VSL Sodba II Cp 796/2017

Jedro

Tožnik je iz naslova nepremoženjske škode, ki jo je kot motorist utrpel v prometni nesreči, upravičen do odškodnine v višini 42.000,00 EUR (odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 20.000,00 EUR, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 20.000,00 EUR, duševne bolečine zaradi skaženosti 2.000,00 EUR), kar predstavlja 40 neto plač v času sojenja in predstavlja pravično denarno odškodnino.

Tožnik je v obdobju štirih mesecev potreboval eno uro tuje pomoči na dan. Ocena obsega pomoči je ustrezna, prav tako vrednost pomoči 5 EUR na uro za nekvalificirano pomoč družinskih članov. Zaključek, da pomoč, ki so jo tožniku nudili njegovi bližnji v zvezi z nakupovanjem in pri gospodinjskih opravilih, predstavlja običajno pomoč, predstavlja materialnopravni zaključek.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da:

- se I. točka izreka glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti znesek v višini 20.258,97 EUR iz naslova AO+ zavarovanja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2015 dalje do plačila."

- v IV. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 4.737,80 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 306,72 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek v višini 15.117,40 EUR iz naslova AO+ zavarovanja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka) ter zavarovalnino iz obeh nezgodnih zavarovanj v skupni višini 5.755,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače (predvsem dodatnih 9.270,47 EUR iz naslova AO+ zavarovanja, dodatnih 12.600,00 EUR iz obeh nezgodnih zavarovanj, procesne in dodatne zamudne obresti ter predpravdne stroške), je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede določitve odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mu je bila priznana prenizka odškodnina v višini 15.000,00 EUR. Pravična denarna odškodnina iz tega naslova bi bila 35.000,00 EUR. Sodna praksa oškodovancem, ki so utrpeli odstranitev vranice, prisoja odškodnino v višini od 15,3 do 26 povprečnih mesečnih neto plač (sodba VS RS II Ips 170/2002, II Ips 803/2006, II Ips 271/2003, II Ips 137/2006). Glede kronične utrujenosti je sodišče navedlo, da ta po splenektomiji (odstranitvi vranice) ni običajna, vzrokov za utrujenost tožnika pa do sedaj niso našli. Zato sodišče ni štelo, da je tožnik trajno onemogočen pri svojem nadaljnjem šolanju (opravi splošne mature ali izbiri programa na fakulteti). Ker je tožnikovo telo zaradi odstranitve vranice oslabljeno, je jasno, da se težje spopada z običajnimi bakterijami, ki smo jim izpostavljeni. Zato se pojavi dnevna utrujenost. Argumentacija, da tožnik zaradi nezgode ni bil onemogočen pri svojem nadaljnjem šolanju, nima prave podlage. Tožnik je izkazal, da ni opravil maturitetnega tečaja in ni prišel na fakulteto, na katero si je resnično želel, saj slednja zahteva tudi ustrezno psihofizično pripravljenost. Če te nesreče ne bi bilo, bi tožnik prišel na izbrano fakulteto, saj je bil za to izredno motiviran. Poleg tega je tudi izvedenec izpovedal, da je kronična utrujenost povsem mogoča posledica anksiozno-depresivnega sindroma v sklopu prilagoditvene motnje po prometni nesreči, pri čemer sodišče med trajne posledice ni štelo nastanka depresivne motnje (izvid 30. 3. 2015). Sodišče se do depresivnega stanja ni opredelilo kot do trajne posledice, čeprav je tožnik jasno izpovedal, da je konstantno utrujen in brezvoljen; priložil pa je tudi izvide psihiatra. Izvedenec je ugotovil, da je na sposobnost koncentracije in učenja lahko vplival odziv na doživeto hudo nezgodo v okviru anksiozno-depresivnega sindroma. Tožnik je trpel glavobole in je bil utrujen. Vse to dokazuje, da je bila kronična utrujenost posledica nesreče. Argumentacija sodišča, da tekom postopka ni bilo dokazano, da je bil tožnik trajno onemogočen pri izbiri nadaljnjega šolanja, ne drži. Onemogočenost tožnika pri izvajanju njegovega nadaljnjega šolanja je nastala kot skupek vseh posledic nesreče. Vzročno zvezo med kronično utrujenostjo in tožnikovo poškodbo bi lahko ugotovil nov izvedenec, katerega imenovanje je tožnik večkrat predlagal, saj se mnenje postavljenega izvedenca v tem delu ni zdelo jasno in popolno, tožnik pa je nanj dal argumentirane pripombe, do katerih se izvedenec ni natančno opredelil. Ker sodišče ni postavilo novega izvedenca, je zagrešilo bistveno kršitev postopka. Tudi navedbam izvedenca, da tožnik nima funkcionalnih posledic po zlomu stegnenice, ni moč verjeti. Tožnik je jasno izpovedal, da ga v stegnenici še vedno zategne v predelu operativnih brazgotin na levem kolku. Izpovedal je, da ne more delati poskokov, niti počepniti. Izvedenec se ni opredelil, pri katerih gibih lahko tožnika nastala posledica še vedno moti. Če ima popolno oz. normalno gibljivost, to ne pomeni, da je efektivnost, hitrost in občutek stabilnosti v nogi enak. Noga je danes manj zanesljivih gibov, ob določenih gibih se tožniku pojavi neprijeten občutek, težave pri hoji po neravnem terenu in pri splošni gibljivosti ter raztegnjenosti. Tožniku so po nezgodi ostale posledice v anatomskem in funkcionalnem smislu, do katerih se izvedenec sploh ni opredelil. Nikakor ni prepričljiva navedba sodišča, da tožnik zaradi poškodbe ni onemogočen pri svojem hobiju (treniranju nogometa) ali študiju na Fakulteti za šport. Sodišče se ni opredelilo, zakaj te navedbe šteje za nedokazane, čeprav je tožnik za to predložil številne dokaze (glej potrdilo W. šole z dne 18. 9. 2015, potrdilo o vpisu na maturitetni tečaj). Prav tako je predlagal zaslišanje mame, očeta in brata, ki bi lahko njegove navedbe potrdili in pojasnili, da zaradi poškodb ni opravil šolskih obveznosti. Tožnik je zaslišanje omenjenih prič predlagal iz več razlogov, ne samo zaradi nudenja pomoči, kot je navedlo sodišče. Z zavrnitvijo teh dokazov je zagrešilo bistveno kršitev postopka, s čimer je poseglo v pravico do izjave stranke in prekršilo načelo kontradiktornosti. Prav tako je napačen zaključek sodišča, da poškodba kolena ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tožnik je tekom postopka navajal, da je pri nesreči prišlo do udarca v levo koleno, ki je po nezgodi oteklo. Četudi do poškodbe kolena ne bi prišlo neposredno v nesreči, je treba oškodovanca jemati takšnega kot je. Kirurško zdravljenje stegnenice je povzročilo poslabšanje stanja kolena. Sodišče je v sodbi navedlo, da je izvedenec zapisal, da je stanje levega kolena pred poškodbo in nekaj mesecev po poškodbi enako, kar ne drži, saj iz 11. točke dopolnilnega izvedenskega mnenja izhaja, da je povsem mogoče, da bo imel tožnik v prihodnosti še kakšen ortopedski pregled. Sodišče navedb izvedenca, ki je ob ustnem zaslišanju izpovedal, da je zaradi operacije lahko prišlo do poslabšanja stanja kolena, ni upoštevalo in je zaključilo, da poslabšanje stanja v kolenu ni v nobeni vzročni zvezi z obravnavano nesrečo, kar je preprosto nesmiselno že zaradi narave poškodbe, ki jo je tožnik utrpel. Izvedenec ni odgovoril, ali bodo zaradi poškodb prej nastopile degenerativne spremembe. Graja odločitev glede višine odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče bi moralo ugotoviti obstoj vzročne zveze med poškodbo in poslabšanjem stanja kolena ter tožniku priznati tudi odškodnino zaradi nastalih pregledov v ambulanti A. (3x), opravljenih fizioterapij v Studiu F. (3x) in potne stroške (30. 9. 2014) zaradi oprave MRI preiskave kolena. Prav tako se sodišče ni opredelilo, zakaj tožniku ni priznalo potnih stroškov za pet obiskov osebnega zdravnika, saj je osebnega zdravnika moral obiskovati zaradi prevez ran in napotnic. Tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča, da se za vrednost kilometrine upošteva znesek 0,18 EUR/km, saj sodna praksa redno priznava kilometrino 0,37 EUR/km. Prav tako je napačna zavrnitev stroškov za zdravilo Controloc, saj ni res, da vzročna zveza med težavami z želodcem in škodnim dogodkom ni izkazana. Glede tuje pomoči je sodišče napačno ocenilo število ur, ki jih je tožnik potreboval. Tožnik je za obdobje od 29. 7. 2014 do 10. 9. 2014 potreboval tujo pomoč v obsegu 5 ur dnevno, saj v tem obdobju sam praktično ničesar ni zmogel. Pomoč, ki so mu jo nudili družinski člani, je bila izredno intenzivna in velika. Urna postavka tuje pomoči 5 EUR/uro je prenizka, tožnik je vtoževal 6 EUR/uro. Kasneje je v obdobju od 11. 9. 2014 do 4. 2. 2015 potreboval pomoč dve uri dnevno, saj je nekatera opravila že zmogel sam, vendar je še vedno potreboval pomoč pri prevozih, pospravljanju, kuhanju in nakupovanju, hoji po stopnicah, nošnji torb itd. Kasneje je imel operacijo zaradi odstranitve vijaka, zaradi katere je zopet potreboval pomoč 5 ur dnevno v obdobju 14 dni. V obdobju štirih mesecev je uporabljal bergle. Sodišče tožnikovih bližnjih ni niti zaslišalo, zato ni moč razumeti, kako je napravilo zaključek, da je takšna pomoč v družini običajna. Odločitev je napačna tudi glede zakonskih zamudnih obresti. Tožnik je toženko z zavarovalnim primerom seznanil 28. 11. 2014, zato je prišla v zamudo že 13. 12. 2014, najkasneje pa, ko je potek 15-dnevni rok od vložitve odškodninskega zahtevka.

Prav tako je sodišče napačno zavrnilo izplačilo dnevnega nadomestila za 200 dni po polici nezgodnega zavarovanja VO 44400050184. Dnevno nadomestilo pripada zavarovancu, če je bil zaradi nezgode prehodno nesposoben za opravljanje svojih rednih delovnih nalog. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je za ugotavljanje prehodne nesposobnosti za opravljanje rednih delovnih nalog potrebno potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela, kar je vprašljivo v primerih, ko je upravičenec dijak, študent, upokojenec ali brezposelni. Tožnik je bil v času nezgode dijak, med šolskimi počitnicami. Zaradi poškodbe je štiri mesece uporabljal bergle in predložil potrdila o odsotnosti z maturitetnega tečaja. Zaradi posledic poškodbe ni mogel opravljati maturitetnega tečaja za pet predmetov in je tečaj omejil na en predmet, pri čemer se je na maturitetni tečaj prijavil že pred nezgodo. Pred nesrečo tožnik ni imel težav z opravljanjem šolskih nalog. Meni, da je upravičen do vseh 200 dni dnevnega nadomestila. Prav tako je sodišče napačno priznalo zavarovalnino zaradi odstotka invalidnosti. Priznana mu je bila zgolj invalidnost v višini 25 % zaradi izgube vranice, tožnik pa vztraja, da ima po nezgodi tudi omejeno gibljivost kolčnega sklepa po zlomu ali izpahu sklepnih teles na podlagi 167. točke Splošnih zavarovalnih pogojev PG-NE/10-4, prav tako pa tudi omejeno gibljivost kolenskega sklepa, kar predstavlja invalidnost po točki 174 Splošnih pogojev. Tožnik je zahteval postavitev novega izvedenca, česar sodišče prve stopnje ni dovolilo. Prav tako tožniku pripada odstotek invalidnosti zaradi nastalih brazgotin po točki 202 Splošnih pogojev, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Glede zamudnih obresti je sodišče napačno odločilo, saj je tožnik poslal toženki zahtevek 28. 11. 2014, kar pomeni, da je toženka prišla v zamudo 13. 12. 2014.

Ne drži, da tožnik ni konkretiziral predpravdnih stroškov, saj je njihova konkretizacija razvidna iz stroškovnika. Glede pravdnih stroškov pa je sodišče napačno izračunalo tožnikov pravdni uspeh. S svojim zahtevkom je po višini uspel z 68 %, ne pa zgolj s polovico zahtevka. Zato je stroškovna odločitev, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pravdnega postopka, napačna.

4. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Tožniku je bila prisojena previsoka odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Pravična denarna odškodnina iz tega naslova bi bila 14.500,00 EUR. Nepravilno je bilo uporabljeno materialno pravo tudi pri določitvi odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na ugotovljene zmanjšane življenjske aktivnosti bi bila za tožnika primerna odškodnina 10.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pa odškodnina v znesku 1.500,00 EUR. Toženka se ne strinja s prisojeno odškodnino za materialno škodo, in sicer s povrnitvijo stroškov operacije zaradi odstranitve osteosintetskega materiala v višini 3.639,45 EUR, ker so tožniku operacijo plačali njegovo starši; odstranitev tega materiala pa ni bila medicinsko indicirana in je do nje prišlo zgolj zaradi tožnikovega občutka, da ga material moti. Poleg tega bi tožnik operacijo lahko opravil v okviru javnega sistema, kar bi pomenilo, da bi bila operacija zanj brezplačna. To, da tožnik objektivno ugotovljenih težav zaradi OSM ni imel in da ni počakal na poseg (1 leto) v okviru javnega sistema, pa ne more iti na rovaš toženke. Toženka meni, da je tožnik iz naslova zavarovalnine iz naslova AO+ zavarovanja upravičen do skupnega zneska 27.090,06 EUR (26.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode in 1.090,06 EUR iz naslova premoženjske škode). Ob upoštevanju tega, kar je toženka tožniku plačala že pred pravdo, bi moralo sodišče tožniku ob pravilni uporabi materialnega prava prisoditi še znesek 477,93 EUR ter zakonske zamudne obresti za čas od 18. 12. 2015 dalje do plačila. Toženka predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in I. točko izreka spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tudi za plačilo 14.639,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2015 dalje do plačila.

5. Tožnik je na pritožbo toženke podal odgovor, v katerem predlaga zavrnitev njene pritožbe. Toženka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova zavarovanja voznika zaradi telesnih poškodb (AO+ zavarovanje) zaradi posledic nezgode, ki jo je kot motorist utrpel 19. 7. 2014, priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v višini 20.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 15.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 2.000,00 EUR ter materialno škodo iz naslova prevoznih stroškov v višini 127,10 EUR, iz naslova stroškov pregledov in zdravljenja znesek 3.929,45 EUR ter iz naslova stroškov tuje pomoči znesek 610,00 EUR; skupaj 4.729,51 EUR materialne škode. Znesek prisojene nepremoženjske škode v višini 37.000,00 EUR v času sojenja predstavlja 35 povprečnih neto plač.

8. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. R. K. ugotovilo, da je tožnik v nezgodi utrpel naslednje poškodbe: počeno vranico s prosto krvjo v trebušni votlini med črevesnimi vijugami, zlom leve stegnenice tik pod kolčnim sklepom, razpočno rano kože na levi podlakti, obtolčenino in odrgnino kože nad prsnico in na sprednji trebušni steni. Počena vranica predstavlja hudo telesno poškodbo, zaradi katere je bilo neposredno ogroženo življenje tožnika, saj bi lahko tožnik zaradi arterijske krvavitve v nekaj urah izkrvavel. Tožnik je pretrpel številne nevšečnosti: neprijetna je bila oskrba na mestu nesreče, transport do bolnišnice, nastavljanje perifernih venskih kanalov za aplikacijo analgetikov, pregledovanje v kirurški ambulanti, ultrazvok, izpostavljenost rentgenskemu sevanju, splošna narkoza, večurno trajanje dveh operacij, izvedenih druga za drugo, namestitev v sobi za intenzivno nego takoj po operaciji, prejemanje močnih sredstev proti bolečinam, prejemanje antibiotikov (cca. 2 leti), cepljenje, hoja z berglami tri do štiri mesce, sprva stalno, potem občasno. Ves čas cepljenja zloma je bila potrebna medicinska rehabilitacija za krepitev stegenske muskulature, tožnik je bil tudi na medicinski rehabilitaciji v Termah Zreče, kjer je imel večkrat dnevno skupinske vaje za razgibavanje, individualne vaje za krepitev muskulature in večanje gibljivosti v priležnih sklepih. Tožnik je trpel hude bolečine ves čas hospitalizacije, to je od 19. 7. 2014 do 29. 7. 2014, ko je bila potrebna intravenozna aplikacija analgetikov. Srednje hude bolečine, ki jih je blažil z močnimi analgetiki, so bile prisotne še dva do tri tedne. Glede na trajanje in intenziteto bolečin ter obseg nevšečnosti je po presoji pritožbenega sodišča odškodnina iz tega naslova v višini 20.000,00 EUR pravična ter skladna z določilom 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zato pritožba toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravno določilo 179. člena OZ, ni utemeljena.

9. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila tožniku prisojena odškodnina v višini 15.000,00 EUR. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožniku zaradi posledic nezgode odstranjena vranica (splenektomija). Drugih funkcionalnih ali anatomskih posledic izvedenec pri tožniku ni ugotovil. Zato so neutemeljene sicer obširne pritožbene navedbe, da tožnik zaradi posledic nezgode trpi za kronično utrujenostjo, saj je izvedenec navedeno posledico izrecno izključil kot posledico nezgode. Ugotovil je, da tožnik zaradi zloma stegnenice nima nobenih funkcionalnih in anatomskih posledic (list. št. 130), prav tako pa je izključil prometno nezgodo kot vzrok tožnikovih težav s kolenom (list. št. 130). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki kot trajno posledico nezgode izpostavljajo težave z levim kolenom in stegnenico. Ker utrujenost tožnika ni posledica poškodb, ki jih je tožnik utrpel v nezgodi, so neutemeljene tudi obširne tožnikove navedbe v zvezi s tem, da tožnik zaradi posledic nezgode ni mogel opraviti maturitetnega tečaja in se vpisati na Fakulteto za šport ter da je opustil igranje nogometa in ukvarjanje s športom. Izvedenec je v svojem mnenju (list. št. 130) izrecno navedel, da je po zaključku zdravljenja funkcionalnost leve okončine enaka kot pred nezgodo in je tudi lečeči kirurg tožniku že dovolil športne obremenitve. Drži pritožbena navedba tožnika, da se sodišče prve stopnje v okviru presoje zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni posebej opredeljevalo do zatrjevane depresivne simptomatike. Vendar pa se sodišče prve stopnje v okviru prisoje odškodnine iz tega naslova do teh navedb ni bilo dolžno opredeljevati, saj je izvedenec ugotovil, da je omenjena simptomatika predstavljala zgolj začasno prilagoditveno motnjo. V okviru prisoje odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa se presojajo trajne posledice oškodovanca. Ker je ugotovljena simptomatika glede na ugotovitve izvedenca predstavljala le začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, tožnik do odškodnine v okviru te postavke ni upravičen (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pa je bila tožniku priznana celotna vtoževana odškodnina). Posledično je neutemeljen očitek o zagrešeni kršitvi pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, prav tako je pravilna zavrnitev dokaznih predlogov z zaslišanjem tožnikovih družinskih članov, saj izpostavljene navedbe za presojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti niso relevantne. Do nerelevantnih navedb pa se sodišče ni dolžno posebej opredeljevati.

10. Glede na začasno naravo navedene simptomatike je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca druge stroke. Tudi sicer pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker je zavrnilo tožnikov predlog po postavitvi novega izvedenca, ni utemeljen. Izdelano je bilo pisno mnenje in njegova dopolnitev, izvedenec pa je ustno mnenje podal na naroku 19. 12. 2016. Mnenja so jasna, popolna in brez nasprotij. Zgolj nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem pa ni razlog za postavitev novega izvedenca (254. člen ZPP).

11. Zaradi odstranitve vranice ima tožnik slabšo odpornost, kompromitiran imunski sistem, večjo nagnjenost k septičnim zapletom, ki so zlasti nevarni pri otrocih in mladih odraslih; kasneje se ta izpostavljenost nekoliko zmanjša, vendar ostane posledica celo življenje v primerjavi z ljudmi z vranico. Izvedenec je ugotovil, da tožnik zaradi navedenih posledic trpi duševne bolečine srednje intenzitete. Iz tega naslova je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 15.000,00 EUR, kar v času sojenja predstavlja 13 plač. Upoštevaje obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter starost tožnika (tožnik je bil ob nezgodi star 19 let) je tožnikova pritožba v tem delu utemeljena.¹ Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo tožnikovi pritožbi in zvišalo odškodnino za 5.000,0 EUR, tako da ta po delni spremembi znaša 20.000,00 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča je tako prisojena odškodnina pravična (179. člen OZ) in ustrezno umeščena v sodno prakso, očitek toženke, ki se zavzema za znižanje odškodnine iz tega naslova, pa ni utemeljen.

12. Glede duševnih bolečin zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi izvedenskega mnenja in fotografij (priloga A32, A35, A36, A37). Tožnik ima vidne brazgotine na levem stegnu, levi podlakti in brazgotino po zgornji mediani laparotomiji, ki so vidne že s srednje oddaljenosti nekaj metrov. Tožnik je v izpovedbi potrdil, da se zaradi teh brazgotin počuti neprijetno. Glede na njegovo starost je tudi po presoji pritožbenega sodišča prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR pravična (179. člen OZ). Zato očitek toženke, ki se zavzema za znižanje odškodnine iz tega naslova za 500,00 EUR, ni utemeljen.

13. Po delni spremembi je tožnik iz naslova nepremoženjske škode upravičen do odškodnine v višini 42.000,00 EUR (odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 20.000,00 EUR, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 20.000,00 EUR, duševne bolečine zaradi skaženosti 2.000,00 EUR), kar predstavlja 40 neto plač v času sojenja in v skladu s 179. členom OZ predstavlja pravično denarno odškodnino.

14. Glede materialne škode tožnik izpostavlja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati tudi stroške prevoza zaradi pregledov, ki jih je opravil v zvezi z levim kolenom (pregled v ambulanti A. (3x), fizioterapija v studiu F. (3x), potni stroški z dne 30. 9. 2014 zaradi oprave MRI kolena) ter stroške petih prevozov k osebnemu zdravniku. Glede na to, da je z izvedenskim mnenjem izrecno izključena vzročna zveza med nezgodo in tožnikovimi zatrjevanimi težavami z levim kolenom, je zavrnitev potnih stroškov, ki se nanašajo na prevoze na preglede zaradi težav z levim kolenom, pravilna. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je napačna zavrnitev stroškov petih prevozov k osebnemu zdravniku. Logično in življenjsko prepričljivo je, da tožnik z ugotovljenimi poškodbami v času zdravljenja potrebuje napotnice za zdravljenje in zdravniške izvide dostavlja svojemu osebnemu zdravniku. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče delno ugodilo tožnikovi pritožbi tako, da mu je priznalo tudi prevozne stroške petih obiskov osebnega zdravnika (5 x 2 km x 2 x 0,37 EUR/km), kar znaša 7,4 EUR. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo prenizko kilometrino v višini 0,18 EUR/km, ki se nanaša na kilometrino, priznano za strošek prevoza z/na dela/o, saj sodna praksa v teh primerih oškodovancem priznava vrednost kilometrine za službena potovanja v višini 0,37 EUR/km². Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo tožniku in mu za prevožene kilometre, ki jih je opravil zaradi pregledov, navedenih v 55. točki obrazložitve, torej za prevoženih 706,20 km, namesto 127,10 EUR, kot je prisodilo sodišče prve stopnje, priznalo znesek 261,29 EUR. Ob upoštevanju dodatnih petih obiskov osebnega zdravnika celotni znesek prevoznih stroškov, do katerega je tožnik upravičen, znaša 268,69 EUR (261,29 EUR in 7,4 EUR).

15. Povrnitev stroškov zdravila Controloc je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj vzročne zveze med težavami z želodcem in nezgodo tožnik ni izkazal.

16. Toženka glede materialnih stroškov izpodbija stroške samoplačniške operacije odstranitve osteosintetskega materiala v višini 3.639,45 EUR z argumentom, da tožnik ni trdil, da je navedene stroške kril sam, temveč da so mu jih plačali starši. Poleg tega bi bil v javnem zdravstvenem sistemu operiran brezplačno, če bi eno leto čakal na operacijo. Sodni izvedenec je potrdil, da si je tožnik z navedenim posegom odstranitve OSM iz stegnenice obetal prenehanje bolečin v levi stegnenici, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo navedeni strošek samoplačniške operacije. Navedeni strošek je nastal tožniku, ki je bil zavezanec za plačilo računa (priloga A103), zato pritožbena navedba, da tožnikova aktivna legitimacija ni podana, ker so operacijo plačali starši, ni utemeljena.

17. Glede tuje pomoči je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik po prihodu domov štiri mesece uporabljal bergle. Nekdo od domačih je moral tožniku pomagati pri opravljanju potrebe, prav tako je potreboval pomoč pri prevozih na preglede in fizioterapije; ni mogel opravljati nakupov in sodelovati pri gospodinjskih opravilih. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje na podlagi 216. člena ZPP - tudi po presoji pritožbenega sodišča - pravilno ocenilo, da je tožnik v obdobju štirih mesecev potreboval eno uro tuje pomoči na dan. Ocena obsega pomoči je po presoji pritožbenega sodišča ustrezna, prav tako vrednost pomoči 5 EUR na uro za nekvalificirano pomoč družinskih članov. Zaključek, da pomoč, ki so jo tožniku nudili njegovi bližnji v zvezi z nakupovanjem in pri gospodinjskih opravilih, predstavlja običajno pomoč, predstavlja materialnopravni zaključek, zato pritožbena navedba, da je sodišče brez podlage sprejelo navedeni zaključek, ni utemeljena. Dejansko podlago o obsegu pomoči, ki so jo tožniku nudili družinski člani, je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo, in temelji na tožnikovi izpovedbi. Zato očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnikovih družinskih članov, ni utemeljen (navedeni dokazi se nanašajo na dokazovanje že dokazanega dejstva - obsega nudene tuje pomoči). Posledično je neutemeljen očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. Glede zakonskih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka odškodninski zahtevek za materialno in nematerialno škodo postavila 31. 3. 2015 (A9), ki ga je toženka prejela, kot izhaja iz priloge B16, 1. 4. 2015. Štirinajstdnevni rok, določen v prvem odstavku 943. člena OZ, se je iztekel 15. 4. 2015, kar pomeni, da je toženka v zamudo z izplačilom zavarovalnine iz naslova AO+ zavarovanja prišla 16. 4. 2015. Drži, da je tožnik tekom postopka povečal tožbeni zahtevek v zvezi z zatrjevano materialno škodo iz naslova prevoznih stroškov, stroškov pregledov in tuje pomoči, vendar pa je v pritožbi utemeljeno opozoril, da je že s postavljenim odškodninskim zahtevkom od toženke zahteval plačilo celotne zavarovalne vsote po zavarovalni pogodbi AO+ zavarovanja, kar pomeni, da navedene spremembe glede postavk materialne škode na postavljeni zahtevek po višini niso vplivale, kar je tudi sicer v 84. točki obrazložitve navedlo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožnika in mu zakonske zamudne obresti iz naslova zavarovalnine iz AO+ zavarovanja priznalo od 16. 4. 2015 dalje.

Glede nezgodnega zavarovanja po polici za obvezno zavarovanje vozila in po polici za paketno zavarovanje premoženja

19. Razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev priznanja nadomestila tožniku za 200 dni dnevne odškodnine zaradi nesposobnosti za opravljanje svojih rednih nalog po polici št. VO44400050184, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 95. točki obrazložitve, so pravilni in jih sprejema tudi pritožbeno sodišče.

20. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, s katerim tožnik izpodbija višino ugotovljenega odstotka invalidnosti v višini 25 % zaradi izgube vranice. Glede ostalih poškodb, ki jih zatrjuje tožnik kot vzrok invalidnosti v skladu s Splošnimi zavarovalnimi pogoji za nezgodno zavarovanje oseb PG-NE/10-4, pa je sodni izvedenec ugotovil, da pri tožniku niso podane. Tako niso podane omejena gibljivost kolčnega sklepa po zlomu ali izpahu sklepnih teles brez deformantne artroze, kot tudi ne nepravilno zaraščen zlom stegnenice z angulacijo ali rotacijo, niti omejena gibljivost kolenskega sklepa po zlomu ali izpahu sklepnih teles brez deformantne artroze, prav tako ni ugotovil invalidnosti tožnika zaradi brazgotin. Zaradi odstranitve vranice je izvedenec ugotovil, da je pri tožniku podana 25 % invalidnost, vse ostale posledice nezgode pa je v dopolnilnem izvedenskem mnenju (list. 6 mnenja) izključil. Ker ostale zatrjevane posledice pri tožniku niso izkazane, je tožnikovo zatrjevanje višjega odstotka invalidnosti neutemeljeno. Zgolj nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem pa ni utemeljen razlog za postavitev novega izvedenca.

21. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od zavarovalnine po obeh pogodbah o nezgodnem zavarovanju je pravilna, saj je tožnik šele s postavitvijo zahtevka v pravdnem postopku od toženke terjal plačilo zavarovalnine po obeh pogodbah o nezgodnem zavarovanju.

22. Po delni spremembi sodbe je tožnik upravičen do nematerialne škode v višini 42.000,00 EUR ter materialne škode za prevozne stroške (kilometrina) v znesku 268,69 EUR, stroškov parkiranja 22,80 EUR, stroškov pregledov in zdravljenja v znesku 3.929,45 EUR, stroškov zdravil v višini 40,16 EUR ter stroškov tuje pomoči v znesku 610,00 EUR. Tožnik je iz naslova nematerialne in materialne škode tako skupno upravičen do povračila zneska 46.871,10 EUR. Upoštevaje že plačano akontacijo odškodnine v višini 26.612,13 EUR, je toženka tožniku iz naslova povračila nematerialne in materialne škode iz naslova AO+ zavarovanja dolžna plačati še znesek 20.258,97 EUR. Zato je pritožbeno sodišče, ki je delno ugodilo pritožbi tožnika, izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je znesek priznane odškodnine 15.117,40 EUR zvišalo in ga nadomestilo z zneskom 20.258,97 EUR. V odločitev o zavarovalnini iz obeh nezgodnih zavarovanj v višini 5,755,00 EUR, kar je toženka dolžna plačati tožniku, zajeti v II. točki izreka, pritožbeno sodišče ni poseglo.

23. Delna sprememba sodbe narekuje tudi spremembo stroškovne odločitve v IV. točki izreka izpodbijane sodbe. Tožnik, ki mu je bil v pravdi prisojen znesek 26.013,97 EUR od vtoževanega zneska 42.742,90 EUR, je s svojim zahtevkom po višini uspel s 60 %. Tožniku so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali naslednji pravdni stroški: stroški sestanka s stranko v višini 100 točk po tar. št. 39 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), nagrada za sestavo odškodninskega zahtevka v višini 1000 točk po tar. št. 38, nagrada za tožbo v višini 1000 točk po tar. št. 18 OT, nagrada za prvo pripravljalno vlogo v višini 1000 točk na podlagi prve točke tar. št. 19 OT, nagrada v višini 750 točk na podlagi druge točke tar. št. 19 OT ter nagrada v višini 500 točk za vsako izmed osmih nadaljnjih pripravljalnih vlog na podlagi 3. točke tar. št. 19 OT, nagrada za pristop na prvi narok v višini 1000 točk na podlagi prve točke tar. št. 20 OT, urnina za pristop na prvi narok, ki je trajal od 8.30 do 10.00 ure v višini 150 točk na podlagi 6. člena OT, nagrada za odsotnost iz pisarne v višini 20 točk na podlagi 6. člena OT, nagrada za pristop na drugi narok v višini 500 točk na podlagi 2. točke tarifne številke 20 OT ter nagrada za odsotnost iz pisarne 20 točk OT. Za odsotnost iz pisarne pritožbeno sodišče pooblaščenki tožnika ni priznalo priglašene nagrade v višini 80 točk, saj ima pooblaščenka sedež pisarne v Ljubljani. Za ugovor zoper sklep o imenovanju izvedenca je pooblaščenka tožnika zahtevala nagrado v višini 1000 točk. Pritožbeno sodišče ji je za navedeno opravilo na podlagi 4. točke Tarifne številke 20 OT priznalo nagrado v višini 50 točk. Za sestavo pritožbe zoper sklep o višini nagrade izvedenca je pritožbeno sodišče pooblaščenki tožnika na podlagi 3. točke tarifne številke 21 OT priznalo nagrado v višini 500 točk, do priglašene nagrade v višini 1000 točk za to opravilo pa ni upravičena. Za sestavo dopisov sodišču (potrdil o plačilih), dopisov stranki in za vročitev sodbe stranki pritožbeno sodišče pooblaščenki tožnika ni priznalo nagrade, saj je nagrada za navedena opravila zajeta že v drugih priznanih postavkah. Pooblaščenka tožnika je priglasila tudi materialne izdatke v pavšalnem znesku, ki v skladu z 11. členom OT znašajo 110,90 točk, potni stroški pooblaščenke za dva prihoda na narok pa znašajo 4,80 EUR. Nagrada pooblaščenke tožnika znaša 10.200,90 točk, kar ob upoštevanju odvetniške točke 0,4590 EUR znaša 4.682,21 EUR, skupaj s potnimi stroški pooblaščenke (4,80 EUR) pa 4.687,01 EUR. Upoštevaje 22 % DDV nagrada pooblaščenke tožnika tako znaša 5.718,15 EUR. Tožniku pa so v postopku nastali tudi stroški sodne takse za tožbo, ki znaša 1.227,00 EUR ter stroški izvedenca, ki mu je bila priznana nagrada za izdelavo pisnega mnenja v višini 701,50 EUR s sklepom z dne 22. 2. 2016 in nagrada za izdelavo dopolnilnega mnenja v višini 258,15 EUR, ki je bila izvedencu priznana s sklepom z dne 22. 8. 2016, ter potni stroški tožnika za dva prihoda na narok v višini 11,54 EUR (7,8 km x 2x 2x 0,37 EUR/km). Stroški pričnin v postopku niso nastali. Celotni stroški tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 7.916,34 EUR. Glede na 60 % uspeh v pravdi je tožnik na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičen do povračila pravdnih stroškov v višini 4.749,80 EUR. Toženki so v postopku nastali materialni izdatki v višini 30,00 EUR. V skladu s svojim uspehom (40 %) je toženka upravičena do povrnitve 12,00 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku povrniti 4.737,80 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V tem delu je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v IV. točki izreka.

24. Zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov je pritožbeno sodišče tožniku priznalo v okviru odmere pravdnih stroškov, saj jih je tožnik priglasil v stroškovniku, in sicer nagrado za sestavo odškodninskega zahtevka v višini 1000 točk in nagrado za sestanek s stranko v višini 100 točk, do povrnitve katerih je pooblaščenka tožnika upravičena na podlagi Tarifne številke 38 in 39 OT.

25. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel s 23 % (od zavrnjenega zneska 21.870,47 EUR mu je bil prisojen še znesek 5.141,57 EUR), toženka pa v pritožbenem postopku ni uspela. Tožniku so v pritožbenem postopku nastali naslednji pravdni stroški: nagrada za sestavo pritožbe 1250 točk na podlagi prve točke Tarifne številke 21 OT ter materialni izdatki v višini 22,5 točk (7. člen OT), skupaj 1272,50 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,4590 EUR, povečano za 22 % DDV, znaša 712,57 EUR. Stroški sodne takse za pritožbo znašajo 621,00 EUR, skupni stroški tožnika v pritožbenem postopku pa znašajo 1.333,57 EUR. Nagrade za sestavo odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče pooblaščenki tožnika ni priznalo, saj ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve (155. člen ZPP). Glede na 23 % uspeh je tožnik upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka v znesku 306,72 EUR, kar je toženka dolžna povrniti tožniku v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).

-------------------------------
¹ Sodna praksa v primerih odstranitve vranice (sodba VS RS II Ips 170/2002, II Ips 803/2006, II Ips 271/2003, II Ips 137/2006).
² Primerjaj VSL II Cp 3308/2012, VSL I Cp 2682/2016, VSC Cp 382/2016.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1150/2015
• VSL sodba II Cp 1872/2015
• VSL Sodba II Cp 1250/2020