VSL Sklep II Cp 1315/2017

Jedro

Toženkini ugovori, da je tožnik pridobil dodatne dohodke (z delom, ki ga je opravil sam ali po substitutu v času bolniškega staleža in z dodatnim delom po njegovem zaključku), po vsebini nasprotujejo trditvam tožnika o obstoju in višini škode. Sodba, ki se ni opredelila do teh pravno relevantnih okoliščin, je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v I. točki izreka za znesek 7.144,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.712.134,34 SIT od 3. 3. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 7.144,61 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, in v III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 10.744,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za obdobje, opredeljeno v I. točki izreka (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače iz naslova primarnega in podrednega zahtevka, je zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 3.432,46 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe stranki. Pritožbeno sodišče je o pritožbah strank prvič odločalo s sodbo II Cp 536/2013 z dne 19. 6. 2013. Pritožbi toženke je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v I. točki izreka za znesek 7.144,61 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (zaradi nesklepčnosti tožbe) zavrnilo s stroškovno posledico, sicer je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 111/2014 z dne 17. 12. 2015 ugodilo tožnikovi dopuščeni reviziji in sodbo pritožbenega sodišča v delu, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega dohodka, in glede stroškov postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da je tožnik zadostil zahtevi po sklepčnosti tožbe. Ob drugem odločanju (sklep II Cp 121/2016 z dne 22. 6. 2016) je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika, pritožbi toženke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo za znesek 7.144,61 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožbo v tem delu zavrglo (z obrazložitvijo, da gre v tem delu za res iudicata) s stroškovno posledico. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 96/2017 z dne 11. 5. 2017 tožnikovi dopuščeni reviziji ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Pojasnilo je, da sodišče prve stopnje o še spornem tožbenem zahtevku za plačilo zneska 7.144,61 EUR ni odločilo z zavrnitvenim delom izreka in s tem z učinkom pravnomočnosti, na katerega zakon veže prepoved sojenja o isti stvari. Spornih 7.144,61 EUR je le enih in ti niso zajeti z "več ali drugače", kar je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu edinemu tožbenemu zahtevku za povračilo izgubljenega dohodka delno ugodilo, in sicer v višini 7.144,61 EUR, v presežku nad to višino pa ga je zavrnilo.

3. Po navedenem je pritožbeno sodišče (ponovno) odločalo le še o relevantnem delu, to je o pritožbah strank zoper odločitev o tožnikovem zahtevku za plačilo premoženjske škode iz naslova izgubljenega dohodka v višini 7.144,61 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in zoper odločitev o stroških postopka iz III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. V nadaljevanju so zato povzete le pritožbene navedbe pravdnih strank v zvezi z zgoraj navedenima odločitvama.

4. Tožnik v pritožbi izpodbija zapis neobstoječe valute SIT v I. točki izreka. Ocenjuje, da je prišlo do očitne napake, ker je sodišče pomotoma zapisalo tam prisojene zneske v sedaj neobstoječi valuti SIT, čeprav bi jih moralo prisoditi v domači veljavni valuti EUR. V tem delu je izrek neizvršljiv in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Stroškovna odločitev ni pravilna, saj so materialnopravno napačno zavrnjeni priglašeni stroški za sestavo vlog v postopku, čeprav so bile te utemeljene. Stroškovna odločitev ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, nima razlogov o odločilnih dejstvih, obstoječi razlogi so nejasni in protispisni. Sodišče ne pojasni, zakaj so nekatere od stroškovno nepriznanih vlog nepotrebne, zato tožnik ne more konkretneje utemeljevati nasprotnih argumentov. Vse vloge so bile potrebne in bi jih sodišče moralo upoštevati. Število pripravljalnih vlog, ki jih lahko poda vsaka stranka, je neomejeno. Stroški oziroma izdatki pomenijo za stranko škodo in je treba uporabiti pravila, ki urejalo povrnitev stroškov. Sodišče bi mu moralo priznati vse stroške za sestavo vlog, saj ni uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka (tretji odstavek 154. člena ZPP) in upoštevajoč temeljno pravno načelo pravičnosti. Glede izgube na dobičku je postavil primarni zahtevek v bruto znesku in subsidiarni zahtevek v neto znesku. Uspel je pretežno s subsidiarnim zahtevkom, pri čemer pa sodišče samo ugotavlja, da je plačilo dohodnine od zneska izgubljenega dobička v obravnavanem primeru izvršeno "preko sodbe". Pri odmeri stroškov in ugotavljanju tožnikovega uspeha bi bilo treba upoštevati tudi tisti procentualni del plačila, ki ga bo plačala toženka v korist javnih sredstev. Za obravnavano prometno nesrečo ni kriv in bi posledično moralo sodišče priznati vse priglašene stroške vlog, sicer bo izničen osnovni smoter pravde, to je priznanje pravične odškodnine. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Toženka v pritožbi navaja, da je glede premoženjske škode sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo, smiselno pa uveljavlja tudi kršitev določb pravdnega postopka. Soglaša s pravnim naziranjem sodišča, da je treba določiti neto izgubljeni dobiček. Metoda izvedenke, ki je upoštevala poslovanje tožnika v letu 2004, pa ne daje pravilnega in življenjsko razumnega rezultata. Posledica je napačen rezultat, ko izvedenka ugotavlja izgubljeni dobiček v bruto znesku 9.132 EUR, kar pomeni 507 EUR dnevno. Sodišče oziroma izvedenka bi morala pri ugotavljanju izgubljenega dobička odšteti tudi fiksne stroške. Ko se sodba opre na judikat Vrhovnega sodišča, se ne opredeli do ostalih dveh judikatov II Ips 385/2001 in II Cp 2913/2010, ki podpirajo toženkino stališče. Kljub številnim argumentiranim pripombam toženke na izvedensko mnenje, sodba ne ponudi odgovora in razumljivih pojasnil, zakaj je zavrnilo njen predlog po postavitvi novega izvedenca finančne stroke. V izvedenskem mnenju so številne nejasnosti, ki jih poskuša odpraviti sodišče samo, a nima potrebnega strokovnega znanja. V nadaljevanju opozarja na nepravilno upoštevanje regresa za prehrano in vožnjo, ki se izplačuje praviloma za pretekli mesec, kot tudi, da je izvedenka višino variabilnih in fiksnih stroškov za 18 dni bolniškega staleža določila na podlagi dnevnega povprečja preostalega leta. Regres za prehrano je sodišče umestilo med variabilne stroške, ni pa enako ravnalo s stroškom prevoza na delo, ki prav tako predstavlja variabilni strošek. Nekritično je presojalo tožnikove navedbe, da njegova pisarna v času bolniškega staleža ni delala. Glede na tožnikovo udeležbo na naroku 2. 2. 2004 in izstavljen račun za substitucijo odvetnice O. O. 5. 2. 2004 v znesku 17.100 SIT, je tožnik v času bolniškega staleža nedvomno ustvaril prihodke, ki jih ne izvedenka ne sodišče nista upoštevala. Omenjeni račun tudi ni zabeležen v pregledu posameznih vrst stroškov za leto 2004, izvedenka pa kljub pripombam toženke ni zahtevala vpogleda v celotno poslovno dokumentacijo in se je zadovoljila s tem, kar ji je posredoval tožnik. Nekritično je stališče sodišča, da je bila odvetniška pisarna v času bolniškega staleža vseskozi zaprta, saj drugače dokazujejo številni računi za reprezentanco, izstavljeni ravno v času bolniškega staleža. Vsi računi in poraba so vezani na poslovanje in torej tožniku ne bi mogli nastati, če ne bi bil prisoten na delu. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik v kasnejših mesecih škodo v glavnem odpravil, kar sam priznava v pripravljalni vlogi 25. 9. 2008, ko navaja, da je z nadurnim delom in povečanim tempom ter intenzivnostjo dela nadomestil izpad dohodka iz časa bolniškega staleža. Navedenega dejstva sodba ne upošteva, kljub pripombam toženke. Povečana delovna aktivnost tožnika v ostalih delovnih mesecih leta 2004 je rezultirala v tem, da je tožnik v teh mesecih ustvarjal prihodke, ki so bili višji, kot če prometne nesreče ne bi bilo. Izvedenka je te prihodke upoštevala kot osnovo za izračun izgubljenega dobička. Navedeno pomeni, da je ta okoliščina kar dvakrat nepravilno upoštevala oziroma sploh ni bila upoštevana. Do teh pravno relevantnih ugovorov toženke in do navedb tožnika se sodišče ni opredelilo. Glede potnih stroškov je sodišče neutemeljeno prevalilo dokazno breme na toženko.

6. Pravdni stranki druga drugi nista odgovorili na pritožbo.

7. Pritožbi tožnika in toženke sta utemeljeni.

8. Izrek sodbe, ki v I. točki, s katero je tožniku prisojen tudi znesek iz naslova izgubljenega dohodka, priznava zakonske zamudne obresti od zneska, izraženega v SIT, ni nepravilen in tudi ne neizvršljiv. Z Zakonom o uvedbi eura¹ je bil euro kot valuta RS uveden 1. 1. 2007, zato so zakonske zamudne obresti pravilno prisojene od zneskov v SIT (prej veljavna valuta) in bodo ob izplačilu preračunane v EUR. Posledično očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Tožnik je s tožbo zahteval povračilo premoženjske škode za izgubo dohodka, ker je bil od nesreče 28. 1. 2004 do 20. 2. 2004 v bolniškem staležu in v tem času ni mogel opravljati odvetniške dejavnosti. Ponudil je tudi način za ugotovitev obsega izgube dohodka. Izgubo dohodka je izračunal za vsak dan bolniške odsotnosti, pri čemer je izhajal iz podatkov o poslovanju v letu 2004. Podlago za presojo zgoraj navedenega zahtevka predstavljata 168. in 174. člen Obligacijskega zakonika (OZ).

10. Toženka je ugovarjala, da tožnik ni imel izgube na zaslužku ali pa je bila ta manjša od zatrjevane, kar je utemeljevala z navedbami, da je tožnik v času bolniškega staleža normalno opravljal odvetniško dejavnost oziroma da je slednjo v tem času vsaj delno opravljal (sam ali po substitutih, ki so upravičeni le do polovičnega plačila). Zatrjevano višino in obstoj škode iz naslova izgubljenega dohodka je toženka prerekala tudi z navedbami, da je tožnik opravil zaostalo (preloženo) delo po zaključku bolniškega staleža z dodatnim delom in s tem pridobil dodatni dohodek.²

11. Ti toženkini ugovori, ki temeljijo na trditvah samega tožnika,³ po vsebini nasprotujejo tožnikovim trditvam o obstoju in višini nastale škode. Z njimi so dejstva, ki jih je zatrjeval tožnik, postala sporna.⁴ Povzete navedbe pravdnih strank je sodišče prve stopnje štelo za pravočasne. Na naroku za glavno obravnavo z dne 5. 2. 2009 je namreč izrecno pojasnilo, da po prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 7. 5. 2008, vloženih pripravljalnih vlog in predloženih dokazil ne šteje za prepozne, ker prvi narok za glavno obravnavo ni bil v celoti sklenjen.

12. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da tožnik v času bolniškega staleža ni delal, udeležil se je le naroka z dne 2. 2. 2004, ker je bilo to nujno zaradi preprečitve večje škode, za narok z dne 4. 2. 2004 pa si je zagotovil substitucijo.

13. Toženka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanih okoliščin, s katerimi je nasprotovala višini škode, ki jo je zatrjeval tožnik. Toženka se je, kot že navedeno, sklicevala na to, da je tožnik že z delom, ki ga je opravil med bolniškim staležem sam ali po substitutu, ustvaril določene dohodke.⁵ Sklicevala se je tudi na to, da je tožnik po zaključku bolniškega staleža pridobil dodatne dohodke z dodatnim delom, s katerim je opravil zaostalo delo. Ker se do zatrjevanih pravno relevantnih okoliščin, ki vplivajo na višino tožnikove škode, sodišče prve stopnje ni opredelilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Ne glede na navedeno pa ob upoštevanju pritožbenih navedb toženke pritožbeno sodišče še opozarja, da je že Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 111/2014 z dne 17. 12. 2015 pojasnilo, da je odvetniško delo, ki ga opravlja tožnik, po svoji naravi podobno delu samostojnega podjetnika. Njegov izgubljeni dohodek predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali (variabilni stroški).⁶ Fiksni stroški se torej ne odštevajo. Izhodišče za izračun izgubljenega dohodka je obseg poslovanja. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenskega mnenja izračunalo izgubljeni dohodek na način, da je upoštevalo celotne prihodke tožnika v letu 2004 (sklicevalo se je na to, da je izračun prihodkov v istem letu in ne v preteklem letu bolj pravilen, saj se je dohodek iz poslovanja iz leta v leto spreminjal, v letu 2004 pa je šlo tožniku nadpovprečno dobro) in od njih pravilno odbilo le variabilne stroške. Sodna izvedenka za ekonomijo - finance je po pregledu celotne (razpoložljive) dokumentacije korektno opravila svoje delo, to je delo, ki spada na področje njene stroke. Ob pripombah toženke pa bi moralo sodišče prve stopnje preveriti, ali so stroški, ki so v izvedenskem mnenju opredeljeni kot fiksni, res fiksni ali gre morebiti za variabilne stroške. Ker je pri izračunu izgubljenega dohodka upoštevan povprečni dnevni variabilni strošek v letu 2004, bi takšno presojo moralo opraviti pri vseh upoštevanih mesecih leta 2004.

15. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari, je treba razveljaviti tudi odločitev o stroških, saj končni uspeh strank še ni znan.

16. Na preostale pritožbene navedbe pravdnih strank pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj sta pritožbi strank utemeljeni že iz zgoraj navedenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbama tožnika in toženke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v I. točki izreka za znesek 7.144,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.712.134,34 SIT od 3. 3. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 7.144,61 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, in v III. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni moglo odpraviti samo, saj bi sicer strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Nepopolno pa je ostalo ugotovljeno tudi dejansko stanje in bo sodišče prve stopnje, ki je že (neposredno) izvedlo obsežen dokazni postopek, lažje in hitreje (glede še relevantnega dela) ugotovilo odločilna dejstva. Presojo o potrebnosti (morebitne) dopolnitve dokaznega postopka, pritožbeno sodišče prepušča sodišču prve stopnje.

18. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vseh zatrjevanih okoliščin, ki vplivajo višino škode. O utemeljenosti še spornega tožbenega zahtevka za plačilo 7.144,66 EUR (s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), ki je odvisna od rezultata dokaznega postopka, bo moralo odločiti ob upoštevanju pravil o dokaznem bremenu in z ustreznim materialnim procesnim vodstvom. Materialno dokazno breme za dejstva, ki vodijo do zaključka o nastanku in višini škode, je na tožniku. Razmisliti bo treba tudi o primernosti izbrane metode, ki pri izračunu izgubljenega dohodka upošteva tudi tiste mesece leta 2004, v katerih je bilo tožnikovo poslovanje okrnjeno (zaradi bolniškega staleža) ali povečano (zaradi povečanega obsega dela po zaključku bolniškega staleža) zaradi posledic škodnega dogodka. Pravilneje bi bilo, če se ti meseci ne bi upoštevali, saj niso ustrezen pokazatelj obsega poslovanja.

19. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 114/2006.
² Pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2008 in z dne 4. 12. 2008.
³ Tožnik je že v tožbi navajal, da se je v času bolniškega staleža udeležil enega naroka, vse druge obveznosti pa je moral ali odpovedati ali preložiti ali strankam zagotoviti substitute v tem času tudi ni sprejel nobene stranke. V pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2008 je še navajal, da je po zaključku bolniškega staleža opravljal nadurno delo, da je pokril izpad dohodka delno za mesec januar 2004 in delno za mesec februar 2004. V kasnejši pripravljalni vlogi z dne 14. 11. 2008 je še pojasnil, da je s kasnejšim nadurnim delom pokril le del izpadlega dohodka.
⁴ Sklep VS RS II Ips 111/2014 z dne 17. 12. 2015.
⁵ Ob ugotovitvi, da se je tožnik med bolniškim staležem udeležil enega naroka, za en narok pa si je zagotovil substitucijo, bi se moralo sodišče prve stopnje izreči tudi o vplivu teh okoliščin na višino zatrjevane škode, saj je bil ta med strankama sporen.
⁶ Sklepa VS RS II Ips 111/2014 z dne 17. 12. 2015 in II Ips 17/2003 z dne 18. 12. 2003.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 1503/2013
• VDSS Sklep Pdp 264/2019
• VSC sodba Cp 293/2011