VSL Sodba IV Cp 1457/2017

Jedro

Namen preživninske pravde ni detajlno ugotavljanje in podroben pregled celotnega poslovanja tožničinih staršev. Sodišče na podlagi razpoložljivih dokazov le oceni materialne in pridobitne zmožnosti zavezancev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako tožničin tožbeni zahtevek na zvišanje preživnine iz 125,19 EUR na 380,00 EUR, kot tudi tožbeni zahtevek toženca na znižanje preživnine (100,00 EUR). Odločilo je, da stranki nosita svoje stroške postopka.

2. Zoper zavrnitev zahtevka na zvišanje preživnine (I. točka izreka) in odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma, da sámo spremeni izpodbijano sodbo. Izpostavlja, da sodišče ni opravilo primerjave vseh relevantnih okoliščin, s čimer je kršilo procesni zakon in ustaljeno sodno prakso. Jasno je, da imajo najstniki bistveno več potreb kot otroci v starosti sedem let. Sodišče se je osredotočilo le na dejstvo, da ima toženec več preživninskih obveznosti, spregledalo pa je starost otrok, do katerih imata - tako toženec kot tožnica - preživninske obveznosti. Nepravilno je bil ugotovljen dohodek tožničine matere, saj je kot povprečno plačo štelo najvišji obračun. Pri tem pa ni upoštevalo tožničinih zatrjevanj, da je mati iz zdravstvenih razlogov preživninsko manj sposobna.

Tožničine potrebe po obleki in obutvi je sodišče ocenilo nerealno. Sledilo je zgolj tožničinim navedbam, ne pa tudi izpovedbi njene matere, ki oblačila in obutev kupuje. Sodišče bi moralo slediti oceni stroškov za obleko, ki je priložena tožbi in temelji na realnih stroških. Izostala je opredelitev do stroškov športnih oblačil, ki so nujno potrebni za aktivnosti v fitnesu. Tožnica opozarja, da so preživninske potrebe iz sodne poravnave v letu 2006 zajemale tudi stroške smučarske opreme (17,40 EUR na mesec). Sedaj si tožnica nakupa smučarske opreme ne more več privoščiti, ker jo je prerasla. Toženec pa omogoča njenemu desetletnemu polbratu A. nakup smučarske opreme. A. poleg tega še aktivno skače v bližnjem skakalnem društvu ... in se udeležuje tekmovanj po Sloveniji. Sodišče je napačno opredelilo obdobja izvedenih strokovnih ekskurzij. Do teh in izmenjav na začetku šolskega leta 2015/2016 pa se sploh ni opredelilo. Strošek šolskih knjig znaša 140,00 EUR. V zvezi z izpovedbo, da ta strošek znaša le 25,00 EUR, pa pojasnjuje, da gre za letni strošek šolskega sklada. Opozarja, da so njene zmotne in nenatančne izpovedbe glede stroškov pričakovane, saj jih ne plačuje sama. Sprememba preživnine se nanaša na bodoče (sedaj že aktualno) obdobje, ker prehaja na univerzitetni študijski program. V zvezi s tem opozarja na neutemeljeno odločitev sodišča glede nakupa voženj za opravljanje vozniškega izpita. Sodišče je prezrlo, da tožničina mati v pretežni meri pokriva tudi stroške tožničine sestre, ki študira na ... fakulteti v Ljubljani in čez teden biva v Ljubljani. Toženec za tožnico in njeno starejšo sestro plačuje 152,37 EUR mesečne preživnine, za sina, ki je še osnovnošolec, pa preživnino v višini 138,00 EUR. Glede na to je povsem jasno, da je obveznost tožničine matere - kljub manjšemu številu preživninskih upravičenk - enaka oziroma celo višja kot tista, ki jo plačuje toženec. Sodišče je prezrlo neizpodbitno dejstvo, da se preživninske obveznosti otrok večajo z njihovo starostjo ter stopnjo izobraževalnega ciklusa. Tožnica poudarja, da ima njena mati z njo tudi veliko nematerialnih stroškov, ki se odražajo v vsakodnevni neposredni skrbi.

Pritožnica oporeka izračunanemu dohodku matere iz naslova oddajanja premoženja v najem. Poudarja, da je zavezancu dana možnost uveljavljanja normiranih ali dejanskih stroškov. Tožničina mati je večinski del dohodka, prejetega v letu 2016, vložila v investicijsko vzdrževanje dela stanovanja, ki ga daje v najem. Pravilen neto dohodek znaša tako le 274,08 EUR.

Sodišče ni upoštevalo, da toženec tožnici od vložitve tožbe dalje ne omogoča več oddiha in z njo nima stikov. Graja tudi odločitev sodišča v zvezi z njenim zaslužkom med poletjem 2016.

Pritožnica izpostavlja, da so dohodki toženca bistveno višji, kot jih je ugotovilo sodišče. Njegovi dohodki iz naslova s. p. znašajo 1.300,00 EUR, ne pa 1.000,00 EUR. Toženec je zaposlen v T., d. d., zato ima prispevke plačane iz naslova rednega delovnega razmerja, tako da s popoldanskim s. p. niti nima bistvenih stroškov.

Oporeka tudi odločitvi o stroških postopka. V skladu z določbo 413. člena ZPP lahko sodišče uporabi prosti preudarek, vendar mora kot izhodiščno načelo upoštevati načelo pravične izenačitve stroškovnega bremena, ne pa načelo uspeha. Jasno je, da so se tožničine potrebe povišale, prav tako pa so se povečale tudi materialne oziroma pridobitne zmožnosti toženca. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno podlago svoje odločitve in je določbi 129. in 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) pravilno uporabilo. Prepričljivo je pojasnilo svojo ugotovitev o spremenjenih okoliščinah tako na strani tožnice - preživninske upravičenke kot tudi toženca - preživninskega zavezanca. Zmoten je pritožbeni očitek, da sodišče ni opravilo primerjave vseh relevantnih okoliščin. Izpostavljena starost otrok, ki jih preživljata tožničina starša, ni odločilni dejavnik.

6. Tožničine potrebe po obleki in obutvi je sodišče ocenilo povsem realno. Izhajalo je iz tožničine trditve, da kupuje obleko in obutev v nižjih cenovnih trgovinah. Glede na neskladje med izpovedbami tožnice in njene matere je znesek v višini 40,00 EUR mesečno ustrezen. V ta okvir sodijo tudi stroški športnih oblačil, ki jih pritožnica potrebuje za aktivnosti v fitnesu. Potreb po smučarski opremi tožnica ni posebej izrazila, zato se prvo sodišče do njih ni opredelilo. V zvezi s strokovnimi ekskurzijami je prvo sodišče sledilo tožničini izpovedbi. Upoštevalo je ekskurzijo v letu 2016 in zatrjevanja, da gre tožnica na ekskurzijo enkrat letno. Višjih stroškov za strokovne ekskurzije oziroma izmenjave v letu 2016 pa tožnica ni izkazala, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče.

7. Tudi v zvezi s šolskimi potrebščinami, ocenjenimi na 65,00 EUR, je sodišče v celoti sledilo tožničini izpovedbi. Tožnica je že polnoletna, kar pomeni, da mora prevzeti več odgovornosti in pokazati večjo skrbnost. Dejstvo, da stroškov preživljanja ne plačuje sama, je ne odvezuje obveznosti, da se z njimi seznani, nato pa poda ustrezno trditveno podlago, ki jo prepričljivo izkaže s svojo izpovedbo. Zato zmotne ali nenatančne izpovedbe o višini potreb ni mogoče razlagati tožnici v korist.

8. Bodoči stroški izobraževanja - tožnica naj bi prešla na univerzitetni študijski program - (zaenkrat še) ne morejo biti predmet obravnave in tudi preživnina ne more zaobjemati stroškov, ki so še negotovi in bodo nastali v bodočnosti. Zato sodišče prve stopnje tožnici pravilno ni priznalo stroškov voženj, saj jih ni izkazala.

9. Prvo sodišče je preživninske zmožnosti tožničinih staršev ustrezno ocenilo. Višino dohodkov tožničine matere je ugotovilo iz priloge C1 do C3. Nižje preživninske sposobnosti tožničine matere, ki naj bi ji botrovali zdravstveni razlogi, ni mogoče dokazovati le s plačilnimi listami. Tožnica v postopku na prvi stopnji ni izkazala nobenih omejitev glede delazmožnosti matere. V pritožbenem postopku priloženih dokazil pa pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj določba 414. člena ZPP - glede na tožničino polnoletnost - ni uporabljiva.

10. Pritožbena izvajanja v zvezi z najemnino, ki jo prejema tožničina mati, ne morejo imeti želene teže. Zakon o dohodnini udeležencu res omogoča uveljavljanje normiranih ali dejanskih stroškov, če ti presegajo normirane. Vendar pa gre le za možnost, kar pomeni, da neto dohodek lahko varira in je v primerih, ko niso opravljena vlaganja, višji. Ker ne gre za fiksen znesek, je pravilna odločitev prvega sodišča, ki je pri izračunu uporabilo drugačno metodologijo.

11. Tožnica stroškov oddiha niti ni konkretizirano uveljavljala in izkazala, zato se prvo sodišče do njih ni opredelilo.

12. Glede tožničine pridobitne sposobnosti pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogovanju prvega sodišča. Pritožba zatrjevanega neskladja s sodno prakso, ki naj bi bilo v presoji sodišča, da naj tožnica del zaslužka nameni za svoje preživljanje in s tem razbremeni starše, ne konkretizira. Povsem življenjsko je, da bo tožnica del zasluženega denarja porabila za razne priboljške; s prisluženim denarjem pa lahko delno prispeva tudi k svojemu preživljanju.

13. Prvo sodišče je tožnikove dohodke natančno pojasnilo v 14. in 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Podalo je prepričljiva pojasnila za ugotovitev o višini dohodka iz naslova s. p. Tožnica večjega toženčevega neto dohodka ni izkazala in je tudi umaknila dokaz z izvedencem finančno računovodske stroke. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da ni namen preživninske pravde detajlno ugotavljanje in podroben pregled celotnega poslovanja toženca, niti tožničine matere. Sodišče na podlagi razpoložljivih dokazov le oceni materialne in pridobitne zmožnosti zavezancev.

14. Neprepričljiva je pritožbena navedba, da večino preživninskega bremena starejše tožničine sestre nosi tožničina mati. Pritožbena zatrjevanja v tej smeri so zgolj pavšalna, saj prvo sodišče potreb tožničine sestre sploh ni ocenjevalo.

15. Tožnica v postopku ni uspela - pri tem je pomembno, da ne gre za postopek v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki, saj je tožnica že polnoletna - zato je prvo sodišče pravilno uporabilo načelo uspeha v pravdi, čeprav se je napačno sklicevalo na določbo 413. člena ZPP. Ker sta bila tako tožnica kot toženec s svojima zahtevkoma neuspešna, je odločitev o tem, da nosita vsak svoje stroške postopka, pravilna.

16. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožba ni utemeljena, niti niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnica s pritožbo ni uspela, zato do pritožbenih stroškov ni upravičena. Toženec z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi, zato stroške odgovora nosi sam (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).

Datum zadnje spremembe:

29.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba IV Cp 1771/2017
• VSL sodba IV Cp 3216/2014
• VSL sklep IV Cp 3342/2014