VSL Sodba I Cpg 160/2016

Jedro

Banka je dolžna z uporabo legitimacijske kartice oziroma na drug zanesljiv način preveriti identiteto nalogodajalca in drugim osebam (razen imetniku transakcijskega računa oziroma pooblaščeni osebi imetnika transakcijskega računa) izplačila z računa ne bi smela opraviti. Da bi se lahko oprostila oziroma delno oprostila odgovornosti za nastalo škodo bi morala izkazati, da je razlog za nastalo škodo zunanji dogodek oziroma ravnanje nalogodajalca zunaj okvira dejavnosti, ki jo opravlja in s tem zunaj sfere njenega rizika, tako da nastanka škode ne bi mogla niti pričakovati niti preprečiti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I.3., I.4., I.5 in I.6. točki izreka) potrdi.

II. Drugo tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razsodilo, da je prvo tožena stranka V. V. dolžna plačati prvo tožeči stranki Prevozi T. - M. T. s.p. znesek 3.189,61 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2009 dalje do plačila v roku 15 dni (I.1. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je prvo tožena stranka V. V. dolžna plačati drugo tožeči stranki T. trgovina in zastopanje, V. T. s.p. znesek 34.816,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2009 dalje do plačila v roku 15 dni (I.2. točka izreka). Drugo toženi stranki banki X je naložilo, da je dolžna plačati drugo tožeči stranki T. trgovina in zastopanje, V. T. s.p., znesek 10.575,82 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2009 dalje do plačila, solidarno z V. V. (I.3. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor druge tožene stranke v višini 14.203,81 EUR (I.4. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek drugo tožeče stranke T. trgovina in zastopanje, V. T. s.p. zoper drugo toženo stranko banko X za plačilo zneska 5.779,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2009 dalje, solidarno z V. V. (I.5. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (I.6. točka izreka). V II. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe.

2. Zoper odločbo sodišča prve stopnje je vložila pravočasno pritožbo drugo tožena stranka banka X. Pritožnica je uveljavljala pritožbena razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Pritožbeno sodišče (glede na pravnomočen sklep z dne 11. 11. 2015 in ker s pritožbo sklep v II. točki izreka ni izpodbijan), ugotavlja, da je v zvezi s pritožbo drugo tožene stranke treba opraviti preizkus izpodbijane sodbe v točkah I.3., I.4. in I.6. izreka.

3. Drugo tožeča stranka je na pritožbo drugo tožene stranke odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne.

4. Zoper odločbo sodišča prve stopnje je vložila pravočasno pritožbo tudi druga tožeča stranka V. T. s.p. Sodbo sodišča prve stopnje je izpodbijala v točki I.5. izreka ter v točki I.6. izreka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 5.779,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2009 dalje, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

Relevantno dejansko stanje

6. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (v delu, ki je relevanten za preizkus pred pritožbenim sodiščem), izhaja, da je prvo tožena stranka opravljala računovodske in knjigovodske storitve za drugo tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je prvo tožena stranka v obdobju od 29. 5. 2006 do 5. 9. 2008 opravila več gotovinskih dvigov s transakcijskega računa drugo tožeče stranke, čeprav za to ni imela niti njenega ustnega niti pisnega pooblastila. Dvige je opravljala tako, da je na nalogu za plačilo ponaredila njen podpis. Sodišče prve stopnje je nadalje sklenilo, da je drugo tožena stranka banka X kršila določila pogodbe o vodenju transakcijskega računa, sklenjene z drugo tožečo stranko, saj je prvo toženi stranki omogočila dvige brez preverjanja identitete osebe, ki je opravila dvige. Nadalje je delno ugodilo ugovoru zastaranja, saj bi drugo tožeča stranka že ob prejemu izpiskov iz transakcijskega računa lahko ugotovila dvige, opravljene s strani prvo tožene stranke. Zaradi navedenega je štelo, da je subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede odškodninske terjatve za škodo iz naslova dvigov, opravljenih v obdobju od 29. 5. 2006 do 21. 10. 2006 (tožba vložena 21. 10. 2009) že potekel ter je zahtevek za plačilo zneska 5.779,00 EUR zavrnilo, ugodilo pa zahtevku za plačilo preostanka terjatve v višini 10.575,82 EUR. Drugo tožena stranka banka X je v pobot zoper zahtevek drugo tožeče stranke V. T. uveljavljala znesek 14.203,81 EUR in navajala, da prvo tožena stranka tudi pooblastila za polaganje gotovine na račun drugo tožeče stranke ni imela, zaradi česar so pologi neveljavni. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je pobotni ugovor neutemeljen, saj je bil položeni denar last drugo tožeče stranke.

Glede utemeljenosti pritožbe druge tožene stranke

7. Na splošno v civilnem pravu velja, da subjekt, ki profesionalno opravlja določeno dejavnost, lahko predvidi oz. je dolžan predvideti tveganja, ki izvirajo iz te dejavnosti in jih zato tudi lažje obvlada.¹ Dolžnik zato odgovarja za škodo, ki drugi pogodbeni stranki (upniku) nastane, če vzrok za kršitev izvira iz njegove sfere poslovanja.

8. V konkretnem primeru sta stranki (drugo tožeča stranka in drugo tožena stranka) sklenili pogodbo o vodenju transakcijskega računa, s katero prevzame izvajalec plačilnega prometa obveznost odpreti imetniku transakcijskega računa poseben račun, preko katerega bo za imetnika transakcijskega računa v okviru pooblastil, določenih v pogodbi o vodenju transakcijskega računa, sprejemal vplačila in opravljal izplačila v njegovem imenu in za njegov račun v mejah njegovega kritja (11. člen Zakona o plačilnem prometu; Ur. l. RS, št. 30/2002 do 102/2007; v nadaljevanju ZPlaP). Med obveznosti drugo tožene stranke kot izvajalke plačilnega prometa sodi, v okviru izvrševanja nalogov za plačilo, nalogov za izplačilo iz računa oziroma za vplačila na račun (prvi in šesti odstavek 13. člena ZPlaP), tudi obveznost preverjanje identitete nalogodajalca. Zakon namreč določa, da kadar imetnik transakcijskega računa izda pisni nalog za plačilo, mora biti na nalogu lastnoročni podpis imetnika transakcijskega računa oz. pooblaščene osebe imetnika transakcijskega računa. Izvajalec plačilnega prometa se mora z uporabo legitimacijske kartice oziroma na drug zanesljiv način prepričati o identiteti nalogodajalca (drugi odstavek 13. člena ZPlaP). Preverjanje identitete nalogodajalca je bila torej po ZPlaP obveznost drugo tožene stranke, zato sodi opustitev dolžnega ravnanja v okvir kršitev, ki izvirajo iz njene sfere poslovanja.

9. V zvezi z izvajanjem plačilnega prometa vsebuje ZPlaP specialno določbo glede odškodninske odgovornosti izvajalca plačilnega prometa nalogodajalca. Izvajalec plačilnega prometa nalogodajalca objektivno odgovarja nalogodajalcu za škodo, ki temu nastane zaradi neizvršitve oz. nepravilne izvršitve naloga za plačilo oz. zaradi zamude z izvršitvijo naloga za plačilo (prvi odstavek 24. člena ZPlaP). Odškodninske odgovornosti izvajalca plačilnega prometa po tem členu s pogodbo ni mogoče izključiti niti omejiti pod zneske nadomestil, določene v tem členu (osmi odstavek 24. člena ZPlaP). Izvajalec plačilnega prometa se lahko odškodninske odgovornosti razbremeni samo, če dokaže, da je vzrok za neizvršitev oz. nepravilno izvršitev naloga za plačilo dogodek, ki je zunaj njegovega poslovanja in ki ga ni mogel pričakovati niti se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odvrniti, ali napačen oziroma pomanjkljiv nalog za plačilo ali drugo ravnanje nalogodajalca, ki ga ni mogel pričakovati niti se njegovim posledicam ni mogel izogniti ali jih odvrniti (tretji odstavek 24. člena ZPlaP). Določbe iz drugega poglavja ZPlaP, med katere sodita tudi določbi 13. in 24. člena ZPlaP, so kogentne in jih s pogodbo ni mogoče izključiti oziroma omejiti.

10. Banka je bila torej dolžna z uporabo legitimacijske kartice oz. na drug zanesljiv način preveriti identiteto nalogodajalca in drugim osebam (razen imetniku transakcijskega računa oziroma pooblaščeni osebi imetnika transakcijskega računa) izplačila z računa ne bi smela opraviti. Da bi se lahko oprostila oziroma delno oprostila odgovornosti za nastalo škodo bi morala torej izkazati, da je razlog za nastalo škodo zunanji dogodek oziroma ravnanje nalogodajalca zunaj okvira dejavnosti, ki jo opravlja in s tem zunaj sfere njenega rizika, tako, da nastanka škode ne bi mogla niti pričakovati niti preprečiti.

11. Drugo tožena stranka v pritožbi navaja, da je drugo tožeči stranki redno pošiljala izpiske iz transakcijskega računa ter da je drugo tožeča stranka tudi večkrat pogledala v spletno banko (oz. je to zanjo storil nekdo drug, kar je nedovoljeno). Ker po drugem odstavku 10. člena pogodbe o odprtju in vodenju transakcijskega računa imetnik računa posreduje banki reklamacijo v sedmih delovnih dneh po prejemu obvestil, meni, da bi lahko imetnica računa sama, ob ustrezno skrbnem ravnanju (pravočasni reklamaciji), preprečila vse dvige (razen prvega), zaradi česar je treba šteti, da je prispevala k nastanku škode.

12. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da drugo tožena stranka, glede na povzete določbe ZPlaP, ne more doseči razbremenitve odgovornosti s sklicevanjem na nezadostno skrbnost drugo tožeče stranke pri pregledovanju izpiskov oziroma stanja. Sodišče prve stopnje je, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno presodilo, da vzrok za kršitev izvira iz sfere drugo tožene stranke, ki je v pogodbenem razmerju z drugo tožečo stranko in v njem nastopa kot profesionalna oseba. Opravlja namreč storitve, za katere je potrebno posebno strokovno znanje, izkušnje in usposobljenost, zato bi se svoje odgovornosti lahko razbremenila samo pod postroženimi razbremenilnimi razlogi. S sklicevanjem na to, da imetnica računa ni vložila reklamacije, druga tožena stranka ni izkazala obstoja razbremenilnega razloga v smislu tretjega odstavka 24. člena ZPlaP, zato se svoje odgovornosti ne more razbremeniti.

13. Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe drugo tožene stranke, da je prvo tožena stranka imela zgolj vlogo kurirja ter da ji je, ob ustnem soglasju imetnika računa, drugo tožena stranka lahko opravljala izplačila iz računa. Po presoji pritožbenega sodišča je ta ugovor neutemeljen že iz razloga, ker bi bil tak dogovor v nasprotju z drugim v zvezi s šestim odstavkom 13. člena ZPlaP, po katerem lahko izvajalec plačilnega prometa izplačilo opravi zgolj imetniku transakcijskega računa oziroma pooblaščeni osebi imetnika transakcijskega računa.

14. Sicer pa druga tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni izkazala drugačnega dogovora v zvezi z izplačilom, ki naj bi ga sklenila z imetnico transakcijskega računa in po katerem bi se izplačilo opravilo tretji osebi, V. V. V zvezi s tem je druga tožena stranka zatrjevala, da so za vsak posamezni dvig uslužbenke druge tožene stranke poklicale imetnico računa in preverile pristnost naloga za plačilo, vendar pa je iz dokazne ocene izpodbijane sodbe razvidno, da izvedeni dokazi te trditve niso potrdili. Druga tožena stranka pa tako ugotovljenega dejanskega stanja, po presoji pritožbenega sodišča, tudi s pritožbo ni uspela izpodbiti, saj priča N. Š. ni bila iz lastnega vedenja seznanjena z morebitnim dogovorom v zvezi s poslovanjem z drugo tožečo stranko niti je ni sama klicala v zvezi s spornimi dvigi. Ker ni konkretizirala kje, kdaj in pred kom naj bi bilo takšno ustno pooblastilo (za izplačilo tretji osebi) dano, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da takega pooblastila oz. dogovora ni bilo. Drugo tožena stranka dokazne ocene sodišča prve stopnje s sklicevanjem na pričo N. Š. torej ne more uspešno izpodbiti, saj je ta, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, izpovedovala zgolj na splošno. Nenazadnje pa je priča tudi sama potrdila, da lahko nalog izvršijo zgolj pooblaščeni osebi oziroma da ga ne smejo izvršiti, v kolikor prinosnik naloga ni registriran kot pooblaščenec imetnika transakcijskega računa.

15. Drugo tožena stranka nadalje v pritožbi napada tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o pobotnem ugovoru. Navaja, da je bil denar na račun drugo tožeče stranke položen na podlagi ponarejenih nalogov za polog in zato meni, da takšni pologi niso veljavni. Navaja še, da je denar s tem, ko ji ga je prva tožena stranka izročila, postal njena last in ima zato v višini pologov do drugo tožeče stranke zahtevek za njegovo vračilo.

16. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da v pobot uveljavljena terjatev ne obstaja, saj z zgoraj povzetimi navedbami drugo tožeča stranka ni podala trditvene podlage, iz katere bi izhajal temelj zahtevka zoper drugo tožečo stranko. Pravilo o neučinkovanju neveljavnih pravnih poslov (tako ničnih kot izpodbojnih) ima namreč za posledico, da kdor je na podlagi tega posla že izpolnil svojo obveznost, ima pravico zahtevati to nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Ker pa druga tožeča stranka drugih trditev v tej smeri ni podala, z navedbami o neveljavnosti izvedenih pologov, ki se tičejo zgolj razmerja med prvo in drugo toženo stranko, svoje terjatve do druge tožeče stranke ne more uspešno utemeljiti.

17. Tožeča stranka pa tudi s trditvijo, da je na denarju pridobila lastninsko pravico, ne more uspešno utemeljiti obstoja terjatve do drugo tožeče stranke. Bančni denarni depozit² ima značilnost nepristne hrambe (739. člen OZ), zato pridobi imetnik transakcijskega računa z izvršenim pologom terjatev do banke v višini dobroimetja na tem račun, nepristni shranjevalec pa pridobi na prejetih sredstvih lastninsko pravico (drugi odstavek 569. člena OZ). Čeprav drži to, kar trdi druga tožena stranka, da je z izročitvijo pridobila lastninsko pravico na konkretnih bankovcih, pa s predmetno tožbo ne zahteva njihove vrnitve na podlagi določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ), torej kot individualno določne stvari. Zato velja tako kot to izhaja iz drugega odstavka 569. člena OZ, da je iz naslova dobroimetja imetnica transakcijskega računa pridobila denarno terjatev do drugo tožene stranke v višini dobroimetja na tem računu, ne pa obratno. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je presodilo, da ne obstaja v pobot uveljavljena terjatev drugo tožene stranke do drugo tožeče stranke, je zato pravilna.

Glede utemeljenosti pritožbe druge tožeče stranke

18. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 5.779,00 EUR oprlo na določbo prvega odstavek 352. člena OZ, po katerem odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Drugo tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na dejstvo, da je za povzročeno škodo izvedela šele tik pred vložitvijo tožbe, torej februarja 2009 in da pred tem zastaralni rok ni mogel začeti teči. Po presoji pritožbenega sodišča je navedeni pritožbeni očitek neutemeljen, saj sodna praksa šteje, da se tudi od oškodovanca pričakuje določena stopnja skrbnosti, zaradi česar je treba slediti stališču sodišča prve stopnje, da je odločilna okoliščina, kdaj bi oškodovanec lahko izvedel za nastalo škodo. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da bi drugo tožeča stranka ob prejemu izpiskov lahko ugotovila, da je prišlo do nepooblaščenih dvigov z njenega transakcijskega računa.

19. Sicer pa je, po presoji pritožbenega sodišča, odločitev glede zastaranja pravilna iz naslednjih materialnopravnih razlogov. Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbe obveznosti, začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, to je po prekršitvi pogodbene obveznosti, ko je (v konkretnem primeru) tudi nastala škoda. Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti (tretji odstavek 352. člena OZ), pri čemer terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (prvi odstavek 349. člena OZ). Zastaranje je torej začelo teči z dvigom gotovine s transakcijskega računa drugo tožeče stranke, zato je triletni zastaralni rok, za dvige opravljene pred 21. 10. 2006, do vložitve tožbe 21. 10. 2009 že potekel. Zato je, ob upoštevanju navedenega materialnopravnega stališča, pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi zastaranja delno zavrnilo tožbeni zahtevek.

20. Drugo tožeča stranka se pritožuje tudi v zvezi z odločitvijo o stroških postopka in glede na predlagano spremembo sodbe meni, da bi bilo potrebno uspeh drugo tožeče stranke ponovno ovrednotiti. Drugo tožeča stranka s pritožbo glede zavrnjenega dela zahtevka ni bila uspešna. Pritožnica sicer navaja še, da kriterij uspeha prvo tožene stranke za to odločitev ni relevanten, vendar pa iz izpodbijane odločitve o stroških postopku ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje kriterij uspeha napačno upoštevalo. Glede na uspeh druge tožeče stranke v pravdi zoper drugo toženo stranko (delno je z zahtevkom uspela, delno je bil njen zahtevek zavrnjen ter delno umaknjen) je, po presoji pritožbenega sodišča, na podlagi določbe 2. odstavka 154. člena ZPP, utemeljena odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

21. Po presoji pritožbenega sodišča je pritožba drugo tožene stranke neutemeljena, saj uveljavljena pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava nista podana, pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa druga tožena stranka ne uveljavlja. Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi pritožba drugo tožeče stranke, saj tudi niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi drugo tožeče stranke. Ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi drugo tožene stranke in drugo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v točkah I.3., I.4., I.5. in I.6. izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

22. Drugo tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi o zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP) in jih je dolžna nositi drugo tožeča stranka sama.

-------------------------------
¹ Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 216.
² Dobroimetje imetnika transakcijskega računa na tem računu se šteje za vpogledni denarni depozit pri izvajalcu plačilnega prometa, ki vodi račun (20. člen ZPlaP).

Datum zadnje spremembe:

28.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1622/2014
• VSL Sodba II Cp 1378/2018
• VSRS Sklep II DoR 41/2019