VSL Sodba in sklep I Cp 681/2017

Jedro

V zvezi z institutom pripoznave dolga je sodna praksa že zavzela stališče, da je pri razlagi izjave volje glede na njen namen, tj. začasna odvrnitev upnika od sodnega uveljavljanja terjatve, treba oceniti, ali se dolžnikova izjava, kadar (vse) njeno sporočilo ni zajeto z besedami, glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg. Pri presoji ni odločilno, kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, temveč kako je izjava (objektivno) videti.

Za izdajo predhodne odredbe upniku ni potrebno izkazati ravnanj dolžnika, zaradi katerih bo uveljavitev terjatve verjetno onemogočena ali precej otežena, temveč zadostuje že verjeten izkaz bodoče objektivne nevarnosti za njeno uveljavitev.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženci sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sodbo

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencem naložilo, da vsak plača vsakemu tožniku 19.019,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 12. 2013 do plačila. Hkrati je tožencem naložilo, da tožnikom povrnejo pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožujejo toženci iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navajajo, da tožniki svoj zahtevek ne utemeljujejo na mandatni pogodbi, temveč na podlagi dogovora o plačilu. Sodišče bi moralo zato ugotoviti, ali je bil takšen dogovor sklenjen ter v primeru, da je bil, navesti vse njegove bistvene sestavine, tako v razmerju med M. A. in toženci kot tudi v razmerju med vsakim tožnikom in tožencem posebej. Dokazna ocena glede obstoja dogovora je neverodostojna in nepravilna. Sodišče prve stopnje je M. B. ml. štelo za pooblaščenca tožencev, kljub temu, da ni ugotovilo, kdaj in s katerim dejanjem ga je vsak izmed njih pooblastil za zastopanje. M. B. ml. je pooblastilo zanikal, tožniki pa o njem niso vedeli povedati ničesar, kar pomeni, da se z njim niso pogovarjali kot pooblaščencem tožencev. Nepravilna je odločitev o ugovoru zastaranja. Sodišče bi moralo ugotoviti, kaj je bilo med strankami glede zapadlosti plačila dogovorjeno, sicer pa šteti, da je plačilo zapadlo takoj po opravljenem poslu. Izjavo o pripoznavi terjatve in odpovedi zastaranju bi moral dati vsak toženec posebej, pri čemer bi morala biti njegova izjava konkretna, nedvoumna, jasna in določna. Takšna izjava ne izhaja iz nobene listine, M. B. ml. pa za tožence ni mogel dajati zavezujočih izjav. Vsa predložena elektronska sporočila so neverodostojen dokaz, iz njihove vsebine pa tudi ni razvidno, da je vsaka od strank sklenila dogovor o podaljšanju roka izpolnitve. Izpodbijana sodba ne odgovori na vprašanje, od katere vrednosti naj bi bilo dogovorjenih 12 %. Tožniki niso nikoli trdili, da je bila to tržna vrednost nepremičnin, tretja tožnica je celo izrecno potrdila, da je bilo plačilo dogovorjeno od njihove denacionalizacijske vrednosti. Sodišče bi moralo ugotoviti vsebino dogovora, če bi ugotovilo, da točen znesek ni bil dogovorjen, pa uporabiti 778. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in tožencem naložiti običajno oziroma pravično plačilo.

3. Pritožba je bila vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo določbe OZ o sklenitvi pogodbe, pooblastilu in zastaranju.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila med pok. M. A. in toženci sklenjena ustna mandatna pogodba, na podlagi katere se je M. A. tožence zavezal zastopati v postopku denacionalizacije, slednji pa so se mu za trud v okviru zastopanja zavezali plačati 12 % vrednosti vrnjenega premoženja (766. člen v zvezi s 51. členom OZ). Svojo ugotovitev je utemeljilo s skrbno, celovito in prepričljivo oceno ponujenih in izvedenih dokazov. V okviru dokazne ocene je pravilno izpostavilo pisma prve toženke z dne 23. 7. 2001 in 10. 6. 2004, druge toženke z dne 28. 4. 2005 in 17. 7. 2001 ter tretjega toženca z dne 26. 4. 2005, iz katerih jasno izhaja zaveza tožencev plačati nagrado in stroške ter njihovo soglasje k višini plačila. Toženci niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi niso zanikali pristnosti navedenih pisem, prav tako niso podali navedb, na podlagi katerih bi sodišče njihovi vsebini lahko pripisalo drugačen pomen. Pritožbene navedbe, da so se z M. A. le pogovarjali, nikoli pa ni prišlo do dogovora, zato ne morejo biti uspešne.

7. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo po smrti M. A. med pravdnimi strankami doseženo soglasje volj, da se obveznost plačila za delo, ki ga je opravil M. A., ter plačilo za delo, ki sta ga po njegovi smrti opravila prvi tožnik in tretja tožnica, izpolni, tako da se dogovorjenih 12 % plača tožnikom po enakih deležih (15. člen OZ). Za takšen zaključek je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago v izpovedi tožnikov in elektronskih sporočilih M. B. st. in druge toženke z dne 11. 2. 2007 in 1. 8. 2007, druge toženke z dne 20. 3. 2013, prve toženke z dne 22. 7. 2007 in tretjega toženca z dne 2. 8. 2007 in dne 23. 5. 2011. Iz teh elektronskih sporočil povsem zanesljivo izhaja, da so vsi toženci plačilo 12 % nagrade razumeli kot svojo obveznost in ne kot darilo. Nadalje je iz sporočil razvidno soglasje tožencev, da se dogovorjeno plačilo opravi v korist vseh tožnikov po enakih delih. Toženci v pritožbi ne pojasnijo, zakaj naj bi bila elektronska sporočila neverodostojen dokaz, ter kam merijo z navedbami, da so to le trditve strank. Pritožbeno sodišče zato le na kratko ugotavlja, da toženci niso prerekali dejstva, da so navedena elektronska sporočila napisali in poslali, predvsem pa niso pojasnili, zakaj v sporočilih iz leta 2007 govorijo o svoji obveznosti in dolžnosti ter upravičenosti tožnikov do honorarja, če sedaj trdijo, da so bila plačila opravljena prostovoljno in iz hvaležnosti. Pravilno je izvajanje pritožnikov, da je potrebno za uspeh tožbenega zahtevka ugotoviti, da se je vsak toženec zavezal plačati nagrado M. A. in vsakemu tožniku, vendar pa pri tem prezrejo, da je sodišče prve stopnje to ugotovilo in takšno zavezo tožencev prepričljivo utemeljilo z njihovimi lastnimi izjavami, ki so samo dodatno potrdile prepričljivi izpovedi prvega tožnika in tretje tožnice. Tega ne spremeni pritožbeno izpostavljanje izpovedi prvega tožnika, da so se "odločili, da to delijo". Tudi, če je bila prvotna odločitev na strani tožnikov, ni dvoma, da so toženci s takšno odločitvijo soglašali in se zavezali dogovorjeno nagrado plačati vsem tožnikom po enakih delih. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da na veljavnost tega dogovora ne vpliva dejstvo, da druga in tretja tožnica tožencev nista zastopali, kakor tudi ne dejstvo, ali so tožniki dediči po njihovem možu in očetu M. A.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse bistvene sestavine dogovora med M. A. in toženci ter nato med tožniki in toženci. Ugotovilo je stranke dogovora, vsebino obveznosti M. A. in po njegovi smrti prvega tožnika in tretje tožnice ter vsebino, višino in zapadlost obveznosti tožencev, medtem ko datum sklenitve dogovorov za ta postopek ni pomemben.

9. Sodišče prve stopnje je izjave priče M. B. ml. v elektronskih sporočilih z dne 31. 10. 2012 in v letu 2013 navedlo le kot eno izmed okoliščin, ki dodatno potrjuje zavezujoč dogovor o plačilu nagrade in njeni višini. Kljub temu, da je v nadaljevanju zapisalo, da je imel ustno pooblastilo tožencev za sklenitev mandatne pogodbe, iz zgoraj povzetih razlogov sodbe izhaja, da je bil dogovor o plačilu sklenjen neposredno med pravdnimi strankami in še preden se je M. B. ml. vključil v pogovore. Njegov status zato ne vpliva na sklenitev dogovora in zavezo tožencev, da plačajo dogovorjeno nagrado, kot nepomembne pa se izkažejo pritožbene navedbe, da M. B. ml. ni imel pooblastila za sklenitev dogovora o plačilu honorarja.

10. Pravilna pa je nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel M. B. ml. ustno pooblastilo tožencev, da se v njihovem imenu dogovarja glede načina izpolnitve dogovorjene obveznosti (74. in 75. člen OZ). Takšen zaključek je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo z vsebino njegovih sporočil, zlasti pa z dejstvom, da je ta sporočila pošiljal v vednost vsem tožencem, ki njegovemu upravičenju za zastopanje niso nikoli ugovarjali, ampak so ga s svojimi elektronskimi sporočili potrjevali ter njegove izjave odobravali. Sodišče je na podlagi teh dejstev utemeljeno zavrnilo izjavo M. B. ml., da je tožencem le pomagal kot sorodnik ter za prepričljivejšo štelo izpoved prvega tožnika in druge tožnice, da se je v letu 2013 z njima pogovarjal kot pooblaščenec. Za ugotovitev pooblastilnega razmerja sodišču ni bilo treba navesti konkretno, kdo, kdaj in kako je pooblastilo dal, prav tako ni pomembno, da tožniki niso vedeli izpovedati o vsebini notranjega razmerja med toženci in M. B. ml. Ključno je, da so toženci vedeli in se strinjali, da se slednji v njihovem imenu in za njihov račun dogovarja s tožniki, ter da so tožniki glede na izjave in ravnanja tožencev upravičeno verjeli, da ima njihovo pooblastilo za zastopanje.

11. Nepomembno je pritožbeno sklicevanje na zapis sodišča prve stopnje, da se je M. B. ml. dogovarjal s prvim tožnikom in drugo tožnico ter na vsebino elektronske korespondence, ki naj bi dokazovala zgolj pogovore ne pa sklenitve zavezujočega dogovora, prav tako ni pomembna izpostavljena navedba tožnikov, da do "zaključka ni prišlo". Iz konteksta teh zapisov in izjav namreč jasno izhaja, da se ne nanašajo na obstoj obveznosti tožencev, temveč le na način njene izpolnitve.

12. Pravilna je tudi odločitev o ugovoru zastaranja. V nasprotju z razlogi sodbe so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vsebine dogovora glede zapadlosti plačila, saj je izrecno zapisalo, da so stranke rok za izpolnitev prvotno vezale na pravnomočnost odločb o denacionalizaciji.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje njegovemu nadaljnjemu zaključku, da je bil ta rok kasneje sporazumno podaljšan na čas po prodaji posameznih nepremičnin. V utemeljitev takšnega zaključka se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na elektronski sporočili prvega toženca z dne 23. 5. 2011 in M. B. ml. z dne 31. 10. 2012. Pravilnosti zaključka ne omajejo pritožbena opozorila na zapis tretjega toženca v sporočilu "ko se pogajanja končajo", prav tako ne zmanjševanje vloge M. B. ml. Zapis tretjega toženca se nanaša na pogajanja s potencialnimi kupci nepremičnin in ne na dogovore strank, medtem ko je M. B. ml. nastopal kot pooblaščenec tožencev glede dogovora o načinu izpolnitve njihove obveznosti, slednje pa vključuje tudi podaljšanje roka za izpolnitev. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da po spremembi dogovora rok izpolnitve ni bil točno določen, vendar hkrati ni bil prestavljen v nedogled. Ker toženci kljub pozivu tožnikov niso navedli, kdaj in katere nepremičnine so že prodali in tudi ne pojasnili, kdaj nameravajo prodati preostale, pa je pravilno tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na 289. člen OZ in njegov zaključek, da je terjatev glede vseh vrnjenih nepremičnin zapadla v plačilo z zahtevo tožnikov za izpolnitev obveznosti v letu 2013. Ker je bila tožba vložena dne 5. 2. 2014, terjatev še ni zastarala.

14. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da so toženci v elektronskih sporočilih M. B. ml. z dne 31. 10. 2012, druge toženke z dne 20. 3. 2013 in tretjega toženca z dne 23. 5. 2011 pripoznali svoj dolg (drugi odstavek 364. člena OZ) oziroma se odpovedali zastaranju (prvi odstavek 341. člena OZ).

15. V zvezi z institutom pripoznave dolga je sodna praksa že zavzela stališče, da je pri razlagi izjave volje glede na njen namen, tj. začasna odvrnitev upnika od sodnega uveljavljanja terjatve, treba oceniti, ali se dolžnikova izjava, kadar (vse) njeno sporočilo ni zajeto z besedami, glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg. Pri presoji ni odločilno, kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, temveč kako je izjava (objektivno) videti.¹

16. Pisno obvestilo o načinu plačila dogovorjenih 12 % ter predlog, da se njihovo plačilo namesto v denarju opravi s prenosom določenih nepremičnin, skupaj z nadaljnjo formalno ponudbo za izbiro parcel, predstavljajo jasen izraz volje tožencev, da priznavajo dolg do tožnikov in njegovo višino, zato je bilo z navedenimi sporočili zastaranje pretrgano. V nasprotju s stališčem pritožbe to velja za vse tožence in za obveznosti iz naslova vseh denacionalizacijskih odločb. M. B. ml. je namreč nastopal kot pooblaščenec vseh tožencev, poleg tega sta bili njegovo sporočilo in sporočilo druge toženke v vednost poslani tudi prvi toženki, ki jima ni nasprotovala. Ker se je obveznost tožencev v medsebojni komunikaciji ves čas obravnavala skupno, priznanje dolga v višini 12 % vključuje pripoznavo takšne višine dolga po vseh denacionalizacijskih odločbah.

17. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožniki niso konkretizirali dogovora o višini plačila. Tožniki so že v tožbi navedli, da je bilo dogovorjeno plačilo v višini 12 % vrednosti denacionaliziranega premoženja, hkrati pa so pri oblikovanju zahtevka kot to vrednost upoštevali tržno vrednost. Pri tem so se v tožbi sklicevali na vrednosti, ki so jih ob svoji ponudbi za izbiro parcel navedli toženci, kasneje pa na podatke Geodetske uprave RS. Toženci v postopku pred sodiščem prve stopnje takšni vsebini dogovora niso nasprotovali, temveč so navajali, da med strankami ni bil sklenjen noben dogovor. Hkrati so trdili, da je s strani tožnikov upoštevana vrednost nepremičnin previsoka, pri čemer so se sklicevali na vrednosti, določene v denacionalizacijskih odločbah. Ker se je ugovor tožencev glede obstoja dogovora izkazal za neutemeljen, hkrati pa niso trdili, da je bila kot merilo dogovorjena druga vrednost kot je tista, ki so jo upoštevali tožniki, temveč so nasprotovali le njihovi oceni tržne vrednosti nepremičnin, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je bil 12 % delež dogovorjen od tržne vrednosti vrnjenega premoženja ter to vrednost ugotavljalo z izvedencema. Res je, da je tretja tožnica (v nasprotju s prvim tožnikom) izpovedala, da so bili dogovorjeni za plačilo od denacionalizacijske vrednosti nepremičnin, vendar glede na ugovor tožencev ter dejstvo, da so tudi M. B. ml. ter druga toženka in tretji toženec v elektronskih sporočilih z dne 23. 5. 2011, 31. 10. 2012 in 20. 3. 2013 izhajali iz tržne vrednosti nepremičnin, njena izpoved ne more omajati pravilnosti ravnanja sodišča prve stopnje. Enako velja za način izpolnitve odločb o denacionalizaciji z dne 28. 11. 2005 in 12. 6. 2006, saj z njima denacionalizacijski upravičenki niso bile vrnjene nepremičnine, temveč ji je bila priznana odškodnina oziroma priznanica Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Merila, ki so jih stranke uporabile pri teh dveh odločbah, se zato ne morejo avtomatično raztezati tudi na odločbe, s katerimi so bile nepremičnine vrnjene v naravi.

18. Iz 778. člena OZ izhaja, da se v njem določeno merilo uporabi le, če ni drugače dogovorjeno. Ker so se pravdne stranke dogovorile o višini plačila, ni podlage za prisojo običajnega oziroma pravičnega plačila, za nepomembna pa se izkažejo opozorila tožencev na njegovo nesorazmerno višino. Nepomembne so tudi pritožbene navedbe, da višina plačila ob sklenitvi dogovora ni bila določena s točnim zneskom. Slednje namreč niti ni bilo mogoče, saj še ni bilo znano, ali in katere nepremičnine bodo vrnjene. Ključno je zato, da so bila dogovorjena jasna merila, na podlagi katerih je znesek plačila določljiv.

19. Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep

20. Sodišče prve stopnje je dne 26. 9. 2016 na predlog tožnikov izdalo sklep o izdaji predhodne odredbe, s katerim je zaradi zavarovanja njihove denarne terjatve iz nepravnomočne sodbe odredilo predznambo zastavne pravice pri 14 nepremičninah, ki so v solasti tožencev, vsakega do 1/3, ter rubež denarnih sredstev, ki jih imajo toženci vsak na svojem transakcijskem računu.

21. Toženci so zoper izdani sklep ugovarjali in sodišče prve stopnje je dne 6. 12. 2016 izdalo izpodbijani sklep, s katerim je ugovoru prve in druge toženke delno ugodilo in izdani sklep o predhodni odredbi glede predznambe zastavne pravice na njunih solastninskih deležih nepremičnin razveljavilo ter v tem delu predlog za izdajo predhodne odredbe zavrnilo (1. točka izreka). V preostalem delu je ugovor prve in druge toženke ter v celoti ugovor tretjega toženca zavrnilo (2. in 3. točka izreka).

22. Zoper 2. in 3. točko izreka sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo toženci. Navajajo, da se predlog za zavarovanje ne opira na odločbo, na podlagi katere bi bilo treba izvršbo opraviti v tujini, saj imajo toženci dovolj premoženja v Republiki Sloveniji (RS). Tožniki niso izkazali objektivne nevarnosti, da bo izpolnitev njihove terjatve brez izdane predhodne odredbe otežena ali onemogočena. Toženci imajo ves čas bančne račune v RS in nanje namensko polagajo sredstva za morebitno plačilo terjatve. Toženci torej ničesar ne skrivajo, njihova dejanja pa kažejo, da nameravajo izpolniti svoje obveznosti po pravnomočni sodbi. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom povsem v nesorazmerju s terjatvijo poseglo v premoženje tretjega toženca. Dovoljeno je zavarovanje z dvema izvršilnima sredstvoma, zarubljen pa je dvakratni znesek, kot je dosojen z nepravnomočno sodbo. Sredstva tretjega toženca na računu zadostujejo za plačilo terjatve vsaj enega tožnika, zato bi moralo sodišče predlog za zavarovanje s predznambo zastavne pravice vsaj v tem delu zavrniti. Poleg tega je sodišče dovolilo zavarovanje na vse nepremičnine tretjega toženca, čeprav njihova vrednost močno presega vrednost terjatve iz nepravnomočne sodbe. Sodišče razpolaga s cenitvijo sodnega izvedenca, zato so mu vrednosti nepremičnin znane in bi moralo predhodno odredbo omejiti le na nepremičnine, katerih vrednost zadostuje za zavarovanje tistega dela terjatve, za katerega sredstva na bančnem računu ne zadoščajo.

23. Pritožba je bila vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

24. Pritožba ni utemeljena.

25. Tako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje je tudi v pritožbenem postopku sporno, ali so tožniki verjetno izkazali obstoj nevarnosti, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev denarne terjatve, ki jim je bila prisojena z zgoraj obravnavano sodbo, onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

26. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da ni podlage za uporabo domneve obstoja nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, saj imajo toženci v RS trenutno dovolj premoženja za uspešno uveljavitev prisojene terjatve. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko se ni oprlo zgolj na to domnevo, temveč je ugotavljalo obstoj nevarnosti, da bo bodoča izvršba terjatve bistveno otežena ali onemogočena.

27. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izkazana verjetnost, da bodo toženci razpolagali s svojim nepremičnim premoženjem v RS. To izhaja tako iz njihovih preteklih prizadevanj za prodajo, kot tudi iz njihovega ravnanja v času trajanja tega postopka. Sodišče prve stopnje je pri tem utemeljeno izpostavilo njihov predlog za zaznambo vrstnega reda pridobitve lastninske pravice z dne 13. 10. 2016, ki so ga vložili neposredno zatem, ko je dne 2. 9. 2016 prenehala veljati predhodna zaznamba vrstnega reda. Nenazadnje toženci svojo namero prodati nepremičnine priznavajo tudi v pritožbi, saj kot edini razlog za to, da do prodaje še ni prišlo, navajajo neugodne razmere na trgu nepremičnin.

28. Glede na izkazano nevarnost, da bodo toženci razpolagali s svojimi nepremičninami v RS, pa se kot bistveno za presojo nevarnosti izkaže njihovo stalno bivanje v tujini. Kljub temu, da toženci tekom pravdnega postopka niso razpolagali s sredstvi na svojih bančnih računih v RS na način, ki bi lahko ogrozil bodočo izvršbo, ni mogoče spregledati dejstva, da gre za lahko in hitro prenosljivo premoženje. V primeru realizacije nameravane prodaje nepremičnin ter prenosa denarnih sredstev z računov v RS pa bi bilo potrebno izvršbo opraviti v tujini, kar bi uveljavitev denarne terjatve bistveno otežilo. Pri tem je pravilno izhodišče sodišča prve stopnje, da za izdajo predhodne odredbe upniku ni potrebno izkazati ravnanj dolžnika, zaradi katerih bo uveljavitev terjatve verjetno onemogočena ali precej otežena, temveč zadostuje že verjeten izkaz bodoče objektivne nevarnosti za njeno uveljavitev. Celovita presoja zgoraj navedenih okoliščin je sodišču prve stopnje dajala zadostno podlago za ugotovitev takšne nevarnosti.

29. Tretji toženec tudi v pritožbi vztraja pri ugovornih navedbah, da je sodišče prve stopnje z izdanima predhodnima odredbama nesorazmerno poseglo v njegovo premoženje.

30. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da zarubljena denarna sredstva na bančnem računu tretjega toženca ne zadostujejo za poplačilo prisojene terjatve, zato je pravilna njegova odločitev, da je bil vpis predznambe zastavne pravice na nepremičninah tretjega toženca utemeljen in da je takšno zavarovanje še vedno potrebno. Stališče tretjega toženca, da bi moralo sodišče rubež denarnih sredstev upoštevati v korist enega od tožnikov in njegov predlog po nadaljnjem zavarovanju zavrniti, ni utemeljeno. S tem bi namreč sodišče neutemeljeno privilegiralo enega tožnika, saj bi mu v škodo drugih dveh omogočilo bistveno enostavnejšo izvršbo prisojene terjatve. Tožniki so za zavarovanje vsak svoje terjatve do tretjega toženca predlagali izdajo dveh predhodnih odredb in ker zavarovanje z rubežem denarnih sredstev za to ne zadostuje, je potrebno dodatno zavarovanje s predznambo zastavne pravice.

31. Glede nadaljnjih pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče to zavarovanje omejiti zgolj na posamezne toženčeve nepremičnine, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Če bi želel tretji toženec doseči ločeno obravnavanje nepremičnin ter omejitev zavarovanja na posamezne od njih, bi moral že v ugovoru zoper izdano predhodno odredbo zatrditi, da vrednost njegovega solastninskega deleža na nepremičninah presega terjatve tožnikov, navesti vrednosti posameznih nepremičnin, predlagati omejitev zavarovanja na posamezne od njih ter opredeliti, na katere nepremičnine naj se predznamba zastavne pravice omeji. Šele na ta način bi bila tudi tožnikom pravočasno dana možnost dokazovanja, da na predlagani način njihova terjatev ne bo dovolj zavarovana, ker npr. vrednost predlaganih nepremičnin ne dosega vrednosti njihove terjatve. Tega ne spremeni dejstvo, da sta bili v pravdnem postopku izdelani izvedenski mnenji, v katerih sta izvedenca ugotovila tržno vrednost toženčevih nepremičnin. Izvedba dokazov tako ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, tudi sicer pa se tretji toženec v ugovoru zoper predhodno odredbo v ta namen na izvedensko mnenje ni skliceval.

32. Ker je torej pritožba neutemeljena in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točke 365. člena ZPP).

33. Odločitev o pritožbenih stroških je utemeljena s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 1048/2008 z dne 25. 3. 2010 in III Ips 137/2006 z dne 31. 7. 2008

Datum zadnje spremembe:

07.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba Cpg 37/2020
• Sodba II Ips 120/2001
• VSC sklep Cpg 338/2012