VSL Sklep II Cp 1622/2017

Jedro

V nepravdnem postopku so lahko formalno pravnomočne le tiste odločbe, na podlagi katerih lahko druge osebe ustanavljajo pravice. Sodišče je na take odločbe, izdane v nepravdnem postopku, vezano. Če pa zavrne predlog predlagatelja za ustanovitev nujne poti in predlagatelj ponovno vloži zahtevek za dovolitev nujne poti (tudi) preko iste nepremičnine, takega zahtevka ne more zavreči zgolj zato, ker je bil že pravnomočno zavrnjen. Presoditi je treba, če gre za identično stvar. Po ustaljenih stališčih sodne prakse sta dva spora identična, kadar je podana subjektivna in objektivna istovetnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končni sklep o stroških.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo nujno pot v skupni dolžini 53 metrov s površino 166 m2 v korist parcelne številke 323/11, 323/15 (prej 323/10) in parcelne številke 323/5, vse k.o. X (gospodujoče zemljišče) po zemljiščih v isti katastrski občini, in sicer: po delu parcelne št. 325/3 v lasti 11. nasprotne udeleženke Z. M., po delu parcelne št. 323/2 in 322/2 v lasti 13. nasprotne udeleženke T. K., po delu parcelne št. 323/3, 322/3 in 322/4 v lasti 12. nasprotne udeleženke K. H. ter po delu parcelne št. 322/1 k.o. X v solasti 14. in 15. nasprotnega udeleženca O. Ž. in S. Ž. (služeče nepremičnine). Potek dovoljene poti je opisalo v drugem odstavku I. točke in ga grafično prikazalo v skici sodnega izvedenca z dne 21. 5. 2012, ki je sestavni del sklepa. Uporabo nujne poti je dovolilo za hojo in vožnjo z osebnimi vozili ter občasno vožnjo s tovornimi vozili nosilnosti do 5 ton. Določilo je nadomestilo za nujno pot v skupnem znesku 12.788,54 EUR, ga naložilo v plačilo predlagatelju v roku 30 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer v korist posameznih lastnikov služečega zemljišča (K. H. 4.621,81 EUR, T. K. 2.310,91 EUR, O. Ž. in S. Ž. nerazdelno 5.316,24 EUR in Z. M. 539,68 EUR). Odločilo je še, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper sklep vlagajo pritožbo 12. - 15. nasprotni udeleženci (lastniki zemljišč, preko katerih je dovoljena nujna pot). Uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹ v zvezi s 37. členom ZNP². Predlagajo spremembo sklepa in zavrženje predloga v delu, ki se nanaša na dovolitev nujne poti po njihovih zemljiščih in plačilo stroškov. Podredno se zavzemajo za spremembo sklepa z zavrnitvijo predloga v delu, ki se nanaša na dovolitev poti po njihovih zemljiščih, oziroma vsaj za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Uveljavljajo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, češ da je odločeno o predlogu, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno v postopku N 372/99, v katerem je bil predlog po obravnavani trasi zavrnjen. Stališče višjega sodišča v sklepu VSL II Cp 1021/2015 z dne 3. 6. 2015, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje, je zmotno. Pavšalni in neprepričljivi so zaključki, da gre za različna predloga v objektivnem in subjektivnem smislu. Pravilna je predhodna odločitev VSL II Cp 1604/2013 z dne 4. 12. 2013 in delni sklep sodišča prve stopnje z dne 31. 12. 2014, s katerim je bil ponovni predlog predlagatelja zavržen. Novi predlog je enak kot v zadevi N 372/99. Ne gre za spremenjene okoliščine. Sodišče mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Sodišče je prekršilo to načelo. Predlog je treba zavreči.

4. V nadaljevanju grajajo sprejeto odločitev o določitvi trase nujne poti po njihovih zemljiščih. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo (tehnični standard SIST DIN 14090), odločilo v nasprotju z izvedeniškim mnenjem in prišlo samo s seboj v nasprotje. Niso upoštevani standardi o širini poti (zlasti glede obdanosti z ovirami), o obremenitvi ("nosilnosti") poti (intervencijska pot mora biti urejena tako, da prenese do 10 ton osnega pritiska - sodišče je omejilo vožnjo z vozili do 5 ton) in o naklonu poti (ugotovljen je do 15 % naklon, za intervencijska vozila je dopusten do 10 % naklon). Navedbe nasprotnih udeležencev, ki so problematizirali širino predlagane nujne poti, so bile neutemeljeno zavrnjene.

5. Pritožniki vztrajajo, da je obremenitev njihovih nepremičnin (po predlagani in določeni varianti 2) bistveno večja, kot bi bila obremenitev služečih nepremičnin po predlagani varianti 1. Take so bile tudi ugotovitve izvedenca. Faktor je ocenil na 0,525. Izpostavil je, da se bo v primeru 4 ali več stavbnih enot obremenitev še znatno povečala. Določena nujna pot poteka v neposredni bližini stanovanjskih hiš. Po varianti 1 bi tekla izven poselitvenega območja in ne bi motila nikogar. Sodišče ni upoštevalo navedb nasprotnih udeležencev, da bo nova obremenitev vsaj 10 krat večja. Napačno je sledilo nelogičnim zaključkom izvedenca (glede minimalnih kriterijev za dostopne poti po Pravilniku za projektiranje cest) in napačno uporabilo materialno pravo. Pri tehtanju obeh variant je napačno dalo prednost neokrnjenosti (pogojno) zaščitenega gozda pred interesom nasprotnih udeležencev. Pot je določilo preko njihovih dvorišč, parkirišč in tik ob njihovih stanovanjskih hišah, kar je v nasprotju s sodno prakso (VSL I Cp 1492/2010) in načelom sorazmernosti. Prezrte so ostale navedbe nasprotnih udeležencev, da bi nujna pot po varianti 2 pomenila občutno spremembo v njihovem življenju zaradi povečanega prometa (srečevanje vozil, strma klančina, bližina hiš, hrup, zmanjšana vrednost nepremičnin). Vplivi in posegi v njihovo nepremičnino so bistveno hujši in intenzivnejši kot pri varianti 1. Kriterij neokrnjenosti narave ni upošteven po SPZ³. Materialno pravo je napačno uporabljeno, dejansko stanje napačno ugotovljeno.

6. Pritožniki grajajo še določitev nadomestila, češ da sodišče ni upoštevalo njihovih navedb o občutnem zmanjšanju vrednosti nepremičnin. Prišlo bo do več kot 1.000 % povečanega prometa in s tem do razvrednotenja dosedanjega načina uporabe nepremičnin in njihove vrednosti. Primerjava stroškov in izdatkov poti ni dovolj. Oceniti je treba škodo, ki jo bodo z ustanovitvijo nujne poti utrpele služeče nepremičnine, vključno z njihovo morebitno okrnjeno funkcionalnostjo ter zmanjšano tržno vrednostjo, česar sodišče prve stopnje ni storilo.

7. Odgovor na pritožbo so podali predlagatelj ter 1., 4. in 5. nasprotni udeleženci. Argumentirano zavračajo pritožbene navedbe. Predlagajo, naj višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep. Zahtevajo povračilo stroškov pritožbenega postopka. Ostali nasprotni udeleženci na pritožbo niso odgovorili.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Ni bilo sporno, da je prvotna predlagateljica skušala izposlovati nujno pot preko zemljišč pritožnikov že v postopku N 372/99 in da je bil tedaj predlog zavrnjen. V postopku je sodišče prve stopnje upoštevaje napotke pritožbenega sodišča v sklepu VSL II Cp 1021/2015 pravilno odločalo o dveh predlaganih variantah nujne poti. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 12. točki 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ni zagrešilo. Pritožbeno naziranje, da je ponovno odločalo o stvari, o kateri je bilo pravnomočno že odločeno, oziroma da bi moralo predlagateljev predlog zavreči, je zmotno.

10. V nepravdnem postopku so lahko formalno pravnomočne le tiste odločbe, na podlagi katerih lahko druge osebe ustanavljajo pravice. Sodišče je na take odločbe, izdane v nepravdnem postopku, vezano. Če pa zavrne predlog predlagatelja za ustanovitev nujne poti in predlagatelj ponovno vloži zahtevek za dovolitev nujne poti (tudi) preko iste nepremičnine, takega zahtevka ne more zavreči zgolj zato, ker je bil že pravnomočno zavrnjen⁴. Presoditi je treba, če gre za identično stvar. Po ustaljenih stališčih sodne prakse sta dva spora identična, kadar je podana subjektivna in objektivna istovetnost. Istovetnost dveh zahtevkov se presoja po njuni podlagi. Podana je, če je pravno razmerje, o katerem je že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekočega postopka. Če je dejanska podlaga različna, ne gre za res iudicata. Obseg pravnomočnosti sodbe oziroma sklepa se torej presoja z razlago celotne odločbe - izreka, dejanskega stanja in razlogov odločbe⁵.

11. V odgovor na pritožbene navedbe, ki vztrajajo pri ugovoru že razsojene stvari, pritožbeno sodišče ponavlja, da v obravnavanem primeru identitete predloga ni. V zadevi N 372/99 je bil res podan, obravnavan in zavrnjen predlog po trasi, po kateri jo je sodišče z izpodbijanim sklepom dovolilo. Tedaj je bil zavrnjen po ugotovitvi, da ni primeren, in po oceni sodišča, da bo mogoče dostop do zemljišč predlagateljice urediti po varianti, ki bo manj obremenjujoča za tuje zemljišče. Vendar je bil v prvem postopku podan in obravnavan le predlog po eni trasi. V obravnavanem postopku je bil podan in skladno z 88. in 89. členom SPZ obravnavan variantni predlog po dveh trasah. To pomeni, da predloga že v objektivnem pogledu nista bila identična, saj je bila dejanska podlaga v obeh postopkih različna. V prvem postopku je izostalo ugotavljanje in tehtanje pravno relevantnih okoliščin v smeri sorazmernosti po prvem in drugem odstavku 89. člena SPZ.

12. Tudi v subjektivnem pogledu ne gre za identiteto strank. V prvem postopku lastniki potencialno služečih zemljišč po drugi od predlaganih tras niso sodelovali niti kot nasprotni udeleženci niti kot udeleženci z interesom. Če bi obveljalo, da zaradi pravnomočnosti prvega sklepa sodišče ne sme ponovno presojati primernosti predlagane trase, o kateri je bilo enkrat že odločeno, bi bilo onemogočeno tehtanje primernosti zavrnjene trase poti z varianto trase, ki je predlagana po zemljiščih tokratnih nasprotnih udeležencev. S tem bi jim sodišče odvzelo pravico do izjave. Vezanost na predhodni sklep bi jim namreč odvzela temeljni ugovor v postopku določitve nujne poti: da je mogoče ustanoviti nujno pot z manjšo obremenitvijo za služeče nepremičnine preko drugih tujih nepremičnin. V nepravdnem postopku so udeleženci poleg predlagatelja in nasprotnih udeležencev tudi vsi, katerih pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet (materialno pravni udeleženci). Sodna odločba pa lahko zavezuje le tiste osebe, ki so imele možnost sodelovati v postopku, v katerem je bila ta sodna odločba izdana. Osebi, ki v določenem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati ter s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, rezultat tega postopka, razen v izjemnih primerih, ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe niti s tem, da bi se drugo sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze in postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka⁶.

13. Pritožniki z ugovorom res iduciata ne morejo uspeti niti z opozarjanjem, da je vzpostavitev nujne poti po vsebini stvarna služnost, ki ustvarja pravno relevantne učinke med stvarmi samimi ne glede na lastništvo stvari. Prezrejo, da z zavrnitvijo predloga za določitev nujne poti v prvem postopku ni nastala nikakršna stvarna pravica, ki bi učinkovala proti vsem. Pravica do nujne poti pa ni osebna pravica (niti predlagatelja niti nasprotnih udeležencev), temveč stvarna pravica, ki je povezana z nepremičninami, ki takšno pot potrebujejo. Pritožbeni predlog za zavrženje predloga je neutemeljen.

14. Predlagatelj kot pravni naslednik prvotne predlagateljice predlaga določitev nujne poti do njegovih nepremičnin, ki nimajo neposredne potne povezave z javno potjo. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tehtalo med dvema predlaganima trasama nujne poti: po trasi št. 2 (preko zemljišč pritožnikov) in po trasi št. 1 (preko zemljišč ostalih nasprotnih udeležencev). Po ogledu in z izvedencem gradbene stroke je ugotovilo:

- da je trasa preko zemljišč pritožnikov (varianta 2) v primerjavi z predlagano varianto po trasi št. 1 geometrijsko in stroškovno primernejša: krajša, površinsko manj obsežna in manj obremenjujoča za tuje nepremičnine (gradbeno - tehnično je že zgrajena in zadosti utrjena, da ne bodo potreba gradbena dela in posegi v obstoječe stanje, ker v celoti poteka po že obstoječi asfaltirani cesti, v nasprotju z varianto št. 1, ki bi pretežno (73 %) potekala skozi gozd s posebnim namenom, kjer bi bilo treba pot šele zgraditi, in sicer zaradi konfiguracije terena z obsežnimi gradbenimi posegi in večjimi zemeljskimi deli vključno z izgradnjo opornih zidov);

- da trasa št. 2 ne bo sorazmerno obremenila služečih zemljišč, ker bo način uporabe obstoječe poti ostal enak dosedanjemu;

- da nujna pot ne bo imela neposrednega posebnega vpliva na zemljišča in stavbe ob trasi, saj zaradi nje ne bo zmanjšana možnost izkoriščanja in vrednost sosednjih nepremičnin.

15. Po tako ugotovljenih dejanskih okoliščinah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, in ob pravilnem upoštevanju materialno pravnih izhodišč iz 88. in 89. člena SPZ je nujno pot določilo po variantnem predlogu št. 2. Ne drži, da se ni opredelilo do ugovorov nasprotnih udeležencev glede lastnosti poti (širina, nosilnost, naklon), obremenitev nepremičnin in višine škode, ki naj bi nastajala pritožnikom. V sklepu je vse njihove ugovore in pripombe na izvedeniško mnenje natančno obravnavalo, se do njih opredelilo in jih obrazloženo zavrnilo. Svojo odločitev je pojasnilo v izčrpnih, jasnih in popolnih razlogih, potem ko je upoštevaje izvedenčevo mnenje z dopolnitvami pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. Pritožbeno sodišče sprejema njegovo odločitev in obrazložitev kot pravilno. Pritožbeni očitki o pomanjkljivih in protislovnih razlogih (oziroma o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) in o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju so neutemeljeni. Nestrinjanje pritožnikov s sprejeto dokazno oceno samo po sebi ne pomeni procesne kršitve. Zlasti to ne drži v obravnavanem primeru, ko je sodišče dokazni postopek izvedlo zelo natančno ter skrbno in celovito napravilo dokazno oceno, vključno s pravilno in popolno ocenjenim izvedeniškim mnenjem.

16. Pritožba sprejete dokazne ocene in ugotovitve o primernosti določene trase za nujno pot z ničemer ne omaje. Ključna je dejanska ugotovitev sodišča, da je določena trasa v naravi že obstoječa asfaltirana cesta. Ne gre za običajna ali celo ograjena dvorišča, kot skuša prikazati pritožba. Z izvedenčevim mnenjem je sodišče zanesljivo ugotovilo, da obstoječa cesta tako po širini, nosilnosti kot po naklonu ustreza tehničnim standardom za dostopne ceste najnižjega ranga in prometne obremenitve, za katere je bila predlagana nujna pot v tem postopku. Ker že leta poteka običajen promet tik ob stanovanjskih objektih, pa to ne ovira ne sosednjih stavb niti prometa na cesti, so prepričljivo in pravilno zavrnjeni ugovori nasprotnih udeležencev o premajhni širini in nosilnosti ter prevelikem naklonu obstoječe ceste. Ob ugotovljenem dejstvu, da je cesta že leta namenjena vsem povprečnim vozilom za potrebe gospodinjstev oziroma stanovanjskih hiš in da po njej vsakodnevno poteka promet, med drugim tudi vožnja 15. nasprotnega udeleženca s tovornim vozilom, na kar v odgovoru na pritožbo opozarja predlagatelj in o čemer se je prepričalo sodišče prve stopnje na ogledu, se izkažejo pritožbene navedbe o širini, naklonu in obremenitvi poti za neutemeljene in materialno pravno zmotne.

17. Pravilna je tudi ocena in presoja, da dovolitev nujne poti po obstoječi poti predstavlja manjšo obremenitev za služeče nepremičnine, kot bi jo predstavljala izgradnja nove ceste po zemljiščih ostalih nasprotnih udeležencev in preko območja varovanega gozda. Ugotovitve sodišča o tem temeljijo na pravilno ocenjenem dokaznem gradivu. Ugotovljene okoliščine o obremenitvah potencialno služečih nepremičnin so primerno pretehtane. Določena pot v naravi že obstaja. Novi gradbeni posegi ne bodo potrebni. V nasprotju s tem bi bilo treba pot po prvi varianti šele zgraditi, in to z obsežnimi in dragimi gradbenimi posegi, kar že samo po sebi potrjuje pravilnost izbire. Vpliv povečanega prometa na obstoječi poti zaradi določitve nujne poti je sodišče pravilno ugotovilo in upoštevalo na podlagi mnenja izvedenca. Ocenil in upošteval ga je v okviru podanih navedb vseh udeležencev postopka. Njegove ugotovitve, da dodatni uporabniki poti ne bodo predstavljali nesorazmerne obremenitve, so bile po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje skladne tudi z ugotovitvami predhodno postavljenega izvedenca v istem postopku. Enotnega mnenja dveh strokovnjakov nasprotni udeleženci s svojo laično drugačno oceno ne morejo omajati. Drugih vplivov na svoje nepremičnine niso zatrjevali in jih sodišče ni ugotovilo. Z izvedencem se je prepričalo, da določena nujna pot nima posebnega neposrednega vpliva na zemljišča in stavbe ob trasi. Dodatnih omejitev nepremičnin nasprotnih udeležencev ne bo, ker bosta širina in namen obstoječe poti ostala nespremenjena. Pravilna je torej presoja, da ustanovljena nujna pot za nepremičnine pritožnikov ne bo predstavljala nesorazmerne obremenitve. Načelo sorazmernosti je pravilno upoštevano.

18. Za dovoljeno nujno pot mora upravičenec plačati zavezancu primerno denarno nadomestilo (tretji odstavek 89. člena SPZ). Zakon ne določa kriterijev za določitev njegove višine. Gre za pravni standard, ki ga glede na konkretne okoliščine primera napolnjuje sodna praksa. Kot merilo upošteva vrednost obremenjene nepremičnine in škodo, ki nastaja z obremenjeno nepremičnino. Sodišče prve stopnje je nadomestilo določilo na podlagi mnenje izvedenca gradbene stroke. Ovrednotil ga je v okviru trditvene podlage udeležencev o predvideni povečani obremenitvi nujne poti zaradi večjega števila uporabnikov (dopolnitev izvedeniškega mnenja na redni št. 290). Druge škode, ki naj bi jo z ustanovitvijo nujne poti utrpela služeča nepremičnina, ni ugotovil. Pritožba ne konkretizira, za kakšno dodatno škodo naj bi šlo. Ugotovitve sodišča, ki sledijo izvedencu, pa so dovolj natančne in popolne v drugem odstavku na strani 18, da jih je mogoče preizkusiti. Ker na dopolnjeno izvedeniško mnenje o višini nadomestila pritožniki niso imeli pripomb in je niso omajali z morebitnim nasprotnim dokaznim predlogom, z nekonkretizirano pritožbo o nepravilno dosojenem nadomestilu ne morejo uspeti.

19. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo določila 88. in 89. člena SPZ. Ker ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

20. Sodišče prve stopnje o stroških postopka še ni odločilo. Zato je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končni sklep o stroških, ki ga bo izdalo sodišče prve stopnje (164. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/1986 s spremembami.
³ Stvarno pravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami.
⁴ Primerjaj: VSH Gzz 57/75 z dne 18. 6. 1975, povzeto v : Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2004, str. 469.
⁵ Primerjaj: Sodbo VS RS II Ips 286/2011 z dne 19. 9. 2013 in tam navedeno sodno prakso.
⁶ Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 in Up 280/05 z dne 13. 12. 2005.

Datum zadnje spremembe:

06.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 2827/2010
• VSK Sklep I Cp 299/2018
• VSL sklep I Cp 2058/2015