VSL Sodba II Cp 1553/2017

Jedro

Dva toženca imata prebivališče v K. in od njiju ni mogoče zahtevati, da si poiščeta odvetnika v L., zato so stroški prihoda tega odvetnika na sodišče na glavno obravnavno potrebni v smislu določila 155. člena ZPP. Z zastopanjem tretjega toženca po istem odvetniku pa so nastali manjši pravdni stroški, kot bi jih bil v nasprotnem primeru dolžan povrniti tožnik tožencu, če bi pooblastil drugega odvetnika iz kraja sedeža sodišča oziroma svojega prebivališča.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik solastnega deleža do 40/100 nepremičnin z ID znakom 001 in 002, kar v naravi predstavlja stanovanje št. 3 na naslovu M. ter Č., zato nepremičnina ne sodi v zapuščino po pokojni V. Š. S. Tožniku je naložilo, da prvemu tožencu povrne 3.792 EUR pravdnih stroškov, drugemu, tretjemu in četrtemu tožencu pa stroške v višini 5.289 EUR.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik, stroškovno odločitev pa izpodbijajo tako tožnik kot drugi, tretji in četrti toženec. Uveljavljajo vse pritožbene razloge. Tožnik predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženci pa predlagajo spremembo stroškovne odločitve tako, da jim tožnik povrne še 206,55 EUR pravdnih stroškov.

3. Tožnik v obširni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo določena dejstva, napačno pa je zaključilo, da je pokojna štela predmetno stanovanje za svoje, da četudi bi bil sklenjen ustni dogovor, to ne predstavlja pridobitnega načina lastninske pravice, in da tožnik po letu 1991 ni stanoval v stanovanju, zaradi česar ni mogel biti posredni lastniški posestnik stanovanja. Navedeni zaključki so v nasprotju s trditveno in dokazno podlago, ki jo je podal. Zagotovil je denarna sredstva in vplačal kupnino za nakup stanovanja po določilih Stanovanjskega zakona¹ (v nadaljevanju SZ). To je storil po sklenjenem ustnem dogovoru s pokojno in ob njeni obljubi, da ona postane le formalna lastnica, on pa z nakupom postane dejanski lastnik stanovanja. Sodišče je napačno razlagalo dokazne listine, in sicer oporoki pokojne z 10. 6. 1995 in s 3. 3. 2009 ter korespondenco s 30. 6. 1992. Zapis v oporoki z 10. 6. 1995, da je zapustnica odkupila stanovanje na svoje ime, vendar je celoten znesek vplačal tožnik, z namenom, da po njeni smrti pridobi lastninsko pravico na stanovanju, potrjuje obstoj dogovora, da tožnik s plačilom kupnine pridobi lastninsko pravico. Ta zapis poslednje volje v omenjeni listini potrjuje obstoj dogovora. Do tega se sodišče ni opredelilo. Tudi kasnejša razpolaganja zapustnice v korist prvega toženca tega ne morejo spremeniti. Že v oporoki z 10. 6. 1995 je pokojna prvemu tožencu naklonila le volilo, saj mu daje pravico do izplačila odstotka ekonomske vrednosti stanovanja, v oporoki s 3. 3. 2009 pa mu zapustnica zapušča stanovanje v celoti, saj je v njej zapisala, da če tožnik ne bo bratu (prvemu tožencu) priznal določen delež na stanovanju, določa, da dobi prvi toženec drugo parcelo. Navedena razpolaganja ne omogočajo zaključka, da je pokojna v oporokah štela stanovanje kot svoje. Tudi do teh trditev se sodišče ni opredelilo. Tudi vsebina korespondence s 30. 6. 1992 ne utemeljuje takšnega zaključka. Korespondenca kaže, da je pokojna kasneje, pod pritiski prvo toženca v nasprotju z načelom pacta sunt servanda skušala spremeniti prvotni dogovor, po katerem postane le formalna lastnica, tožnik pa njegov dejanski lastnik, najkasneje ob njeni smrti pa tudi formalni lastnik. Enostransko ravnanje pokojne je bil povod za dopis prvo tožencu s 30. 6. 1992, iz katerega jasno izhaja, da je financiral odkup stanovanja z namenom, da bo postal izključni lastnik stanovanja. Le ob vračilu kupnine bi lahko prišlo do dvostranske spremembe prvotnega dogovora. Kupnina ni bila nikoli vrnjena, zato je štel stanovanje za svoje. Vsebino dogovora, da je s plačilom kupnine stanovanje postalo last tožnika, potrjuje tudi pokojna v odgovoru tožniku s 30. 6. 1992. Tudi te korespondence sodišče ni upoštevalo in se do njene vsebine opredelilo. Zmotno je stališče sodišča, da je pokojna štela, da je lastnica stanovanja, ker sicer ne bi razpolagala z njim. Pokojna s stanovanjem v oporokah ni razpolagala. Tudi iz dopisov ne izhaja, da bi se štela za lastnico. Ugotovitev sodišča, da se je pokojna vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica stanovanja, dogovora v ničemer ne spremni. Dogovor je bil, da pokojna postane formalna lastnica stanovanja. Tudi izpoved priče J. S., da je imela pokojna namen prodati stanovanje, ne vpliva na obstoj dogovora. Da je dogovor obstajal, izhaja tudi iz izpovedb prič L., D. ter K., ki so izpovedali, da sta jim tožnik ali zapustnica povedala, da je stanovanje odkupil tožnik iz svojega denarja. Zato je napačen zaključek sodišča, da ni dokazan obstoj ustne pogodbe o tožnikovi pridobitvi izključne lastninske pravice na stanovanju. Prav tako je napačen zaključek sodišča, da zgolj obstoj ustnega dogovora ne predstavlja pridobitnega načina lastninske pravice. Skladno s sodno prakso je mogoče priposestvovanje lastninske pravice tudi na podlagi ustnega dogovora, ki je bil realiziran. Tožnik kot pridobitelj lastninske pravice je v celoti realiziral svoj del ustnega dogovora. Plačal je kupnino za enkratni odkup stanovanja, s čimer je pridobil tudi posredno lastniško posest na stanovanju. Tožnik je bil stranka ustnega dogovora, po katerem je dejanski lastnik on, najkasneje s smrtjo pokojne pa bo postal tudi formalni lastnik stanovanja. Posel je bil v pretežnem delu realiziran. Pokojna mati sama ni bila sposobna izpolniti svoje zaveze po kupoprodajni pogodbi. Plačilo v enkratnem znesku zaradi dodatnega popusta, je bil del dogovora med pokojno in tožnikom, ki potrjuje obstoj dogovora o izključnem lastništvu stanovanja, kot ga zatrjuje tožnik. Tožnik je tako postal lastnik stanovanja na podlagi določb o lastninjenju in privatizaciji stanovanj, kot ožji družinski član, ki je v dogovoru s pokojno financiral odkup stanovanja kot dejanska pogodbena stranka tega odkupa. Veljavno pravno podlago za odkup predstavlja pogodba o odkupu, dodatek k njej in vzporedni medsebojni dogovor ter njegova realizacija. Tožnik je zato od leta 1992 upravičeno štel, da je dejanski lastnik stanovanja. Priposestvovalna doba je začela teči z dnem odkupa in z njenim potekom je postal formalni lastnik stanovanja. Izkazana pa je tudi dobrovernost tožnika. Tožnik bi lahko kot ožji družinski član odkupil sporno stanovanja, a je zaradi njenega strahu, da bi jo vrgel iz stanovanja, strinjal, da stanovanje preide na pokojno. Kljub temu je na podlagi dogovora postal dejanski lastnik in posestnik. Tožnik ni mogel biti seznanjen z drugačnimi stališči pokojne. O dobrovernosti tožnika pričajo tudi ugotovljena vlaganja, tako za čas življenja pokojne kot po njeni smrti. Samo dejstvo, da je prebival na drugem naslovu, ne utrjuje zaključka sodišča, da ni imel lastniške posesti na stanovanju. Na stanovanju je do smrti pokojne in po njej, ko sta v njem bivala nečaka, izvajal posredno lastniško posesti. Tožnica je v njem bivala s tožnikovim dovoljenjem, kar izhaja iz dopisa pokojne s 30. 6. 1992, kjer mu priznava upravičenje, da zahteva njeno izselitev iz stanovanja. Dovoljenje za bivanje je dal tudi nečakoma. Graja tudi zaključek, da ni pridobil lastninske pravice na podlagi vlaganj. Pokojna je lahko postala formalna lastnica le zaradi tožnikovega prispevka v obliki plačila kupnine, ki ga je treba šteti kot prispevek k povečanju pokojničinega premoženja v smislu pridobitve lastninske pravice. Dejstvo je, da je bil tožnik v času odkupa ožji družinski član, ki je imel stalno prebivališče na naslovu spornega stanovanja skupaj s pokojno in ji je s plačilom kupnine pomagal pri pridobitvi lastninske pravice na stanovanju, zaradi česar ima tožnik v skladu z določilom 32. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) pravico, da zahteva izločitev stanovanja iz zapuščine po pokojni. Izpodbija tudi stroškovno odločitev. Meni, da je pavšalna, opozarja pa tudi na sodno prakso, v skladu s katero stranka ni upravičena zahtevati potnih stroškov odvetnika, če je imela možnost pooblastiti odvetnika v kraju sedeža sodišča. Sodišče ne bi smelo priznati tožencem potnih stroškov za njihovega pooblaščenca, ker gre za nepotrebne stroške. Sodišče tudi ne bi smelo priznati tožencem pravdnih stroškov za tretjo in četrto pripravljalno vlogo. Nepotrebna je bila tudi vloga prvega toženca z 2. 11. 20016.

4. Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

5. V pritožbi zoper stroškovno odločitev toženci opozarjajo, da bi jim moralo sodišče priznati za zastopanje na četrti glavni obravnavi 750 točk, upoštevajoč odvetniško tarifno številko 20/2 in ne zgolj 375 točk, in posledično za zastopanje več strank 150 točk po členu 7/3 Odvetniške Tarife (v nadaljevanju OT) 20015) in ne le 75 točk. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni priznalo vseh priglašenih stroškov v zvezi s 23. 2. 2017 opravljeno obravnavo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnika

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo v pritožbi očitanih kršitev postopka in kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je odločalo v okviru trditvene podlage strank, ki sta jo pravočasno zatrjevali tekom postopka in pri presoji utemeljenosti uveljavljenega zahtevka upoštevalo vse dokazne listine tožnika, ki jih je vpelo v celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče opredelilo oziroma upoštevalo vsebino listin, na katere se je skliceval tožnik in jih v pritožbi povzema. Vsebino oporok iz leta 1995 in 2009 ter dopis tožnika s 30. 6. 1992 in dopis zapustnice z istega dne je uporabljalo tako, kot se glasi. Presoja listin je bila celovita. Zapis v posamezni listini, na katero pritožba ponovno opozarja, je sodišče prve stopnje upoštevalo.

9. Tožnik uveljavlja ugotovitveni tožbeni zahtevek o svojem lastništvu spornega stanovanja na podlagi določb o priposestvovanju lastninske pravice. Ni sporno, da je tožnik prispeval celotni znesek za nakup stanovanja, ki ga je zapustnica v letu 1992 kupila na podlagi t. i. Jazbinškovega zakona. Zapustnica je kot imetnica stanovanjske pravice sklenila pogodbo o odkupu stanovanja s 3. 2. 1992, saj jo je podpisala. Kupec je postal lastnik stanovanja s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe v skladu z določbo 118. člena SZ. Zmotno je tožnikovo stališče, da je s plačilom kupnine postal lastnik nepremičnine. Res je sicer zatrjeval, da je bilo med njim in zapustnico istočasno sklenjen ustni dogovor, da zaradi zagotovitve zneska kupnine postane lastnik stanovanja. Vendar je treba pojasniti, da že trditvena podlaga obstoja tega ne potrjuje. Tožnik je namreč trdil, da mu je tožnica ob zagotovitvi denarnih sredstev za odkup obljubila, da bo stanovanje njegovo. Obljuba zapustnice ne predstavlja veljavnega temelja za pridobitev lastninske pravice. Ob tem je tožnik celo trdil, da sam ni želel, da bi zapustnica nanj kot ožjega družinskega člana prenesla pravico do odkupa stanovanja, in še navajal, da mu v skladu z dogovorom zapustnica v oporoki ni zapustila stanovanja v izključno last. Že te tožbene trditve ne nudijo podlage za pridobitev lastninske pravice v času odkupa stanovanja, temveč kažejo, da ni bila volja zapustnice ne tožnika, da slednji postane lastnik ob samem nakupu stanovanja. Zaveza, da bo zapustnica tožniku ob smrti zapustila stanovanje, pa tudi ne potrjuje, da je postal resnični/dejanski lastnik že ob sklepanju odkupne pogodbe. Zapustnik pa lahko s svojim premoženjem razpolaga po svoji volji, kljub dani obljubi, ki ne predstavlja veljavnega temelja za pridobitve lastninske pravice.

10. Tožnik bi bil lahko v tej pravdi uspešen le, če bi dokazal obstoj ustnega dogovora, da je bil dejanski kupec spornega stanovanja, kar pomeni tudi, da je bila taka volja pogodbenih strank. V obravnavani zadevi gre za spor med (zatrjevano) resničnim in (zatrjevano) navideznim kupcem. Za presojo ustnega dogovora oziroma razmerja med takima kupcema se uporabljajo določbe o sklenitvi pogodbe, ki je sklenjena, ko se pogodbenika zedinita o njenih bistvenih sestavinah, ko torej obstaja soglasje njunih volj.

11. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje (in obenem zavrača pritožbena stališča), da tožnik ni dokazal zatrjevanega obstoja ustnega dogovora s zapustnico, da bo dejansko kupec in s tem lastnik spornega stanovanja. Pojasnjena je v jasnih, popolnih in življenjsko logičnih razlogih v 13. do 15. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče v njih ne najde protislovij, ki bi onemogočala pritožbeni preizkus, niti vrzeli, ki jih očita pritožba. Dokazna ocena ima oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu. Sodišče prve stopnje je obširno in prepričljivo pojasnilo, zakaj ne sledi tožniku. Opravljena je upoštevaje metodološka pravila iz 8. člena ZPP in je pritožba z opozarjanjem na posamezne dokaze, ki bi utegnili biti v korist, ne omaje.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ni bila zapustničina volja, da ob nakupu spornega stanovanja tožnik postane njegov lastnik. Zapis, da tožnik postane lastnik stanovanja po njeni smrti, kaže na obljubo, ki ni zavezujoča in nima nobenih pravnih posledic, saj še ne pomeni, da je bil ustrezen zavezovalni pravni posel že sklenjen oziroma, da bi tožnik na tej podlagi pridobil lastninsko pravico. Potrjuje pa, da ni bila volja zapustnice, da tožnik s plačilom postane lastnik, torej ni bilo istočasno z nakupom nepremičnine sklenjen ustni dogovor med njima, kdo dejansko je kupec stanovanja. Razen tega bi bila zaveza v skladu s 103. členom ZD neveljavna.

13. Tudi zapis v isti oporoki, da tožnik ob smrti pridobi pravico do 2/3, prvi toženec pa do 1/3 vrednosti stanovanja, ne dokazuje, da je bila njena volja ob odkupu stanovanja, da tožnik postane tedaj resnični lastnik. Enako velja za zapis v kasnejši oporoki 3. 3. 2009, v kateri zapustnica odločitev o lastništvu stanovanja prepušča tožniku. Da ob odkupu stanovanja to ni bila njena volja, je razbrati tudi iz dopisa tožnika, čeprav se sam šteje za lastnika, in dopisa zapustnice s 30. 6. 1992, v katerem dopušča, da dobi stanovanje ali mu vrne denar, ki ga je prispeval. Medsebojni dogovor o plačilu kupnine še ne potrjuje, da je bilo med njima dogovor oziroma volja tudi o tem, da dejansko tožnik pridobi lastninsko pravico na podlagi odkupa v letu 1992. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznih listin, ki jih je vpelo v dokazno oceno tudi v povezavi z zaslišanimi pričami, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ne potrjujejo obstoja dogovora, pač pa plačilo kupnine, utemeljeno impliciralo zaključek o nedokazanosti zatrjevanega dogovora. Soglasje volj o tožnikovi pridobitvi lastninske pravice že ob nakupu stanovanja v letu 1992 ni bilo. Dokazi potrjujejo obstoj dogovora oziroma zaveze, da bo tožnik ob smrti zapustnice postal lastnik na stanovanju, kar pa ni temelj za pridobitev lastninske pravice ob odkupu stanovanja. Pritožbeno sodišče dodaja, da dopis tožnika z 2. 7. 1992, iz katerega izhaja, da je zapustnici pomagal, da je postala lastnica stanovanja, potrjuje ravno obratno, tj. da ob nakupu ni bilo volje, da tožnik postane pravi lastnik. Ob nedokazanosti obstoja zatrjevanega ustnega dogovora, ni pomembno vprašanje, ali je prišlo do njegove realizacije.

14. V času, ko naj bi po tožnikovih trditvah tekla priposestvovalna doba je veljal ZTLR, ki v drugem in četrtem odstavku 28. člena ureja izredno in redno priposestvovanje. Obema je skupno to, da mora biti posest dobroverna. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da dobroverna posest tožnika ni bila izkazana. Tožnik ni nastopal kot pogodbena stranka pri nakupu stanovanja, in ni dokazal, da bi lahko upravičeno štel, da je bilo stanovanje njegova last, saj zgolj plačilo kupnine ne predstavlja pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice, obljuba o pridobitvi izključne lastnine ob smrti zapustnice pa tudi ni ustrezen pravni naslov, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj. Prepričanje tožnika, da mu pripada lastninska pravica že od leta 1992, tako ni imelo podlage in o dobrovernosti ni mogoče govoriti, saj je posest dobroverna le, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (72. člen ZTLR). Tožnik v stanovanju po letu 1991 sploh ni stanoval. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da pred smrtjo zapustnice v letu 2011 ni nikomur dajal dovoljenja za bivanje v stanovanju; ne zapustnici, ne nečakoma, za katera je vedel, da tam bivata. Drugačno pritožbeno zavzemanje nima podlage v dokaznem gradivu. Pritožbene navedbe, da je zapustnica bivala v njem z njegovim soglasjem, kar naj bi izhajalo iz dopisa s 30. 6. 1992, so neupoštevne, ker gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za druge dokazne listine, na katere se pritožnik sklicuje, saj so bile predložene za dokazovanje drugih dejstev. Na podlagi ugotovljenih okoliščin je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni bil niti posredni posestnik, spričo česar pogoj izvrševanja posesti v času priposestvovalne dobe ni bil izpolnjen.

15. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi 32. člena ZD, po katerem imajo zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Ni dvoma, da je tožnik z zagotovitvijo denarnih sredstev za odkup stanovanja prispeval k povečanju zapustničinega premoženja, a to v pomenu 32. člena ZD ni dovolj. Izhodišče izločitvenega zahtevka je v načelu takšno, da oseba iz 32. člena ZD uveljavlja alikvotni delež na zapustnikovem premoženju. To pomeni na celotnem premoženju, ki ga tvorijo tako stvarnopravne kot druge pravice. Tako je zato, ker ta pravni zahtevek gradi na dejanski okoliščini skupnosti življenja. Položaj je tako v bistvenem zelo podoben (ne pa enak), kot pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju zakoncev. Vendar sodna praksa izjemoma dopušča, da oseba iz 32. člena ZD uveljavlja zahtevek tudi na zgolj posameznem delu premoženja. To pomeni, da potomec uveljavlja konkretno stvarno pravico na konkretni stvari. Največkrat se tak zahtevek nanaša na nepremično premoženje, v katerem sta oseba iz 32. člena ZD in zapustnik skupaj živela ter je oseba iz 32. člena ZD vanj vlagala oziroma znatno prispevala k njegovi ohranitvi. Tisto, kar položaj osebe iz 32. člena ZD v bistvenem razlikuje od položaja ostalih potomcev (in obenem zakonitih dedičev), je okoliščina skupnega življenja z zapustnikom. To pomeni, da mora ta okoliščina tudi odločilno vplivati na vsebinsko napolnitev druge prvine zakonskega dejanskega stanu iz 32. člena ZD - pomoč take osebe pri pridobivanju in ohranjanju zapustnikovega premoženja. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ni živel z zapustnico, morebitno občasno obiskovanje in prijava stalnega prebivališča na naslovu stanovanja tega ne spreminjata. Ker skupnega življenja z zapustnico ni bilo, podlage za izločitveno pravico na tej pravni podlagi ni, čeprav je tožnik nudil zapustnici materialno pomoč v obliki denarnih sredstev za nakup stanovanja.

16. Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je imel tožnik možnost preizkusiti odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki temelji na načelu uspeha (154. člen ZPP). Toženci so stroške postopka priglasili v stroškovniku (list. št. 133 in 134), ki so ga vložili v spis na zadnji glavni obravnavi. Res je, da natančna odmera stroškov iz same odločbe ni razvidna, vendar sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških dopušča, da je v odločbi navedena podlaga odločitve, odmera stroškov pa je razvidna iz stroškovnika v spisu. Tako je storilo sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru, saj je na stroškovniku označilo, katere stroške je tožniku priznalo. Zato je imel tožnik možnost preizkusiti končni znesek priznanih stroškov in v pritožbi tudi konkretno nasprotovati priznanju določenih stroškov, kar je tudi storil.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da odvetnik tožencev Č. ni upravičen do plačila potnih stroškov za prihod v L. Dva toženca imata prebivališče v K. in od njiju ni mogoče zahtevati, da si poiščeta odvetnika v L., zato so stroški prihoda tega odvetnika na sodišče na glavno obravnavno potrebni v smislu določila 155. člena ZPP. Z zastopanjem tretjega toženca po istem odvetniku pa so nastali manjši pravdni stroški, kot bi jih bil v nasprotnem primeru dolžan povrniti tožnik tožencu, če bi pooblastil drugega odvetnika iz kraja sedeža sodišča oziroma svojega prebivališča. Neutemeljeno se pritožba zavzema, da so stroški za sestavo pripravljalnih vlog tožencev po prvem naroku za glavno obravnavo nepotrebni. Sodišče prve stopnje je prvemu tožencu pravilno priznalo stroške za sestavo vloge z 2. 11. 20016, saj je šlo za obrazložen odgovor na vlogo tožnika. Enako velja za pripravljalno vlogo ostalih tožencev s 14. 11. 2016, s katero so podali obrazložen odgovor na izjavo tožnika na predhodnem naroku. Pač pa jim sodišče ni priznalo stroškov za vlogo s 14. 11. 2016.

O pritožbi tožencev

17. Toženci neutemeljeno izpodbijajo odločitev o stroških postopka. Kot že navedeno, za preizkus stroškovne odločitve zadošča, da je v odločbi navedena le podlaga odločitve, odmera stroškov pa je razvidna iz spisa, na podlagi specificiranega stroškovnika. Sodišče prve stopnje je za četrto glavno obravnavo s 23. 2. 2017 pravilno priznalo tožencem odvetniške stroške v višini 375 točk, v skladu s 3. točko tarifne številke OT (25 % iz tarifne številke 18), saj se na tej zadnji obravnavi ni obravnavala glavna stvar in ne sprejemali dokazi. Sodišče je zato tudi pravilno, v skladu s tretjim odstavkom 7. člena OT, priznalo povišek za zastopanje treh tožencev od te vrednosti.

Sklepno

18. Pritožbeno sodišče je po navedenem pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker pravdni stranki nista uspeli s pritožbama, odgovor na pritožbo pa tudi ni pripomogel k odločitvi na pritožbeni stopnji in ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP), krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 18/91.

Datum zadnje spremembe:

06.12.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 115/2005
• VSL sodba II Cp 1520/2010
• Sodba II Ips 238/99