VSL Sodba II Cp 1132/2017

Jedro

Povečane nevarnosti ni predstavljal jašek (na pločniku v izgradnji), čeprav je bil pokrit z nepritrjenim pokrovom, temveč nepravilno ravnanje oziroma opustitev zavarovanca tožene stranke.

Tožnik, ki je kljub prepovedi in vedenju, da je pločnik v izgradnji, hodil po njem in stopil na (še nepritrjen) pokrov kanalizacijskega jaška, ki se mu je spodmaknil, ni ravnal s skrbnostjo povprečnega pešca in je k nastali škodi soprispeval.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še znesek 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2013 do plačila in v stroškovnem delu tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati še 55,15 EUR stroškov postopka.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati pritožbene stroške v znesku 82,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, (1) da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2013 do plačila, (2) zavrnilo, kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, (3) toženi stranki naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v znesku 433,28 EUR in stroškov v znesku 361,20 EUR v korist proračuna.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka v celoti.

Nepravilno je uporabljeno materialno pravo, dejansko stanje glede obsega škode je nepopolno ugotovljeno, sodišče ni izvedlo pravočasno predlaganih dokazov in v okviru materialnoprocesnega vodstva tožnika ni opozorilo o morebitnih nejasnostih v zahtevku glede premoženjske škode.

Zavarovanec toženke K. je objektivno odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku. Odtočni jašek z nevzidanim pokrovom, čeprav se nahaja na gradbišču je nevarna stvar. Takšen jašek predstavlja veliko nevarnost, saj se vsakomur pokrov lahko udre in se posledično poškoduje. Zavarovanec toženke zato za škodo odgovarja kot imetnik nevarne stari oziroma izvajalec nevarne dejavnosti v izredno nevarnih okoliščinah.

Ni nepomembno, da zavarovanec toženke na dan škodnega dogodka ni imel veljavnega dovoljenja za obratovanje gradbišča. Na dan škodnega dogodka ne bi smelo biti na pločniku gradbišča oziroma bi to moralo biti varovano s primernimi ukrepi, ki jih oceni in predpiše strokovnjak. Podana je zato vzročna zveza med nezakonito izvajanimi deli in škodo povzročeno tožniku. Šele ustrezni strokovnjak bi lahko pojasnil, kakšno bi bilo na dan škodnega dogodka ustrezno varovanje, ker uradnega načrta varovanja za konkretni dan zavarovanec tožene stranke ni pridobil. Z zavrnitvijo predlaganega dokaza z izvedencem za varstvo pri delu je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče, ki je na podlagi skice samo presojalo, kako bi moralo biti urejeno gradbišče, nima ustreznega strokovnega znanja.

Tožnik in žena sta res opazila, da so ob cesti pokončni stebrički z oznako gradbišče, nista pa videla prometnih znakov. Vsekakor pa na gradbišču ni bilo horizontalnih preprek, čeprav so bile v načrtu varovanja predpisane. Zaposleni pri K. so vedeli, da po zaključenem pločniku (manjkal je le še asfalt) ljudje hodijo v ambulante v zdravstvenem domu, pa jim ni tega preprečil nihče, niti ni bilo prečnih tabel, pregrad, razpetih vrvi ali česa drugega. Obhodne poti so bile nerazumljivo dolge. Sodba spregleda, da so delavci zavarovanca na kritični dan dela zaključili tako, da so malomarno odložili pokrove jaškov na ustja in zapustili gradbišče brez ustrezne zaščite in ne da bi posebej zavarovali nevarne in nevzidane jaške. Sodišče bi moralo drugače oceniti krivdo zavarovanca tožene stranke. Tožnik k poškodbi ni prispeval, gledal je predse, hodil je tam kjer vsi, nihče mu tega ni preprečil ali ga bolj primerno opozoril. V primerljivi zadevi (hoja po gradbišču in padec v jašek) je sodišče odgovornost razmejilo drugače in sicer je oškodovanki pripisalo 15 % prispevek, izvajalcu del pa 85 % prispevek (sodba VSL II Cp 2196/2012 z dne 22. 5. 2013). Izpodbijana sodba zato odstopa od ustaljene sodne prakse.

Prisojena odškodnina je prenizka. Tožnik je utrpel hujšo poškodbo kolena, imel je nevšečnosti med zdravljenjem in kasnejšo operacijo. Za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je zato upravičen do vtoževanega zneska 5.500,00 EUR. Nepravilno in protispisno je zavrnjen zahtevek za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je bil zaradi zaslišanja živčen, izpovedoval je površno, poleg tega težje oblikuje misli. O težavah s koleni pri hoji navzgor in pri kolesarjenju je povedal izvedencu, česar sodba neupravičeno ne upošteva.

V zvezi z ugotavljanjem višine škode sodba nepravilno zavrne dokazni predlog z zaslišanjem tožnikove žene in je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Predlagana priča bi lahko potrdila, da tožnik še vedno trpi bolečine v obeh kolenih in se ne more ukvarjati s športi kot nekoč. Enako velja glede zavrnitve tega dokaza glede zahtevka za premoženjsko škodo. V zvezi z njo sodišče niti ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika. Tožnik je podal zadostno trditveno in dokazno podlago, da bi moralo sodišče vprašanje izgubljenega dobička in nadomestila za pomoč obravnavati. Če je zavzelo stališče, da je zahtevek nesklepčen, bi ga v okviru materialnoprocesnega vodstva moralo na to opozoriti. Zavrnitev zahtevka zato predstavlja sodbo presenečenja.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik v predmetnem postopku zahteva odškodnino za škodo zaradi poškodb, ki jih je dobil 3. 7. 2012, ko se mu je, ko je stopil na pokrov jaška na pločniku (takrat še gradbišču), pokrov spodmaknil. Odgovornost zavarovanca tožene stranke gradi na krivdni in objektivni odgovornosti.

6. Sodba zavzame stališče, da objektivna odgovornost ni podana, da pa je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke.

7. Ugotovitve sodbe so:

- da se je tožnik poškodoval, ker se mu je, ko je stopil na pokrov kanalizacijskega jaška, pokrov spodmaknil in je z desno nogo zdrsnil v jašek, leva noga pa se mu je zasukala v kolenu,

- da je bilo na pločniku na Š. v bližini Z., na katerem je tožnik padel v odtočni jašek za kanalizacijo, v času tožnikovega padca gradbišče,

- da so bila gradbena dela, ki so se na njem izvajala, v sklepni fazi in sicer je bil pločnik že izravnan z grobim peskom, odtočni jaški za kanalizacijo so bili postavljeni, na njih so bili pokrovi, ki še niso bili pritrjeni na sam jašek in so se zato lahko premikali,

- da je iz elaborata zapore s skico faza V (v nadaljevanju skica), ki je sestavni del Dovoljenja za popolno in delno zaporo in prekop javnih površin, razvidno, kako bi moralo biti gradbišče označeno in zaščiteno,

- da je bilo ob pločniku izrezano še približno 40 cm ceste, ob tem izrezu so stale pokončne opozorilne table rdeče - bele barve,

- da je bil na križišču med P. (tožnik je avto parkiral na njej) in Š. nameščen tako prometni znak, ki je prepovedoval pešcem hojo po pločniku, kot tudi znak, ki je preusmerjal pešce na stezo za pešce,

- da sta bila enaka znaka postavljena tudi v nasprotni smeri,

- da ni bila postavljena prečna gred z odsevniki, ki bi pešcem, ki so prihajali in odhajali iz zdravstvenega doma fizično preprečevali dostop oziroma jih še dodatno opozarjali na gradbišče,

- da se je tožnik poškodoval, ko se je iz zdravstvenega doma vračal po isti poti, kot je prej prišel,

- da so prehod na Š. preprečevali pokončni belo rdeči stebrički,

- da so ljudje kljub prometnemu znaku za prepoved, hodili po pločniku v času gradbenih del,

- da je do tožnikovega padca prišlo po zaključku delovnega dne na gradbišču.

8. Na podlagi navedenih ugotovitev sodba zaključi, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, da pa je za nastalo škodo soodgovoren tudi tožnik sam. Pri razmejitvi odgovornosti zavarovancu toženke pripiše 60 % odgovornost, tožniku 40 % odgovornost. Sodba upošteva zahtevano strožjo skrbnost zavarovanca tožene stranke, ki ni ustrezno zavaroval gradbišča in neustrezno skrbnost tožnika, ki je kljub prepovedi hodil po gradbišču, pri čemer ni bil dovolj skrben (171. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

9. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo in se pridružuje njegovim razlogom, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, kot vztraja pritožba. Na trditve, ki jih ponavlja pritožba, je pravilno odgovorila že sodba (10. točka obrazložitve). Povečane nevarnosti ni predstavljal jašek, čeprav je bil pokrit z nepritrjenim pokrovom, temveč nepravilno ravnanje oziroma opustitev zavarovanca tožene stranke. Nastala škoda zato ni realizacija tiste nevarnosti, zaradi katere je bila uzakonjena objektivna odgovornost.

10. Sodba ima v izvedenem dokaznem postopku zadostno podlago za zaključek, da je podana soodgovornost tožnika za nastalo škodo, čemur pritožba nasprotuje. Nosilni ugotovitvi sodbe, da je tožnik videl pokončne opozorilne table rdeče bele barve, s katerimi je bilo označeno gradbišče in je torej vedel, da je pločnik (še gradbišče), pa je kljub temu hodil po njem, pritožba ne izpodbija. Če tožnik prometnega znaka, ki je pešcem prepovedoval hojo po pločniku in znaka, ki je preusmerjal pešce na stezo za pešce ni videl, to ne pomeni, da jih ni bilo. Pritožba ne ponudi tehtnih razlogov za dvom v pravilnost zaključka sodbe (17. točka obrazložitve), da sta znaka bila in bi ju tožnik ob zadostni skrbnosti tudi moral videti. Ni namreč nepomembno, da se je tožnik poškodoval, ko se je iz zdravstvenega doma vračal po isti poti, po kateri je prej tja prišel.

11. Dejstvo, da zavarovanec tožene stranke ni ustrezno zavaroval gradbišča in jaška na njem, sodba v zadostni meri in pravilno upošteva. Materialnopravno pravilno, v skladu z 8. členom Pravilnika o gradbiščih, sodba ugotavlja ali in kako je bilo na dan škodnega dogodka gradbišče zaščiteno. Sodba zaključkov ne temelji le na skici, temveč tudi na fotografijah - priloga B 22, B 24 in izpovedbah prič (delavcev zaposlenih pri zavarovancu tožene stranke). Zmotno je pritožbeno stališče, da bi se o vprašanju ustreznega zavarovanja gradbišča moral izreči izvedenec za varstvo pri delu, ki ga je tožnik predlagal. Posledično z zavrnitvijo tega dokaznega predloga tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb. Za zaključek, da zavarovanec tožene stranke ni ustrezno zavaroval gradbišča, zadošča ugotovitev sodbe, da ni bila postavljena prečna gred z odsevniki, ki bi fizično preprečevali dostop in ni pomembno na kakšen način bi bilo, kot prikazuje pritožba, gradbišče še potrebno zavarovati. Sodba v zadostni meri in pravilno pri razmejitvi odgovornosti upošteva, da zavarovanec toženke ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ker ni poskrbel, da bi bilo gradbišče ustrezno označeno. Upošteva (17. točka obrazložitve), da pokrov jaška (na gradbišču) ni bil ustrezno pritrjen in da dodatnih opozoril ob nepritrjenih pokrovih jaškov ni bilo in so drugačni pritožbeni očitki protispisni.

12. Po oceni pritožbenega sodišča sodba materialnopravno pravilno razmeji odgovornost in ni podlage niti za popolno niti višjo odgovornost zavarovanca tožene stranke, kot se sicer zavzema pritožba. Sodba na katero se sklicuje pritožba (II Cp 3196/2012 z dne 22. 5. 2013) ne predstavlja ustaljene sodne prakse in s predmetno zadevo tudi ni primerljiva, saj gre za drugačno dejansko stanje.¹

13. Materialnopravni preizkus pravilnosti odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo je pokazal, da je odškodnina za telesne bolečine prenizka, pravilno pa je zavrnjen zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

14. Po ugotovitvi sodbe, ki temelji na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca dr. A. B., je tožnik ob škodnem dogodku utrpel udarnino in odrgnino obeh kolen in raztrganino zadnjega roga notranjega meniskusa v levem kolenu. Upoštevaje ugotovitve sodbe o naravi poškodb, poteku zdravljenja, intenzivnosti in trajanju bolečin ter nevšečnostih med zdravljenjem, ki jih pritožba ne izpodbija (23. - 35. točka obrazložitve), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je, ob pravilnem upoštevanju meril 179. člena OZ, primerna odškodnina za telesne bolečine 5.500,00 EUR (brez upoštevanja soprispevka), kot se zavzema pritožba in ne le 3.500,00 EUR, kot oceni sodba.

15. Po ugotovitvi sodbe je tožnik trpel hude bolečine stalno po poškodbi deset dni, bolečine izredne intenzivnosti (zlasti ob obremenitvah in ponoči) so trajale kumulativno 30 dni, bolečine manjše intenzivnosti pa vse do zaključka zdravljenja, to je 17. 6. 2013. Sodba ne upošteva v zadostni meri, da je bilo bolečinsko obdobje dolgo in tudi ne, da je bil potreben zaradi težav z levim kolenom operativni poseg, pri čemer je bila šele s preiskavo v specialistični radiološki ambulanti - MR dne 4. 9. 2012 ugotovljena poškodba meniskusa, ki je terjala operativni poseg. Nanj je tožnik čakal do 20. 5. 2013, ko je bil artroskopsko operiran. Zdravljenje pa je bilo končano 17. 6. 2013. Premalo pa je upoštevano tudi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (v obdobju do operacije), ki se, kot sicer pravilno navaja sodba, upošteva pri prisoji odškodnine za telesne bolečine. Z mnenjem izvedenca je izkazano (35. točka obrazložitve), da se pri poškodbi meniskusa bolečine pojavljajo intenzivno pri vsakem obremenjevanju poškodovane noge in zlasti pri rotacijskih gibih v kolenu. Tožnik, ki je samostojni podjetnik - voznik kombija, je (do operacije) težje opravljal svoj poklic, opustiti je moral tudi športne aktivnosti, s katerimi se je ukvarjal do nesreče.

16. Po povedanem je zato tožnik, ob upoštevanju 40 % soprispevka, upravičen še do odškodnine v znesku 1.200,00 EUR iz naslova odškodnine za telesne bolečine.

17. Sodba zaključek, da tožniku zaradi poškodbe levega kolena niso ostale trajne posledice in posledično ni upravičen do odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, temelji na izpovedbi tožnika samega, ki je, kot pravilno povzema sodba (21. točka obrazložitve) sam povedal, da 40 dni po operaciji levega kolena ni več čutil bolečin, da pa ga pri hoji na daljše razdalje in vožnji s kolesom začne boleti desno koleno. Protispisnost, ki jo očita pritožba bi bila podana, v kolikor bi bilo podano nasprotje med tem kar je navedeno v razlogih sodbe in zapisnikom o izpovedbi tožnika, česar pritožba ne trdi in tudi ni podano. Pritožba v bistvenem izpodbija dokazno oceno izpovedbe tožnika, pri čemer ne ponudi tehtnih razlogov za dvom v njeno pravilnost. Zaradi težav z desnim kolenom se po ugotovitvi sodbe tožnik ni zdravil. V njegovem zdravstvenem kartonu je zapisana diagnoza v zvezi s poškodbo levega kolena, pri čemer je zadnji zapis 19. 11. 2012 (24. točka obrazložitve). Izvedenec, glede na odsotnost medicinskih zapisov po končanem zdravljenju, ni mogel objektivno oceniti, ali tožnik še vedno prestaja telesne bolečine ob večjih obremenitvah, je pa navedel, da bolečine po poškodbi meniskusa in delni odstranitvi poškodovanega dela, praviloma izzvenijo, vendar ne vedno, saj spremenjeni meniskus deloma ostane, kar je lahko moteče. Sicer pa tožnik tudi v trditveni podlagi tožbe (nanjo je sodišče vezano - 7. člen ZPP, 212. člen ZPP) ni navajal, da so mu ostale trajne posledice zaradi desnega kolena (V. točka tožbe). Zavrnitev dokaznega predloga tožnika z zaslišanjem žene, ki bi potrdila, da tožnik še vedno trpi bolečine v obeh kolenih,je zato pravilna in ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, kot to uveljavlja pritožba.

18. Odločitev o premoženjski škodi ni obremenjena z v pritožbi očitano bistveno kršitvijo določb postopka. Pritožba, ki očita zavrnitev dokaza z zaslišanjem tožnikove žene, ne pove, o čem naj bi priča izpovedovala. Pravilno je stališče sodbe, da tožnik ni ponudil konkretnih navedb o tem, kakšno vrsto pomoči, kdaj po škodnem dogodku in v kakšnem obsegu mu jo je nudila njegova žena. Ker je že tožena stranka na to opozarjala, sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva ni bilo dolžno zahtevati dopolnitve navedb. Tožbeni zahtevek iz naslova izgubljenega dobička sodba zavrne, ker tožnik s predloženimi dokazi izgube ni dokazal. Ugotovitev sodbe (51. točka obrazložitve), da je bil njegov dohodek v letu 2012 za 1.987,00 EUR višji, leta 2013 pa za 3.011,00 EUR višji kot leta 2011 in 1.024,00 EUR višji kot leta 2012 (primerjavo opravi na podlagi predloženih izkazov poslovnih izidov), pritožba ne izpodbija. Protispisna je pritožbena trditev, da sodišče (v zvezi s premoženjsko škodo) ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika. Tožnik je bil zaslišan na naroku dne 10. 5. 2016 (prisoten je bil tudi njegov odvetnik). Dana mu je bila možnost, da pojasni vse okoliščine (tudi) v zvezi z zahtevkom za premoženjsko škodo. Sicer pa sodba (51. točka obrazložitve) tožnikovo izpoved glede izgubljenega dobička dokazno oceni (pritožba dokazne ocene ne izpodbija).

19. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožniku priznalo še 1.200,00 EUR odškodnine za telesne bolečine (5. alineja 358. člena ZPP). Sicer je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Delna sprememba sodbe narekuje spremembo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji. Upoštevaje spremenjeni uspeh glede višine je skupen uspeh tožnika 47 %. Ob neizpodbijani odmeri stroškov tožeče in tožene stranke v izpodbijani sodbi, je tožnik glede na uspeh upravičen do 504,33 EUR, tožena stranka pa do 15,90 EUR in je zato po medsebojnem pobotanju tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti še 55,15 EUR pravdnih stroškov.

21. Tožnik je glede na 14 % pritožbeni uspeh (od izpodbijanih 8.300,00 EUR je uspel s 1.200,00 EUR) upravičen do uspehu ustrezne povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi veljavne odvetniške tarife v skladu s priglašenim stroškovnikom. Tožniku je za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3200 priznalo 465,60 EUR, za materialne stroške 20,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupno 591,70 EUR, kar z upoštevanjem 14 % uspeha znaša 82,84 EUR.

22. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih obrestih od stroškov temelji na 378. členu OZ, o začetku njihovega teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

-------------------------------
¹ Oškodovanka, ki je hodila po pločniku v izgradnji je padla v odprt kanalizacijski jašek. V predmetni zadevi pa je tožnik, ki je hodil po pločniku v izgradnji stopil na jašek, ker je, kot je navajal v tožbi, pričakoval, da je jašek trden.

Datum zadnje spremembe:

06.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 110/2016
• VSL sodba I Cp 3583/2009
• VSL sklep I Cp 4365/2009