<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 1368/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.1368.2017
Evidenčna številka:VSL00004404
Datum odločbe:27.09.2017
Senat, sodnik posameznik:Zvone Strajnar (preds.), Irena Veter (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:kategorizacija občinskih cest - dejanska razlastitev - nastanek javnega dobra - cesta - neupravičena pridobitev - neupravičena uporaba tuje stvari - splošni petletni zastaralni rok - uporabnina - višina uporabnine - prekluzija dokazov - dokaz z novim izvedencem

Jedro

S toženkino neustavno kategorizacijo sporne javne poti, na podlagi katere je postala pot po tožnikovi nepremičnini javno dobro, je prišlo do t. i. dejanske razlastitve tožnika. Da lahko razlastitveni zavezanec v takem primeru uveljavlja nadomestilo koristi po 198. členu OZ, je že uveljavljeno stališče v sodni praksi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (III., IV. in V. točka izreka).

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (I) dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 10. 7. 2012 glede zneska 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 do plačila in zneska 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2012 dalje do plačila, (II) ustavilo postopek za znesek 3.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.200,00 EUR za čas od 10. 7. 2012 dalje do plačila, (III) naložilo toženki, naj tožniku plača znesek 290,64 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 54,28 EUR za čas od 1. 1. 2008 dalje do plačila, od zneska 59,09 EUR za čas od 1. 1. 2009 dalje do plačila, od zneska 59,09 EUR za čas od 1. 1. 2010 dalje do plačila, od zneska 59,09 EUR za čas od 1. 1. 2011 dalje do plačila in od zneska 59,09 EUR za čas od 1. 1. 2012 dalje do plačila, (IV) zavrnilo višji tožbeni zahtevek ter (V) tožniku naložilo, naj toženki v roku 15 dni plača pravdne stroške v znesku 1.000,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožnika, podrejeno pa izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Sodišče je za ugotavljanje višine uporabnine za sporno nepremičnino postavilo izvedenca gradbene stroke, ki je višino uporabnine izračunal za primer, da je sporno pot izdelal tožnik, oziroma če jo je izdelala toženka. Sodišče je tožniku priznalo uporabnino brez upoštevanja izvedbe poti. Pri tem je na podlagi domnevno nezanikanih navedb toženke kontradiktorno ugotavljalo, da je tožnik imel sporno pot že pred kategorizacijo in da je toženka izvedla pot v obsegu, kot je sedaj kategorizirana, kar potrjuje verodostojnost navedb toženke, da cesto upravlja in vzdržuje. Sodišče je zmotno enačilo pojma vzdrževanje ceste in izdelava ceste. Tožnik ni nikoli izjavil, da je cesto izdelala toženka, niti tega ni trdila sama toženka. Poleg tega iz izpovedbe zakonitega zastopnika toženke izhaja, da so sporno pot izdelali vaščani, krajani. Ne drži zato ugotovitev sodišča, da je tožnik izjavil, da je sporno pot izdelala toženka. Navedeno bi moralo sodišče upoštevati tudi pri določanju višine uporabnine. Ker tega ni upoštevalo, je preseglo trditveno podlago in odločilo mimo tožbenega predloga. Tožnik je namreč zahteval plačilo uporabnine za neupravičeno uporabo svojega zemljišča v višini najemnine za primerljivo zemljišče, toženka pa ni izkazala, da je sporno pot izvedla sama, zaradi česar bi moralo sodišče odločiti v prid tožnika. Neupoštevanje razpravnega načela predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških.

4. Toženka je odgovorila na pritožbo tožnika. Predlaga zavrnitev pritožbe ter naložitev njenih stroškov odgovora na pritožbo tožniku.

5. Toženka se pritožuje zoper III. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa odloči tudi o priglašenih pritožbenih stroških toženke. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je sodišče ugotavljalo, kdo je lastnik predmetne poti in ne kdo je njen imetnik v smislu 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Poleg tega sodišče tudi ni navedlo, v čem se kaže obogatitev toženke. Razlogi sodišča za določitev uporabnine na podlagi tržne vrednosti nepremičnine so nejasni, pa tudi v nasprotju z obrazložitvijo sodišča, da se uporabnina določi na podlagi primerljive tržne najemnine. Zaradi navedenega je podana absolutna bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstev je nadalje podano nasprotje med razlogi sodbe in dokaznimi listinami in zapisniki. Naziranje sodišča, da je tožnik prikrajšan za uporabo poti v polnem obsegu ravno zaradi kategorizacije predmetne poti, je v nasprotju s trditvami samega tožnika, da imajo prebivalci S. G. na predmetni poti služnostno pravico poti. Navedba sodišča, da toženka ni ugovarjala pravilnosti izmere poti, je v nasprotju s samim spisom. Toženka je ugovor v tej smeri podala že na ogledu. Pri tem je sodišče tudi v nasprotju s trditvijo izvedenca, da so podane izmere zgolj približne, navedlo, da izvedencu verjame, da je bila površina poti izmerjena pazljivo. V nasprotju s podatki spisa je tudi navedba sodišča, da je toženka šele po končanem zaslišanju izvedenca zgolj pavšalno predlagala, da sodišče določi drugega izvedenca gradbene stroke. Ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo njen predlog, da se postavi izvedenec geodetske stroke, sta tako izmera poti kot tudi višina uporabnine napačno določeni. Ker tožnik pred izdelavo izvedenskega mnenja ni navedel površine sporne poti, je toženka zanjo izvedela šele z izvedenskim mnenjem. Izmero poti bi lahko pravilno opravil le izvedenec geodetske stroke, ki bi ga moral glede na njegovo dokazno breme predlagati tožnik, a ga ni. Toženka je zato v odgovoru na dopolnilno mnenje izvedenca z dne 31. 8. 2016 pravočasno podala predlog za postavitev izvedenca navedene stroke. Ker tožnik ni navedel obsega predmetne poti in ni predlagal izvedenca geodetske stroke, je zanj trditveno in dokazno breme prevzel kar izvedenec gradbene stroke, ki nima potrebnega znanja in instrumentov za izmero obsega predmetne poti. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Aktivno legitimacijo za vložitev tožbe po 198. členu OZ ima imetnik stvari in ne njen lastnik, imetništvu predmetne poti pa se je tožnik odpovedal, kar je razvidno iz njegove izpovedbe, da imajo vaščani služnost poti po njegovi parceli, na kar je pristajal. Sodišče se je nadalje neutemeljeno sklicevalo na določbi 95. in 96. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki v konkretnem primeru ne prideta v poštev, saj se uporabljata zgolj pri zahtevi za vrnitev stvari, kar pa ni predmet obravnavane tožbe. Tožnik ni imetnik sporne poti, saj ima na njej golo lastninsko pravico in od nje nima nobene ekonomske koristi. Ker toženka ni uporabnik sporne poti, tudi ni podana njena pasivna legitimacija v tej zadevi. Napačna je ugotovitev sodišča o prikrajšanju tožnika. Ker je tožnik izpovedal, da priznava vaščanom S. G. služnost, mu je sodišče neutemeljeno verjelo, da nepremičnine ne more uporabljati v polnem obsegu, kot bi jo, če toženka ne bi protipravno kategorizirala javne poti. Sodišče torej napačno šteje, da je tožnik samo zaradi kategorizacije navedene poti prikrajšan pri uporabi predmetne nepremičnine v polnem obsegu. Ker tožnik ni imetnik predmetne poti, tudi ni podano njegovo prikrajšanje. Posledično pa tudi ni podana obogatitev toženke, ki sicer poti tudi ne uporablja. Ob dejstvu, da je na tej poti služnostna pot, se lahko tudi tožnik po njej zgolj vozi. Tožnik zaradi kategorizacije javne poti torej ni v ničemer prikrajšan, toženka pa v ničemer obogatena, saj ima z vzdrževanjem in upravljanjem zgolj stroške in nikakršnih koristi. Ker se lahko tožnik vozi, kakor ga je volja po sporni poti, ni uspel dokazati, da bi bil izključen od uporabe predmetne poti. Sodišče je nadalje napačno zaključilo, da je bila kategorizacija sporne poti protipravna. Da bi lahko sprejelo takšen zaključek, bi moralo najprej ugotoviti, ali so bila v tem primeru izpolnjena merila za kategorizacijo predmetne poti in izkazana javna korist, česar pa ni storilo. Da sama kategorizacija ni bila protipravna, dokazuje tudi okoliščina, da je v postopku sprejetja spornega Odloka sodelovala D., ki je preverila strokovno ustreznost vsake posamične javne poti in dejstvo, ali se jo lahko uvrsti v Odlok ali ne. Ker lahko tožnik predmetno pot uporablja v enakem obsegu, kot bi jo, če toženka predmetne poti ne bi kategorizirala, tudi ni podana vzročna zveza med domnevnim prikrajšanjem in domnevno obogatitvijo. Sodišče je napačno določilo tudi višino uporabnine. Izvedenec ni računal uporabnine, temveč odškodnino za uporabo poti, ki se uporablja, ko je na poti vzpostavljena nujna pot oziroma druga stvarna služnost, kar jasno izhaja iz celotnega izvedenskega mnenja. Na navedeno je toženka opozarjala od izdelave izvedenskega mnenja dalje, vendar izvedenec ni uspel obrazložiti, zakaj je uporabljal način, ki se uporablja pri izračunavanju manjvrednosti nepremičnine. Na glavni obravnavi je izvedenec menjaval izraza uporabnina in odškodnina, iz česar izhaja, da ne loči med tema pojmoma. Ker je torej izvedenec računal odškodnino namesto pravilno uporabnine, je toženka upravičeno predlagala postavitev novega izvedenca. Ker gre v primeru uporabnine za civilni plod, je treba glede zastaranja uporabiti določbo prvega odstavka 347. člena OZ. Sodišče je napačno izračunalo tudi stroške pravdnega postopka. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 158. člena ZPP bi moralo toženki posebej priznati stroške, ki so ji nastali v zvezi z umaknjenim delom tožbe (3.200,00 EUR), ter posebej stroške glede preostalega dela tožbenega zahtevka (8.350,00 EUR), pri tem pa upoštevati, da je bil uspeh tožnika 3,48 %, toženke pa 96,52 %.

6. Tožnik je podal odgovor na pritožbo toženke, v katerem predlaga, da se njena pritožba zavrne ter da se ji naloži v plačilo njegove stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi toženke

8. Presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do plačila vtoževane uporabnine zaradi toženkine nezakonite kategorizacije javne poti po delu njegove nepremičnine parc. št. 1375/3 k. o. X, je pravilna. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so namreč podane vse predpostavke za verzijski zahtevek iz 198. člena OZ1, na katerega se je pravilno oprlo prvostopenjsko sodišče.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kdo je imetnik dela tožnikove nepremičnine, po katerem gre sporna javna pot, saj iz obrazložitve sodbe (22. točka) jasno izhaja, da je imetnik tega dela nepremičnine tožnik kot lastnik nepremičnine. Drži sicer, da ni nujno, da je lastnik stvari tudi njen imetnik v smislu 198. člena OZ. Vendar je ob dejstvu, da so v lastninski pravici zaobsežene pravica do posesti, pravica do uporabe in pravica do uživanja stvari,2 na tistemu, ki zatrjuje, da lastnik stvari ni njen imetnik, da to tudi dokaže. Ugovor toženke je bil, da tožnik ni imetnik spornega dela njegove nepremičnine, po katerem gre javna pot, saj se je z darilno pogodbo z dne 5. 12. 1987 odpovedal imetništvu, kar pa ji ni uspelo dokazati. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje namreč navedena darilna pogodba ni bila realizirana. Imetništvu se tožnik ni odpovedal niti s tem, ko je vaščanom dopuščal uporabo sporne poti, ki povezuje G. s S. G., že pred sporno kategorizacijo javne poti, kot zmotno trdi toženka, saj jo je kljub temu tudi on še naprej uporabljal, pri toženki pa je zahteval, da zagotovi dostop po drugi ("legalni") poti, ki prav tako povezuje G. in S. G., kar ni bilo sporno. Toženka prav tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami v zvezi s služnostno potjo, ki naj bi šla po spornem delu tožnikove nepremičnine in ki naj bi tudi potrjevala, da tožnik ni bil imetnik spornega dela njegove nepremičnine. Ker je tožnik po tem, ko je toženka opozorila, da tožnik sam priznava, da gre za služnostno pot, pojasnil, da v resnici ne gre za služnostno pot, saj ne obstoji nobena služnostna pravica, kar izhaja tudi iz njegove izpovedbe,3 bi morala toženka izkazati, da obstoji služnost na tožnikovi nepremičnini. Pri tem bi morala navesti tudi pravno podlago za njen nastanek, vendar trditvena in dokaznega bremena glede tega ni zmogla.4

10. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ni izpodbijana, je toženka z Odlokom o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Velike Lašče, objavljenem v Uradnem glasilu Občine Velike Lašče 24. 9. 2010 (v nadaljevanju Odlok o kategorizaciji), kategorizirala javno pot, ki gre (tudi) po delu tožnikove nepremičnine, ne da bi bil tožnik pred tem razlaščen v obsegu sporne javne poti, toženka pa z njim tudi ni sklenila veljavnega pravnega posla za pridobitev njegovega zemljišča. Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je Ustavno sodišče RS že v številnih odločbah zavzelo stališče, da so v takih primerih občinski odloki o kategorizaciji javnih cest v neskladju z Ustavo RS. To izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. RS U-I-289/12 z dne 24. 1. 2013, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje. Drži sicer pritožbena navedba toženke, da je Ustavno sodišče RS v tej odločbi tudi navedlo, da so občine dolžne kategorizirati ceste, vendar pa je hkrati opozorilo, da morajo to izvesti po zakoniti poti (izvesti morajo postopek za odkup zemljišč oziroma začeti postopek za razlastitev), saj je sicer kategorizacija protiustavna. Pritožbeno stališče, da bi lahko sodišče prve stopnje štelo, da je bila sporna kategorizacija izvedena protipravno zgolj, če bi najprej ugotovilo, da niso izpolnjena merila za kategorizacijo in da ni izkazana javna korist, se s tem izkaže za zmotno. Prav tako ni v tem oziru relevantno, da je v postopku kategorizacije sodelovala kot strokovni organ D. Nepomembno je tudi, da protiustavnost spornega Odloka o kategorizaciji nikoli ni bila ugotovljena s strani Ustavnega sodišča RS. Sodniki so namreč pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS), zaradi česar lahko z učinkom za konkretne spore sami ugotavljajo protiustavnost oziroma nezakonitost določenih podzakonskih predpisov, kar je pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje v tej pravdi.

11. S toženkino neustavno kategorizacijo sporne javne poti, na podlagi katere je postala pot po tožnikovi nepremičnini javno dobro, je prišlo do t. i. dejanske razlastitve tožnika.5 Da lahko razlastitveni zavezanec v takem primeru uveljavlja nadomestilo koristi po 198. členu OZ je že uveljavljeno stališče v sodni praksi.6 Pri tem z vidika pasivne legitimacije toženke ni bistveno, da toženka sporne javne poti dejansko ne uporablja, temveč jo zgolj vzdržuje in upravlja. Odločilno je, da je sprejela protiustavni Odlok o kategorizaciji, na podlagi katerega je postala sporna pot javno dobro, s čimer je vsem omogočila njeno uporabo.7, 8 Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je podana korist in s tem obogatitev toženke zaradi protipravne kategorizacije javne poti. Za ta zaključek je imelo zadostno oporo v pravilnih ugotovitvah, da je toženka kot občina dolžna občanom zagotavljati dostop9 in redno vzdrževanje cest ter da bi ponovna vzpostavitev stare ceste občino stala več kot 100.00,00 EUR10. Glede na povzeto (zadostno) obrazložitev sodišča prve stopnje glede obogatitve toženke so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je zaradi pomanjkanja razlogov o tem odločilnem dejstvu podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Toženka prav tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami v zvezi s prikrajšanjem tožnika zaradi sporne kategorizacije. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik v primeru, da toženka ne bi kategorizirala sporne poti kot javne poti čez njegovo zemljišče, nemoteno in brez omejitev uporabljal tudi sporni del njegove nepremičnine, s katero je (tudi) utemeljilo prikrajšanje tožnika, sicer ni povsem skladna z dejstvom, ki ni bilo sporno, da se je sporni del tožnikove nepremičnine že pred kategorizacijo uporabljal kot pot. Vendar pa je ne glede na navedeno okoliščino po presoji pritožbenega sodišča podano prikrajšanje tožnika zaradi sporne kategorizacije javne poti, ki je v vzročni zvezi s toženkino obogatitvijo, saj je (šele) s tem pot čez tožnikovo zemljišče pridobila status javne poti oziroma javnega dobrega, zaradi česar mu od lastninskih upravičenj ostaja le gola pravica (nuda proprietas).11 Da je imel tožnik že pred tem le golo lastninsko pravico na delu njegove nepremičnine, po katerem gre sporna javna pot, kot navaja toženka v pritožbi, pa toženka ni dokazala, saj je navedeno utemeljevala s služnostno potjo, obstoja katere, kot že pojasnjeno, ni izkazala. Posledično tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da zaradi obstoječe služnostne poti ni podana vzročna zveza med ugotovljeno obogatitvijo toženke in prikrajšanjem tožnika. Tožnikovo dopuščanje, da krajani uporabljajo sporno pot, na kar prav tako opozarja toženka, ne pomeni, da je privolil v to, da se pot uporablja kot javna pot (za javni promet) oziroma da je privolil v prikrajšanje. Da s tem ni soglašal, izhaja iz njegovega dolgoletnega zavzemanja za to, da toženka promet iz sporne poti preusmeri na staro ("legalno") pot, ki je že (ves čas) javno dobro, kar ni bilo sporno.

13. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da za zastaranje vtoževane uporabnine po 198. členu OZ velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ. Obveznost iz naslova neupravičene pridobitve je namreč neposlovna obveznost, ki že po naravi ne more biti redna, občasna, čeprav je njena višina obračunana glede na določena (v konkretnem primeru letna) časovna obdobja, tako kot na primer najemnina. Zanjo zato ni moč uporabiti pravila iz prvega odstavka 347. člena OZ, na katerega opozarja toženka, po katerem občasne terjatve zastarajo v roku treh let od zapadlosti vsake posamezne dajatve.12

14. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino dosojene uporabnine.

15. Kot pravilno opozarja toženka, je sodišče prve stopnje v zvezi z višino koristi toženke oziroma prikrajšanja tožnika, sklicujoč se na pravno teorijo in sodno prakso, najprej navedlo, da je znesek neupravičene obogatitve enak tržni najemnini za konkretno ali podobno nepremičnino. Tožniku pa je nato priznalo uporabnino na podlagi izračuna sodnega izvedenca gradbene stroke A. C., ki je kot osnovo za izračun uporabnine vzel izhodiščno tržno vrednost tožnikove nepremičnine (z namembnostjo uporabe za pot). Vendar pa zaradi tega ni podano nasprotje v razlogih sodbe, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj je v konkretnem primeru, ko se ugotavlja višina uporabnine za (javno) pot, izvedenčev izračun13 korekten oziroma primeren (glej zlasti 31. točko obrazložitve sodbe). Da je uporabljena metoda izračuna uporabnine, pri kateri se upoštevajo enaki oziroma podobni faktorji kot pri izračunu nadomestila za uporabo služnostne poti, ustrezna, ocenjuje tudi pritožbeno sodišče, ob dejstvu, da se je sporni del tožnikove nepremičnine že pred nezakonito kategorizacijo javne poti uporabljal kot pot, kar ni bilo sporno. 14, 15 Podobno stališče je že zavzeto v sodni praksi.16

16. Iz povzetega izhaja, da je sodni izvedenec A. C. opravil svojo nalogo v tej pravdi, ki je bila v izračunu višine uporabnine za sporno pot. Glede na navedeno in ker je bilo izvedensko mnenje popolno, jasno in prepričljivo, izvedenec pa je v pisnih dopolnitvah mnenja in na zaslišanju tudi zadovoljivo odgovoril na pripombe pravdnih strank, sodišče prve stopnje utemeljeno ni imenovalo drugega izvedenca (primerjaj drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Pritožbeno vztrajanje, da bi bilo treba postaviti drugega izvedenca, ki bi ugotovil višino uporabnine, je zato neutemeljeno.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na izvedenčevo izmero poti, ki poteka po tožnikovi nepremičnini. Izvedenec A. C. sicer ni opravil natančne geodetske izmere poti po tožnikovi nepremičnini, saj ni razpolagal z geodetskimi instrumenti, kot pravilno navaja toženka. Ker pa je kljub temu na podlagi svojega strokovnega znanja pazljivo opravil izmere na terenu (podane izmere je ocenil znotraj natančnosti 5%),17 se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so njegove izmere v tej pravdi uporabljive.18 Postavitev izvedenca geodetske stroke zato v zvezi s to okoliščino ni bila potrebna.19 S tem, ko je sodišče prve stopnje navedlo, da toženka ni navedla, kakšna je pravilna izmera poti oziroma zakaj je izmera izvedenca nepravilna, ni prevalilo dokaznega bremena glede te okoliščine na toženko, temveč je zgolj dodatno pojasnilo, zakaj postavitev izvedenca geodetske stroke ni bila potrebna (glej 28. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pravilna je sicer tudi obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da je bil predlog toženke za postavitev izvedenca geodetske stroke prepozen, saj je bil podan po prvem naroku za glavno obravnavo, pogoj nekrivde pa ni izkazan20 (četrti odstavek 286. člena ZPP).

18. V zvezi z izmero površine sporne javne poti, ki poteka čez tožnikovo nepremičnino, velja še dodati, da tožnik sicer ni navedel površine poti, je pa navedel, katera javna pot poteka po njegovi nepremičnini (javna pot, ki povezuje G. s S. G.), in pojasnil, kje po njegovi nepremičnini vodi ta pot v širini 2,5 metra, s čimer je ponudil dovolj podatkov za njen izračun. Izvedensko mnenje A. C. zato v obsegu ugotavljanja površine poti ne predstavlja informativnega dokaza.

19. Končno je neutemeljena tudi toženkina pritožbena graja prvostopenjske odločitve o stroških. Sodišče prve stopnje je glede na dosežen uspeh (uspeh tožnika je bil 2,53 %, toženke pa 97,47%), pri izračunu katerega je utemeljeno upoštevalo, da tožnik ni uspel tudi glede umaknjenega dela tožbe, saj ni bil posledica izpolnitve (prvi odstavek 158. člena ZPP),21, 22 pravilno odločilo, da je tožnik dolžan toženki po medsebojnem pobotanju odmerjenih pravdnih stroškov povrniti 1.000,46 EUR pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje torej delni umik tožbe pravilno upoštevalo pri izračunu uspeha pravdnih strank, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo treba toženki priznati vse stroške, ki so ji nastali v zvezi z umaknjenim delom tožbe v višini 3.200,00 EUR, glede preostalega dela zahtevka pa naj bi ji šli stroški v skladu z uspehom. Toženka sicer pravdnih stroškov niti ni priglasila posebej za umaknjeni del tožbe in posebej za preostali del tožbenega zahtevka. Poleg tega sta v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki ga je treba v tej zadevi uporabiti, tako nagrada za postopek kot nagrada za narok enotni, zaradi česar priznavanje nagrad po fazah postopka oziroma več nagrad znotraj enega postopka, tudi sicer ne pride v poštev.

K pritožbi tožnika

20. Kot že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo višino uporabnine, do katere je tožnik upravičen zaradi nezakonitega ravnanja toženke, na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A. C. Ta je, kot izhaja iz njegovega mnenja, višino uporabnine izračunal ob upoštevanju stroškov za izvedbo sporne poti ter brez upoštevanja teh stroškov. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča tožniku utemeljeno priznalo uporabnino brez upoštevanja stroškov izdelave poti, saj je na podlagi izpovedbe tožnika, da toženka pot ogromno nasipava, širi in vsekava, ter dejstva, da pot vzdržuje in upravlja toženka, pravilno ugotovilo, da je pot v obsegu, v katerem je sedaj kategorizirana, izvedla toženka. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da so pot (v prvotnem obsegu) pred štiridesetimi leti izdelali krajani, o čemer je izpovedal zakoniti zastopnik toženke, pri tem ni pomembna, saj je izvedenec upošteval stroške za izdelavo poti v sedanjem obsegu. Tudi sicer bi bil tožnik upravičen do uporabnine ob upoštevanju stroškov izvedbe poti zgolj v primeru, da bi trdil in dokazal, da je pot naredil sam (in ne krajani), vendar pa trditev v tej smeri ni podal, še manj dokazal.23

Odločitev

21. Pritožbeni očitki tožnika in toženke torej niso utemeljeni. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba obe pritožbi zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

22. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, njuna odgovora na pritožbo pa nista pripomogla k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP).

-------------------------------
1 V skladu z navedenim členom OZ lahko imetnik, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.
2 Primerjaj prvi odstavek 37. člena SPZ.
3 Tožnik je sicer na zaslišanju uporabljal izraz služnost, vendar pa iz njegove izpovedbe kot celote izhaja, da služnostna pravica ne obstaja.
4 Niti iz pritožbenih navedb toženke ne izhaja podlaga za nastanek služnostne pravice oziroma toženka v pritožbi celo sama priznava, da služnost ni nikjer zapisana.
5 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002.
6 Glej na primer VSRS sklepa III Ips 46/2014 z dne 2. 9. 2014 in II Ips 213/2013 z dne 18. 9. 2014 ter VSL sodbo II Cp 2705/2014 z dne 24. 6. 2015.
7 Skladno s prvim odstavkom 19. člena SPZ je javno dobro stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba).
8 Pod pojmom uporabe stvari iz 198. člena OZ je treba razumeti vsakršno izkoriščanje tuje pravice - primerjaj A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 58.
9 Sporna javna pot predstavlja edino prevozno pot, ki povezuje G. s S. G., kar ni bilo sporno.
10 O tem je izpovedal zakoniti zastopnik toženke.
11 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002.
12 Primerjaj VSL sklep II Cp 1742/2015 z dne 24. 6. 2015 in VSL sodbo I Cp 1441/2015 z dne 3. 6. 2015. Iz VSL sodbe I Cp 1668/2012 z dne 26. 3. 2013, na katero opozarja toženka, sicer izhaja, da zahtevek za plačilo uporabnine skladno s 96. členom SPZ zastara v roku treh let od vrnitve stvari, kar pa ni uporabljivo za konkretni primer, saj tožnik ne zahteva vrnitve spornega dela njegove nepremičnine niti mu ta del ni bil vrnjen.
13 Pri izračunu je upoštevano, da gre pri spornem delu tožnikove nepremičnine za pot in ne morebiti za kakšen drug tip zemljišča.
14 Pot so, kot izhaja iz izpovedbe zakonitega zastopnika toženke, naredili krajani. Tožnik pa je povedal, da je (predmetna) pot obstajala že, ko je po letu 1980 prišel na S. G.
15 Iz mnenja izvedenca gradbene stroke (zlasti iz njegove druge dopolnitve) izhaja, da je uporabljena metoda za izračun nadomestila za uporabo poti primerna tako v primeru, da je pot nujna oziroma služnostna, kot v primeru, da je pot "samo" pot. Sklicevanje toženke, da je izvedenec računal odškodnino za služnost, kar naj bi izhajalo iz uporabljenih izrazov v izvedenskem mnenju, zato ne more biti uspešno.
16 Primerjaj VSL sklep II Cp 1742/2015 z dne 24. 6. 2015, iz katerega izhaja, da je v primeru, ko je bilo zemljišče že pred protipravnim posegom v uporabi kot cesta, ustreznejše nadomestilo v višini, ki se običajno plačuje za nepravo stvarno služnost oziroma služnost v javno korist, kot pa uporabnina v višini tržne najemnine.
17 V tej zvezi zatrjevano nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in podatki v spisu ni podano, saj je navedba sodišča prve stopnje, da so bile izmere opravljene pazljivo, povzeta iz izvedenskega mnenja, kjer je tudi pojasnjeno, zakaj so lahko kljub temu podane izmere le približne (znotraj 5 % natančnosti).
18 Iz izvedenskega mnenja (pravilno) izhaja, da bi bile geodetske izmere potrebne, če bi se izvedla parcelacija tožnikove nepremičnine in določila parcela, po kateri gre pot, kar pa ni predmet te pravde.
19 Posledično je napačno tudi stališče toženke, da bi tožnik moral predlagati postavitev izvedenca geodetske stroke.
20 Ker tožnik ni bil dolžan predlagati dokaza z izvedencem geodetske stroke, ne more biti uspešno toženkino sklicevanje, da je navedeni dokazni predlog podala pravočasno, saj je to storila takoj, ko je bilo razvidno, da ga ne bo ponudil tožnik.
21 Primerjaj VSL sodbo II Cp 130/2013 z dne 28. 8. 2012.
22 Pri izračunu uspeha je pravilno upoštevalo (le) delni umik tožbe v znesku 1.000,00 EUR (odškodnina za škodo na drvarnici), do katerega je prišlo po dovolitvi spremembe tožbe za ta znesek. Pravilno pa ni upoštevalo delnega umika tožbe za znesek 2.200,00 EUR, ki se nanaša na odškodnino za bršljan in finančno nadomestilo, saj je do njega prišlo, še preden je bila dovoljenja sprememba tožbe glede tega zahtevka (ker ta zahtevek ni bil obravnavan, tudi ni moč govoriti o (ne)uspehu pravdnih strank v zvezi z njim).
23 Da je pot sam izdelal, ne trdi niti v pritožbi.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 125
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 198, 346, 347, 347/1
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 19, 19/1, 37, 37/1, 96
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/2, 158, 158/1, 254, 254/3, 286, 286/4, 339, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzMjY1