VSL Sklep II Kp 50057/2014

Jedro

Obnovo kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP je dopustno uveljavljati tudi glede kazenskega postopka, ki je končan s pravnomočno sodbo, izdano na podlagi sprejetega priznanja krivde oziroma sporazuma o priznanju krivde.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obsojenega A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom, na podlagi določila prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka predlagatelja A. A., vloženo po pooblaščencih iz Odvetniške pisarne B. iz C. Odločilo je še, da je predlagatelj A. A. na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP dolžan povrniti stroške postopka.

2. Zoper sklep so se pritožili obsojenčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve 22. člena, 28. in 38. člena Ustave Republike Slovenije. Višjemu sodišču so predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V konkretnem primeru je bil kazenski postopek, katerega obnova se zahteva v korist obsojenega A. A. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, končan s pravnomočno sodbo na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde. Zato je pritrditi pojasnilu prvostopenjskega sodišča v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da se je obsojenec z vztrajanjem pri sklenjenem sporazumu o priznanju krivde ter njegovim sprejetjem s strani sodišča, ustrezno poučen o pravnih posledicah takšne odločitve, nepreklicno odpovedal pravici do ugotavljanja dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih v okviru dokaznega postopka na glavni obravnavi, s čemer se je strinjal, da se dejansko stanje tako presoja izključno na podlagi dokazov, ki so že takrat bili del spisa. Navedeno pa po oceni pritožbenega sodišča ne izključuje možnosti kasnejšega dokaznega postopka za izvedbo novih predloženih dokazov oziroma presojo le teh v povezavi z dokazi, ki so bili v spisu že ob sprejemu priznanja krivde, v okviru odločanja o obnovi postopka, kot to sicer nasprotno razloguje sodišče prve stopnje. Prav slednje je bil poglavitni razlog, da je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, s smiselno obrazložitvijo, da obnovitveni razlog iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP ni dopusten glede kazenskega postopka, ki je končan s pravnomočno sodbo, izrečeno na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde.

5. Izpodbijana odločitev je, kar utemeljeno uveljavljajo pritožniki, nesprejemljiva že iz razloga, ker Zakon o kazenskem postopku takšne prepovedi ne določa. Drugače povedano nobena izmed določb Zakona o kazenskem postopku, ki ureja obnovo kazenskega postopka kot izredno pravno sredstvo (od 406. do 416. člena ZKP) ne prepoveduje, da obnove kazenskega postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP ne bi smel vložiti obsojenec, ki je bil obsojen na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde. Če bi zakonodajalec tako omejitev hotel, bi jo zagotovo uzakonil, kot je to npr. storil z drugim odstavkom 370. člena ZKP, s katerim je pojmovno izključil možnost pritožbe iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v primeru sodbe, izrečene na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde, na kar pravilno opozarjajo pritožniki.

6. Razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da obsojenec ne more uveljavljati obnovitvenega razloga iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, če gre za sodbo, izrečeno na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde, pa je nesprejemljivo tudi iz drugih razlogov. Obsojenec se s priznanjem krivde oziroma s sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde, kot je bilo že navedeno, odpove pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi oziroma pristane na to, da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije (5. točka tretjega odstavka 285. a člena ZKP). Kljub navedenemu pa predsednik senata po podanem priznanju oziroma sporazumu o priznanju krivde, med drugim presodi, ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu (2. točka drugega odstavka 450. č člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 285. c člena ZKP). To pa pomeni, da predsednik senata sprejme priznanje oziroma sporazum o priznanju krivde le, če je na podlagi dokaznega gradiva v spisu prepričan, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, in da ni okoliščin, ki bi izključevale njegovo krivdo. Prepričanje o krivdi, ki je najvišji dokazni standard v našem kazenskem postopku, mora biti tako, da je onkraj razumnega dvoma in velja za vsako obsodilno sodbo, torej tudi za sodbo, izrečeno na podlagi priznanja krivde oziroma sporazuma o priznanju krivde. Upoštevaje določbo drugega odstavka 355. člena ZKP mora predsednik senata tudi pri presoji obtoženčevega priznanja krivde oziroma sporazuma o priznanju krivde vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, torej mora oceniti vse dokaze v spisu in ne samo tiste, ki obtoženca bremenijo, pri tem pa tudi ne sme upoštevati nedovoljenih dokazov. Glede na navedeno je razumljiva določa drugega odstavka 370. člena ZKP, da se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To prepoved pa ni mogoče širiti na obnovitveni razlog iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, kot je to smiselno storilo prvostopenjsko sodišče, tudi zaradi različnih namenov, ki jih zasleduje pritožba kot redno pravno sredstvo ter obnova kazenskega postopka kot izredno pravno sredstvo. Pritožnik s pritožbo uveljavlja pomanjkljivosti sodbe glede dejanskih in pravnih vprašanj, med tem ko je obnova kazenskega postopka usmerjena v spremembo v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, posledično pa tudi v spremembo uporabljenega kazenskega zakona in drugačno odločbo o kazenski sankciji. V kolikor bi sledili razlogovanju prvostopenjskega sodišča, bi na tak način izključili možnost uveljavitve kasneje odkritega, boljšega dokaza, to pa bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti oziroma z zahtevo, da mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (17. člen ZKP) in to tudi v primerih, ko stranka sama ponudi pomemben dokaz oziroma ji v postopku ni mogoče očitati neaktivnosti (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS Ips 64/2005).

7. Slednja sodba Vrhovnega sodišča RS pa je primerljiva z obravnavano zadevo tudi v tem, da se je postopek v obeh zadevah končal s sodbo brez obrazložitve dokazne ocene, kar pa pomeni, da sodišče, ki vodi postopek o obnovi, samo presoja izvedene dokaze in nato ocenjuje pomen ponujenega novega dokaza oziroma dejstva, naj si bo v okviru formalnega preizkusa zahteve (prvi odstavek 413. člena ZKP) ali po izvedbi novega dokaza v skladu z drugim odstavkom 413. člena ZKP.

8. V prid stališču, da je torej obnovitveni razlog iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP dopustno uveljavljati tudi glede kazenskega postopka, ki je končan s pravnomočno sodbo, izrečeno na podlagi priznanja krivde oziroma sporazuma o priznanju krivde, pa govorijo tudi uvodna pojasnila mag. Štefana Horvata k Zakonu o kazenskem postopku z novelo ZKP-K (GV Založba, Ljubljana 2012, 41 stran), da se zoper pravnomočno sodbo izrečeno na naroku za izrek kazenske sankcije, sme vložiti izredno pravno sredstvo - obnova kazenskega postopka in zahteva za varstvo zakonitosti (torej brez omejitev).

9. V posledici napačnega stališča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so podani obnovitveni razlogi iz prvega odstavka 410. člena ZKP oziroma, ali je v zahtevi za obnovo kazenskega postopka navedeno dejstvo res novo oziroma tako, ki utegne samo zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenca ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku se bo moralo torej sodišče prve stopnje vsebinsko opredeliti do ponujenega novega dejstva oziroma ugotoviti, ali je podan zatrjevani obnovitveni razlog iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

30.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Kp 46687/2014
• VSRS Sodba I Ips 6547/2015-144
• VSRS Sodba I Ips 26346/2018