VSL Sodba II Cpg 860/2017

Jedro

Tožene stranke k plačilu ne zavezuje niti dejstvo, da je prav ona imetnica računa na katerem se vodijo sredstva rezervnega sklada za sporno stavbo in iz katerega je bilo plačilo izvedeno. Povsem običajno je namreč, da so imetniki računov za rezervni sklad večstanovanjskih stavb upravniki. To pa ne pomeni, da so tudi lastniki sredstev, ki se na njih nahajajo. Nasprotno. To so sredstva etažnih lastnikov, s katerimi je mogoče razpolagati le na v zakonu (SZ-1) urejen način.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87456/2016 z dne 6. 9. 2016 in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 368,00 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se, iz vseh razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo znesek 73,09 EUR (gre za še ne plačane zakonske zamudne obresti) in tožnikove pravdne stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila tožeči stranki vtoževana glavnica plačana. Sporno ostaja, ali je bila za plačilo zavezana tožena stranka (ali etažni lastniki stavb na naslovu Ulica 4 in 6), saj je od tega odvisno upravičenje tožeče stranke do plačila zakonskih zamudnih obresti in pravdnih stroškov. Višje sodišče pritrjuje stališču, da tožena stranka, kot upravnica omenjenih stavb v predmetni pravdni ni pasivno legitimirana.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je tožena stranka storitve naročila v imenu in na račun etažnih lastnikov, kot njihova zastopnica, izhaja iz vseh listin v spisu. Še več. To navaja celo sama tožeča stranka, v dopolnitvi tožbe. Ne more torej biti dvoma o tem, da je tožeča stranka ves čas vedela, kdo je dejanski naročnik njenih storitev in s tem zavezanec za njihovo plačilo. S pritožbenimi navedbami, da tega ni vedela, saj si je naročilo, da naj bo na računu pripisano: "za etažne lastnike Ulice 4", razlagala kot potrebo za notranjo računovodsko evidenco, tako ne more uspeti. Prav tako ne more uspeti z očitkom, da sodišče prve stopnje ni presojalo v čigavem imenu in na čigav račun je bil posel sklenjen v konkretnem primeru, ampak se je le pavšalno sklicevalo na določbe Stanovanjskega zakona (SZ-1). Takšne trditve so neresnične in zato neutemeljene. Brez dvoma se sicer upravnik lahko dobavitelju zaveže kot plačnik blaga in storitev, ki so namenjene etažnim lastnikom (kot izhaja iz sklepa VSL I Cpg 1425/20215), a v obravnavanem primeru takšna situacija pač ni podana. Kot je že bilo obrazloženo iz listin v spisu namreč jasno izhaja, da so bili v njem kot plačniki zavezani etažni lastniki.

7. Prav tako pritožba ne more uspeti z ugovorom, da bi sodišče moralo izvesti narok in ugotoviti, ali je bil nesporni znesek računa res plačan na podlagi sklepa etažnih lastnikov. Tega dejstva tožeča stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni prerekala (navedla je le, da zanjo ni relevantno iz čigavih sredstev je tožena stranka plačala prvi del računa). Tožene stranke k plačilu ne zavezuje niti dejstvo, da je prav ona imetnica računa na katerem se vodijo sredstva rezervnega sklada za sporno stavbo in iz katerega je bilo plačilo izvedeno. Povsem običajno je namreč, da so imetniki računov za rezervni sklad večstanovanjskih stavb upravniki. To pa ne pomeni, da so tudi lastniki sredstev, ki se na njih nahajajo. Nasprotno. To so sredstva etažnih lastnikov, s katerimi je mogoče razpolagati le na v zakonu (SZ-1) urejen način.

8. Vprašanje izročitve seznama etažnih lastnikov tožeči stranki, se v postopku na prvi stopnji ni odprlo. Ta na odločitev niti ne more vplivati. Tudi, če tožena stranka takšnega seznama res ni izročila, namreč to ne pomeni, da je postala zavezanka za plačilo.

9. Tudi izrek izpodbijane sodbe je razumljiv in dovolj jasen. Prav tako je jasna, razumljiva in argumentirana njena obrazložitev. O na več mestih smiselno očitani kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni mogoče govoriti.

10. Iz navedenega izhaja, da s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere, skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo tožene stranke je zato kot neutemeljeno zavrnilo, odločbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 538/2018
• VSL Sodba II Cpg 510/2020
• UPRS Sodba II U 534/2017-15