VSL Sodba IV Cp 39/2017

Jedro

ZZZDR res ne ureja izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva. Napačno pa je pritožbeno stališče, da zato moški, ki je priznal očetovstvo, svojega očetovstva ne more izpodbijati pod nobenimi pogoji. Takšno stališče bi očete, ki so očetovstvo priznali z izjavo, postavilo v nedopustno drugačen položaj v primerjavi z očeti, glede katerih velja domneva očetovstva. Ti namreč lahko v skladu s 96. členom ZZZDR izpodbijajo očetovstvo, če mislijo, da otrok ni njihov. Gre za pravno praznino - nehoteno vrzel v zasnovi pravnega reda. Sodna praksa je doslej to pravno praznino zapolnjevala z analogijo, po kateri je izjavo mogoče izpodbijati na podlagi 94. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15. dneh povrniti 840,03 eur pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo izjavo o priznanju tožnika, da je oče drugega toženca, ki ga je 14. 5. 2012 rodila prva toženka.

Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku povrniti 2.109,54 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta toženca, ki predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali jo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicujeta se na določbe 96., 97. in 99. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Zaključujeta, da zakon moškemu, ki je priznal očetovstvo, ne dovoli izpodbijanja očetovstva, izjave o priznanju očetovstva pa so nepreklicne, saj vplivajo na osebni status otroka. Pritožnika menita, da sodišče obravnavane tožbe ne bi smelo dopustiti, saj se s tožbo na razveljavitev dane izjave o priznanju očetovstva doseže nedopustno - obide se pravico otroka do ohranitve njegovega trenutnega statusa.

Pritožnika grajata tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba vložena v enoletnem subjektivnem roku. Izpostavljata, da iz sodbe ne izhaja, na kakšni podlagi je sodišče to ugotovilo. Povsem nekritično je sledilo le izpovedi tožnika, ki je izpovedal, da je spoznal, da ni biološki oče mladoletnega A., ko je toženka odklonila krvne preiskave pred CSD. Toženka je to zanikala in pozvala tožnika, naj predloži listino, ki bi to dokazovala, pa tega ni storil. Po drugi strani je v tožbi navajal, da naj bi mu že po maju 2013 "prišlo na uho", da je prva toženka imela v kritičnem času spolne odnose še z dvema moškima. Torej se je že v tistem času seznanil z dejstvom, da ni oče mladoletnega otroka, tožba pa je datirana 29. 7. 2014, torej več kot eno leto po tem dogodku. Vrh vsega je toženka ugovarjala, da pred CSD ni nikdar zavrnila preizkusa očetovstva, kar trdi tožnik.

Toženca se pritožujeta tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Protispisna je ugotovitev sodišča, da je tožnik tožbo vložil potem, ko je izčrpal vse druge možnosti za ureditev stanja v zvezi z očetovstvom. Toženka je prejemnica denarne socialne pomoči, zaposlitve nima. Sama preživlja dva mladoletna otroka. Tožnik bi moral na podlagi začasne odredbe v postopku IV P 590/2015 plačevati preživnino za mladoletnega A., pa je ni. S plačilom stroškov postopka, bi bilo ogroženo preživljanje toženke in obeh njenih mladoletnih otrok.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena glede odločitve o stroških, v preostalem delu pa ni utemeljena.

5. Da je tožnik kot oče drugega toženca absolutno izključen, v pritožbenem postopku ni več sporno. Sporno je le še to, ali je njegova tožba sploh dopustna in ali jo je vložil pravočasno, torej v roku enega leta od tedaj, ko je tožnik izvedel za razlog izpodbojnosti, torej za svojo zmoto o očetovstvu.

O dopustnosti tožbe

6. ZZZDR res ne ureja izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva. Napačno pa je pritožbeno stališče, da zato moški, ki je priznal očetovstvo, svojega očetovstva ne more izpodbijati pod nobenimi pogoji. Takšno stališče bi očete, ki so očetovstvo priznali z izjavo, postavilo v nedopustno drugačen položaj v primerjavi z očeti, glede katerih velja domneva očetovstva. Ti namreč lahko v skladu s 96. členom ZZZDR izpodbijajo očetovstvo, če mislijo, da otrok ni njihov. Gre za pravno praznino - nehoteno vrzel v zasnovi pravnega reda. Nobenega utemeljenega in razumnega razloga namreč ni, da bi ena skupina očetov svoje pravno očetovstvo smela izpodbijati, druga pa pod nobenimi pogoji ne.¹ Kot je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, je sodna praksa² doslej to pravno praznino zapolnjevala z analogijo, po kateri je izjavo mogoče izpodbijati na podlagi 94. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožbeno sodišče za odstop od te usklajene sodne prakse ne vidi nobenega tehtnega razloga.

7. Seveda je treba v statusnih sporih varovati otrokove koristi, na kar opozarja pritožba, a sestavni del otrokove koristi je tudi njegova pravica do poznavanja lastnega izvora; to pomeni ne le zavedanje o tem, kdo je biološki oče, ampak tudi o tem, da oče (ki je priznal očetovstvo) ni biološki oče in nazadnje do pravne uskladitve s takšnim dejanskim stanjem.³

O pravočasnosti tožbe

8. Pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo, na kakšni podlagi je ugotovilo, da je tožba vložena pravočasno, je neutemeljen. To izhaja že iz same pritožbe, ko v nadaljevanju pritožnika pojasnjujeta, da se je sodišče opredelilo do tožnikove izpovedi. Opredelilo se je tudi do izpovedi prve toženke. Razlogi o pravočasnosti tožbe so v 5. in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni bila storjena.

9. Tožnik je v tožbi navedel, da se je toženka z drugim tožencem v maju 2013 odselila od tožnika. Ta dogodek za spoznanje o tem, ali je tožnik biološki oče otroka, ni relevanten; o njegovem očetovstvu ne pove prav ničesar. V tožbi je tožnik še navedel, da je po maju 2013 slišal govorice o tem, da je imela toženka spolne odnose še z dvema moškima. Najprej je treba poudariti, da po maju ne pomeni v maju, nato pa še, da zavest o govoricah, da je imela toženka odnose še z dvema moškima, tudi še ne predstavlja trenutka, ko je tožnik zvedel za svojo zmoto, torej za razlog izpodbojnosti svoje izjave (1. odstavek 99. člena OZ). Razumna je zato dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik šele 16. 7. 2014 na CSD, ko je toženka dokončno odklonila preiskavo očetovstva, izvedel za razlog izpodbojnosti izjave o priznanju očetovstva. Pri tem višje sodišče še dodaja, da je tedaj lahko v svoje očetovstvo resneje posumil (sam pač izpove, da je bil tedaj prepričan, da ni dečkov oče). Glede na to, da je toženka tudi v tem postopku izpovedala le to, da se testa DNK ne bo udeležila⁴, je dokazna ocena sodišča prve stopnje (ki je verjelo tožniku, da je toženka tudi na CSD odklonila preiskavo očetovstva) povsem prepričljiva. Golo (in naknadno) zanikanje toženke (da preiskave očetovstva na CSD ni odklonila), ki ga v izpovedi ni niti potrdila, ni terjalo odgovora sodišča prve stopnje. To, da tožnik ni predložil zapisnika sestanka pri CSD, po presoji pritožbenega sodišča na prepričljivost dokazne ocene ne vpliva. ZPP dokaznih pravil (po katerih bi bilo mogoče kakšna dejstva dokazovati le z določenimi dokazi) pač ne vsebuje.

10. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba, vložena 31. 7. 2014, pravočasna, je torej pravilen.

O stroških

11. Sodišče prve stopnje je obravnavani spor pravilno presojalo kot spor iz razmerij med starši in otroki⁵ in o pravdnih stroških odločilo po 413. členu ZPP.

Pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob prostem preudarku o stroških spregledalo dva pomembna aspekta. Prvi je, da je tožen tudi mladoletni otrok, ki mu nesodelovanja pri razčiščevanju očetovstva pred vložitvijo tožbe (kar se je sicer zdelo sodišču prve stopnje pomembno) ni mogoče očitati; drugi pa, da imajo učinki obravnavane tožbe direktne (statusne) posledice za tožnika in drugega toženca. Ni torej mogoče mimo tega, da je postopek v resnici v korist obeh strank, torej tudi tožnika, ki mu je omogočil razčistiti dilemo o očetovstvu. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je pravilna odločitev o stroških takšna, ki bo stroške ustrezno porazdelila med udeležence postopka. Tako naj pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške odvetniškega zastopanje, toženca pa morata tožniku povrniti polovico plačanih stroškov sodne takse in polovico plačanih stroškov pridobitve izvedenskega mnenja, torej 840,03 eur.

Takšna odločitev je pravilna tudi za stroške pritožbenega postopka (toženca sta bila takse oproščena).

12. Pritožba v preostalem delu ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

-------------------------------
¹ Tako: odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 290/2016.
² Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 528/2006, II Ips 982/2007 in II Ips 290/2016 ter Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 4106/2009 in IV Cp 3426/2010.
³ Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 4364/2009.
⁴ Ter da se tožnik lahko odpove očetovstvu in bo problem rešen, da pa je tožnik oče otroka.
⁵ Prim. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-2908/08, Vrhovnega sodišča RS II Ips 215/2009, Višjega sodišča v Ljubljani R 484/2011 in Višjega sodišča v Celju R 19/2010.

Datum zadnje spremembe:

28.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba IV Cp 1903/2017
• VSRS Sklep II DoR 2/2018
• VSRS sklep II Ips 290/2016