<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba IV Cp 1741/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:IV.CP.1741.2017
Evidenčna številka:VSL00004172
Datum odločbe:05.10.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:sprememba preživnine - znižanje preživnine - višina preživnine - nadstandardna preživnina - potrebe otroka - zmožnosti staršev - sodna poravnava v sporih iz razmerij med starši in otroki - dovoljenost sodne poravnave - pravnomočnost - odločanje o stroških po prostem preudarku

Jedro

Preživnina se določa glede na konkretne zmožnosti staršev in konkretne potrebe otrok (129. člen ZZZDR). Zmožnosti staršev in potrebe otrok so zelo različne, tako tudi prisojene preživnine. Višine se začno pri skoraj simboličnih preživninah v primeru bolnih, za delo nesposobnih, trajno brezposlenih zavezancev brez premoženja ali takšnih, ki so na prestajanju zaporne kazni in rastejo preko nižjih, povprečnih, višjih (v to skupino se uvršča preživnina, ki jo je dolžan plačevati tožnik) in visokih do nadstandardnih preživnin. Sodna praksa je že večkrat pojasnila, da je treba potrebe otrok zadovoljevati v približno takšnem vrstnem redu, kot so te nanizane v drugem odstavku 129.a člena ZZZDR. Najprej je treba pokriti stroške bivanja, hrane, oblačil in obutve, nato varstva, izobraževanja in vzgoje, nazadnje še (če zmožnosti staršev to omogočajo) oddiha in razvedrila. Ker zmožnosti tožnika in toženčeve matere to omogočajo, je razumljivo, da preživnina za toženca pokriva širši spekter potreb, tudi takšne, ki niso eksistencialnega pomena.

To, da se preživninskemu zavezancu rodijo otroci, predstavlja spremembo in poveča stroške, a sprememba ni odločilna v smislu določbe 132. člena ZZZDR oziroma ne predstavlja spremembe premoženjskih zmožnosti tedaj, ko so te dovolj dobre oziroma tedaj, ko tudi rojstvo otrok ne poruši vrednostnega sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za znižanje preživnine za mladoletnega toženca z 429,90 EUR na 160 EUR in tožniku naložilo, da mora tožencu povrniti 575,89 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Meni, da si razlogi sodbe nasprotujejo, ko sodišče prve stopnje pojasni, da je pri tovrstnih tožbenih zahtevkih treba vrednostno primerjati okoliščine iz časa prve določitve preživnine s sedanjimi, nato pa številnih okoliščin sploh ne presoja, čeprav so bile pri prvi določitvi preživnine bistvene. Tožnik se je zavezal plačevati nesorazmerno preživnino, ker je bil v postopku brez kvalificiranega pooblaščenca, o svojih pravicah in kriterijih za primerno preživnino pa ni bil poučen.

Kot neživljenjski pritožnik ocenjuje zaključek sodišča prve stopnje, ki verjame toženčevi zakoniti zastopnici, da so stroški dečka v letu 2009 dosegali med 600 in 700 EUR. To je povsem nerealno in če bi to držalo, večina staršev ne bi mogla preživeti svojih otrok. Dejansko stanje je ostalo neugotovljeno, ker sodišče ni seštelo realnih stroškov toženca.

Sodišče ni upoštevalo, čemu je preživnina namenjena. Namenjena je preživljanju otroka, ne pa zagotavljanju luksuza. S poravnavo dogovorjena preživnina pa ni izraz toženčevih dejanskih potreb, temveč izraz predpostavke, da je treba otroku nuditi povsem nepotreben in neprimeren luksuz. Sodna praksa je poudarila, da ima širjenje nadstandardnih potreb meje pri še tako bogatih starših. Toženec nima posebnih potreb, ki bi opravičevale tako visoko preživnino. Svoj delež krivde za takšno odločitev nosi sodišče, ki v letu 2009 ob sklenitvi sodne poravnave ni opozorilo na nesorazmerno visoko preživnino. Nesorazmerno določitev preživnine bi moralo sodišče sedaj sanirati tako, da bi ugotavljalo, ali je bila realna tedaj in ali je realna glede na potrebe otroka sedaj. S tako določeno preživnino dečka v celoti preživlja tožnik, materi pa ni treba prispevati ničesar.

Pritožniku se zdi zaključek sodišča, da ni zatrjeval znižanja dečkovih potreb, protispisen. Pojasnil je, da devetletni otrok ne rabi več plenic in ne hodi v vrtec, toženka temu ni nasprotovala. Sam pa je nasprotoval trditvam zakonite zastopnice, o tem, koliko otrok potroši.

Nerazumljivo je stališče sodišča prve stopnje, da rojstvo dveh otrok samo po sebi še ne pomeni spremenjene okoliščine; seveda je to povezano z dodatnimi stroški.

Meni še, da je sodišče prve stopnje je zgolj posplošeno ugotovilo, kakšni so stroški tožnika in njegove družine, ti močno presegajo 2.500 EUR mesečno, se nekorektno opredelilo do odpovedi delovnega razmerja A. A. in do tožnikovega premoženjskega stanja - avtomobilov, avtodoma, urejanja hiše in okolice, odločitev pa je v nasprotju z načelom pravičnosti.

Pritožnik še zaključuje, da ni nikdar trdil, da bi se njegovi dohodki zmanjšali.

Nazadnje izpodbija še odločitev o pravdnih stroških, ki ne sledi določbi 413. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in zadostni, si ne nasprotujejo1 in tudi ne nasprotujejo izreku sodbe; prav tako ni nobenega nasprotja med tem, kar je v sodbi navedeno o vsebini listin oziroma zapisnikov, in med samimi temi listinami in zapisniki. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej niso podane.

6. Pravno podlago za odločitev o spremembi pravnomočno urejene preživnine predstavlja določba 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca, zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Predpogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine je bistveno porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka. Vsaka sprememba na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. Tak pristop bi namreč povzročil, da bi se o višini vsakokratne mesečne preživnine odločalo v kontinuiranih sodnih postopkih, kar bi vsebinsko izvotlilo pravnomočnost sodne odločbe.2

7. Ne le do izvotlitve instituta pravnomočnosti, ampak do nedopustnega posega v pravnomočnost3, pa bi prišlo z ravnanjem, za kakršno se zavzema pritožnik - s presojo, ali je bila s sodno poravnavo v prejšnjem postopku II P 439/2009 dogovorjena preživnina "realna", ali so bili zatrjevani in upoštevani življenjski stroški otroka realni, ali gre za priznanje česa več kot potrebnih stroškov. Prav enako velja za izpostavljanje tega, da tožnik ni imel strokovnega pooblaščenca. Nerazumevanje vloge sodišča v postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki pa predstavlja nalaganje odgovornosti za vsebino sodne poravnave, s katero se je procesno sposoben tožnik, oče otroka, ki bolj kot kdorkoli drug ve, koliko otrok in družina (po)rabita za življenje (ali pa bi bilo to vsaj pričakovati), na sodišče. To ob sklepanju sodne poravnave ne sme priznati razpolaganj strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (3. odstavek 3. člena ZPP) in ne dovoli poravnave, če ta ni v skladu z interesi otroka (2. odstavek 412. člena ZPP). Tožnikove trditve prav v nobenem delu niso takšne, da bi bilo mogoče zaključiti, da je sodišče dopustilo poravnavo ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom ali pa ni v skladu z interesi otroka.

8. Sklicevanje pritožnika na to, kakšna je povprečna mesečna plača v Republiki Sloveniji, koliko otrok ima povprečna družina in da starši otrok ne bi mogli preživeti, če bi bile potreba takšne kot se ugotavlja za toženca, je za odločitev v obravnavani zadevi popolnoma nepomembno. Preživnina se določa glede na konkretne zmožnosti staršev in konkretne potrebe otrok (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR). Zmožnosti staršev in potrebe otrok so zelo različne, tako tudi prisojene preživnine. Višine se začno pri skoraj simboličnih preživninah v primeru bolnih, za delo nesposobnih, trajno brezposlenih zavezancev brez premoženja ali takšnih, ki so na prestajanju zaporne kazni4 in rastejo preko nižjih5, povprečnih6, višjih7 (v to skupino se uvršča preživnina, ki jo je dolžan plačevati tožnik) in visokih8 do nadstandardnih9 preživnin. Sodna praksa je že večkrat pojasnila, da je treba potrebe otrok zadovoljevati v približno takšnem vrstnem redu, kot so te nanizane v 2. odstavku 129.a člena ZZZDR. Najprej je treba pokriti stroške bivanja, hrane, oblačil in obutve, nato varstva, izobraževanja in vzgoje, nazadnje še (če zmožnosti staršev to omogočajo) oddiha in razvedrila. Ker zmožnosti tožnika in toženčeve matere to omogočajo, je razumljivo, da preživnina za toženca pokriva širši spekter potreb, tudi takšne, ki niso eksistencialnega pomena.

9. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kakšne so njegove premoženjske zmožnosti - prejema skoraj 4.000,00 EUR mesečne plače in 1.134,61 EUR za prihod na delo, reprezentanco, službene poti ...). Na dobre premoženjske zmožnosti kažejo tudi njegovi življenjski stroški in stroški tožnikove družine ter siceršnje premoženjsko stanje. Nepomembno je, ali hiša, vrt, avtomobil in avtodom predstavljajo luksuz ali potrebo, zato se pritožbeno sodišče s pritožbenimi trditvami o teh vprašanj, ne ukvarja.

10. Toženčeve potrebe se niso bistveno spremenile in sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da tožnik tega niti ni konkretizirano trdil. Da deček zdaj ne rabi plenic in ne hodi v vrtec, gotovo drži, a stroške vrtca zamenjajo stroški šolanja, stroške plenic pa drugi stroški, ki jih imajo otroci toženčeve starosti.10

11. Materine zmožnosti se prav tako niso bistveno spremenile. Premoženjske zmožnosti tožnika pa so precej boljše kot v letu 2009, tedaj je zaslužil približno 2.050 EUR, sedaj pa zasluži 4.000 EUR.

12. To, da se preživninskemu zavezancu rodijo otroci, seveda predstavlja spremembo in poveča stroške, a sprememba ni odločilna v smislu določbe 132. člena ZZZDR oziroma ne predstavlja spremembe premoženjskih zmožnosti tedaj, ko so te dovolj dobre oziroma tedaj, ko tudi rojstvo otrok ne poruši vrednostnega sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka.11 Prav za tak primer pa gre glede na zgoraj opisano, pri tožniku in tožencu.

13. Pravilna in skladna z določbo 413. člena ZPP je tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Sodišče v postopkih iz razmerij med starši in otroki o stroških odloči po prostem preudarku. Pritožbeno stališče, da uporaba prostega preudarka praviloma pripelje do odločitve, da vsaka stranka krije svoje stroške, je zgrešeno. Enako velja za stališče, da uspeh v postopku ni relevanten. Tudi ta predstavlja okoliščino, ki jo sodišče (lahko) upošteva ob prostem preudarku. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo s poudarkom, da tožnik v tem postopku ni uspel. Pritožbeno sodišče dodaja, da za tožbo za znižanje preživnine ni mogoče trditi, da je v interesu obeh pravdnih strank, gre za izrazit interes tožnika. Ob neuspehu z zahtevkom za znižanje preživnine, je odločitev sodišča, da mora tožnik tožencu povrniti pravdne stroške pravilna in tudi ne nasprotuje sodni praksi.12

14. Pritožba torej ni utemeljena, razlogi na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa niso podani, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena.

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------
1 Odločitev, ki bi nasprotovala sicer v sodbi pravilno povzeti materialnopravni ureditvi, bi bila materialnopravno napačna, ne bi pa šlo za bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
2 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 79/2016 s 14. 7. 2016.
3 Ni odločilno, da je bila preživnina dogovorjena s sodno poravnavo (in ne dosojena v sodbi). Po večinskem stališču teorije in sodne prakse ima sodna poravnava tudi kvaliteto pravnomočne sodne odločbe. 308. člen ZPP določa da poravnava preprečuje ponovno sojenje o isti stvari, njeno kvaliteto pravnomočne sodne odločbe potrjuje tožba za razveljavitev sodne poravnave kot izredno pravno sredstvo, ki je bilo v naš pravni sistem vneseno leta 1999. Le pravnomočni akti se namreč izpodbijajo z izrednimi pravnimi sredstvi.
4 Na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 292/1994 in Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2094/2013, IV Cp 1277/2012 ter IV Cp 400/2014.
5 Na primer odločbe Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3443/2009, IV Cp 985/2013 in IV Cp 1129/2013.
6 Na primer odločbi Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 104/2014 in IV Cp 1377/2014.
7 Na primer odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1905/2015 in IV Cp 3358/2015.
8 Na primer odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1922/2015.
9 Na primer odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 141/2013.
10 Morda tožnika ni odveč opozoriti na nasprotja v njegovih stališčih. Mesečne potrebe toženca, ocenjene na 600 do 700 EUR, se mu zdijo visoke; a po drugi strani izpostavlja, da njegova družina porabi več kot 2.500 EUR mesečno. Že če družina porabi le 2.500 EUR mesečno, so potrebe tožnika, njegove soproge in dveh otrok prav takšne kot potrebe, ki jih je za toženca ugotovilo sodišče prve stopnje. Rešitev, za katero se zavzema tožnik, bi toženca torej postavila v neutemeljeno slabši položaj. Višje sodišče v Ljubljani je v odločbi IV Cp 3120/2014 poudarilo: "Starši z rojstvom novih otrok prevzamejo nase nove odgovornosti za njihovo preživetje, vzgojo in šolanje, zato se ne morejo izgovarjati na veliko število otrok, temveč se morajo potruditi, da toliko zaslužijo, da lahko preživljajo vse svoje otroke, saj je to njihova dolžnost, ki je določena v 54. členu Ustave RS."
11 Podobno: odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 945/2014.
12 Na primer odločbi Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3471/2015, Višjega sodišča v Celju Cp 355/2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 129, 129a, 129a/2, 132
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 3, 3/3, 308, 412, 412/2, 413

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzMzMz