VSL Sodba in sklep I Cp 1008/2017

Jedro

Služnostna pot je bila priposestvovana, in ne obstajajo pogoji za njeno ukinitev.

Četudi je v obdobju, kot ga zatrjuje toženec, dejansko prišlo do določene večletne prekinitve služnosti, je bil proces "osvoboditve služnosti" prekinjen z vnovičnem izvrševanjem služnosti s strani kosca v letu 2014. Proces ukinitve služnosti namreč prekine vsaka ponovna izvršitev služnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v breme služečega zemljišča - nepremičnine, parc. št. 331/1, k. o. X, ki je last toženca, in v korist gospodujočega zemljišča - nepremičnine, parc. št. 333/2, k. o. X, ki je last tožnika, obstaja stvarna služnostna pravica hoje in voženj z vsemi kmetijskimi vozili s priključki, in sicer po obstoječi služnostni poti, ki v naravi poteka v širini približno 2,5 metra in v dolžini približno 200 metrov od severozahodnega dela parc. št. 333/1 v smeri jugovzhodno vse do parc. št. 333/2, kot je vrisana v posnetku z 29. 10. 2014 in v grafičnem prikazu izvedenskega mnenja z 2. 11. 2016, ki sta sestavna dela sodbe. Tožencu je naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov. Obenem je sklenilo, da se modifikacija tožbenega zahtevka na list. št. 46 dopusti ter da se ugovor zoper sklep o začasni odredbi zavrne.

2. Toženec v pravočasni pritožbi navaja, da sodišče obrazložitev večinoma gradi le na dokazih tožnika, do pravno relevantnih dokazov toženca pa se ni opredelilo niti ni pojasnilo, zakaj tožencu ne verjame oziroma zakaj njegovi dokazi niso ustrezni. Nadalje obširno pojasnjuje okoliščine, ki izpodbijajo verodostojnost prič J. K., L. P. in M. Z. Meni, da so imele navedene priče interes pričanja v tožnikovo korist; medsebojno so ustvarjale navidezno prepričljivost in referenčnost, čeprav o svojih zaznavah izven lastnega obdobja košnje niso mogle povedati ničesar. Sodišče je nadalje nekritično sledilo izpovedi J. K., ne da bi presojalo relevantne navedbe in dokaze toženca o tem, da je skupaj s svojo pokojno mamo že od nakupa travnika leta 1996 dalje s postavljanjem ovir preprečeval dostop tretjim osebam na travnik. Takšne ovire pa so bile namenjene koscu travnika parc. št. 333/2, J. K., in ne zgolj turistom, zato je zmotna dokazna ocena sodišča, da naj bi toženec šele v letu 2014 prvič nasprotoval košnji J. K. Priče so bile tudi nekonsistentne v časovni opredelitvi obdobja košnje posameznih koscev. Prav tako je sodišče ugotovilo stalne vožnje pred letom 1996 zgolj na podlagi pričanja tožnikove žene M. L. K., ta pa prišla k tožniku šele leta 1998, zato navedenega ni mogla neposredno zaznati. Tudi iz izpovedi L. P. ml. je razvidno, da njegova družina v obdobju pred letom 1998 ni kosila več kot 15 let. Zmotna je tudi presoja sodišča, da javna pot po parceli 331/31 v času sklepanja prodajne pogodbe leta 1996 ni več obstajala. Pojasnjuje, da je sodišče napačno interpretiralo tretjo točko prodajne pogodbe iz leta 1996, saj se ta ne nanaša na služnostno pot na toženčevem travniku. Posledično toženec in njegova mama ob nakupu travnika nista vedela, da na tem poteka kakršnakoli služnostna pot. Slednja ni bila vidna niti v naravi. V nadaljevanju navaja, da je v postopku izkazal, da se služnost ni izvajala več kot tri leta, zaradi česar bi moralo sodišče, čeprav je ugotovilo obstoj služnosti, presoditi, da je ta prenehala obstajati po samem zakonu. Z istimi pritožbenimi razlogi nasprotuje tudi sklepu glede začasne odredbe. Predlaga ustrezno spremembo sodbe, podredno njeno razveljavitev.

3. Tožnik je na vročeno pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo

5. Pritožba v svojem bistvu očita sodišču prve stopnje nepopolno in zmotno dokazno oceno, s poudarkom na neupoštevanju izvedenih dokazov, predlaganih s strani toženca. Na podlagi tega uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar se po mnenju pritožnika širi tudi na bistvene kršitve določb ZPP.

6. Navedeni spor je zahteval odgovor na dve bistveni vprašanji: prvič, ali je bila služnostna pot priposestvovana, in drugič, če je bila, ali obstajajo pogoji za njeno ukinitev.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je služnost izvrševala po predmetni poti dvajset let od leta 1966 (ko je tožnik postal lastnik celotnega gospodujočega zemljišča) do leta 1986 (10. točka obrazložitve). Na podlagi pravilne uporabe določb ODZ in ZTLR je sodišče na podlagi tako ugotovljenega stanja izpeljalo pravilno (pravno) posledico, da je bila služnost priposestvovana (leta 1986). Tožnik je namreč zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu za to ugotovitev. Navedel je, da so od leta 1966 naprej za namen košnje po predmetni poti do njegovega zemljišča dostopali člani njegove družine, kasneje pa najemniki, v tem obdobju L. P. To izhaja iz pisne izjave L. P. (A 13) ter iz izpovedbe L. P. mlajšega, slednje pa je potrdila tudi tožnikova žena M. L. K. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj bi bilo treba navedene priče oceniti kot neverodostojne. Ocena verodostojnosti posameznih prič je namreč "intimen" občutek sodišča, ki ga lahko omajejo predvsem določene objektivne okoliščine. Teh v navedenem primeru ni zaznati. Ekonomska korist, kot jo zatrjuje toženec pri L. P., nima želene pritožbene teže, saj je nesporno, da ta tožnikovega travnika ne kosi več. Tudi dejstvo, da sta M. K. in tožnik zakonca, samo po sebi ne zmanjšuje dokazne vrednosti pričevanja dotične priče, pač pa nalaga sodišču nekoliko večjo mero previdnosti pri oceni njene verodostojnosti, pri čemer je prvostopenjsko sodišče zadostno pojasnilo (in temu sledi tudi inštančno sodišče), da ga je izpovedba tožnikove žene prepričala, saj je bila skladna z izpovedbo preostalih prič.

8. Toženec je večino svoje obrambe gradil na dogajanju po letu 1996, to pa je za samo priposestvovanje irelevantno, kajti služnost je tega leta že obstajala. Za sam obstoj služnosti tako ni pravno odločilno dejstvo, kdaj in koliko časa je služnost izvrševal kosec J. K. ter na kakšen način sta toženec in njegova mama preprečevala izvrševanje služnosti. Pri tem je treba pripomniti, da je (bilo) nesporno, da so v obdobju po letu 1996 določena izvrševanja služnosti s strani J. K. obstajala, kar je treba pri ugotavljanju priposestvovanja služnosti obravnavati le kot eno izmed okoliščin, da je takšna služnostna pot obstajala tudi pred letom 1996. Tudi med strankama sporno določilo prodajne pogodbe iz leta 1996 se po oceni pritožbenega sodišča izkazuje le kot okoliščina v sosledju s prej predstavljenimi dejstvi - da je služnost obstajala že pred podpisom pogodbe.¹ Tu se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se tretji člen pogodbe nanaša na predmetno služnost, saj je ta v pogodbi izrecno poimenovana in ni logično, da bi navedena pogodbena določba omenjala katastrsko vrisano pot. Tako je obravnavanja vreden zgolj toženčev ugovor, da ni smiselno, da bi tožnik uporabljal predmetno služnostno pot, saj je za dostop do tožnikove nepremičnine vodila katastrska pot. Do takšnih navedb se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo in v postopku ugotovilo, da je bila katastrska pot že leta 1966 zaraščena in tako kot pot neuporabna². Velja pripomniti, da tudi povsem vozna katastrska pot ne izključuje "nastanka" služnosti.

9. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za ukinitev v postopku ugotovljene služnosti. Toženec je ves čas postopka trdil, da se tožnik po letu 1996 v določenem obdobju vsaj tri leta, ob hkratnem toženčevem nasprotovanju izvrševanja, ni posluževal služnosti. Sodišče prve stopnje je predstavljeni trditvi toženca, ki bi ob predpostavki dokazanosti skladno s 223. členom SPZ vodila v ukinitev služnosti, namenilo obširno dokazno oceno. Ugotovilo je, da toženec triletnega neprekinjenega obdobja neizvrševanja služnosti ni dokazal. Pritožbeno sodišče se v presojo pravilnosti takšne dokazne ocene ni spuščalo, saj je na podlagi spisovne dokumentacije ocenilo, da je med strankama nesporno, da je. J. K. še leta 2014 uporabljal predmetno služnost. To pa pomeni, da četudi je v obdobju, kot ga zatrjuje toženec, dejansko prišlo do določene večletne prekinitve služnosti, je bil proces "osvoboditve služnosti" prekinjen z vnovičnem izvrševanjem služnosti s strani kosca v letu 2014. Proces ukinitve služnosti namreč prekine vsaka ponovna izvršitev služnosti.³

10. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče do vseh pravno relevantnih dejstev, za ugotovitev teh pa je opravilo obširno dokazno oceno, pri čemer se je opredelilo tudi do dokazov, predlaganih s strani toženca. Ob tem ni odveč dodati, da je logično, kadar sodišče sledi enim dokazom, in to obrazloži, da ne sledi nasprotujočim dokazom, pri čemer tega ni treba vselej izrecno zapisati.

11. Pritožba torej ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo razlogov, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep

12. Toženec pritožbe zoper sklep ni posebej obrazložil, temveč se je skliceval na identične pritožbene navedbe kot v pritožbi zoper sodbo. S takšnimi navedbami, ki jih je pritožbeno sodišče (zgoraj) spoznalo za neutemeljene, mu ni uspelo dokazati neobstoj predpostavk po 272. členu ZIZ za izdajo začasne odredbe. Pri tem je potrebno dodati, da toženec sploh ni specificiral, zakaj tožniku ne preti težko nadomestljiva škoda (drugi odstavek 272. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje (v izpodbijanem delu) v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo.

O stroških postopka

13. Pravdni stranki sami krijeta pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženec s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožnika pa ni prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča in tako ta strošek ni bil potreben (155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Ter da sta toženec in njegova mama ob nakupu travnika vedela za obstoj služnostne poti.
² Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je takšen toženčev ugovor povsem pavšalen, saj tudi sam zatrjuje, da mu ni znano stanje katastrske poti v obdobju 1966 - 1996.
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 75/2011 s 15. 5. 2014.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3251/2014
• VSL sodba in sklep II Cp 2131/2004
• VSL sklep II Cp 103/2001