VSL Sodba I Cp 1519/2017

Jedro

V skladu z dogovorom je plačilo za opravljene storitve zapadlo v roku enega leta po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Takrat je nastopila obveznost toženca (naročitelja oziroma pravnega naslednika naročiteljice), da tožniku plača opravljeni posel. Nastala pa je tudi terjatev tožnika do toženca in s tem njegova pravica terjati izpolnitev obveznosti.

Tožnikova terjatev - plačilo za odvetniške storitve nastale v denacionalizacijskem postopku - je s potekom splošnega petletnega zastaralnega roka zastarala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 68879/2015 z dne 5. 6. 2015 razveljavilo tudi v I. in III. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 913,03 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je zaključek sodišča, da je tožbeni zahtevek zastaral, materialnopravno zmoten in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Šele s seznanitvijo z dejansko tržno vrednostjo nepremičnin, kar je bilo s prejemom poročila o oceni vrednosti nepremičnin z dne 24. 5. 2012, je tožnik lahko izstavil račun, v skladu z dogovorom z dne 5. 11. 1998. Terjatev nastane šele, ko je jasno, kaj je predmet obveznosti. Če gre za denarni znesek, mora biti ta že opredeljen po višini, sicer terjatev sploh še ni nastala (VSL I Cpg 1395/2013). Jasno je, da zapadlost vtoževane terjatve ne more biti odvisna zgolj od pravnomočnosti posameznih odločb UE Ljubljana. Ker sodišče pri presoji ugovora zastaranja navedenih okoliščin ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče tudi ni upoštevalo okoliščine, da so dogovori glede plačila, bolj intenzivno začeli potekati šele po izdaji sklepa o dedovanju z dne 8. 5. 2008, kot to izhaja tudi iz zaslišanja tožnika. Vprašanje izplačila nagrade je tako za pravdni stranki postalo aktualno veliko kasneje kot pa v času pravnomočnosti odločb UE. Zmotno je tudi stališče sodišča, da ni prišlo do pretrganja zastaranja. Toženec je namreč dne 28. 12. 2012 delno poplačal predračun št. 140 in s tem svoj dolg po dne 5. 12. 2012 izstavljenem predračunu pripoznal. Drugačen zaključek sodišča je napačen, poleg tega v zvezi s tem ni izvedlo potrebnega dokaznega postopka, niti v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvalo pravdnih strank, da se do tega opredelita. Sodišče v dokaznem postopku ni ugotavljalo okoliščin, ki bi mu omogočile zaključek, da bi bil tožnik zmožen sam ugotoviti višino nagrade za opravljene odvetniške storitve, zato je zmotno uporabilo materialno pravo, nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napravilo bistvene kršitve določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je tožnik dokazal, da so med njim in dediči po pok. I. Č. potekali večletni pogovori o plačilu terjatve, v katerih je bil nedvomno (posredno) udeležen tudi toženec, kot to izhaja tudi iz elektronskega sporočila B. O. z dne 10. 10. 2012, pri čemer podlaga upravičenosti do plačila, nikoli ni bila sporna. Izpostavlja tudi, da izdelava cenitvenega poročila ni bila dolžnost tožnika, niti iz dogovora z dne 5. 11. 1998 ne izhaja, da bi to sploh smel storiti. Sodišče je napačno in nepopolno tolmačilo izpovedbo tožnika, ki naj bi izpovedal, da sporne nepremičnine niso bile prodane v roku enega leta od njihove vrnitve, zaradi česar je imel tožnik možnost nepremičnine ovrednotiti. S tem je zagrešilo bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik nasprotuje tudi razlogom zaradi katerih je sodišče zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem toženca in odvetnika G. G. Tožnik je že v dopolnitvi tožbe navedel razloge, zaradi katerih predlaga zaslišanje toženca, glede odvetnika G. G. pa ni bil nikoli pozvan, da naj poda bolj podrobne navedbe v zvezi s sestanki med predlagano pričo in tožencem, tudi sicer pa je dokazni predlog zadosti substanciran.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik vtožuje plačilo odvetniških storitev opravljenih v postopku denacionalizacije, ki je tekel v korist upravičenke I. Č. oziroma njenih pravnih naslednikov, tudi toženca. Pravna prednica toženca I. B. in tožnik - odvetnik sta dne 5. 11. 1998 sklenila Dogovor o obsegu pravnega svetovanja in zastopanja ter plačilo nagrade in stroškov (v nadaljevanju Dogovor, priloga A3), s katerim sta se dogovorila, da nagrada za opravila, ki jih bo odvetnik opravil, znaša 8% od pridobljene vrednosti; če stranka vrednost pridobi v naravi, zapade nagrada v plačilo najkasneje v enem letu po pravnomočnosti odločbe; če stranka v roku enega leta nepremičnino proda, se nagrada plača od prodajne cene, če pa se nepremičnina ne proda se plača od ocenjene tržne vrednosti po ASA metodi oziroma po tisti metodi, ki bo kar najbolje odražala pravo vrednost nepremičnine (prvi in drugi odstavek II. točke Dogovora). Vrnjene nepremičnine niso bile prodane, cenitev je bila izdelana dne 24. 5. 2012, tožnik je predračun tožencu izdal 5. 12. 2012, v višini 15.560,00 EUR¹, ki ga je toženec dne 28. 12. 2012 delno poplačal v višini 5.568,00 EUR. Tako naj bi dolgoval še skupaj z DDV 13.208,54 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2014 dalje. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je ugovor zastaranja, ki ga je podal toženec, utemeljen in tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Odločitev je materialnopravno pravilna, dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, zagrešilo pa tudi ni uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ostalih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tožniku je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, o odločilnih dejstvih tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med temi listinami.

7. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je bil dogovor jasen - plačilo za opravljene storitve zapade v roku enega leta po pravnomočnosti odločbe (s katero so bile vrnjene nepremičnine). Takrat je nastopila obveznost toženca (naročitelja oziroma pravnega naslednika naročiteljice), da tožniku plača opravljeni posel (prvi odstavek 779. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z Dogovorom). Nastala pa je tudi terjatev tožnika do toženca in s tem njegova pravica terjati izpolnitev obveznosti. Trditve tožnika, da obsega terjatve ni mogel ugotoviti, so neutemeljene. Nepremičnine so v odločbah (konkretno) navedene, višina terjatve pa je bila tudi ugotovljiva z angažiranjem izvedenca cenilca, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Odločba VSL I Cpg 1395/2013 obravnava drugačno dejansko stanje, zato je tožnikovo sklicevanje nanjo neutemeljeno. Odločbe UE Ljubljana so po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje postale pravnomočne dne 18. 7. 2003 (priloga A7), 17. 6. 2003 in 19. 10. 2004 (prilogi A8) in so torej terjatve zapadle v plačilo z dnem 18. 7. 2004, 17. 6. 2004 in 19. 10. 2005, zastarale pa z dnem 18. 7. 2009, 17. 6. 2009 in 19. 10. 2010 (346. člen OZ), torej precej pred vložitvijo predloga za izvršbo z dne 3. 6. 2015. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da v konkretnem primeru pretrganje zastaranja z delnim plačilom terjatve z dne 28. 12. 2012, ne more pomeniti pripoznave dolga. Ta je mogoča le dokler terjatev še ni zastarana (364. člen OZ). Potem, ko je terjatev zastarana, nastopijo enaki učinki samo, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo zastarane obveznosti po 341. členu OZ, do česar v konkretnem primeru ni prišlo (glej 10. točko obrazložitve).

8. Tožnik je splošno navajal, da so med njim in naročiteljico oziroma njenimi pravnimi nasledniki, potekali glede plačila "dogovori od odločb UE dalje, še bolj intenzivno pa od sklepa o dedovanju z dne 8. 5. 2008 dalje" (list. št. 60 spisa), bolj konkretno pa povedal, da je bil eden izmed sestankov dne 3. 12. 2012, torej že po zastaranju terjatev, pri čemer sam pove, da se ga toženec ni udeležil. Verjeti sicer je, da so pogovori o plačilu med (nekaterimi) dolžniki potekali (pri čemer za toženca tožnik tega ni izkazal), vendar tožnik ni niti zatrjeval, da so ga dolžniki oziroma toženec (kar bi bilo v konkretnem primeru edino pravno relevantno), zavajali z obljubami in predlogi z namenom, da bi potekel rok za vložitev tožbe (oziroma v konkretnem primeru predloga za izvršbo). Zgolj morebitne zavajujoče obljube plačila dolga v času pred nastopom zastaranja, pa bi lahko predstavljale zlorabo instituta zastaranja oziroma nemoralno početje, ki bi lahko imelo za posledico nedopustnost ugovora zastaranja.

9. Glede na jasno vsebino dogovora in zgoraj opisano pomanjkljivo trditveno podlago tožnika, je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, odvetnika G. G., saj izpovedba trditvene podlage ne more nadomestiti. Toženec se glavne obravnave dne 28. 3. 2017 ni udeležil, zato ga že iz tega razloga sodišče prve stopnje ni moglo zaslišati (drugi odstavek 258. člena ZPP).

10. Tožnik ni trdil in tudi v pritožbi ne trdi, da bi toženec pisno pripoznal zastarano obveznost, čeprav je tožnik nedvomno vedel, da gre za pravno pomembno dejstvo, zato ni bilo potrebe po materialno procesnem vodstvu (285. člen ZPP).

11. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev za tožnika temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za toženca pa na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Upoštevajoč njegovi dedni delež.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1182/2016
• VDSS sklep Pdp 731/2015
• VSC sklep I Ip 471/2016