VSL Sodba II Cp 1596/2017

Jedro

V skladu s splošnimi pravili o odgovornosti za škodo in s pravilom o odgovornosti proizvajalca stvari z napako je dolžan proizvajalec izdelka, kadar napaka na izdelku povzroči smrt, telesno poškodbo ali okvaro zdravja človeka ali kadar zaradi napake na izdelku nastane škoda na drugi stvari, povrniti nastalo škodo. Če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, se vsak dobavitelj izdelka šteje za proizvajalca, razen če v razumnem roku oškodovanca obvesti o tem, kdo je proizvajalec oziroma uvoznik, ali katera oseba mu je izdelek dobavila.

Po ZVPot je proizvajalec podjetje, ki izdeluje končne izdelke ali sestavne dele ali pridobiva osnovne surovine ali oseba, ki se s svojo firmo, blagovnim znakom ali drugim znakom razlikovanja na izdelku predstavlja kot njegov proizvajalec. Za proizvajalca se štejejo tudi uvoznik in distributer izdelka, predstavništvo proizvajalca v RS ali katerakoli druga oseba, ki daje videz, da je proizvajalec s tem, da blago označi s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim znakom razlikovanja. Za uvoznika izdelka se šteje vsakdo, kdor uvozi izdelek na carinsko območje Evropske skupnosti.

Stališče izpodbijane sodbe, da je toženko šteti za proizvajalca hladilnika, ni v skladu z Direktivo Sveta 85/374ES z dne 25. 6. 1985. Direktiva v 3. členu predstavništva proizvajalca ne uvršča v krog odgovornih oseb na podlagi pravil o odgovornosti proizvajalca za proizvod z napako, to pomeni, da izpodbijana sodba nedopustno širi krog odgovornih oseb iz 3. člena Direktive.

Obveznost nacionalnega sodnika, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na vsebino direktive, je omejena s splošnimi načeli prava, zlasti z načelom pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti, in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.

Toženka kot predstavnik proizvajalca v RS ni odškodninsko odgovorna na podlagi pravil o odgovornosti proizvajalca za proizvod z napako v okviru ZVPot.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi:

"1. Tožena stranka ... je dolžna tožeči stranki ... plačati 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2013 do plačila, v roku 15 dni."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.510,80 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, in sicer za škodo, ki presega 500,00 EUR (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper vmesno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot bistveno navaja, da njena pasivna legitimacija ni podana. Navedeno stališče utemeljuje z argumenti, (1) da ni proizvajalec spornega hladilnika, (2) da hladilnika ni uvozila v RS, (3) da se na hladilniku ter njegovi embalaži ni predstavljala kot proizvajalec in (4) da je bilo tožniku znano, kdo je bil dobavitelj hladilnika. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik hladilnik kupil pri družbi A. d.o.o., in da na hladilniku ni bilo njenega imena, blagovne zanamke ali drugega razlikovalnega znaka. Tudi sodišče je ugotovilo, da hladilnika ni dobavila tožniku in da niso bile prerekane njene navedbe, da na hladilniku ni bila označena. Ker je sodišče ugotovilo, da je hladilnik v Slovenijo iz Avstrije pripeljala družba A. d.o.o., bi moralo ob upoštevanju 10. člena ZVPot in 7. člena Direktive Sveta 85/374/ES z dne 25. 7. 1985 tožbeni zahtevek zavrniti. Hladilnika ni dala v promet. Sklicuje se tudi na Direktivo 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 5. 1999. Poleg tega utemeljuje stališče, da sta bili tožnikova dokazna predloga iz prilog A 16 in A 17 predložena prepozno in da tožnik ni izkazal dejstva, da mu je zaradi zatrjevane napake nastala škoda v višini 2.100,00 EUR. Izpodbija dejanske ugotovitve o vzročni zvezi med zatrjevano napako in škodo. Po njenem stališču naj bi tožniku škoda nastala zaradi njegove neskrbnosti. Ker sodišče ni postavilo izvedenca gradbene ter lesne stroke, ji je bila odvzeta možnost dokazovanja prekinitve vzročne zveze med napako in zatrjevano škodo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

3. Tožnik ni odgovoril na toženkino pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je tožbeni zahtevek za plačilo refleksne škode utemeljeval s trditvami, (1) da je kupil hladilnik znamke L. (v nadaljevanju hladilnik), (2) da je zaradi tovarniške napake prišlo do iztekanja vode, ki je uničilo leseni okvir za hladilnik v vrednosti 2.100,00 EUR, (3) da je toženka napako odpravila z zamenjavo posode za hladno vodo in (4) da je toženka uvoznik, distributer in zastopnik za izdelke L. v Republiki Sloveniji. Stališče tožnika je, da je toženkina odškodninska odgovornost podana na podlagi pravil iz II. poglavja Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki ureja institut odgovornosti proizvajalca za proizvod z napako. Ker je toženka uvoznik, distributer in predstavnik proizvajalca L. v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS), je po tožnikovem stališču podana njena objektivna odškodninska odgovornost na podlagi 4. člena v zvezi z enajstim odstavkom 1. člena ZVPot.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da je tožnik kupil hladilnik pri prodajalcu A. d.o.o.,

- da je bil hladilnik k prodajalcu pripeljan direktno iz tovarne L. Lienz, ki je zastopnica za L. hladilnike na avstrijskem trgu,

- da je toženka uvoznik in distributer hladilnikov L. v RS ter predstavnik proizvajalca L. v RS,

- da je toženka nudila tožniku servis hladilnika, da so ji bili podatki o izvoru hladilnika znani in da je prodajalec tožniku zamenjal sporni hladilnik z novim,

- da je posoda za hladno vodo zaradi napake hladilnika puščala, da je zaradi iztekanja vode nastala škoda na lesenem okvirju v višini 2.100,00 EUR in da tožnik iztekanja vode ni mogel takoj zaznati.

7. V skladu s splošnimi pravili o odgovornosti za škodo in s pravilom o odgovornosti proizvajalca stvari z napako je dolžan proizvajalec izdelka, kadar napaka na izdelku povzroči smrt, telesno poškodbo ali okvaro zdravja človeka ali kadar zaradi napake na izdelku nastane škoda na drugi stvari, povrniti nastalo škodo.¹ Če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, se vsak dobavitelj izdelka šteje za proizvajalca, razen če v razumnem roku oškodovanca obvesti o tem, kdo je proizvajalec oziroma uvoznik, ali katera oseba mu je izdelek dobavila.²

8. Po ZVPot je proizvajalec podjetje, ki izdeluje končne izdelke ali sestavne dele ali pridobiva osnovne surovine ali oseba, ki se s svojo firmo, blagovnim znakom ali drugim znakom razlikovanja na izdelku predstavlja kot njegov proizvajalec. Za proizvajalca se štejejo tudi uvoznik in distributer izdelka, predstavništvo proizvajalca v RS ali katerakoli druga oseba, ki daje videz, da je proizvajalec s tem, da blago označi s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim znakom razlikovanja.³ Za uvoznika izdelka se šteje vsakdo, kdor uvozi izdelek na carinsko območje Evropske skupnosti.⁴

9. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da je toženka odškodninsko odgovorna na podlagi določb iz II. poglavja ZVPot v povezavi z Direktivo Sveta 85/374EGS z dne 25. 6. 1985 in Direktivo Sveta 1999/34/ES z dne 10. 5. 1999. Navedeno stališče je utemeljeno z argumentom, da je toženka predstavnik proizvajalca L. v RS in da se mora zaradi tega na podlagi enajstega odstavka 1. člena ZVPot šteti za proizvajalca spornega hladilnika. Po navedenem stališču toženka spada v krog odgovornih oseb za proizvod z napako iz II. poglavja ZVPot (4 - 11.a člen ZVPot).

Presoja vprašanja, ali je stališče izpodbijane sodbe v skladu z Direktivo Sveta 85/374ES z dne 25. 6. 1985

10. Državni zbor Republike Slovenije je z uzakonitvijo instituta odškodninske odgovornosti proizvajalca za proizvode z napako iz II. poglavja ZVPot v slovenski pravni red prenesel Direktivo Sveta 85/374/ES z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (v nadaljevanju Direktiva), kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 1999/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. maja 1999 o spremembi Direktive Sveta 85/374/EGS o prilagajanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako.⁵

11. 1. člen Direktive se glasi:

1.Proizvajalec je odgovoren za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu.

3. člen Direktive se glasi:

1."Proizvajalec" pomeni proizvajalca dokončanih proizvodov, katere koli surovine ali sestavnega dela ali vsako osebo, ki se s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim razlikovalnim znakom na proizvodu predstavlja kot njegov proizvajalec.

2. Brez poseganja v odgovornost proizvajalca se za proizvajalca v smislu te direktive šteje tudi vsaka oseba, ki v okviru njene poslovne dejavnosti uvaža v Skupnost proizvod za prodajo, najem, leasing ali kakršno koli obliko distribucije.

3. Če proizvajalca proizvoda ni mogoče identificirati, se vsak dobavitelj proizvoda šteje za proizvajalca, razen če v razumnem času obvesti oškodovanca o identiteti proizvajalca ali osebe, ki mu je proizvod dobavila. Enako velja za uvožen proizvod, kadar na njem ni navedene identitete uvoznika v smislu drugega odstavka, četudi je ime proizvajalca navedeno.

12. Sodišče Evropske unije je že zavzelo stališče, da je polje proste presoje pri implementaciji Direktive v celoti določeno z Direktivo in da mora biti izluščeno iz njenega besedila, namena ter strukture.⁶ Namen Direktive je namreč vzpostavitev harmoniziranega sistema odškodninske odgovornosti proizvajalca stvari za proizvod z napako. Cilj harmonizacije je zagotavljanje prostega pretoka blaga in neizkrivljene konkurence med posameznimi subjekti na trgu ter preprečevanje nastanka različnih ravni varstva potrošnikov.⁷ Posamezni državi članici torej ni dovoljeno višati ravni zaščite varstva potrošnikov.⁸ Direktiva namreč vzpostavlja popolno harmonizacijo, ki vzpostavlja enake kriterije varstva in odgovornosti, ki so povezani z napakami na proizvodih. Državam članicam je v nacionalnih zakonodajah onemogočeno drugačno urejanje pravnih položajev oškodovancev ali odgovornih oseb.⁹

13. Krog odgovornih oseb, proti katerim ima oškodovanec pravico vložiti tožbo na podlagi ureditve odgovornosti iz Direktive, določa njen 1. in 3. člen.¹⁰ Ker je cilj Direktive doseči popolno uskladitev glede vprašanj, ki jih ureja, je seznam odgovornih oseb iz 1. in 3. člena treba šteti za izčrpnega.¹¹ Po stališču Sodišča Evropske unije se samo v taksativno naštetih primerih lahko za proizvajalca šteje druge osebe, in sicer osebo, ki se s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim razlikovalnim znakom na proizvodu predstavlja kot njegov proizvajalec (prvi odstavek 3. člena Direktive), osebo, ki uvaža proizvod v Skupnost (drugi odstavek 3. člena Direktive), in dobavitelja, ki v primeru, da proizvajalca ni mogoče identificirati, v razumnem času ne obvesti oškodovanca o identiteti proizvajalca ali osebe, ki mu je proizvod dobavila (tretji odstavek 3. člena Direktive).¹² Po pretehtanju vlog različnih tržnih udeležencev, ki sodelujejo v proizvodni in tržni verigi, je prevladala odločitev, da se v pravni ureditvi, ki jo vzpostavlja Direktiva, odgovornost za škodo, nastalo zaradi proizvodov z napako, naloži načeloma proizvajalcu in samo v nekaterih omejenih primerih uvozniku ali dobavitelju.¹³

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stališče izpodbijane sodbe, ki temelji na jezikovni interpretaciji enajstega odstavka 1. člena v zvezi s 4. členom ZVPot, v nasprotju s 3. členom Direktive. Ker je po stališču izpodbijane sodbe predstavništvo proizvajalca v RS izenačeno s proizvajalcem, Direktiva pa v 3. členu predstavništva proizvajalca ne uvršča v krog odgovornih oseb na podlagi pravil o odgovornosti proizvajalca za proizvod z napako, to pomeni, da izpodbijana sodba nedopustno širi krog odgovornih oseb iz 3. člena Direktive.

15. Pritožbeno sodišče je v okviru pritožbenega preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava dolžno zagotoviti polni učinek Direktive.¹⁴ Ker ima pravno razmerje med pravdnima strankama na podlagi pravil o odgovornosti za proizvede z napako horizontalno pravno naravo, Direktiva sama po sebi ne more tvoriti zgornje premise sodniškega silogizma. Vendar pa je pritožbeno sodišče zaradi t.i. indirektnega učinka Direktive dolžno, da pri uporabi določb II. poglavja ZVPot, ki so bile sprejete z namenom prenosa obveznosti iz Direktive, upošteva vse predpise nacionalnega prava in jih v največji možni meri razlaga ob upoštevanju besedila in cilja Direktive, da bi prišlo do rešitve, ki je v skladu s ciljem, ki ga slednja zasleduje.¹⁵ Obveznost nacionalnega sodnika, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na vsebino direktive, je omejena s splošnimi načeli prava, zlasti z načelom pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti, in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.¹⁶ Načelo skladne razlage kljub temu zahteva, da nacionalno sodišče naredi vse v svoji pristojnosti, upoštevajoč pri tem celotno notranje pravo in ob uporabi načinov razlage, ki jih notranje pravo priznava, da zagotovi polni učinek Direktive in doseže rešitev v skladu z njenim ciljem.¹⁷

Presoja utemeljenosti pritožbenih navedb

16. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je namen Direktive, da so odgovorne osebe za proizvod z napako primarno proizvajalci in uvozniki na skupni trg ter osebe, ki se s svojim znakom razlikovanja predstavijo kot proizvajalec. Le v primeru, da oškodovanec teh oseb ne more identificirati, odgovarja dobavitelj.¹⁸ Tudi vsebina pravnega pravila iz tretjega odstavka 4. člena ZVPot¹⁹ potrjuje zaključek, da je imel naš zakonodajalec namen, da z uzakonitvijo odškodninske odgovornosti proizvajalca za proizvod z napako iz II. poglavja ZVPot v nacionalni pravni pravni red Direktivo dosledno prenese in na ta način krog odgovornih oseb za proizvod z napako uredi v skladu z njenim 3. členom.

17. Stališče izpodbijane sodbe, po katerem je toženka kot predstavnik proizvajalca v RS odškodninsko odgovorna na podlagi pravil o odgovornosti proizvajalca za proizvod z napako, je materialnopravno zmotno. Z vidika splošnih določb iz 1. člena ZVPot, ki urejajo relativno široko materijo prava varstva potrošnikov,²⁰ predstavlja opredelitev kroga odgovornih oseb za proizvode z napako na podlagi pravil iz II. poglavja ZVPot t.i. izjemni dejanski stan. V kolikor je zakonodajalec pojem proizvajalec iz enajstega odstavka 1. člena ZVPot opredelil širše ali drugače kot 3. člen Direktive, se takšna opredelitev po stališču pritožbenega sodišča ne more nanašati na opredelitev kroga odgovornih oseb za proizvod z napako iz II. poglavja ZVPot. Drugačna oziroma širša opredelitev pojma proizvajalec iz enajstega odstavka 1. člena ZVPot namreč le navidezno ureja konkretni dejanski stan. Argument teleološke redukcije²¹ nam pove, da predstavništvo proizvajalca v RS ne more biti odgovorna oseba na podlagi pravil iz II. poglavja ZVPot in da se mora enajsti odstavek 1. člena v zvezi s 4. členom ZVPot razumeti na način, da je opredelitev kroga odgovornih oseb za proizvede z napako iz II. poglavja ZVPot enaka kot v 3. členu Direktive.

18. Pritožbeno stališče o odsotnosti toženkine pasivne legitimacije je utemeljeno. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je proizvajalec konkretnega hladilnika podjetje L. iz Avstrije. Ravno tako iz dokaznega postopka ne izhaja zaključek, da tožniku proizvajalec hladilnika (podjetje L.) ni bil znan in da je bilo na spornem hladilniku toženkino ime, blagovna znamka ali drug razlikovalni znak. Ker toženka ni proizvedla hladilnika in se s svojo firmo, blagovnim znakom ali drugim znakom razlikovanja na hladilniku ni predstavljala kot njegov proizvajalec, to pomeni, da nima lastnosti proizvajalca iz enajstega odstavka 1. člena ZVPot.

19. Pritožbena navedba, da toženka spornega hladilnika ni uvozila v RS, je utemeljena. Enajsti odstavek 1. člena v zvezi z dvanajstim odstavkom 1. člena ZVPot določa, da se za proizvajalca šteje tudi uvoznik izdelka, ki uvozi izdelek na carinsko območje Evropske skupnosti. Dejstvo, da je bil hladilnik k prodajalcu pripeljan direktno iz Avstrije, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Ker iz dejanskega stanja izhaja zaključek, da toženka spornega hladilnika ni uvozila v EU, toženka ni uvoznik v carinsko območne Evropske skupnosti v smislu enajstega odstavka 1. člena ZVPot.

20. Pritožba ravno tako utemeljeno opozarja na dejstvo, da je bilo tožniku znano, kdo je bil dobavitelj hladilnika. Med pravdnima strankam ni bilo sporno, da je tožniku sporni hladilnik neposredno iz Avstrije dobavilo podjetje A. d.o.o. Ker toženka v konkretnem primeru sploh ni sodelovala v dobavni verigi, se ne more šteti za dobavitelja v smislu tretjega odstavka 4. člena ZVPot. To pomeni, da tudi v primeru, če tožnik proizvajalca sporne hladilne omare (podjetja L.) ne bi mogel identificirati, toženka ne bi mogla biti odgovorna oseba na podlagi tretjega odstavka 4. člena ZVPot.

21. Ker iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja materialnopravni zaključek, da toženka ne sodi v krog odškodninsko odgovornih oseb za proizvod z napako na podlagi določb iz II. poglavja ZVPot, je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe enajstega odstavka 1. člena v zvezi s 4. členom ZVPot pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). Ker tožnikov tožbeni zahtevek po temelju ni utemeljen, se pritožbenemu sodišču do ostalih pritožbenih navedb ni bilo potrebno opredeljevati.

22. Odločitev o spremembi izpodbijane sodbe ima posledice tudi glede stroškovne odločitve (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

23. Toženki pripada nagrada za postopek pred sodiščem prve stopnje, in sicer 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 17. 12. 2015 po 1. točki tar. št. 19 posebnega dela Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 12. 4. 2016 po 2. točki tar. št. 19, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 12. 12. 2016 po 3. točki tar. št. 19, 75 točk za pristop na narok z dne 22. 12. 2015 po 3. točki tar. št. 20, 300 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo z dne 21. 4. 2016 po 1. točki tar. št. 20, 600 točk (150 točk krat 4) za pristope na naroke z dne 21. 6. 2016, 20. 9. 2016, 17. 11. 2016 in 2. 3. 2017 po 2. točki tar. št. 20, 20 točk po tretjem odstavku 11. člena OT in 148,74 EUR potnih stroškov za pristope na naroke z dne 22. 12. 2015, 21. 4. 2016, 21. 6. 2016, 20. 9. 2016, 17. 11. 2016 in 2. 3. 2017 (Kranj-Ljubljana-Kranj, 6 × 67 km × 0,37 EUR/km po 10. členu OT. Vsota odvetniških storitev znaša 1670 točk. Cena odvetniških storitev za postopek pred sodiščem prve stopnje torej znaša 766,53 EUR. S potnimi stroški znašajo toženkini stroški za postopek pred sodiščem prve stopnje 915,27 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 1.116,62 EUR.

24. Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo priglašenih 3 krat 50 točk po tarifni številki 39 za pregled dokumentacije, za prejem in pregled odločbe ter poročilo stranki in za pregled 2. pripravljalne vloge. Stroški za te storitve so zajeti v drugih tarifnih številkah, za katere so bili toženki stroški priznani. Toženka je za pristop na narok z dne 22. 12. 2015 priglasila 300 točk, pritožbeno sodišče pa ji je v skladu s 3. točko tar. št. 20 priznalo le 75 točk. Narok z dne 22. 12. 2015 je bil namreč preložen. Za pripravljalno vlogo z dne 12. 4. 2016 je toženka priglasila 300 točk, pritožbeno sodišče pa ji je za navedeno vlogo v skladu z 2. točko tar. št. 19 priznalo le 225 točk. Toženka je namreč pred vložitvijo vloge z dne 12. 4. 2016 že podala obrazložen odgovor na tožbo in obrazloženo prvo pripravljalno vlogo. Za pristop in zastopanje na naroku z dne 21. 6. 2016 je toženka priglasila 300 točk, pritožbeno sodišče pa ji je v skladu z 2. točko tar. št. 20 priznalo le 150 točk. V konkretni zadevi se je namreč prvi narok za glavno obravnavo izvedel že 21. 4. 2016. Ker toženka stroškov za urino ni konkretizirala v skladu s 6. členom OT, ji pritožbeno sodišče navedenih stroškov ni priznalo. Ker je toženka stroške iz tretjega odstavka 11. člena OT priglasila le v višini "2 % poštnih, materialnih in administrativnih stroškov od priznanih stroškov", ji pritožbeno sodišče stroškov v višini 1 % vrednosti storitve nad 1000 točk ni priznalo.

25. Toženka je upravičena tudi do pritožbenih stroškov. Iz tega naslova ji pripada 375 točk za vložitev pritožbe po 1. točki tar. št. 21 in 7,5 točk po tretjem odstavku 11. člena OT (2 % od 375 točk). Vsota odvetniški storitev znaša 382,5 točk. Cena odvetniških storitev za pritožbeni postopek znaša torej 175,56 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 214,18 EUR. S sodno takso za pritožbo v višini 180,00 EUR znašajo pritožbeni stroški 394,18 EUR. Tožnik je torej dolžan toženki v roku 15 dni povrniti 1.510,80 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ Prvi odstavek 4. člena ZVPot.
² Tretji odstavek 4. člena ZVPot.
³ Enajsti odstavek 1. člena ZVPot.
⁴ Dvanajsti odstavek 1. člena ZVPot.
⁵ Prva točka 1.a člena ZVPot.
⁶ Glej sodbo v zadevi María Victoria González Sánchez proti Medicina Asturiana SA, C-183/00, z dne 25. 4. 2002, 25. točka.
⁷ Ibid., 26. točka.
⁸ Ibid., 27. točka.
⁹ Glej sklep VSL z dne 19. 10. 2016, opr. št. I Cp 1397/2016.
¹⁰ Glej sodbo v zadevi Skov Aeg proti Bilka Lavprisvarehus A/S in Bilka Lavprisvarehus A/Sproti Jette Mikkelsen in Michaelu Duu Nielsenu, C-402/03, z dne 10. 1. 2006, 32. točka.
¹¹ Ibid., 33. točka.
¹² Glej sodbo v zadevi Declan O'Byrne proti Sanofi Pasteur MSD Ltd in Sanofi Pasteur SA, C-127/04, z dne 9. 2. 2006, 37. točka.
¹³ Glej sodbo C-402/03, 29. točka.
¹⁴ Glej sodbo v zadevi Bernhard Pfeiffer in drugi proti Deutsches Rotes Kreuz, Kreisverband Waldshut eV, združene zadeve od C-397/01 do C-403/01, 111. točka.
¹⁵ Ibid., 119. točka.
¹⁶ Glej sodbo v zadevi Konstantinos Adeneler in ostali proti Ellinikos Organismos Galaktos (ELOG), C-212/04, z dne 4. 7. 2006, 110. točka.
¹⁷ Ibid., 111. točka.
¹⁸ Glej V. Trstenjak, R. Knez, D. Možina, Evropsko pravo varstva potrošnikov, Direktive ES/EU z uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 59.
¹⁹ Določba se glasi: Če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, se vsak dobavitelj izdelka šteje za proizvajalca, razen če v razumnem roku oškodovanca obvesti o tem, kdo je proizvajalec oziroma uvoznik, ali katera oseba mu je izdelek dobavila.
²⁰ Prvi odstavek 1. člena ZVPot se glasi: Ta zakon ureja pravice potrošnikov in potrošnic pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij in določa dolžnosti državnih organov in drugih subjektov, da te pravice zagotavljajo.
²¹ Glej M. Pavčnik, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 5. pregledana in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 403-404.

Datum zadnje spremembe:

30.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cpg 189/2020
• VSL sodba I Cpg 663/2015
• VSL Sodba I Cp 409/2018