VSL Sodba I Cp 1448/2017

Jedro

Po prvem odstavku 458. člena ZPP sodbe sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Okoliščina, da posamezen solastnik v okviru svojega solastnega deleža izključno sam uporablja določen (zaključen) del posameznega dela, in okoliščina, da ta površina morda ne ustreza solastnemu deležu na celotnem posameznem delu, na odločitev ne vpliva. Drugačno obračunavanje bo mogoče, če bodo solastniki posameznega dela spremenili višino svojih solastnih deležev ali če bi iz obstoječega posameznega dela nastali novi posamezni deli.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74154/2015 z dne 29. 6. 2015 vzdržalo v veljavi: a) v prvem odstavku izreka tako, da mora toženka tožnici plačati znesek 42,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2014 dalje do plačila, znesek 42,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2014 dalje do plačila, znesek 42,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2014 dalje do plačila, znesek 42,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2014 dalje do plačila, znesek 42,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2014 dalje do plačila, znesek 42,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2014 dalje do plačila, znesek 42,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2014 dalje do plačila, znesek 42,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2015 dalje do plačila, znesek 42,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2015 dalje do plačila, znesek 42,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2015 dalje do plačila, znesek 42,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2015 dalje do plačila, ter znesek 42,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2015 dalje do plačila; b) v tretjem odstavku izreka za 120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je še, da mora toženka tožnici v roku 8 - ih dni plačati tudi 395,94 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka II izreka).

2. Pritožbo vlaga toženka. Navaja, da tožnica ni izkazala ključa delitve. Tožba je zato nesklepčna in bi moralo sodišče tožnico pozvati, da jo odpravi, ne pa samo dopolnjevati trditev. Toženka je dokazala, da znaša površina njenega poslovnega prostora 60,54 m2, površina terase pa 30 m2. Sodišče od toženke neutemeljeno zahteva, da napako popravi. Na stavbi je vpisana nedokončana etažna lastnina. Solastnina na splošnih skupnih delih stavbe ni vpisana. V okviru dela stavbe z ID znakom 001 so tudi skupni deli in je zato izračun sodišča napačen. Delež toženke v naravi predstavlja lokal s teraso. Na delu stavbe ne gre za nerazdeljeno solastnino, ampak navidezno solastnino, ki je ena od oblik dejanske etažne lastnine. Edini kriterij za določitev višine vplačila v rezervni sklad je zato dejanska površina poslovnega prostora, ki ni bila prerekana. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen in priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je samo dopolnjevalo trditveno podlago glede načina izračuna višine prispevka v rezervni sklad, s čimer vsaj smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je v vlogi 16. 10. 2015 (dopolnitev tožbe) navedla vsa relevantna dejstva za tak izračun (to je podatek o površini posameznega dela z ID znakom 001, višino toženkinega solastnega deleža in višino prispevka, ki ga je dolžan plačati vsak etažni lastnik za m2 površine, ki jo ima v lasti). Sodišče prve stopnje je, ko je v dokaznem postopku tako zatrjevana dejstva preverilo, opravilo le (dodaten) izračun. S tem pa trditvene podlage ni prekoračilo.

6. Res je, da tožnica ni pojasnila, zakaj je pri izstavitvi računov upoštevala površino 106,19 m2, vendar pa zato tožba ni nesklepčna. Pritožnica spregleda, da je tožnica namesto tega ponudila navedbe, ki dajejo podlago za upoštevanje večje površine in utemeljujejo višji zahtevek kot je konkretno postavljeni. Tako je pojasnila, da bi bila toženka dolžna prispevek plačevati ne le ob upoštevanju površine 106,19 m2, ampak ob upoštevanju površine 131,75 m2, ki je izračunana na podlagi podatka o skupni površini posameznega dela po podatkih GURS (to je 535 m2) in toženkinega solastnega deleža (24624/100000).

7. Po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodbe sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti¹ ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbene navedbe, da je posamezni del z ID znakom 001 v zemljiško knjigo vpisan kot nedokončana etažna lastnina; da pri v zemljiški knjigi vpisanih solastnih deležih ne gre za (pravo) solastnino, ampak dejansko etažno lastnino² in da so v površini celotnega posameznega dela zajeti tudi skupni deli, pa so usmerjene prav v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Na te navedbe zato pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

8. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, da znaša površina posameznega dela z ID znakom 001 po podatkih zemljiške knjige 534,95 m2 (oziroma po podatkih GURS 535 m2); da je toženkin solastni delež na tem posameznem delu 24624/100000; in da je višina prispevka na m2 0,40 EUR, je odločitev tudi materialnopravno pravilna. Na podlagi Pravilnika o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (UL RS 11/2004) je za določitev prispevka odločilna površina posameznega dela v etažni lastnini, v konkretnem primeru torej površina 535 m2 (oziroma 534,95 m2), ki jo ima posamezni del št. 1. Prispevek, ki mesečno bremeni vse solastnike tega posameznega dela, znaša skupaj 214,00 EUR (oziroma 213,98 EUR), toženka pa je, glede na svoj solastni delež, dolžna plačati 52,69 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo (nižjemu) zahtevku tožnice, je zato materialnopravno pravilna.

9. Pritožbeno sodišče še dodaja, da okoliščina, da posamezen solastnik v okviru svojega solastnega deleža izključno sam uporablja določen (zaključen) del posameznega dela št. 1 in okoliščina, da ta površina morda ne ustreza solastnemu deležu na celotnem posameznem delu, na odločitev ne vpliva. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bo drugačno obračunavanje mogoče, če bodo solastniki posameznega dela št. 1 spremenili višino svojih solastnih deležev ali če bi iz obstoječega posameznega dela nastali novi posamezni deli. Tako prvo kot drugo pa je stvar solastnikov v tem trenutku obstoječega posameznega dela št. 1.

10. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti procesnih kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker toženka s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------
¹ Vrednost spora v konkretni zadevi ne presega 2.000,00 EUR, ki jo kot mejo za to vrsto spora določa 443. člen ZPP.
² Pritožbeno sodišče ob tem zgolj v pojasnilo dodaja, da kupna pogodba, ki jo je tožnica sklepala z dvema solastnikoma in v kateri je določeno, da kupljeni solastni delež v naravi predstavlja določen fizičen del stavbe, sama po sebi še ne zadostuje za sklep, da gre za dejansko etažno lastnino. Vsebina kupne pogodbe namreč ne izključuje možnosti, da sta solastnika ob odtujitvi svojega solastnega deleža brez soglasja ostalih solastnikov določila, kaj le-ta v naravi predstavlja ( II Ips 751/2007), ali da je šlo pri solastnikih le za dogovor o delitvi rabe nepremičnine (II Ips 195/2003) - več o tem glej v članku J. Debevec, razmerja pri etažni lastnini, nastali pred uveljavitvijo SPZ (t. i. dejanska etažna lastnina), Pravna praksa 8. 11. 2012, stran 11.

Datum zadnje spremembe:

06.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1566/2012
• VSL Sodba II Cp 905/2017
• VSL Sodba II Cpg 516/2017