VSL Sodba I Cp 1393/2017

Jedro

Aktivna legitimacija tožnika ni podana, saj ni niti upravnik stavbe niti mandatar, ki bi v imenu in na račun ostalih solastnikov od neplačnika lahko izterjal neplačane obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 179667/2013 z dne 15. 11. 2013 tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožeči stranki je na račun tožene naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 55,00 EUR.

2. Tožnik sodbo izpodbija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pravočasni pritožbi sodišču očita zmotno uporabo petega odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Priznava sicer, da za upravljanje stavbe ni pridobil soglasja vseh lastnikov garaž. Ker pa je 92 solastnikov pravico terjati plačilo stroškov preneslo na tožečo stranko, meni, da ima aktivno legitimacijo v konkretni zadevi. Meni, da toženec ni nasprotoval dogovoru o upravljanju storitev v GH T. II (v nadaljevanju: dogovor), ki je bil predložen za dokazovanje aktivne legitimacije in iz katerega izhaja, da je tožnik upravitelj solastne stvari. Ker sodba v tem delu ni obrazložena, sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dodaja, da za določitev upravnika zadošča večinsko soglasje po solastniških deležih. Poudarja, da aktivna legitimacija za izterjavo stroškov in obveznosti izhaja iz 6. a člena dogovora. Ker sanacija tlaka predstavlja posel rednega upravljanja, meni, da je napačna odločitev tudi v tem delu. Poudarja, da iz poslovno finančnega poročila izhaja, da je soglasje podalo 116 solastnikov (od 120), kar zadošča za posle rednega upravljanja stvari. Ker je toženec ugovarjal le kvaliteti izvedbe del ter v dopisu celo izkazal pripravljenost, da dolg poravna, sodišče pa je to prezrlo, je podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodaja, da je bilo plačilo tlakov izvedeno, podlaga za aktivno legitimacijo pa je 6. a člen dogovora.

3. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnik v konkretni zadevi ni izkazal zadostnega števila soglasij solastnikov, da bi ga bilo mogoče šteti za upravnika stavbe. Iz njegovih trditev namreč izhaja, da je soglasje podalo le 76,6 % solastnikov glede na njihove solastniške deleže, kar je premalo. V skladu s petim odstavkom 67. člena SPZ je namreč določitev upravnika posel, ki presega redno upravljanje s stvarjo, za kar je potrebno soglasje vseh solastnikov stavbe. Hkrati v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti določb Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1), saj garaža ne predstavlja večstanovanjske stavbe. Tožnik zato solastnikov ne more zastopati kot upravnik in v njihovem imenu in za njihov račun vlagati zahtevkov zoper lastnika garaže, ki ne plačuje stroškov in obveznosti, ki ga bremenijo. Iz enakega razloga tudi ne more zahtevati povrnitve stroškov sanacije tlaka v garažni hiši. Ker je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da nujnost menjave tlakov ni bila izkazana, je utemeljena tudi odločitev sodišča, ki se nanaša na poslovodstvo brez naročila.

7. Pritožbeno sodišče načeloma pritrjuje tožniku, da plačilo obratovalnih stroškov in posel sanacije tlaka predstavljata posel rednega upravljanja s stvarjo. Gre namreč za posel, ki je potreben za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena, za njegovo izvedbo pa zadostuje soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti (drugi in tretji odstavek 67. člena SPZ). Tožnik, ki je hkrati solastnik garažne hiše, bi tako lahko ostale solastnike zastopal kot mandatar. Ker posel rednega upravljanja zavezuje tudi tiste, ki se z njim niso strinjali, bi tožnik lahko v imenu ostalih od neplačnikov zahteval plačilo izvedenega posla. Slednje bi bilo mogoče na podlagi mandatne pogodbe in ne glede na neveljavnost pogodbe o upravljanju.¹ Vendar pa bi tudi v takšnem primeru moral izkazati zadostno število soglasij solastnikov, česar mu v konkretnem primeru ni uspelo. Ker je toženec že v ugovoru zoper sklep o izvršbi trdil, da dogovora ni podpisalo zadostno število solastnikov, je bilo na strani tožnika trditveno in dokazno breme glede veljavnosti danega upravičenja. Iz trditev tožnika izhaja, da je soglasje za izterjavo obveznosti podalo 92 od 120 lastnikov garaž, za menjavo tlakov pa 116 od 120 lastnikov, ki so tudi vplačali zahtevane zneske. Ob tem se je tožnik skliceval na sporazum z dne 20. 12. 2005 (priloga A9) in na poslovno in finančno poročilo GH T. II za leto 2012 (priloga A12), iz katerih število danih soglasij ni razvidno. Pritožbeno sodišče dodaja, da je res, kar zatrjuje tožnik, da iz odločitvenih listov (priloga A4) izhaja, da z dogovorom, ki naj bi pričel veljati dne 1. 1. 2012 (priloga k ugovoru zoper sklep o izvršbi), soglaša 92 lastnikov, kar pomeni več kot polovično soglasje vseh lastnikov. Vendar je iz samega dogovora razvidno, da ni podpisan niti s strani nadzornega odbora, niti s strani zadostnega števila lastnikov garaž. Ker tožnik ni predložil podpisanega dogovora s strani lastnikov ali nadzornega odbora, ga le ti tudi niso mogli pooblastiti za izterjavo po 6. a členu dogovora. Ali drugače, sklicevanje tožnika na odločitvene liste brez podpisanega dogovora, ob izrecnem ugovoru toženca glede (ne)veljavnosti le tega, ne more predstavljati veljavne mandatne pogodbe.

8. Glede na zgoraj navedeno se odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik v tem sporu ni dokazal aktivne legitimacije, izkaže za pravilno in uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

10. Senatno odločanje v konkretni zadevi temelji na šestem odstavku 458. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Primerjaj: odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 165/2009 z 11. 11. 2010.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 95/2019
• VSK sodba Cp 1124/2010
• VSL sodba II Cp 142/2015