VSL Sklep I Cpg 781/2017

Jedro

Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da ji je bil tožničin odgovor na ugovor vročen šele z sklepom, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru. Prav tako drži, da se je v tem sklepu, pri presoji protipravnosti ravnanja, sodišče prve stopnje oprlo (tudi) na izjave, ki jih je tožnica prvič predložila šele v odgovoru na ugovor. Kljub temu, da se prvo toženka do teh dokazov/izjav ni mogla opredeliti, pa po presoji višjega sodišča uveljavljana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker te izjave v konkretnem primeru niso vplivale na končni izid postopka. Pri presoji odškodninske odgovornosti poslovodje namreč velja obrnjeno dokazno breme glede predpostavke protipravnosti. Breme, da predloži dokaze, s katerimi bi se (v tej fazi vsaj s stopnjo verjetnosti) razbremenila očitka o protipravnem ravnanju, je bilo torej na prvo toženki. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje v 12. - 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ocenilo (in te ocene pritožnica ne izpodbija), da dokaznega bremena ni zmogla.

Pritožnici tudi ni bila kršena pravica do izjave s tem, ko je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, še preden se je o njej izjavila prvo toženka. Kontradiktornost prvostopenjskega odločanja je bila namreč zagotovljena naknadno - v postopku s pravnimi sredstvi - z možnostjo vložitve ugovora.

Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve s tem, ko ni opravilo naroka, saj izvedba naroka v fazi ugovornega postopka zoper sklep o začasni odredbi ni obligatorna.

Izrek

I. Pritožba zoper II. in III. točko izreka sklepa z dne 14. 7. 2017 se zavrne in se v tem delu izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba zoper I. točko izreka sklepa z dne 14. 7. 2017 se zavrže.

III. Pritožba zoper popravni sklep z dne 21. 7. 2017 se zavrže.

IV. Pritožbeni stroški so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru zoper sklep o zavarovanju z dne 26. 5. 2017 delno ugodilo, ta sklep v 5. in 6. alineji (s popravnim sklepom z dne 21. 7. 2017 popravljeno "v 4. in 5. alineji") 1. točke ter 3. in 4. točki izreka pod točko I in II razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zoper drugo toženko zavrnilo (I. točka izreka). Ugovor prvo toženke je zavrnilo in sklep o zavarovanju z dne 26. 5. 2017 v preostalem delu ohranilo v veljavi (II. točka izreka). Odločitev o stroških postopka zavarovanja je pridržalo do končne odločbe (III. točka izreka).

2. Zoper tak sklep se je v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila prvo toženka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru prvo toženke ugodi, sklep z dne 26. 5. 2017 razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Prvo toženka je vložila tudi pritožbo zoper popravni sklep z dne 21. 7. 2017. Višjemu sodišču je predlagala, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožnica je na obe pritožbi odgovorila v vlogi z dne 31. 8. 2017 in višjemu sodišču smiselno predlagala, da ju kot neutemeljeni zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba prvo toženke zoper II. in III. točko izreka sklepa z dne 14. 7. 2017 ni utemeljena, zoper I. točko izreka tega sklepa in zoper popravni sklep z dne 21. 7. 2017, pa ni dopustna.

6. Tožnica je 18. 5. 2017 vložila tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem (med drugim) navaja, da so ji toženke povzročile škodo v višini 1.107.629,99 EUR s tem, da sta v obdobju od 2012 do 2017 tretje in četrto toženka tožnici izdajali fiktivne račune, drugo toženka je te račune (v večini primerov) kontrolirala in potrdila njihovo pravilnost in utemeljenost, prvo toženka pa je kot direktorica tožnice odobrila njihovo plačilo, čeprav računi niso imeli podlage v realiziranih storitvah oziroma dobavah. Tožnica je tudi navedla, da je prvo toženka pričela izvrševati ravnanja, usmerjena v razpolaganje s svojim premoženjem, saj je na spletnem portalu nepremicnine.net objavila ponudbo za prodajo dveh parcel.

7. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožnice in izdalo začasno odredbo, s katero je organizacijam za plačilni promet naložilo, da morajo prvo in drugo toženki ali komu drugemu po njunem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska v višini 1.107.629,99 EUR z obrestmi ter jima prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin, ki so navedene 2. in 3. točki I. in II. točke izreka sklepa z dne 26. 5. 2017, drugo toženki pa tudi poslovnega deleža, ki ga ima v družbi F., d. o. o. Prvo toženka je zoper takšno odločitev vložila ugovor, vendar ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo in sklep o začasni odredbi z dne 26. 5. 2017 v delu, ki se nanaša na prvo toženko obdržalo v veljavi.

8. Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da ji je bil tožničin odgovor na ugovor vročen šele z sklepom, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru. Prav tako drži, da se je v tem sklepu, pri presoji protipravnosti ravnanja, sodišče prve stopnje oprlo (tudi) na izjave, ki jih je tožnica prvič predložila šele v odgovoru na ugovor. Kljub temu, da se prvo toženka do teh dokazov/izjav ni mogla opredeliti, pa po presoji višjega sodišča uveljavljana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker te izjave v konkretnem primeru niso vplivale na končni izid postopka (prim. tudi odločbo US RS Up-419/10 z dne 2. 12. 2010, v kateri je Ustavno sodišče izpostavilo, da dolžnost vročanja vlog nasprotni stranki ne velja za nepravočasne in nedopustne vloge ter za vloge, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka). Pri presoji odškodninske odgovornosti poslovodje namreč velja obrnjeno dokazno breme glede predpostavke protipravnosti. Breme, da predloži dokaze, s katerimi bi se (v tej fazi vsaj s stopnjo verjetnosti) razbremenila očitka o protipravnem ravnanju, je bilo torej na prvo toženki. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje v 12. - 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ocenilo (in te ocene pritožnica ne izpodbija), da dokaznega bremena ni zmogla. Ker predložene izjave tožnice za odločitev niso bile pravno odločilne (tožnica bi v konkretnem primeru uspela s predlogom za izdajo začasne odredbe, tudi če teh izjav ne bi predložila), se višje sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb o (ne)dopustnosti in (ne)verodostojnosti teh izjav.

9. Pritožnici tudi ni bila kršena pravica do izjave s tem, ko je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, še preden se je o njej izjavila prvo toženka. Kontradiktornost prvostopenjskega odločanja je bila namreč zagotovljena naknadno - v postopku s pravnimi sredstvi - z možnostjo vložitve ugovora (skladnost naknadne kontradiktornosti z URS je v več odločbah potrdilo tudi Ustavno sodišče, npr. odločbe št. Up-106/02 z dne 25. 4. 2002, Up-321/96 z dne 15. 1. 1997, Up-498/08 z dne 15. 4. 2008). V njem pa je imela prvo toženka možnost navesti pravnorelevantna dejstva, s katerimi spodbija izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe in priložiti dokaze, ki dokazujejo resničnost njenih trditev (dr. N. P. V., Začasne odredbe kot učinkovito sredstvo za varstvo pravic delavcev, Pravosodni bilten št. 3/2015, str. 104). Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve s tem, ko ni opravilo naroka, saj izvedba naroka v fazi ugovornega postopka zoper sklep o začasni odredbi ni obligatorna.

10. Glede pritožbenega očitka, da pooblaščenec tožnice k tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ni predložil sklepa skupščine, s katerim bi ga ta pooblastila za zastopanje v sodnem postopku proti poslovodji (9. alineja 505. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1), višje sodišče ugotavlja, da tovrstni ugovor prvo toženka prvič podaja šele v pritožbi, zato se sodišče prve stopnje do njega logično ni moglo opredeliti. Tudi sicer pa po oceni višjega sodišča to vprašanje v postopku zavarovanja ni pravno odločilno: v tem postopku je pomembno (le) ali so izpolnjeni pogoji po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Ali obstoji sklep skupščine, da pooblaščenec tožnico zastopa v sodnem postopku in kakšne so eventualne posledice izostanka le-tega, pa bo predmet presoje v postopku odločanja o glavni stvari.

11. Smiselno enako velja glede očitka pritožnice, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo 507. in 508. člena ZGD-1, ko je štelo, da je tožeča stranka izkazala aktivno legitimacijo, čeprav o vložitvi tožbe ni bil sprejet sklep skupščine. Sklep skupščine družbe z omejeno odgovornostjo za vložitev odškodninske tožbe proti poslovodji družbe je namreč materialnopravna predpostavka za vložitev odškodninske tožbe (tako VS RS III Ips 30/2012 z dne 17. 7. 2012 v zvezi s sodbo VSL II Cpg 335/2011 z dne 29. 11. 2011). Obstoj materialnopravnih predpostavk pa sodišče presoja ob koncu glavne obravnave v postopku pred sodiščem prve stopnje in ne že v času vložitve tožbe (prim. VSK Cpg 344/2014 z dne 29. 1. 2015) oziroma v postopku odločanja o izdaji začasne odredbe.

12. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z verjetnostjo obstoja terjatve, je protispisen. Sodišče prve stopnje se je s tem vprašanjem ukvarjalo v 9. - 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in presodilo, da je tožeča stranka zadostila vsem pogojem za verjeten izkaz vtoževane terjatve: škodo je tožeča stranka izkazala z izplačilom, višino s predloženimi računi, vzročna zveza pa obstoji med dejanjem potrditve posameznega računa in podpisom njegovega izplačila, pri čemer se prvo toženka ni prepričala, da je bilo delo tudi opravljeno. Posledično se kot neutemeljen (pa tudi sicer pavšalen) izkaže pritožbeni očitek, da tožnica ni izkazala potrebnih elementov odškodninske odgovornosti po 263. členu ZGD-1.

13. Pritožnica nadalje trdi, da tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe ni podala nobenih trditev, da naj bi prvo toženka razpolagala tudi z nepremičnino v S. B. oziroma s sredstvi na bančnih računih. Po oceni višjega sodišča to niti ni bilo potrebno; za obstoj t. i. subjektivnega pogoja zadošča, da upnik/tožnik izkaže namen razpolaganja, lahko že samo z delom premoženja, slednje pa med pravnima strankama ni bilo sporno. Višje sodišče pa kot pravilno sprejema tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ostane začasna odredba v veljavi na vsem premoženju, ki ga je tožnica navedla v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnica je namreč izkazala, da vrednost prodajanih parcel ne dosega vrednosti vtoževane terjatve, prvo toženka pa obenem ni izkazala, da premoženje, na katerega se razteza začasna odredba, presega vrednost vtoževane terjatve, ali da ima v lasti še kakšno drugo premoženje, iz katerega bi se tožnica v primeru, da bo v pravdnem postopku uspela, poplačala (smiselno enako izhaja iz 17. in 18. točke obrazložitve, v katerih sodišče niza razloge, zakaj je ohranilo prepoved razpolaganja tudi na ostalih nepremičninah in bančnih računih prvo toženke, in ne gre za povzemanje - po mnenju pritožnice sicer neobstoječih - navedb tožnice). Poleg tega po oceni višjega sodišča v konkretnem primeru tudi ni mogoče spregledati dejstva, da je prvo toženka fizična oseba, zaradi česar tožnica niti nima možnosti vpogleda v njene premoženjske transfere in razpolaganja na bančnih računih, v primeru odsvojitve premoženja pa tudi ni nobenih ovir, da bi prvo toženka kupnino prejela v gotovini, katero pa je bistveno lažje učinkovito skriti pred upniki kot nepremičnine. Vse to pa utemeljuje zaključek, da bi bila uveljavitev vtoževane terjatev v primeru, da začasna odredba (v takšnem obsegu) ne bi bila izdana, onemogočena ali precej otežena.

14. Po oceni višjega sodišča pritožnica zastaranja terjatev ni izkazala s stopnjo verjetnosti. Vrhovno sodišče RS je namreč v sklepu III Ips 14/2016 z dne 9. 12. 2016 zavzelo stališče, da je položaj članov organov vodenja do družbe podoben mandatnemu razmerju (pogodba o naročilu). Takšna značilnost razmerja pa terja uporabo določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o zastaranju terjatev iz naslova poslovne odškodninske obveznosti, katere zastaranje se presoja po tretjem odstavku 352. člena OZ. Zapisalo je tudi, da ta zastaralni rok znaša pet let (346. člen OZ) in da začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev. Petletni rok pa v obravnavanem primeru še ni potekel, saj tožnica zatrjuje, da je bil prvi fiktivni račun plačan 27. 6. 2012, tožba pa je bila vložena 18. 5. 2017.

15. Očitki pritožnice o kršitvi ustavnih pravic (22., 50., 33., 34. člen URS) in 1. člen Protokola št. 1 k EKČP so pavšalni, zato se višje sodišče do njih ni posebej opredeljevalo. Višje sodišče pa tudi ni ugotovilo neenakopravnega obravnavanja prvo in drugo toženke, saj pri drugo toženki sodišče prve stopnje ni ugotovilo nevarnosti odtujevanja premoženja (s čimer se očitno strinja tudi tožnica, saj se zoper takšno odločitev ni pritožila), kar pa je v bistvenem drugače kot pri prvo toženki.

16. Glede na navedeno pritožbeni očitki, ki se vsebinsko nanašajo na II. točko izreka izpodbijanega sklepa niso utemeljeni, zoper III. točko izreka pa pritožnica niti ni podala razlogov. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

17. V preostalem delu pritožbe prvo toženka po vsebini izpodbija I. točko izreka izpodbijanega sklepa. Prvo toženka pa za pritožbo v tem delu nima pravnega interesa. Pravni interes (korist) predstavlja možnost, da stranka z uveljavljanim pravnim sredstvom doseže zase ugodnejši pravni položaj, kot ga ima. I. točka izreka izpodbijanega sklepa pa se nanaša na odločitev o drugo toženki. S pritožbo zato zase ne more doseči ugodnejšega pravnega položaja. Glede na to, da je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom popravilo očitno pomoto v I. točki izreka sklepa z dne 14. 7. 2017, ta poprava pa v ničemer ne vpliva na pravni položaj prvo toženke, je višje sodišče ocenilo, da prvo toženka tudi za pritožbo zoper popravni sklep nima pravnega interesa. Upoštevaje navedeno je višje sodišče odločilo, da se pritožba zoper I. točko izreka sklepa z dne 14. 7. 2017 in pritožba zoper popravni sklep z dne 21. 7. 2017 kot nedovoljeni zavržeta (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

18. Stroški v zvezi z začasno odredbo, o katerih se odloča v pravdnem postopku, so sestavni del pravdnih stroškov in bo o njihovi povrnitvi odločilo sodišče prve stopnje z odločbo, s katero se pravdni postopek konča.

Datum zadnje spremembe:

28.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1430/2010
• VSL sklep I Cp 2107/2014
• VSL sklep II Cp 3134/2014