VSL Sklep II Cp 337/2017

Jedro

Načeloma velja, če tožnik ne dokaže protipravnosti ravnanja storilca s stopnjo prepričanja, odpade potreba po ugotavljanju ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti ter da mora oškodovanec dokazati, da je zatrjevano ravnanje storilca protipravno (nedopustno) in da protipravnost ni izključena. Šele v nadaljevanju (torej v drugi fazi) pa mora dokazati obstoj konkretnih okoliščin nedopustnega ravnanja. Prav v tem delu, kar je posebnost obravnavanega primera, se dejstva odškodninskih predpostavk, ki se nanašajo na protipravnost in krivdo (ter tudi na vzročno zvezo) medsebojno tesno prepletajo. Dokazovanje teh dejstev je za tožnika oteženo, ker nima oziroma ima le pomanjkljivo strokovno znanje, ki je nujna predpostavka za dokazovanje teh dejstev. Potrebno strokovno zanje imata zavarovanec oziroma trener, ki tudi razpolagata z listinami, ki so relevantne za dokazovanje teh dejstev. Če bi gradili tezo, da je v teh primerih na oškodovancu dokazno breme, da s stopnjo prepričanja dokaže konkretne okoliščine protipravnega ravnanja storilca, bi bilo obrnjeno dokazno breme, kot eno izmed temeljnih načel OZ, ki je namenjeno varstvu oškodovanca, izvotljeno. Zato sodna praksa skozi posamezne primere išče pravo ravnotežje teh položajev, v okviru obstoječih materialnopravnih predpisov in načel odškodninskega prava. Prav zaradi teh razlogov v sodni praksi ni enoznačnega odgovora, s kakšno stopnjo materialne resnice mora oškodovanec dokazati obstoj protipravnega (nedopustnega) ravnanja storilca. Različnost presoje teh vprašanj je zgolj navidezna. Gre namreč za enoten pristop, ker mora sodišče v vsakem primeru posebej pri oceni, s kakšno stopnjo materialne resnice mora oškodovanec dokazati obstoj protipravnega (nedopustnega) ravnanja storilca, okoliščine konkretnega primera presojati skozi temeljna načela in materialnopravne predpise odškodninskega prava.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik zahteva od tožene stranke plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Navaja, da je zavarovanec tožene stranke skakalni smučarski klub¹, smučarski skoki pa so nevarna dejavnost. Trener zavarovanca² na prvem treningu v novi sezoni na skakalnici ni bil dovolj skrben, ker je tožniku določil³, da mora pri zadnjem skoku na treningu uporabiti višje zaletišče. Zaradi višjega zaletišča je tožnik skočil predaleč. Sile pri doskoku so bile za tožnika prevelike, zato je padel in si poškodoval vezi desnega kolena. Trener ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker ni upošteval, da je psihofizična sposobnosti tožnika na prvem treningu v sezoni bistveno zmanjšana, prav tako pa ni upošteval premočnega vetra na skakalnici. Če trener ne bi določil tožniku višjega zaletišča, bi bil skok krajši in posledično ne bi prišlo do poškodbe. Treninga ne bi smel voditi le en trener. Zavarovanec za škodni dogodek odgovarja po pravilih objektivne in tudi krivdne odgovornosti.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da zavarovanec tožene stranke ne odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti, ker so se mladoletni tožnik in njegovi zakoniti zastopniki zavedali vseh potencialnih nevarnosti in posledic, ki iz ukvarjanja s smučarskimi skoki izhajajo in so nanje pristali. Po mnenju sodišča tudi ni podana krivdna odgovornost zavarovanca, ker je izkazana le hipotetična možnost, da je bila na prvem treningu v sezoni tožnikova tehnična pripravljenost znižana, njegove specialne motorične sposobnosti pa upadle. S konkretnimi trditvami in dokazi bi bilo treba ugotoviti, kaj se je s tožnikom v športnem smislu dogajalo pred škodnim dogodkom in v kakšni meri bi trener moral in mogel to vedeti in upoštevati⁴. Glede tehnične pripravljenosti in specialnih motoričnih sposobnosti so bile tožbene trditve tožnika pavšalne. Tožnik je le navedel, da je bil to prvi trening v skakalni sezoni, zaradi česar njegove kolenske vezi še niso bile utrjene. Ni navedel dejstev, kdaj je zadnjič treniral, kdaj se je zaključila tekmovalna sezona, koliko skokov na sezono je opravil in na kakšnih skakalnicah, kaj je počel med zimsko in poletno sezono, ali je treniral, torej kakšne so bile v spornem trenutku njegove psihofizične sposobnosti⁵. Glede na dolžino (prekratkih) predhodnih skokov tožnika, je bila strokovno utemeljena odločitev, da tožnik zadnji skok opravi iz višjega zaletišča⁶. Iz teh razlogov je sodišče zaključilo, da trenerjeva odločitev, da tožnik skoči iz višjega zaletišča ni bila nedopustna, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da zavarovanec ne odgovarja objektivno za škodni dogodek. Smučarski skoki so nevarna dejavnost, ker so povezani s povečanim tveganjem za nastanek škodnih posledic, kot to določa drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Za to vrsto odgovornosti ni odločilno, da so člani z vstopom prevzeli breme odgovornosti za nevarnosti, ki bi utegnile nastati z izvajanjem njihove dejavnosti. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da tožnik ni dokazal, da je bila odločitev trenerja, da skoči iz višjega zaletnega mesta, v danih okoliščinah nedopustna. Trener ni bil dovolj skrben, ker bi moral spremljati celotno izvedbo skoka, preveriti bi moral vremenske razmere pred skokom in individualno presoditi pripravljenost vsakega skakalca posebej, kar pa v konkretnem primeru ni storil. Zavarovanec tožene stranke ni ravnal s potrebno skrbnostjo, da bi zagotovil varnost skakalcev pri izvedbi smučarskih skokov, saj bi moralo biti na treningu več trenerjev. Ob zadnjem skoku je pihal vzgornik, kar potrjuje tožnikova izpovedba. Nobena vremenska postaja ni nameščena ob skakalnici, ki je na višji točki, kot leži vremenska postaja Z., zato se je sodišče glede vremenskih razmer na skakalnici zmotno oprlo le na vremenske podatke iz te vremenske postaje. Ob 12.00 uri je pričela nastajati manjša nevihtna celica, zato obstaja možnost, da je ob tožnikovem skoku zapihal vzgornik. Sodišče tudi zmotno povzema izpoved tožnika, ki je izpovedal, da je bilo vreme pri prvih skokih sicer lepo, vendar pa je tudi izpovedal, kako je med zadnjim skokom na smučeh občutil razliko v pritisku zaradi prisotnosti vetra. Odločitev trenerja, da tožnik skoči iz višjega zaletišča je nedopustna, ker ni upošteval zmanjšane fizične pripravljenosti tožnika ob začetku sezone, ki je bistvena za varno izvedbo skoka, kar je bilo v postopku dokazano. Tudi izvedenec ugotavlja, da je šlo za prvi trening in pričetek sezone ter za nabiranje prvih praktičnih izkušenj na skakalnici, zato so bile specialne motorične sposobnosti in tehnična pripravljenosti zmanjšane, kar potrjuje visoka variabilnost doseženih skokov, zaradi katerih trener po mnenju izvedenca ne bi smel odrediti skoka z višjega zaletišča. Izvedenec še pojasnjuje, da je bil tožnik objektivno prisiljen v dokaj nepričakovano in oteženo situacijo. Splošno znano je, da so športniki v začetku sezone v najslabši pripravljenosti, zato ni razloga, da sodišče ni sledilo navedbam tožnika in izvedenca. Tožnik je navedel trditve, na podlagi katerih je zatrjeval, da je bila odločitev trenerja glede izbire višjega zaletišča nepravilna in zakaj je bila nepravilna, kar je konkretno pojasnil.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz dejanskih in materialnopravnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star sedemnajst let in da je pri zavarovancu treniral nordijsko kombinacijo v kategoriji "dečki do 18 let". Tožnik se je poškodoval na prvem treningu nove sezone na skakalnici v K., ki ima točko velikosti (HS) pri 55 m, kalkulacijsko točko (K) pa pri 50 m. Točka velikosti skakalnice pomeni, da je do nje skok še varen, čez njo pa ne več zaradi zmanjšanega spodnjega loka skakalnice, ker se tam konča pristajalni del. Gre za majhno skakalnico, ki ima pet zaletnih mest. Uporabljajo se le srednja tri zaletna mesta. Skakalnica in vremenski pogoji so bili primerni za trening. Trening je bil namenjen tehniki skokov, ne pa ugotavljanju dolžine skokov. Sodišče na podlagi izvedenskega mnenja ugotavlja, da so treningi tehnike najbolj kakovostni, če skakalec skače v bližino točke HS⁷. Krajši skoki nimajo velike vrednosti, ker se tehnika skoka ne razvija dovolj. Trenerji skakalcu, ki ne skače v bližino točke HS, določijo višje zaletišče, ker je zelo pomembno, da se trening zaključi z občutkom dovolj dolgega skoka in dobro izvedene tehnike skoka, kar skakalca motivira za nadaljnjo vadbo. Tožnik je prvih šest oziroma sedem skokov opravil iz tretjega zaletišča. Skakalna dolžina teh skokov je bila v povprečju 47 m (med 45 in 49 m), torej prekratka. Zadnji skok na treningu je tožnik opravil po navodilu trenerja iz višjega (četrtega) zaletišča. Vremenske razmere so bile tudi ob zadnjem skoku dobre. Skok pri katerem se je tožnik poškodoval, je bil dolg več kot 50 m in manj kot 53 m. Pri doskoku si je tožnik poškodoval koleno. Tožnik je v nordijski kombinaciji tekmoval šest let, poznal je skakalnico, skakal je že na večjih skakalnicah (HS 120 m), bil je zelo uspešen tekmovalec in močnejše konstrukcije. Sodišče v sodbi še ugotavlja, da je izkazana le hipotetična možnost, da je bila tožnikova tehnična pripravljenost znižana, kakor tudi njegove motorične sposobnosti. Na tožniku je bilo, da navede trditve, kaj se je z njim v športnem smislu dogajalo pred škodnim dogodkom in v kakšni meri bi trener moral in mogel to vedeti in upoštevati.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje V. Z., ker ta priča ni bila predlagana v zvezi z dokazovanjem relevantnih dejstev. Sodišče prve stopnje je podrobno, logično in prepričljivo, ob skrbni oceni vseh dokazov in ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pojasnilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da so bile vremenske razmere (veter) in pripravljenost skakalnice (zastavice na skakalnici, priprava skakalnice) primerne za trening. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je trening lahko vodil le en trener, pri tem pa dodaja pomembno dejstvo, da (sam) ni mogel spremljati vseh faz skokov tožnika, kar pa je relevantna predpostavka, na podlagi katere se tudi presoja protipravnost in odgovornost (strokovnost) ravnanja trenerja pri pravilni izbiri višjega zaletnega mesta pri zadnjem skoku tožnika, v zvezi s strokovno oceno (poznavanjem) takratne tožnikove športne pripravljenosti, da bo lahko opravil varen skok iz višjega zaletišča.

7. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da zavarovanec za škodni dogodek ne odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti, kar potrjuje enotna sodna praksa, ki jo sodišče navaja v sodbi⁸. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da se je tožnik⁹ z vključitvijo v S. zavedal vseh potencialnih nevarnosti in posledic, ki iz ukvarjanja s smučarskimi skoki izhajajo, nanje je pristal, zato zavarovanec za škodni dogodek ne odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti¹⁰. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da niso izkazane posebne (spremenljive) okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba obravnavani primer obravnavati drugače¹¹.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljajo odgovornost zavarovanca za škodni dogodek po pravilih krivdne odgovornosti, kot to določa prvi odstavek 131. člena OZ. Pri krivdni odgovornosti mora oškodovanec dokazati protipravnost (nedopustnost) ravnanja odgovorne osebe, škodo in vzročno zvezo med protipravnem ravnanjem in nastalo škodo, na odgovorni osebi pa je dokazno breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Sodišče prve stopnje je nedopustnost (oz. protipravnost) ravnanja trenerja presojalo na način, da je ugotavljalo, ali je bila odločitev trenerja, da tožnik zadnji skok na prvem treningu v sezoni opravi iz višjega zaletišča, v okviru pravil stroke¹². V okviru te odškodninske predpostavke je zato ugotavljalo, ali je tožnik dokazal, da na prvem treningu njegove psihofizične sposobnosti niso dopuščale varnega skoka iz višjega zaletišča. Ugotovilo je, da je bila tožnikova trditvena podlaga glede tehnične pripravljenosti in specialnih motoričnih sposobnosti "zelo pavšalna"¹³. Pojasnilo je, da tožnik ni dal trditev, koliko skokov je opravil pred zadnjim skokom in kako dolg je bil posamezen skok, kakšen je bil obseg treningov pred prvim treningom na skakalnici, saj je le zatrjeval, da je šlo za prvi trening. Sodišče prve stopnje zato ugotavlja, da tožnik s stopnjo prepričanja ni dokazal, da je bilo ravnanje trenerja neskrbno, ko je tožniku določil za zadnji skok višje zaletišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila trditvena podlaga tožnika zadostna in ustrezno substancirana ter da je zmotna materialnopravna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik s stopnjo prepričanja dokazati protipravnost ravnanja tožnika, glede na okoliščine konkretnega primera.

9. Tožnik je v tožbi je zatrjeval¹⁴, da je trener odgovoren za svoje učence, da visok nalet predstavlja situacijo, v kateri bi moral trener preprečiti skok in ker je opustil to svojo dolžnost, je tožnik poletel predaleč, zato ni mogel varno pristati, padel je in se zato poškodoval. Tožnik je opustil dolžno skrbnost, saj je opustil dolžne ukrepe¹⁵. Tožnik je v vlogi z dne 4. 2. 2015 zatrjeval, da bi trener moral poskrbeti za varne razmere na skakalnici, kakor tudi za psihično in telesno pripravljenost tožnika. Predhodno bi moral prepoznati, ali tožnik zmore skoke na skakalnici, ki je bila očitno prezahtevna, saj je tožnik ob škodnem dogodku zaradi dolžine skoka, ki je posledično predstavljal zaradi sile, s katero je skakalec pristal, povečano nevarnost za škodne posledice. Trener ni pravilno ocenil, ali bo tožnik v danih razmerah zmogel tako dolg skok. Pri preizkusu sposobnosti tožnika trener ni ravnal skrbno, ker bi moral vedeti, da v danih okoliščinah mladostnik ni zmožen varnega skoka. Tožnik je v tej vlogi še navajal, da naj izvedenec oceni, kako je glede na oceno sposobnosti skakalca na treningih, treba prilagajati zaletišče in ali je bil načrt treninga trenerja, ki naj ga pridobi sodišče od zavarovanca, ustrezen stroki in razmeram. Na naroku 5. 2. 2015¹⁶ je tožnik zatrjeval, da na treningu nihče ni meril razdalje skokov, da je tožnik preskočil kritično točko in da bi trener moral prilagajati mesto zaletišča lastnostim skakalca, vse s ciljem, da skakalec ne preskoči kritične točke, kar pomeni, da je lahko skok varen. Bistveno je, kakšna je bila individualna sposobnost tožnika izvesti varen skok. Trenerjeva dolžnost je bila, da pozna meje sposobnosti tožnika, zlasti njegove sposobnosti do dolžine varnega skoka, zmožnost doseganja različnih dolžin in zmožnost varnega doskoka glede na sile, ki pri doskoku delujejo na okončine. Šlo je za prvi trening sezone, zato kolenske vezi niso bile tako utrjene. Tožnik je še zatrjeval¹⁷, da je trener ravnal protipravno, ker ni upošteval individualnih lastnosti tožnika, da je šlo za prvi trening na skakalnici v začetku nove sezone in po pripravljalnih suhih kondicijskih treningih v mesecu aprilu in maju, ko je 20. 5. 2011 prišlo do škodnega dogodka. Trener je vedel¹⁸, da bo tožnik iz višjega zaletišča dosegel daljšo dolžino, pa se je kljub temu, da je bil šele začetek sezone, odločil, da tožnik skok opravi z višjega zaletišča, pri tem pa ni upošteval, kar bi moral vedeti, da v začetku sezone tožnik ni v takšni fizični pripravljenosti, da bi lahko opravil skok brez škodnih posledic. Tožnik je bil zato objektivno prisiljen reševati nepričakovano in oteženo situacijo. Šlo je za novo sezono za nabiranje prvih praktičnih izkušenj pri uvajanju v novo sezono, tehnična in motorična sposobnost tožnika je bila zmanjšana, kar kažejo tudi visoko variabilni doseženi skoki pred zadnjim skokom, ki so bili med 45 in 49 m. Velika razlika v dolžini tožnikovih skokov je podatek, na podlagi katerega bi trener moral vedeti, da je podana visoka variabilnost stanja tehnične pripravljenosti tožnika.

10. Predstavljena trditvena podlaga tožnika je bil zadostna za dokazovanje protipravnosti ravnanja trenerja in vzročne zveze med protipravnem ravnanjem in škodnim dogodkom¹⁹. To kaže tudi materialnoprocesno vodstvo sodišča prve stopnje na naroku 5. 2. 2015²⁰, ko je (samo znova) povzelo odločilna dejstva, na katerih tožnik utemeljuje protipravnost ravnanja trenerja (" tožnik vzročno zvezo s škodnim dogodkom utemeljuje na nepravilni izbiri zaletišča in neupoštevanju individualnih sposobnosti tožnika za izvedbo varnega skoka in na neupoštevanju vremenskih razmer ter na nepravilni organizaciji treninga), v nadaljevanju pa je toženo stranko pozvalo²¹; da se izjasni o okoliščinah treninga v zvezi s sposobnostmi tožnika za izvedbo skokov v tistem času, glede okoliščin v katerih je potekal trening, pozvalo pa ga je tudi, da predloži načrt treninga, da pojasni kakšne so bile dolžine skokov pred škodnim dogodkom ter ali je mesto pristanka v vzročni zvezi z nastankom škode. Pomanjkljivost takšnega materialnoprocesnega vodstva je bila, da sodišče prve stopnje ni jasno predstavilo materialnopravnih stališč, na podlagi katerih bi vsaka pravdna stranka vedela, katera dejstva in dokazi so del njenega trditvenega oziroma dokaznega bremena. Iz predstavljenega poziva sodišča toženi stranki bi bil mogoč sklep, da je v tem delu dokazno breme na toženi stranki, zato je bila sodba sodišča prve stopnje za tožnika presenečenje. Nenazadnje bi moralo sodišče po izdelavi izvedenskega mnenja, ki po mnenju pritožbenega sodišča vsaj s stopnjo mejnega praga zadostne verjetnosti potrjuje nedopustnost ravnanja trenerja, tožnika seznaniti, da s tem dokazom²² ni dokazal protipravnega ravnanja trenerja.

11. Načeloma velja, če tožnik ne dokaže protipravnosti ravnanja storilca s stopnjo prepričanja, odpade potreba po ugotavljanju ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti ter da mora oškodovanec dokazati, da je zatrjevano ravnanje storilca protipravno (nedopustno) in da protipravnost ni izključena²³. Šele v nadaljevanju (torej v drugi fazi) pa mora dokazati obstoj konkretnih okoliščin nedopustnega ravnanja. Prav v tem delu, kar je posebnost obravnavanega primera, se dejstva odškodninskih predpostavk, ki se nanašajo na protipravnost in krivdo (ter tudi na vzročno zvezo) medsebojno tesno prepletajo. Dokazovanje teh dejstev je za tožnika oteženo, ker nima oziroma ima le pomanjkljivo strokovno znanje, ki je nujna predpostavka za dokazovanje teh dejstev. Potrebno strokovno zanje imata zavarovanec oziroma trener, ki tudi razpolagata z listinami, ki so relevantne za dokazovanje teh dejstev. Če bi gradili tezo, da je v teh primerih na oškodovancu dokazno breme, da s stopnjo prepričanja dokaže konkretne okoliščine protipravnega ravnanja storilca, bi bilo obrnjeno dokazno breme, kot eno izmed temeljnih načel OZ, ki je namenjeno varstvu oškodovanca, izvotljeno. Zato sodna praksa skozi posamezne primere išče pravo ravnotežje teh položajev, v okviru obstoječih materialnopravnih predpisov in načel odškodninskega prava. Prav zaradi teh razlogov v sodni praksi ni enoznačnega odgovora, s kakšno stopnjo materialne resnice mora oškodovanec dokazati obstoj protipravnega (nedopustnega) ravnanja storilca. Različnost presoje teh vprašanj je zgolj navidezna. Gre namreč za enoten pristop, ker mora sodišče v vsakem primeru posebej pri oceni, s kakšno stopnjo materialne resnice mora oškodovanec dokazati obstoj protipravnega (nedopustnega) ravnanja storilca, okoliščine konkretnega primera presojati skozi temeljna načela in materialnopravne predpise odškodninskega prava.

12. Obravnavani primeri ima (nekatere) po svojih temeljnih predpostavkah enake značilnosti, kot so bile predmet obravnave v zadevi VSRS II Ips 73/2015, v kateri se je obravnavala odgovornost bolnišnice za napako pri zdravljenju. VSRS je v tej zadevi pojasnilo, da je treba pri presoji pravil o trditvenem in dokaznem bremenu pacienta izhajati iz razumnih in ne prestrogih zahtev. Dejstva o poteku konkretnega posega namreč izhajajo iz zaznavnega področja zdravstvene ustanove. Pacient, laik, lastnosti in poteka zdravniškega posega običajno ne pozna, kaj šele, da bi mu bile znane vse podrobnosti in pravila stroke. Poleg tega je nemalokrat v položaju, ko ne more zbrati vseh potrebnih dokumentov o svojem zdravstvenem stanju in izvedenih posegih. Zato zadošča, če poda v tožbi trditve, na podlagi katerih lahko sodišče domneva o obstoju nedopustnega ravnanja. Zdravstvena ustanova, ki razpolaga z vso dokumentacijo, nato poda substancirane trditve glede dejstev, ki obstoju tim. strokovne napake nasprotujejo. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena OZ je na zdravstveni ustanovi dokazno breme vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja - če tega ne dokaže, ne bo zmogla ekskulpacijskega razloga.

13. Predstavljeno stališče VSRS je moč razumeti na način, da je treba v vsakem primeru tehtati, kakšne so dejanske zmožnosti tožnika kot oškodovanca, da dokaže konkretne okoliščine ravnanja storilca, ki so nedopustna oz. protipravna. Prav v tem se kaže podobnost in pa tudi razlika med predstavljeno zadevo VSRS in obravnavano zadevo. Tožnik ni laik, je tekmovalec z nekajletnimi izkušnjami, v nordijski kombinaciji je (bil) tekmovalno zelo uspešen, kar pomeni, da je lahko podal relevantna dejstva in dokaze v zvezi z nedopustnim ravnanjem trenerja, ki je po njegovem mnenju ravnal neskrbno, ko mu je na prvem treningu nove sezone na skakalnici določil, da mora zadnji skok opraviti iz višjega zaletišča²⁴. Hkrati pa je treba upoštevati, da tožnik nima strokovne usposobljenosti trenerja, zato je njegovo vedenje o športnih sposobnostih omejeno. Trener je strokovnjak, zato mora poznati tehnične, motorične in fizične sposobnosti tekmovalca. Ta spoznanja pridobi na podlagi realizacije načrtov vsakega treninga in na podlagi opravljenih analiz treningov²⁵, pa tudi med samim treningom. Zavarovanec in trener razpolagata s temi listinami, ki pa v postopku pred sodiščem prve stopnje, kljub pozivu sodišča in tožnika, teh listin nista predložila. Iz teh razlogov bi bilo na tožniku pretežko dokazno breme, ki ni v skladu s temeljnimi načeli in materialnopravnimi predpisi odškodninskega prava, da bi v okviru protipravnosti moral dokazati s stopnjo prepričanja, da je trener ravnal neskrbno pri izbiri višjega zaletišča, ker tožnik ni bil v stanju športne pripravljenosti, da bi izvedel varen skok. Po mnenju pritožbenega sodišča mora tožnik dokazati nedopustnost ravnanja trenerja z mejnim pragom zadostne verjetnosti. Glede na okoliščine konkretnega primera, ob upoštevanju materialnopravnih predpisov in temeljnih načel odškodninskega prava je v tem primeru treba analogno, kot v primeru ugotavljanja vzročne zveze, uporabiti kot merilo mejni prag zadostne verjetnosti. Mejni prag zadostne verjetnost pa je tisti, ki presega 50 odstotkov²⁶.

14. Ta mejni prag zadostne verjetnosti obstoja konkretnih okoliščin protipravnega ravnanja trenerja pa je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča dokazal. Nenazadnje tudi sodišče prve stopnje v sodbi pojasnjuje, da "sicer ni popolnoma izključeno, da je trener v konkretnem primeru, s tem, ko je tožniku določil višje zaletišče, ravnal ne dovolj premišljeno oziroma nestrokovno, vendar pa sodišče o tem ni ustrezno prepričano." Vzrok padca tožnika ob zadnjem skoku ni v tem, da tožnik ob primerni pripravljenosti ne bi mogel izvesti skoka iz višjega zaletišča, oziroma da bi bila velikost skakalnice neprimerna za tožnika. Izvedenec v mnenju pojasnjuje²⁷, da je imel tožnik ob zadnjem letu precej višjo krivuljo leta zaradi višjega zaletišča, zato bi moral takoj po preletu 30 m zavreti skok, da bi lahko varno doskočil. S tem, ko mora skakalec predčasno zavirati hitrost pristajanja, skrajša dolžino skoka in zniža pritisk ob doskoku²⁸. Na mali skakalnici se stvari zgodijo zelo hitro, ker mora skakalec že v naslednji sekundi doskočiti, zato je bilo časa za daljši pristajalni manever preprosto premalo. Objektivno je bil skakalec prisiljen v dokaj nepričakovano in oteženo situacijo. Po mnenju izvedenca je vprašanje, ali je bil tožnik v tistem trenutku in takratnem stanju psihične, tehnične in motorične priprave dovolj pripravljen, da varno konča skok. Izvedenec še pojasnjuje²⁹, da je v prehodnem obdobju verjetno prišlo do znižanja pripravljenosti in upada motoričnih sposobnosti tožnika, kar kaže tudi visoka variabilnost predhodnih skokov. Izvedenec je skok iz višjega zaletišča ocenil kot visoko rizičnega, ker je bil to prvi trening v novi sezoni. Uporabo visokega zaletišča se uporabi v primeru, če je skakalec visoko koordiniran, saj so v nasprotnem taki skoki lahko nevarni³⁰. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik ob zadnjem skoku skočil več kot 50 m, a manj kot 53 m³¹, skoki pri 52 m pa so po mnenju izvedenca zelo nevarni³². Izvedenec je na naroku 16. 6. 2016 še pojasnil³³, da mora biti trener zelo konzervativen pri izbiri višjega zaletišča ob začetku sezone, ko gre za prvi ali drugi trening na skakalnici, ker trener dejansko ne pozna skakalcev, saj se v nasprotnem dvigne stopnja rizičnosti in lahko pride do nevarnih posledic, kar pomeni, da dokler ne poznaš stanja športnika, se trener ne odloča za višja zaletišča.

15. Te ugotovitve izvedenca s stopnjo mejnega praga zadostne verjetnosti potrjujejo trditve tožnika; da trener ni poznal dejanskih sposobnosti tožnika, da na prvem treningu ni bila pravilna odločitev, da tožnik opravi skok iz višjega zaletišča, da trener ni pravilno ocenil, ali lahko tožnik izvede varen skok, da tožnik v dani situaciji ni bil pripravljen (intuitivno) prilagoditi skoka svojim sposobnostim, da je bila obremenitev kolenskih vezi zaradi daljšega skoka in tožnikove zmanjšane sposobnosti prevelika in da trener ni upošteval individualnih sposobnosti tožnika in pravil stroke.

16. Na toženi stranki je dokazno breme, da v novem sojenju dokaže, da za škodni dogodek trener ni kriv, ker je ravnal v skladu s pravili stroke. Na njej bo dokazno breme, da dokaže, da je imel tožnik sposobnosti, da že na prvem treningu sezone na skakalnici izvede varen skok iz višjega zaletišča. V tem okviru bodo pomembna tudi dejstva, katerim je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava, dalo prevelik poudarek že v zvezi z ugotavljanjem protipravnosti ravnanja trenerja in sicer; da je tožnik skakalnico poznal, da je bil zelo uspešen tekmovalec v nordijski kombinaciji, da je skakal tudi na bistveno večjih skakalnicah (120 m), da je močnejše konstitucije, da je treba trening zaključiti z najdaljšim skokom, kakor tudi lastnosti skakalnice (HK, K). Treba bo upoštevati, da je trener tisti, ki je moral poznati sposobnosti tožnika. V postopku je tožnik tudi izpovedal, da se je pri zadnjem skoku maksimalno potrudil in da je želel doseči maksimalno daljavo. V spis je tožena stranka predložila program dela zavarovanca za obdobje 2010 - 2112³⁴, manjka pa podroben program načrta vsakega treninga tožnika, podatki o izpolnitvi načrta vsakega treninga, analiza pripravljenosti tožnika (vsaj v posameznih fazah pripravljalnega obdobja in primerjava pripravljenosti tožnika glede na pretekla obdobja, rezultati testiranj in podobno).

17. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je določno predstavilo, katera dejstva so relevantna, ki jih mora dopolniti in dokazati tožena stranka. Toženi stranki je zaradi drugačnega materialnopravnega mnenja pritožbenega sodišča, kot ga je imelo sodišče prve stopnje, treba dopustiti, da v novem sojenju da dodatne navedbe in dokaze, s katerimi bo dokazovala, da zavarovanec oziroma njegov trener ni kriv za škodni dogodek.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnika se pridrži za končno odločbo.

-------------------------------
¹ S.; v nadaljevanju zavarovanec.
² V nadaljevanju trener.
³ Ki je član in tekmovalec S.
⁴ Glej 23. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
⁵ Glej 18. in 21. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
⁶ Podrobneje glej 13. tč. sodbe sodišča prve stopnje.
⁷ Izvedenec je še pojasnil, da skakalnica ni ustrezno homologirana; podrobneje o tem glej 14. tč. sodbe.
⁸ Glej npr. VSRS sodba II Ips 222/2005 (na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v 3. op. str. 11) iz katere pritožbeno sodišče povzema evidenčno jedro:" Z včlanitvijo v društvo, ki se ukvarja s padalskim športom, član pristane na rizike, povezane s padalstvom. Zato društvo za škodo, ki jo član utrpi zaradi padalstva, lahko odgovarja le krivdno."
⁹ Oziroma njegovi zakoniti zastopniki.
¹⁰ Podrobneje o tem glej 9. tč. sodbe sodišča prve stopnje.
¹¹ Pri uvrščanju in primerjavi škodnega primera, ki ga sodišče obravnava, s podobnimi škodnimi primeri, ki so že bili judicirani, je treba upoštevati vse posebnosti konkretnega primera, zaradi katerih lahko pravno vrednotenje ni enako.
¹² Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vremenske razmere, pripravljenost skakalnice, pa tudi telefonski razgovori trenerja niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.
¹³ Glej 18. in 21. tč. obrazložitve sodbe.
¹⁴ Pritožbeno sodišče v tej točki povzema trditveno podlago tožnika, ki jo je dal v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi iz razloga, ker je bila tožnikova trditvena podlaga pomanjkljiva.
¹⁵ Glej tožbo; stran 2 sodnega spisa.
¹⁶ Kar izhaja iz zapisnika glavne obravnave; glej stran 33 - 35 sodnega spisa.
¹⁷ Glej vlogo z dne 13. 4. 2015 stran 89 sodnega spisa.
¹⁸ Glej str. 206, 207 in 215 sodnega spisa.
¹⁹ Pa tudi predlagani dokazi: zaslišanje tožnika, trenerja, člana kluba, ki je sodeloval na treningu in mnenje izvedenca, so bili zadostni, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.
²⁰ Glej zapisnik naroka; tretji odstavek na strani 35 sodnega spisa.
²¹ Kar je skozi svoje navedbe storil že tožnik; glej npr. vlogo z dne 4. 2. 2015 - stran 32 sodnega spisa.
²² S pisnim izvedenskim mnenjem in zaslišanjem izvedenca.
²³ V konkretnem primeru to pomeni, da je moral tožnik s stopnjo prepričanja dokazati, da velja kot nedopustno ravnanje trenerja, ki je tožniku določil, da mora skočiti iz višjega zaletišča, čeprav tožnik zaradi pomanjkljive psihofizične pripravljenosti ni bil sposoben izvesti varnega skoka. V tej prvi fazi ugotavljanja protipravnosti ravnanja trenerja se ne ugotavljajo konkretne okoliščine, ki so povezane z dejansko (trenutno) pripravljenostjo tožnika izvesti varen skok iz višjega zaletišča.
²⁴ V tem delu je položaj tožnika drugačen, kot je bil položaj oškodovanke v zadevi VSRS II Ips 73/2015.
²⁵ Pritožbeno sodišče te ugotovitve gradi na podlagi izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče preseneča okoliščina, da tožena stranka v postopku pred sodiščem teh dokumentov ni predložila.
²⁶ Primerjaj dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 731.
²⁷ Glej stran 177 in 184 sodnega spisa.
²⁸ Podrobneje glede povečane sile ob doskoku pri izbiri višjega zaletišča glej izvedensko mnenje str. 177a sodnega spisa.
²⁹ Glej stran 183 sodnega spisa.
³⁰ Glej stran 233a sodnega spisa.
³¹ Glej 7. tč. stran 9 sodbe sodišča prve stopnje.
³² Glej stran 235 sodnega spisa.
³³ Glej stran 236 sodnega spisa.
³⁴ Priloga B6; gre za splošen program dela kluba in ne za načrt ali analize treningov skakalcev.

Datum zadnje spremembe:

06.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2348/2015
• VSL Sklep II Cp 265/2019
• VSL Sodba II Cp 1785/2020