VSL Sodba I Cp 1270/2017

Jedro

Pri presoji ravnanja leasingodajalca, ki ga narekuje četrti odstavek 243. člena OZ, ni bistveno, kakšna je bila ocenjena tržna vrednost vozila, ampak to, ali je lesongodajalec pri prodaji ravnal s potrebno skrbnostjo in izvedel razumne ukrepe za zmanjšanje škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: I. ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 5.108,95 EUR; II. ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 5.108,95 EUR; III. odločilo, da sklep o izvršbi, ki ga je 11. 11. 2015 izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. VL 135550/2015 ostane v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v osmih dneh plačati tožeči stranki 5.108,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2015 in izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2015, v ostalem (glede izvršilnih stroškov nad zneskom 44,00 EUR) pa se sklep razveljavi in predlog za izvršbo zavrne; IV. toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 1.256,80 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Pritožbo vlaga toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane odločitve. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da A. A. ni imel resnega namena kupiti vozila Volvo XC 60 momentum D5 AWD. Opozarja na njegovo izpovedbo, v kateri je pojasnil, da je ves čas imel resen namen kupiti vozilo. Ta namen je A. A. izkazal s tem, da je skupaj s tožencem prišel k tožnici in vozilo še istega dne želel kupiti. Okoliščine, da do tega ni prišlo, so bile na strani tožnice. V zvezi z okoliščinami, zakaj do nakupa ni prišlo kasneje, pa je toženec pojasnil, da je kupec delal v tujini in je bil zelo redko v Sloveniji. To je bilo tožnici znano. Pojasnjuje, da bi kupec za vožnjo iz Srbije v Slovenijo in nazaj izgubil vsaj dva dni dela in si tega v tistem času ni mogel privoščiti. Kljub zagotovilom, da bo vozilo zagotovo odkupil po dogovorjeni ceni, pa ga je tožnica prodala pod to ceno in zato toženec meni, da je prišlo do oškodovanja. V zvezi z navedbami sodišča, da bi bilo mogoče plačilo opraviti tudi iz tujine, opozarja, da tožnica tega tožencu oziroma kupcu ni ponudila kot možno rešitev. Kupec je bil prepričan, da je za nakup potreben prihod v Slovenijo. Dodaja še, da je bilo tožencu zagotovljeno, da se vozilo pod dogovorjeno ceno ne bo prodalo. Tožnica je ravnala v nasprotju s skrbnostjo, ki se zahteva od leasingodajalca. Ta skrbnost mu nalaga, da vrnjeno vozilo proda za ceno, ki jo lahko iztrži kot dober gospodar, ne pa za kakršnokoli ceno. Takšno je tudi stališče sodne prakse (VSL I Cpg 1488/99 in VSL II Cp 1553/2013). Tožničino ravnanje temu ne ustreza, saj je imela možnost vozilo kot dober gospodar prodati gospodu A. A. Da je bilo vozilo bistveno več vredno in bi ga lahko tožnica prodala vsaj za preostanek vrednosti pogodbe, kaže tudi dejstvo, da je kupec (E., d. o. o.), ki je vozilo odkupil od tožnice, le-tega nato prodajal po ceni 19.980,00 EUR. Kljub vprašanju dejanskih kilometrov vozila, vrednost vozila ni mogla biti tako drastično višja le zaradi kilometrov in ob prisotnosti vseh domnevnih poškodb in ostalih lastnosti vozila. To tudi kaže, da vozilo očitno ni bilo toliko poškodovano, kot je to upošteval cenilec C. ob izdelavi cenitve v tem postopku. Zgolj manjše število kilometrov, ne more pomeniti okoliščine, ki vrednost vozila zviša vsaj za še enkrat več. Sodišču očita tudi kršitev procesnega zakona, saj je neutemeljeno zavrnilo obrazložen in utemeljen predlog za dopolnitev mnenja cenilca C. Toženec meni, da bi le na podlagi dopolnitve in ob upoštevanju izpovedi priče A. A., ki je izpovedala, da vozilo ni imelo vseh poškodb, kot so bile navedene v navedeni cenitvi, bilo mogoče ugotoviti pravo vrednost obravnavanega vozila. Če bi izvedenec mnenje dopolnil, bi se izkazalo, da tožnica ni ravnala skladno s skrbnostjo dobrega gospodarja, ko je vozilo prodajala po precej nižji ceni od realne. Dodaja, da cenilno mnenje brez dopolnitve ni pravilno, saj upošteva poškodbe na vozilu, ki jih dejansko ni bilo. Tožnica je tožencu namenoma oziroma iz hude malomarnosti povzročila dodatne stroške, ko vozila ni prodala za ceno, ki je ustrezala preostanku pogodbe, ampak po bistveno nižji, nerealni ceni, ki je temeljila na nerealni cenitvi z njene strani angažiranega cenilca F. To izhaja tudi iz primerjave tega mnenja z mnenjem, ki ga je podal s strani sodišča v tem postopku angažiran izvedenec. V kolikor bi sodišče ugodilo predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja, bi lahko ugotovilo tudi, da je njegov pobotni ugovor utemeljen.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravni prednik tožnice in družba G., d. o. o., sta 6. 2. 2012 sklenila pogodbo o finančnem leasingu premičnin št. 1111195092 za osebno vozilo Volvo XC 60 momentum D5 AWD, letnik 2009. K tej pogodbi je kot porok in plačnik pristopil toženec. Leasigodajalec je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani leasingojemalke 1. 4. 2015 odstopil od pogodbe. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo razlike med stanjem dolga ob odstopu in izkupičkom iz nadomestne prodaje predmeta leasinga. Med pravdnima strankama je bilo v teku postopka pred sodiščem prve stopnje sporno, to pa je sporno tudi v pritožbenem postopku, ali je tožnica pri prodaji predmeta leasinga ravnala skrbno, torej, ali je storila vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda (četrti odstavek 243. člena OZ).¹

6. Povzetek dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so relevantne za presojo tega vprašanja:

- tožnica je vozilo prevzela 20. 4. 2015;

- ob prevzemu je bilo vozilo poškodovano kot to izhaja iz prevzemnega zapisnika in je imelo prevoženih 328.408 km;

- vozilo je bilo na dan 21. 4. 2015, po cenitvi naročeni s strani tožnice, vredno 7.489,00 EUR (z DDV) oziroma 6.138,00 EUR (brez DDV);

- tožnica je bila vozilo za ceno 15.200,00 EUR (ta cena je bila določena z upoštevanjem preostanka vrednosti pogodbe oziroma stanja dolga po sklenjeni leasing pogodbi²) pripravljena prodati tožencu oziroma z njegove strani pripeljanemu kupcu A. A.;

- A. A. ponujene cene po predračunu z dne 24. 4. 2015 ni plačal (ne v danem roku ne kasneje);

- toženec je tožnici zagotavljal, da bo kupnina s strani A. A. plačana, kot razlog za neplačilo pa je navedel dejstvo, da kupec dela v tujini (Srbija) in težko pride v Slovenijo;

- tožnica je toženca 13. 5. 2015 obvestila, da bo pričela s prodajo (oziroma oglaševanjem) vozila, 1. 7. 2015 pa ga je prodala najugodnejšemu ponudniku za ceno 9.504,87 EUR;

- vrednost vozila je na dan prodaje po v postopku narejeni cenitvi znašala 10.960,00 EUR;

- kupec E., d. o. o., je na portalu AVTONET vozilo, ob zapisu, da ima prevoženih 177.000 km, prodajal za ceno 19.980,00 EUR.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da večji del tako ugotovljenih dejstev v pritožbenem postopku niti ni sporen, saj pritožnik oporeka le ugotovitvi, da je bilo vozilo ob prevzemu poškodovano v obsegu, kot to izhaja iz prevzemnega zapisnika, in posledično tudi v tem postopku ugotovljeni vrednosti, ki naj bi jo imelo vozilo v času prevzema oziroma prodaje.

8. V zvezi z izpodbijanimi dejanskimi ugotovitvami pritožbeno sodišče ugotavlja, da so le-te pravilne. Temeljijo namreč na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni, izvedeni v skladu z 8. členom ZPP ter utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje. V nadaljevanju zato odgovarja le še na pritožbene očitke.

9. Sklicevanje na izpovedbo priče A. A., ki je sicer potrdil tožnikove trditve o manjšem obsegu poškodb, dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča ne vzbuja. Že sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo verodostojnosti te priče utemeljeno opozorilo, da si priča vozila očitno ni dobro ogledala, saj ni poznala niti (približno točnega) stanja števca³, zanikala pa je tudi obstoj na prvi pogled vidnih poškodb voznikovega sedeža. Glede na to, da tudi na podlagi fotografij obsega poškodb ni bilo mogoče preveriti, po drugi strani pa je obseg poškodb potrjen s strani toženca podpisanim prevzemnim zapisnikom in opisom stanja vozila v cenitvi, ki jo je naročila tožnica po prevzemu vozila, je sodišče ravnalo pravilno, ko priči v tem pogledu ni sledilo.

10. Pritožnik svojo trditev o manjšem obsegu poškodb utemeljuje tudi s sklicevanjem na dejstvo, da je kupec vozilo prodajal po bistveno višji ceni kot je znašala kupnina. Ker ta razlika po njegovem mnenju ne more biti pripisana le dejstvu, da se je vozilo prodajalo z manj prevoženimi kilometri, to kaže, da je bilo vozilo manj poškodovano kot je to ugotovilo sodišče. Pritožbeno sodišče tem trditvam ne more slediti. Najprej opozarja, da vpliv prevoženih kilometrov na vrednost vozila ni tako majhen kot to skuša prikazati pritožnik. Po ugotovitvah izvedenca v tem postopku je namreč treba vrednost vozila, ki ima prevoženih toliko kilometrov kot sporno vozilo, korigirati kar za 24,7 %. Poleg tega je splošno znano, da so ponudbene cene vedno višje od kasneje doseženih, spregledati pa ni mogoče niti možnosti, da je kupec vozilo, preden ga je ponudil v prodajo, popravil. Trditev toženca, da so bile poškodbe vozila manjše, zato pritožbeno sodišče zavrača, posledično pa zavrača tudi trditev o nepravilno ugotovljeni vrednosti vozila v času prodaje.

11. Na tem mestu bo pritožbeno sodišče odgovorilo še na očitek o storjeni procesni kršitvi, saj se tudi ta navezuje na ugotavljanje vrednosti vozila. Po mnenju toženca naj bi sodišče kršilo postopek, ker je zavrnilo njegov predlog za dopolnitev izvedene cenitve. Izvedenec naj bi ocenil vrednost vozila tako, da pri tem ne bi upošteval vseh poškodb, ki so bile zapisane v prevzemnem zapisniku.

12. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je stranki načelno res zagotovljena pravica do izvedbe predlaganih dokazov, ki pa ni neomejena. Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP predlagani dokaz (oziroma njegovo dopolnitev) zavrne, če je nepotreben. Nepotreben pa je dokaz tudi v primeru, če je nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali, ni pravno odločilno. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da je bilo vozilo ob prevzemu poškodovano v obsegu kot to izhaja iz prevzemnega zapisnika. Dopolnjevanje cenitve, s katero bi se ugotovilo, koliko bi bilo vozilo vredno, če bi bile poškodbe manjše, zato ni bilo potrebno, saj ta vrednost za presojo v tej zadevi ni relevantna. Za presojo skrbnosti tožnice pri prodaji vozila je lahko (do določene mere) relevantna le vrednost, ki je bila ugotovljena ob upoštevanju realnega stanja vozila v času prodaje, v konkretnem primeru torej tudi vseh poškodb. Ker je bila takšna vrednost (že) ugotovljena, potrebe za dopolnjevanje cenitve ni bilo. Do smiselno zatrjevane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni prišlo.

13. V zvezi s presojo skrbnosti ravnanja tožnice pri prodaji vozila, je treba glede na pritožbene očitke najprej presoditi, ali je bila tožnica dolžna s prodajo, zaradi s strani toženca zatrjevanega interesa A. A., da vozilo kupi za ceno 15.200,00 EUR in upoštevajoč razloge, zakaj do prodaje ni prišlo takoj po prevzemu oziroma kasneje (vse do trenutka, ko ga je tožnica prodala drugemu kupcu), še čakati, oziroma, ali bi smela prodati vozilo le za znesek, ki bi bil enak oziroma višji od zneska 15.200,00 EUR.

14. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da s prodajo glede na okoliščine konkretnega primera, ni bila dolžna čakati. Dejstvo, da tožnica vozila ni prodala A. A. takoj po prevzemu, to je na dan, ko naj bi bil le-ta v Sloveniji, ji v tem pogledu ne more biti v škodo. Tožnica, tudi če ne bi obstajala potreba po predhodni cenitvi oziroma ureditvi določenih formalnosti, namreč ni mogla pričakovati, da do nakupa oziroma prodaje kasneje ne bo prišlo. S prodajo tudi ni po nepotrebnem odlašala, saj je že 24. 4. 2015 (torej le štiri dni po prevzemu vozila) A. A. poslala predračun, ki pa ga ta ni plačal ne v danem roku ne kasneje, čeprav ga je tožnica preko toženca na plačilo pozvala. Okoliščina, da je A. A. bival v Srbiji, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne more biti razlog, zaradi katerega bi morala tožnica s prodajo na trgu čakati. Vprašanje, ali je A. A. v tem času lahko prišel v Slovenijo ali ne, namreč sploh ni pomembno. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, bi lahko predračun plačal iz tujine, podpis kupne pogodbe in prepis pa bi se (čeprav bi bilo to mogoče urediti tudi preko pooblaščenca) uredil naknadno. Tožnica na možnost, da se plačilo izvrši z nakazilom iz tujine, ni bila dolžna opozarjati ne kupca ne toženca, saj je način plačila stvar kupca, gre pa tudi sicer za splošno znano možnost, ki jo omogoča negotovinsko plačevanje. Povedano drugače: tudi če drži, da je imel kupec opravičljive razloge, da se ni vrnil v Slovenijo, le na tej podlagi tožnica ni mogla sklepati, da gre za resnega kupca in da bo do sklenitve kupne pogodbe (za ponujeno ceno) kljub odlašanju prišlo. Ravno nasprotno: ker je predračun ostal neplačan, čeprav bi kupec nakazilo lahko opravil iz Srbije, je utemeljeno sklepala, da do tega ne bo prišlo. Ob upoštevanju dejstva, da je vrednost vozila hitro padala (v postopku ni izpodbijano, da je v času od prevzema do prodaje njegova vrednost padla za več kot 15 %), je ravno njena odločitev, da vozilo ponudi v prodajo na trgu, odraz njene skrbnosti.

15. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pa cena, ki jo je mogoče doseči na trgu, ni nujno enaka v ponudbi postavljeni ceni, saj jo določa ponudba in povpraševanje. V konkretnem primeru je ugotovljeno, da tožnica vozila v času približno enega meseca in pol, ko je vozilo ponujala v prodajo, za ceno 15.200,00 EUR ni mogla prodati. Toženec ji v pritožbi očita, da bi ne glede na to morala pri tej ceni vztrajati, saj naj bi mu zagotovila, da pod to ceno vozilo ne bo prodano. Ne glede na to, ali je bilo s strani toženke tako zagotovilo res dano ali ne (sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo), tožencu ni mogoče pritrditi. Razlog za to je skrbnost, ki jo OZ v četrtem odstavku 243. člena nalaga stranki, ki se sklicuje na kršitev pogodbe. Ravno z drugačnim ravnanjem, torej vztrajanjem na (previsoki) ceni, ki je bila tudi bistveno višja od ocenjene vrednosti vozila⁴, bi tožnica tožencu povzročila škodo. V kolikor namreč vozila v nekem razumnem roku ne bi uspela prodati, bi se njegova vrednost le še zmanjšala, to pa nujno pomeni, da bi kasneje dosegla še manjšo kupnino.

16. Pritožnik ne more uspeti niti z navedbami o prenizko doseženi ceni ob prodaji vozila, saj naj bi bila njegova dejanska vrednost višja. Zakaj glede t. i. dejanske vrednosti vozila ni relevantno sklicevanje na objavljeno ponudbo podjetja E. in zakaj je pravilna vrednost, ki jo je ugotovil v tem postopku postavljeni izvedenec, je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Na tem mestu dodaja le to, da na presojo, ali je tožnica ravnala dovolj skrbno, ne more vplivati niti dejstvo, da je bilo vozilo prodano za nekoliko nižjo ceno od tiste, ki naj bi jo vozilo po ugotovitvi cenilca sicer lahko doseglo na trgu (gre za razliko 1.455,13 EUR). Skladno z ustaljeno sodno prakso⁵ namreč ni bistveno, kakšna je bila ocenjena tržna vrednost vozila, ampak to, ali je leasingodajalka pri prodaji ravnala s potrebno skrbnostjo in izvedla razumne ukrepe za zmanjšanje škode. V konkretnem primeru pa je s primerjavo s strani izvedenca ocenjene tržne vrednosti vozila in doseženo kupnino mogoče zaključiti, da tožnica vozila ni prodala za nerazumno nizko ceno. Vozilo je namreč prodala za ceno, ki je bila višja od takrat ocenjene vrednosti vozila in le malo nižja od v tem postopku ocenjene vrednosti, dosegla pa jo tako, da je vozilo na trgu ponujala v prodajo primerno dolgo obdobje (približno mesec dni in pol).

17. Pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 339. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo potrdilo.

18. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------
¹ Četrti odstavke 243. člena OZ se glasi: "Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine."
² To dejstvo med strankama ni bilo sporno. Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP), jih tudi ni potrebno dokazovati. Ugotovi in upošteva jih zato lahko tudi pritožbeno sodišče, saj s tem v ničemer ne posega v pravico strank do izjave (III Ips 18/2011).
³ Izpovedala je, da je vozilo imelo prevoženih nekaj več kot 200.000 km, čeprav jih je imelo preko 300.000.
⁴ Kot je že bilo opozorjeno, je bil pri oblikovanje cene 15.200,00 EUR upoštevan celoten toženčev dolg, vozilo pa je cenilec tožnice sicer ocenil na vrednost 7.489,00 EUR (z DDV) oziroma 6.138,00 EUR (brez DDV).
⁵ Glej odločbe VSL I Cpg 1488/1999, I Cpg 861/2010, I Cpg 818/2012, II Cp 1768/2012, II Cp 3378/2014, I Cp 1007/2015 in druge.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1768/2012
• VSL Sodba I Cp 2107/2018
• VSL sodba in sklep I Cpg 818/2012