosti je odškodninskopravno pomembna takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.⁸ Tožnica je kot protipravno ravnanje opredeljevala kršitev pojasnilne dolžnosti glede možnih posledic splošne anestezije, kot škodo pa možgansko atrofijo kot posledico splošne anestezije. Tožničin zahtevek je torej temeljil na predpostavki, da je prejela splošno anestezijo. Ker ni dokazala, da je bila operacija opravljena v splošni anesteziji, ni dokazala povezave med možgansko atrofijo in splošno anestezijo, posledično pa tudi ne povezave med možgansko atrofijo in opustitvijo pojasnilne dolžnosti. Ob ugotovitvi, da tožnica splošne anestezije ni prejela, tako z vidika odškodninske odgovornosti ni bilo treba dalje ugotavljati, ali je toženka svojo pojasnilno obveznost izpolnila. Možganska atrofija namreč s kršitvijo pojasnilne dolžnosti ni mogla biti v pravnorelevantni vzročni zvezi. Poudariti velja tudi, da v izpodbijani sodbi ni bilo zavzeto stališče, da bolnišnica A. tožnici ni bila dolžna pojasniti vseh možnih tveganj, vezanih na operacijo, kot je to očitno razumela tožnica, nasprotno - celo izrecno je dejalo, da bi bilo pomanjkljivo pojasnilo lahko na načelni ravni problematično. Vendar slednje v postopku P 592/2001 ni bilo več predmet presoje, saj z odškodninskega vidika ne bi moglo privesti do drugačne posledice, ker tožnica ni dokazala, da bi se tveganje, na katerega ni bila opozorjena (tj. neželene posledice splošne anestezije), uresničilo.

14. Pravilni so nadalje zaključki, da tudi pritožbeno sodišče v postopku P 592/2001 ni zagrešilo nobene očitne kršitve materialnega ali procesnega prava, ki bi lahko dosegla standard kvalificirane protipravnosti in imela za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke. Odgovorilo je na tožničine očitke o procesnih in materialnopravnih kršitvah, pri čemer je bilo že v izpodbijani sodbi pojasnjeno, da je dolžnost obrazložitve instančnih sodišč nižja, kadar pritrjujejo pravnemu naziranju in argumentaciji nižjega sodišča. Na pritožbeni stopnji ni prišlo do nove in drugačne ugotovitve dejanskega stanja, temveč je sodišče sprejelo ugotovitve dotedanjega dokaznega postopka. Domnevno nove ugotovitve sodišča druge stopnje, tj. da ni šlo za nujen operativni poseg in da tožnica o krvavitvi ni izpovedala, so predstavljale odgovor sodišča na pritožbene navedbe.⁹ Pritožbeno sodišče tudi ni samovoljno ter brez potrebnega strokovnega znanja analiziralo zdravniških izvidov, temveč je zgolj povzelo mnenje, ki sta ga o tožničinih izvidih podala izvedenca. Tožnica niti protipravnega ravnanja Vrhovnega sodišča ob odločanju o njeni reviziji ni izkazala, saj se je revizijsko sodišče z ugotovitvijo, da procesnih kršitev ni bilo ter da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, do njenih očitkov vsebinsko opredelilo.

15. Že iz do sedaj povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem postopku izčrpno obravnavalo vse tožničine očitke, med drugim tudi glede neuporabe procesnih pravil o dokazovanju z izvedenci, grajanja izostanka odločitve o tožbenem zahtevku ter o kršitvi pravice do izjave v postopku P 592/2001. Pritožbena graja, da teh očitkov ni obravnavalo, ni utemeljena. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje tožnice ni pojasnilo. Pojasnilo je, da je bilo zaslišanje tožnice nepotrebno, saj je bilo dejansko stanje na podlagi njenih obsežnih navedb v vlogah ter s predloženimi listinami že dovolj razjasnjeno ter je bila tožnici zagotovljena možnost sodelovanja v postopku, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Sicer pa tožnica predloga za svoje zaslišanje ni substancirala in ni pojasnila, katera dejstva bi s svojim zaslišanjem dokazovala, medtem ko je bila za presojo tožničinih navedb o ravnanju sodišč v postopku P 592/2001 odločilna predložena dokumentacija iz tega postopka.

16. Pritožbeno sodišče je tako ob ugotovitvi, da uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo, pritožbi tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). V obrazložitvi se je opredelilo le do navedb, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. SFRJ, št. 29/1978, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOR.
² Postopek zoper bolnišnico A. je bil pred Okrožnim sodiščem v K. voden pod opr. št. P 592/2001. O tožničini pritožbi je odločilo Višje sodišče v K. s sodbo I Cp 1801/2006 s 15. 4. 2008, o reviziji pa je bilo odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 1031/2008 z 31. 5. 2012. V nadaljevanju obrazložitve bo zaradi večje jasnosti pri sklicevanju na ta postopek uporabljena opr. št. P 592/2001.
³ Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji 14. 12. 1995. Primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 101/2010, II Ips 64/2010, II Ips 1014/2007, II Ips 660/2007, II Ips 556/2002, II Ips 35/98, II Ips 406/95 in druge.
⁴ J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, v: Pravni letopis, 2013. Primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 142/2005 in II Ips 139/2011.
⁵ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 626/2013.
⁶ S tem sta odgovorila na vprašanje, ali so tožničine težave posledica splošne anestezije, ki ga tožnica kot neodgovorjenega izpostavlja v pritožbi.
⁷ Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.
⁸ Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS št. 207/2015, II Ips 94/2015, ter Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1439/2016.
⁹ Tožnica je šele v pritožbi pričela navajati, da je bilo potrebno hitro ukrepanje zaradi zareze v trebuh ter tudi sama navajala, da operacija kile ni pomenila nujnega posega.

Datum zadnje spremembe:

07.12.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 130/99
• VSL sodba I Cpg 1570/2013
• VSL sodba I Cpg 292/2010