<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 274/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.274.2017
Evidenčna številka:VSL00003746
Datum odločbe:27.09.2017
Senat, sodnik posameznik:dr. Peter Rudolf (preds.), Majda Irt (poroč.), Mojca Hribernik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:zavarovalna pogodba - izključitev odškodninske odgovornosti - izključitev odškodninskih zahtevkov s splošnimi zavarovalnimi pogoji - odgovornost notarja - aktivna legitimacija - pogodba o preužitku - uveljavljanje ničnosti pogodbe - pogodbena volja - posredna škoda - vmesni ugotovitveni zahtevek

Jedro

Iz zavarovanja, ki sta ga sklenila zavarovanca toženk, so izključeni odškodninski zahtevki zaradi posrednih škod in posrednih oškodovancev. Zato tožniki niso aktivno legitimirani za uveljavljanje zatrjevane škode na podlagi pogodbe o zavarovanju notarjeve odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so pogodba o preužitku z dne 28. 12. 2010, izbrisno dovoljenje z dne 4. 10. 2011, naročilo predloga za vknjižbo lastninske pravice in stvarnega bremena z dne 29. 7. 2011 ter naročilo vložitve predloga za vknjižbo izbrisnega dovoljenja z dne 9. 11. 2011 neveljavni oziroma nični. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki uveljavljali solidarno plačilo tožencev v znesku 105.806,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožnikom je naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka, in sicer so prvi toženki dolžni povrniti 3.009,37 EUR, drugi toženki pa 107,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožujejo tožniki. Povzemajo odločitev prvega sodišča in ugotovljeno dejansko stanje. Opozarjajo, da aktivno legitimacijo izvajajo iz upravičenj, ki jih je imela pokojna Z. V. do obeh tožencev, z njeno smrtjo pa je upravičenje oziroma premoženjska pravica prešla na njene dediče (tožnike) kot univerzalne pravne naslednike. V obrazložitvi sodišče na več mestih pojasnjuje, da tožniki svoj zahtevek uveljavljajo kot škodo, ki je nastala s tem, da stanovanje ni prešlo v zapuščino. To pa ne drži. Tožniki zahtevek vlagajo kot pravni nasledniki pokojne Z. V. Zaradi protipravnega ravnanja zavarovancev tožencev je bila Z. V. še za časa življenja prikrajšanja za del svojega premoženja - stanovanja. V zvezi s protipravnim ravnanjem zavarovancev tožencev izpostavlja mnenje izvedenke psihiatrinje prof. dr. M. K. Ta je pojasnila, da Z. V. v obdobju od decembra 2010 do novembra 2011 glede na svoje zdravstveno stanje ni bila sposobna razumno oblikovati in izjaviti svoje volje glede vsega svojega premoženja. V navedenih obdobjih je bilo njeno zdravstveno in še posebej mentalno stanje do te mere oškodovano, da bi lahko tudi laik (notar) iz vedénja in ravnanja pokojne Z. V. razbral znake, ki bi morali vzbuditi dvom v njeno poslovno sposobnost. Obveznost obeh notarjev je bila pri svojem delu ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. V zvezi z vzročno zvezo izpostavljajo, da Z. V. ni voljno razpolagala s svojim premoženjem. Njena volja/želja ni bila, da na enega od svojih petih otrok prenese lastninsko pravico na stanovanju. V času sklepanja pogodbe o preužitku Z. V. ni bila več opravilno sposobna. S sklenitvijo pogodbe o preužitku se je njeno premoženje zmanjšalo za vrednost stanovanja in nastala ji je premoženjska škoda v višini vrednosti stanovanja, ki po oceni GURS znaša 105.806,00 EUR. Sodišče se ni opredelilo do zahtevka na ugotovitev ničnosti, zato gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. zaradi oškodovane kognicije Z. V. ni bila sposobna oblikovati svoje volje. Ta torej ni bila podana, zato so pogodba, izbrisno dovoljenje in naročila za ZK vpise nični. Pritožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi primarno postavljenemu zahtevku za plačilo odškodnine ter nasprotnim strankam naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, vključno s stroški, nastalimi z obravnavo te pritožbe. Podrejeno predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

3. Prva toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč in je s prepričljivo argumentacijo zaključilo, da odškodninska odgovornost toženk ni podana.

6. Pritožbeno razlogovanje v zvezi z aktivno legitimacijo in opozarjanje, da odškodninski zahtevek temelji na upravičenjih, ki jih je imela Z. V. do toženk in da tožniki zahtevek vlagajo kot njeni pravni nasledniki, je v nasprotju s podano trditveno podlago. Že iz pritožbenih navedb jasno izhaja, da tožniki uveljavljajo svojo samostojno pravico oziroma terjatev (škodo), ki naj jim bi nastala, ker po pokojni Z. V. nepremičnine niso podedovali. Navedli so, da ravnanja obeh notarjev (zavarovancev toženk) predstavljajo kršitev dolžnosti, določenih v Zakonu o notariatu, zato je tožnikom kot dedičem po pokojni Z. V. nastala škoda zaradi prodaje stanovanja. Tudi iz druge pripravljalne vloge z dne 26. 8. 2015 je moč jasno razbrati, da je tožnikom nastala škoda v izgubi dvosobnega stanovanja, ki ga je prevzemnik prodal. V nadaljevanju še opozarjajo, da bi ob odsotnosti škodnega dogodka njeno nepremično premoženje sodilo v zapuščino. Na naroku 30. 9. 2015 pa so tožniki ponovno poudarili, da jim je nastala materialna škoda v izgubi dvosobnega stanovanja v vrednosti 105.806,00 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno zatrjevanje, da tožniki zahtevek vlagajo kot pravni nasledniki pokojne Z. V. in da ne uveljavljajo svoje samostojne pravice oziroma terjatve, zmotno.

7. Na sprejeto odločitev nimajo vpliva niti pritožbena zatrjevanja v zvezi s protipravnim ravnanjem toženk, izpostavljena vzročna zveza in škoda. Ta pritožbena zatrjevanja predstavljajo zgolj razmišljanja pritožnikov in njihovo interpretacijo dokazne ocene, ki pa ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča . V obravnavani zadevi je bistvena ugotovitev, da so iz zavarovanja, ki sta ga sklenila zavarovanca toženk, izključeni odškodninski zahtevki zaradi posrednih škod in posrednih oškodovancev. Navedeno med pravdnimi strankami niti ni sporno in temu dejstvu pritožniki tudi ne ugovarjajo. Ker pa gre v obravnavani zadevi za tovrstne zahtevke (posredni oškodovanci, posredne škode), je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da tožniki niso aktivno legitimirani za uveljavljanje zatrjevane škode na podlagi pogodb o zavarovanju notarjeve odgovornosti. Zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna, pritožbena razglabljanja o protipravnosti dejanj, vzročni zvezi in škodi pa irelevantna.

8. Pritožba zmotno meni, da bi se sodišče glede na zgoraj pojasnjene okoliščine primera moralo ukvarjati z vprašanjem ničnosti pogodbe o preužitku, izbrisnega dovoljenja, naročila predloga za vknjižbo lastninske pravice in stvarnega bremena ter naročila predloga za vknjižbo izbrisnega dovoljenja. Pogoj za dopustnost vmesnega ugotovitvenega zahtevka je prejudicialnost. Ta pogoj ni izpolnjen, saj ob upoštevanju okoliščin primera ugotovitev ničnosti pogodbe in navedenih poslov ni v odvisnosti s postavljenim odškodninskim zahtevkom. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da za takšen zahtevek tožniki nimajo pravnega interesa. Zahtevka namreč nista v neposredni povezavi, saj tudi morebitna ugoditev ničnostnemu zahtevku ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve glede odškodninskega tožbenega zahtevka. Poleg tega tožniki vmesnega ugotovitvenega zahtevka niso povezovali z morebitnimi drugimi zahtevki ali ga utemeljevali na drugih podlagah, kot le v povezavi s postavljenim odškodninskim zahtevkom.

9. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče, v skladu z določbo 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, zato jo je bilo treba zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato do povračila pritožbenih stroškov niso upravičeni. Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP), zato pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 965
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 181, 182

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.11.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzMDYz