VSL Sodba I Cp 893/2017

Jedro

Res je, da je o lastninski pravici v pričakovanju mogoče govoriti šele takrat, ko bi se upravičenec že lahko vknjižil kot lastnik nepremičnine, vendar se toženca v obravnavanem primeru ne moreta sklicevati na svojo prednost pred tožnikoma. Ni namreč mogoče spregledati dejstva, da sta toženca predlagala izvršbo svoje terjatve iz posojilne pogodbe na sporne nepremičnine potem, ko sta izvedela, da je bila prodaja tožnikoma odobrena, in da sta s svojo (neutemeljeno) pritožbo dosegla odložitev nastopa pravnomočnosti odločbe pristojne upravne enote, ki sta jo tožnika potrebovala za vknjižbo. Takšno nepošteno ravnanje ne more uživati pravnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ni dopustna izvršba na nepremičnine J. T. in A. T., vpisane v k. o. X, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu In 91/2015 z dne 29. 10. 2015. Obenem je tožencema naložilo, da morata tožnikoma povrniti 3.251,42 EUR njunih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženca se v pritožbi sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da tožnika v resnici nimata lastninske pravice v pričakovanju, ki bi lahko preprečila izvršbo. Za sporne nepremičnine nista še ničesar plačala, za povrh pa se sklicujeta na ceno, ki je petkrat nižja od dejanske vrednosti, ocenjene v izvršilnem postopku. Poleg tega je bilo plačilo kupnine pogoj za veljavnost prodajne pogodbe. Tožnika sta od zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe odstopila in si razdelila kmetijo obeh dolžnikov. Upravna enota je sicer odobrila posel, vendar zdaj manjka zavezovalni pravni posel. Tožnika bi v šestih letih že lahko zavarovala vrstni red pridobitve lastninske pravice z ustreznim vpisom v zemljiško knjigo, pa tega nista storila. Odločba upravne enote o odobritvi posla je postala pravnomočna šele v maju 2016. Ker sta si tožnika mimo pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu P 163/2010 z dne 17. 9. 2013 razdelila nepremičnine, ki so bile ponujene v prodajo, ta sodba ne more nadomestiti zemljiškoknjižnega dovolila. Poleg tega sodba vsebuje pogoj (odobritev upravne enote in plačilo kupnine), medtem ko mora biti zemljiškoknjižno dovolilo nepogojno. Sodišče bi zaradi prekluzije smelo upoštevati le dejstva in dokaze, ki sta jih tožnika navedla in predlagala v tožbi, ne pa njunih poznejših trditev o zarubljeni kupnini in nedobrovernosti tožencev. Iz istega razloga tožnika nista upravičena do povrnitve stroškov za njune nadaljnje vloge v postopku. Sodišče ni zaslišalo strank, čeprav sta toženca to predlagala. Sodišče tudi ni zaščitilo dolžnikov, ki jima grozi, da bosta ostala brez spornih nepremičnin, ne da bi jima tožnika plačala kupnino.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so potrebna za pravilno materialnopravno presojo spornega pravnega razmerja. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se je že izreklo o vprašanjih, ki jih toženca znova načenjata v pritožbi. Dejanski in pravni razlogi, na katere je oprlo svojo odločitev, so pravilni.

6. Toženca tudi po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno odrekata tožnikoma njuno lastninsko pravico v pričakovanju na nepremičninah, ki so predmet sporne izvršbe. Prav tako neutemeljen je ugovor tožencev, da tožnika nista zavarovala vrstnega reda pridobitve lastninske pravice z ustreznim zemljiškoknjižnim vpisom. Toženca bi morebiti lahko očitala tožnikoma premajhno skrbnost le, če bi bila sama dobroverna, kar pa najpozneje od pravde P 163/2010 zanesljivo nista. Poleg tega sta zastavno pravico na spornih nepremičninah pridobila šele v izvršbi in ne s pravnim poslom.

7. Okrožno sodišče v Novem mestu je v navedeni pravdi s sodbo z dne 17. 9. 2013 med drugim ugotovilo ničnost prodajne pogodbe, ki sta jo toženca za iste nepremičnine 29. 3. 2010 sklenila z dolžnikoma A. T. in J. T., ter ničnost notarskega zapisa posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 1. 4. 2010, v katerem je bila dogovorjena ustanovitev hipoteke na spornih nepremičninah. Z isto sodbo je sodišče prodajalcema A. T. in J. T. naložilo, da morata skleniti prodajno pogodbo z vsakim od tožnikov za kupnino v višini 43.000,00 EUR, sicer bo pogodbo nadomestila sodba, s tem da je vknjižba pridobitve lastninske pravice dovoljena le pod pogojem predložitve dokončne odločbe pristojne upravne enote o odobritvi prodaje. Obe pogodbi, katerih vsebina je zajeta v izreku sodbe, vsebujeta tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo prodajalcev posameznemu kupcu za vknjižbo lastninske pravice na spornih nepremičninah.

8. Obveznost prodajalcev, kot je bila določena v tej sodbi, velja v skladu z 238. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) za izpolnjeno pravnomočnostjo sodbe.¹ Za vknjižbo svoje lastninske pravice pa sta tožnika potrebovala še dokončno (pravilno: pravnomočno) odločbo pristojne upravne enote o odobritvi prodaje. Takšna odločba je bila izdana 12. 8. 2015, pravnomočna pa je postala šele 4. 4. 2016,² potem ko sta toženca v izvršilnem postopku³ že pridobila zastavno pravico na spornih nepremičninah.

9. Res je, da je o lastninski pravici v pričakovanju mogoče govoriti šele takrat, ko bi se upravičenec že lahko vknjižil kot lastnik nepremičnine, vendar se toženca v obravnavanem primeru ne moreta sklicevati na svojo prednost pred tožnikoma. Ni namreč mogoče spregledati dejstva, da sta toženca predlagala izvršbo svoje terjatve iz posojilne pogodbe z A. T. in J. T. na sporne nepremičnine potem, ko sta izvedela, da je bila prodaja tožnikoma odobrena, in da sta s svojo (neutemeljeno) pritožbo⁴ dosegla odložitev nastopa pravnomočnosti odločbe pristojne upravne enote, ki sta jo tožnika potrebovala za vknjižbo. Takšno nepošteno ravnanje ne more uživati pravnega varstva. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da imata tožnika na spornih nepremičninah pravico, ki preprečuje izvršbo.

10. Pritožbena trditev, da tožnika še nista plačala kupnine, je brez pomena, ker plačilo kupnine ni pogoj za veljavno sklenitev prodajne pogodbe, niti ni bilo pogoj za dovolitev vknjižbe tožničine lastninske pravice. Drugačna pritožbena trditev je očitno protispisna. V resnici je bila s sodbo P 163/2010 tožničina obveznost plačila kupnine odložena do izteka petnajstih dni od dokončnosti odločbe upravne enote o odobritvi prodaje. Nerelevantni so tudi pritožbeni pomisleki o primernosti kupnine. Velja cena, kot je bila določena v postopku prodaje, in ni bistveno, kako je vrednost istih nepremičnin ocenil cenilec v izvršilnem postopku.

11. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da naj bi tožnika odstopila od sklenitve pogodbe s prodajalcema. Njun dogovor z dne 27. 7. 2015, ki sta ga sklenila tožnika s prodajalcema, je pristojna upravna enota odobrila. Ta dogovor je bil sklenjen potem, ko je obveznost prodajalcev iz prej navedene sodbe zaradi njene pravnomočnosti že veljala za izpolnjeno. Za sklenitev takšnega dogovora torej ni bilo nobene pravne ovire. Sicer pa je bil dogovor sklenjen z upoštevanjem obveznosti prodajalcev iz sodbe P 163/2010 in tudi skupna prodajna cena vseh nepremičnin po navedenem dogovoru je enaka ceni, določeni v ponudbi za prodajo. Navsezadnje sta imela prodajalca v skladu s 3. točko drugega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) v obravnavanem primeru pravico odločiti o tem, komu bosta priznala pravico do nakupa, kot je bilo ugotovljeno že v upravnem postopku.⁵

12. Končno je zmoten tudi pritožbeni pomislek o domnevni pogojnosti zemljiškoknjižnega dovolila. Pogoj odobritve prodaje s strani pristojne upravne enote, ki ga določa sodba P 163/2010, se namreč lahko nanaša le na zavezovalni posel.⁶

13. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, na katere meri pritožba, prav tako ne tistih, ki jih mora sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) upoštevati po uradni dolžnosti. Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo, zakaj je dokaz z zaslišanjem strank kot nepotreben zavrnilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča predloženi listinski dokazi zadoščajo za odločitev. Res je, da mora v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe tožnik navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze že v tožbi (60. člen ZIZ), dopolnjevanje trditvenega in dokaznega gradiva pa je dopustno le še v pripravljalni vlogi, s katero po pozivu sodišča odgovori na toženčeve navedbe v odgovoru na tožbo. Tožnika sta v obravnavanem primeru vložila več pripravljalnih vlog, vendar pa sta vsa relevantna dejstva navedla že v tožbi. Sicer pa tožnikoma ni mogoče odrekati pravice, da se v postopku opredelita do spornih pravnih vprašanj in odgovorita na navedbe tožencev, sploh ker sta tudi onadva vložila več vlog in ne zgolj odgovora na tožbo. Sodišču prve stopnje, ki se je v sodbi opredelilo do vseh bistvenih trditev pravdnih strank, zato ni mogoče očitati kršitve pravil o prekluziji. Navsezadnje ugotovitev sodišča, da tožnika kupnine ne moreta plačati, ker sta jo toženca zarubila, pač ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, medtem ko je nedobrovernost tožencev očitna in je sodišče ni moglo spregledati.

14. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zaščitilo dolžnikov, ni umesten. Slednja nista stranki tega postopka in toženca ne njuna pooblaščenca. Sodišče mora pri odločanju ostati v okvirih tožbenega zahtevka. Morebitne neugodne posledice, ki naj bi jih utrpela dolžnika zaradi sporne prodaje, niso stvar tega postopka.

15. Toženca neutemeljeno nasprotujeta tudi stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje. Kot že navedeno, tožnikoma ni mogoče odreči pravice do nadaljnjih vlog v postopku. Sodišče prve stopnje je stroške za njihovo sestavo ocenilo kot potrebne za pravdo, sicer pa je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, upoštevaje uspeh tožnikov v pravdi oziroma njen izid.

16. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

17. Toženca sta s pritožbo propadla, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov nista upravičena. Tudi tožnika s svojim odgovorom nista bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, zato morata stroške zanj kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Kot izhaja iz uradnega zaznamka na sodbi, je ta postala pravnomočna 2. 6. 2014.
² Potrdilo Upravne enote Novo mesto z dne 13. 5. 2016 (v priloženem spisu).
³ Sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu In 91/2015 z dne 29. 10. 2015.
⁴ Za pritožbo v resnici nista imela pravnega interesa, saj sama nista vložila vloge za odobritev pravnega posla, čeprav sta sprejela ponudbo prodajalcev z dne 24. 2. 2010.
⁵ Odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-181/2015/2 z dne 24. 2. 2016.
⁶ Načelno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 2012.

Datum zadnje spremembe:

07.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3099/2015
• VSRS sklep II DoR 35/2015
• VSL sodba II Cp 1964/2010