VSL Sodba I Cp 973/2017

Jedro

V pogodbi trajanje pogodbenega razmerja ni bilo časovno omejeno, šlo je za t. i. trajno dolžniško razmerje.

Za presojo, ali je bila tožničina odpoved pogodbe tožencu vročena in je posledično pričela učinkovati, je potrebno uporabiti splošno določbo 333. člena OZ o odpovedi trajnega obligacijskega razmerja. Po navedenem členu mora biti odpoved nasprotni stranki vročena. Ker zakon ne določa formalnega postopka vročitve, je navedeni člen razumeti tako, da mora biti nasprotna stranka z odpovedjo dejansko seznanjena.

Ker fikcija vročitev ni bila vnaprej določena kot posledica kršitve obveznosti obveščanja, se tožeča stranka svoje dolžnosti, da toženca seznani z odpovedjo pogodbe, ne more razbremeniti s sklicevanjem, da mu je odpoved poskušala vročiti na njegov dotlej znani naslov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki I. izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74263/2015 z 19. 6. 2015 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne tudi glede plačila 2.238,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2015 dalje ter plačila izvršilnih stroškov;

- v točki III. izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 226,35 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 394,20, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74263/2015 z 19. 6. 2015 ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 2.238,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2015 dalje in v celoti v 3. točki izreka (I. točka izreka). Isti sklep je v 1. točki izreka razveljavilo za zakonske zamudne obresti od zneska 2.238,23 EUR za čas od 8. 3. 2015 do 15. 6. 2015 ter v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v višini 136,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Navedeno sodbo toženec v pravočasni pritožbi izpodbija v ugodilnem delu in odločitvi o stroških postopka, in sicer iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče na podlagi 11. člena Splošnih pogojev poslovanja presodilo, da sta bila tožencu pravilno vročena opomin k izpolnitvi obveznosti in odpoved pogodbe. Vendar je 11. člen Splošnih pogojev poslovanja fikcijo vročitve določal le za vročanje izpiskov o spremembah na osebnem računu, ne pa tudi za vročanje odpovedi pogodbe ali opomina k izpolnitvi obveznosti. Ker gre pri odpovedi pogodbe za izjavo, ki ima pomembne pravne posledice, smiselna uporaba 11. člena Splošnih pogojev poslovanja, ki je fikcijo vročitve predvidel le za vročanje bančnih izpiskov, ni na mestu. Fikcija vročitve bi morala biti za pisanja s takšno vsebino izrecno dogovorjena. Poleg tega je bila v 11. členu fikcija vročitve izrecno omejena na primere, ko je bilo s pogodbo dogovorjeno obveščanje po pošti. Tožeča stranka je trdila ravno nasprotno, da je toženec izpiske prejemal preko elektronske aplikacije, da je bil torej dogovorjen način obveščanja po elektronski poti, kar je razvidno tudi iz vloge za odprtje računa s 4. 3. 2009. Ker gre najmanj za nejasno pogodbeno določilo, bi se moralo v skladu s 83. členom Obligacijskega zakonika¹ tolmačiti v korist toženca kot podrejene stranke. Pošiljka z opominom se je vrnila z oznako "ni dvignil", pošiljka z odpovedjo pogodbe pa z oznako, da je naslovnik neznan. S tema pošiljkama se torej toženec ni mogel seznaniti. V 9. členu Pogodbe in 13. členu Splošnih pogojev poslovanja je bilo določeno, da lahko banka opravi poizvedbe o toženčevem naslovu prebivališča in naslovu zaposlitve, če je to potrebno za izvajanje pogodbe. Banka je torej imela izrecno pooblastilo, da bi potrebne podatke o toženčevem prebivališču sama pridobila. Obveznost imetnika računa, da posreduje spremembo podatkov, ni absolutna, sicer takšno določilo ne bi bilo potrebno. Banka bi morala ravnati skladno z načelom vestnosti in poštenja ter po tem, ko je prejela jasen znak, da toženec pošiljk ni prejel, opraviti ustrezne poizvedbe ali pa mu izjave poslati preko elektronske pošte ali Banka Klik aplikacije. Med bonitetami zlatega računa je tudi osebna obravnava stranke preko svetovalca, česar bi se tožnica prav tako lahko poslužila. Šele s tem bi tožencu omogočila, da kršitev obveznosti odpravi in pogodbo ohrani v veljavi. Nobena od pravdnih strank ni trdila, da bi se toženec preselil, zaradi česar je nepravilen zaključek sodišča, da je bil dolžan banko obvestiti o spremembi bivališča ter da je sam povzročil, da ni bil obveščen o odpovedi pogodbe. S takšno ugotovitvijo je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago strank. Nenazadnje je sodišče v tej zadevi tožencu sklep o izvršbi vročalo na isti naslov kot banka in je bila vročitev uspešna. Sprememba naslova ni podatek, zaradi katerega banka ne bi mogla voditi osebnega računa. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka s stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bilo treba presoditi, ali je tožeča stranka tožencu veljavno odpovedala pogodbo o vodenju osebnega računa.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena Pogodba o ustanovitvi in vodenju Banka zlatega računa, katere sestavni del so vsakokrat veljavni Splošni pogoji poslovanja. V pogodbi trajanje pogodbenega razmerja ni bilo časovno omejeno, šlo je za t. i. trajno dolžniško razmerje. Prenehanje trajnega razmerja je tako kot njegova sklenitev v dispoziciji strank takšnega razmerja. V skladu s 333. členom OZ lahko trajno pogodbeno razmerje vsaka stranka prekine z odpovedjo, ki predstavlja enostransko oblikovalno upravičenje, s katerim ena stranka drugi poda izjavo, da želi prenehanje pogodbenega razmerja. Odpoved mora biti v skladu z drugim odstavkom 333. člena OZ drugi stranki vročena. Po naravi in učinkih za odpoved namreč ni mogoče sprejeti oddajne teorije, saj lahko odpoved učinkuje samo, če druga stranka razmerja izve za voljo izjavitelja. Za odpoved se tako uporablja prejemna teorija, po kateri izjava odpovedi učinkuje od trenutka, ko jo naslovnik prejme.² Namen takšne ureditve je, da se lahko stranka z odpovedjo in njeno vsebino dejansko seznani ter posledično prilagodi svoja prihodnja ravnanja.

7. Tožeča stranka je trdila, da je toženca obvestila o odpovedi pogodbe s pošiljko, ki je bila poslana na njegov zadnji banki sporočeni naslov, s katerega se je vrnila z oznako "naslovnik neznan". Sodišče prve stopnje je kljub temu štelo, da je bil toženec o odpovedi pogodbe obveščen. Po 11. členu Splošnih pogojev poslovanja naj bi se namreč štelo, da je toženec odpoved prejel, če je bila poslana na naslov, določen v Pogodbi. Poleg tega je menilo, da je toženec kršil 12. člen Splošnih pogojev poslovanja, ker tožnice ni obvestil o spremembi naslova, posledično pa je sam povzročil, da o nastalem dolgu, tožničini odpovedi Pogodbe ter ukinitvi računa ni bil obveščen.

8. Takšno stališče pritožnik utemeljeno graja. 11. člen Splošnih pogojev poslovanja je naslovljen "Obveščanje imetnika osebnega računa" in določa, da banka imetnika osebnega računa obvešča o spremembah na njem z izpiski najmanj enkrat na mesec. Imetnik osebnega računa je dolžan voditi lastno evidenco stanja na osebnem računu, ker izpiski izkazujejo poslovanje zgolj za časovno obdobje, navedeno na izpisku. Nadalje je določeno, da banka obvešča imetnika osebnega računa praviloma po pošti. Če je s pogodbo dogovorjeno obveščanje po pošti pa se šteje, da je imetnik izpisek prejel, če mu je bil poslan na njegov zadnji banki sporočeni naslov. Iz povzete vsebine jasno izhaja, da je bila fikcija vročitve predvidena izključno za primere vročanja izpiskov o stanju na računu. Takšen izpisek za imetnika računa nima nikakršnih posledic, temveč je zgolj informativne narave, pri čemer se imetnik s stanjem na računu lahko seznani tudi na drugačen način (denimo ob dvigu na bankomatu, na bančnem okencu ali preko elektronske aplikacije). Smiselna uporaba v 11. členu Splošnih pogojev poslovanja urejene fikcije vročitve tudi za vročanja bistveno pomembnejših pisanj, ki imajo za imetnika računa dejanske posledice in terjajo prilagoditev njegovega ravnanja, ni na mestu. Poleg tega pritožnik utemeljeno opozarja, da je bila fikcije vročitve dodatno omejena zgolj na primere, ko je bilo v pogodbi dogovorjeno vročanje izpiskov po pošti. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj sta se pravdni stranki dogovorili, da bodo tožencu izpiski o stanju na računu vročeni po elektronski poti.

9. Za presojo, ali je bila tožničina odpoved pogodbe tožencu vročena in je posledično pričela učinkovati, je tako potrebno uporabiti splošno določbo 333. člena OZ o odpovedi trajnega obligacijskega razmerja. Po navedenem členu mora biti odpoved nasprotni stranki vročena. Ker zakon ne določa formalnega postopka vročitve, je navedeni člen razumeti tako, da mora biti nasprotna stranka z odpovedjo dejansko seznanjena.³ Tožeča stranka v obravnavani zadevi ni izkazala, da bi bila odpoved tožencu vročena ali da bi bil z njo dejansko seznanjen. Pošiljka se je namreč s toženčevega naslova vrnila z oznako "neznan", kar pomeni, da naslovnik na naslovu pošiljanja ne prebiva. V takšnem primeru naslovnik ne prejme niti obvestila o pošiljki, ni seznanjen s posledicami nesprejema pisanja, nadalje se mu pošiljka po izteku roka za prevzem ne vrže v nabiralnik, temveč se pisanje nemudoma vrne pošiljatelju. Tako ni mogoče sklepati, da se je toženec s pisanjem dejansko seznanil.

10. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke. Tožeča stranka res ni trdila, da bi se toženec preselil, vendar se je izrecno sklicevala, da bi ji moral toženec v skladu z 12. členom Splošnih pogojev poslovanja sporočiti morebitno spremembo naslova najkasneje v roku petih dni (list. št. 47). Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje toženčevi kršitvi obveznosti sporočanja novega naslova pripisalo preveliko težo. Pritožnik sicer neresnično navaja, da naj bi mu bil v predmetnem postopku sklep o izvršbi vročen prav na naslovu, s katerega se je odpoved pogodbe vrnila z oznako "neznan", s čimer očitno želi prikazati, da se ni preselil in da posledično tudi dolžnost obvestiti banko o novem naslovu ni mogla nastati. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tudi sklep o izvršbi z naslova, ki ga je toženec banki sporočil ob sklenitvi pogodbe, vrnil z oznako naslovnik "neznan", šele po ugotovitvi novega naslova toženca pa mu je bila pošiljka uspešno vročena. Četudi je bil toženec pri javljanju spremembe podatkov neskrben, pritožnik tehtno opozarja, da tudi tožeča stranka ni ravnala z zahtevano profesionalno skrbnostjo. Tožeča stranka je imela namreč v Pogodbi in Splošnih pogojih poslovanja pooblastilo, v skladu s katerim bi lahko v uradnih evidencah preverila morebitno spremembo naslova toženca, pa tega ni storila. Nadalje bi lahko toženca z odpovedjo seznanila tudi na drug način, denimo telefonsko ali po elektronski poti. Glede na to, da sta obe stranki ravnali neskrbno, se kot prestrogo izkazuje stališče sodišča prve stopnje, da si je toženec sam kriv, da o odpovedi pogodbe ni bil obveščen. Predvsem pa je bistveno, da v 12. členu Splošnih pogojev poslovanja ni bilo določeno, da se bodo v primeru, če stranka novega naslova ne bo sporočila, štela za vročena vsa pisanja, ki ji bodo poslana na njen do tedaj znani naslov, temveč je bila kot posledica kršitve dolžnosti obveščanja predvidena zgolj odškodninska odgovornost imetnika računa za morebitno škodo, ki bi zaradi spremembe naslova nastala tožeči stranki. Ker fikcija vročitev torej ni bila vnaprej določena kot posledica kršitve obveznosti obveščanja, se tožeča stranka svoje dolžnosti, da toženca seznani z odpovedjo pogodbe, ne more razbremeniti s sklicevanjem, da mu je odpoved poskušala vročiti na njegov dotlej znani naslov.

11. Ker torej tožnica ni izkazala svojih trditev, da je toženca seznanila z odpovedjo pogodbe, pri čemer se zakonitost odpovedi presoja glede na okoliščine, ki so obstajale v času, ko je bila odpoved dana (ter tako ni mogoče upoštevati, da je bil toženec s tožničinim pisanjem seznanjen tekom tega postopka, saj tožbenih navedb o odpovedi pogodbe ni šteti kot tožničine izjave poslovne volje, naslovljene na toženca), je njen tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Tožeča stranka je namreč zapadlost celotnega dolga utemeljevala prav z okoliščino, da je odpovedala pogodbo o vodenju bančnega računa. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku⁴ v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo, ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi toženca v celoti ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74263/2015 z 19. 6. 2015 razveljavilo tudi glede plačila 2.238,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2015 dalje ter plačila izvršilnih stroškov ter tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu zavrnilo (peti odstavek 358. člen ZPP).

12. Sodišče druge stopnje je spremenilo odločbo sodišča prve stopnje, kar je terjalo tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Za postopek pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče tožencu priznalo sledeče stroške: sodno takso za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi 55 EUR, nagrado za sestavo ugovora po tar. št. 27/6 Odvetniške tarife⁵ v višini 300 točk oziroma 137,70 EUR, 2 % materialne izdatke po 11. členu OT v višini 6 točk oziroma 2,75 EUR, ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 226,35 EUR. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo tako spremenilo tudi v stroškovni odločitvi v III. točki izreka, in sicer tako, da mora tožeča stranka tožencu za postopek pred sodiščem prve stopnje povrniti 226,35 EUR.

13. Ker je toženec s pritožbo uspel, mu pripadajo tudi nagrada za sestavo pritožbe po tar. št. 21 OT v višini 375 točk oz. 172,13 EUR, 2 % materialni izdatki po 11. členu OT v višini 3,44 EUR, ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 214,20 EUR, ter sodna taksa za pritožbo v višini 180,00 EUR, kar skupaj znaša 394,20 EUR. Tožeča stranka je tako dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti 394,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.
² M. Juhart, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, komentar k 333. členu, str. 442.
³ Ibidem, str. 442.
⁴ Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.
⁵ Ur. l. RS, št. 2/15, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 138/2009
• VSL Sodba I Cpg 949/2018
• VSL sodba in sklep I Cpg 1407/2012