<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cpg 705/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CPG.705.2017
Evidenčna številka:VSL00003674
Datum odločbe:28.09.2017
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Zima Jenull (preds.), dr. Marko Brus (poroč.), Magda Teppey
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Institut:vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba - pravne posledice začetka stečajnega postopka - pravica stečajnega dolžnika odstopiti od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe - stroški stečajnega postopka

Jedro

Vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba je tista, ki je bila sklenjena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in pri kateri do začetka postopka zaradi insolventnosti nobena od pogodbenih strank obveznosti ni izpolnila v celoti (drugi odstavek 24. člena ZFPPIPP). Morebitno slabo izpolnjevanje dela obveznosti s strani ene same stranke ni znak dejanskega stanu vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Že na temelju besedila zakona je torej mogoče sklepati, da ni odločilno, ali je ena stranka do začetka stečajnega postopka kršila pogodbene obveznosti, druga pa jih ni. Tudi če je ena stranka kršila del svojih pogodbenih obveznosti, ostane namreč zavezana k njihovi izpolnitvi tudi še po začetku stečajnega postopka, razen če stečajni upravitelj odstopi od pogodbe. Odločilna je torej zaveza strank, ki ne sme biti v celoti izpolnjena do začetka postopka, ne kakovost resnično opravljenih dajatev ali storitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 995,36 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi plačila odškodnine za primanjkljaj, ki je nastal pri skladiščenju koruze. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 112.027,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2016 naprej do plačila.

2. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta (kasnejši) pravdni stranki 12. 3. 2008 sklenili "Dolgoročno pogodbo o upravljanju in vzdrževanju skladišča in blaga državnih blagovnih rezerv, št. 001/2008" (v nadaljevanju: Dolgoročna pogodba). Po tej pogodbi je bila dolžna tožena stranka opravljati vrsto storitev v zvezi s skladiščenjem koruze, tožeča stranka pa se je zavezala te storitve plačati. Nad toženo stranko se je 19. 5. 2014 začel stečajni postopek. Stečajni upravitelj kot zastopnik tožene stranke od pogodbe ni odstopil. Skladišče je nemoteno delovalo naprej, tako da je tožena stranka še naprej opravljala storitve po pogodbi. V času od 19. 5. 2014 do 17. 9. 2014 je bil ugotovljen primanjkljaj koruze v količini 584.329 kg.

3. Po presoji prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka zahtevala nadomestilo za primanjkljaj, ki je nastal pri skladiščenju koruze. Pravni temelj za zahtevek je bil v 20. členu Dolgoročne pogodbe. Z njim je tožeča stranka pridobila pravico, zahtevati nadomestilo, če bi se ugotovil primanjkljaj koruze. Takšen zahtevek je bil zahtevek na izpolnitev pogodbene obveznosti. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti.

4. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je navedla, da primanjkljaj ni mogel nastati v pičlih štirih mesecih od uvedbe stečaja do izpraznitve silosov. Prvostopenjsko sodišče naj bi zatrdilo, da je terjatev nastala že pred začetkom stečajnega postopka. Če je torej terjatev nastala že pred začetkom stečajnega postopka, ne gre za vzajemno neizpolnjeno pogodbo, temveč za enostransko neizpolnitev na strani stečajnega dolžnika. Le stečajni dolžnik (tožena stranka) naj ne bi izpolnila svoje zaveze, medtem ko naj bi stečajni upnik (tožeča stranka) izpolnila vse svoje zaveze. Pogodba naj bi bila le enostransko neizpolnjena.

5. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. V odgovoru na pritožbo je opozorila na to, da tožena stranka v pritožbi ni pravilno navedla stališča prvostopenjskega sodišča glede nastanka terjatve tožeče stranke. Poleg tega je opozorila tudi na to, da tožena stranka ni izpodbijala ugotovitev sodišča o tem, da je za stečajno maso nastala velika korist, ker sta obe stranki izpolnjevali pogodbo še naprej.

6. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

7. Tožeča stranka je na temelju 20. člena Dolgoročne pogodbe utemeljeno zahtevala plačilo 112.027,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. od 17. 7. 2016 naprej do plačila.

8. Pritožba ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja. Nanj se zato pritožbeno sodišče sklicuje, kolikor ni bilo povzeto v tej sodbi. Tožena stranka pa nasprotuje materialnopravnemu stališču prvostopenjskega sodišča. To stališče je bilo pravilno.

9. Dolgoročna pogodba je vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba. Vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba je tista, ki je bila sklenjena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in pri kateri do začetka postopka zaradi insolventnosti nobena od pogodbenih strank obveznosti ni izpolnila v celoti (2. odstavek 24. člena ZFPPIPP). Morebitno slabo izpolnjevanje dela obveznosti s strani ene same stranke ni znak dejanskega stanu vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Že na temelju besedila zakona je torej mogoče sklepati, da ni odločilno, ali je ena stranka do začetka stečajnega postopka kršila pogodbene obveznosti, druga pa jih ni. Tudi če je ena stranka kršila del svojih pogodbenih obveznosti, ostane namreč zavezana k njihovi izpolnitvi tudi še po začetku stečajnega postopka, razen če stečajni upravitelj odstopi od pogodbe. Odločilna je torej zaveza strank, ki ne sme biti v celoti izpolnjena do začetka postopka, ne kakovost resnično opravljenih dajatev ali storitev.

10. Nedvomno je Dolgoročna pogodba dvostransko zavezujoč pravni posel, saj je vsaka pogodbena stranka drugi dolgovala dajatev ali storitev. Tožena stranka se je zavezala opravljati storitve, tožeča stranka pa opravljanje storitev plačati. Ker ni bilo nobene časovne omejitve opravljanja storitev in plačevanja storitev, sta stranki druga drugi dolgovali opravljanje dajatev in storitev neprekinjeno in vse do morebitnega prenehanja pogodbe same.

11. Tožena stranka predlaga takšno razlago, pri kateri bi enostransko kršena pogodba pripeljala do tega, da bi cela pogodba ne veljala več za dvostransko (zavezujočo) pogodbo. Takšna je iz že podanih razlogov v jasnem nasprotju z 2. odstavkom 24. člena ZFPPIPP in ji zato pritožbeno sodišče ni sledilo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da nadomestilo, ki ga lahko zahteva pogodbi zvesta stranka od kršitelja pogodbe in zaradi kršitve pogodbe, samo po sebi praviloma pomeni obveznost na temelju pogodbe. Pri Dolgoročni pogodbi pa glede tega sploh ni moglo biti dvoma, saj sta pogodbeni stranki v 20. členu Dolgoročne pogodbe izrecno določili, kako bo tožena stranka poskrbela za izravnavo prikrajšanja, ki bi ga utrpela tožeča stranka zaradi primanjkljaja. Tožena stranka se zahtevku (glede višine) v pravdi celo niti ni upirala.

12. Stečajni upravitelj lahko pri vzajemno neizpolnjenih pogodbah od pogodbe sicer odstopi, pri čemer je takšna pravica časovno omejena (1. in 2. odstavek 267. člena ZFPPIPP). Stečajni upravitelj v tej konkretni zadevi takšnega upravičenja ni izkoristil. Posledica je bila, da je moral stečajni dolžnik svojo obveznost do upnika izpolniti v skladu s pogodbo. Če obstajajo denarne terjatve sopogodbenika do stečajnega dolžnika, se morajo te terjatve poravnavati po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka (2. odstavek 265. člena in 2. točka 3. odstavka 355. člena ZFPPIPP), terjatev pa ni potrebno prijaviti v stečajnem postopku (3. odstavek 265. člena ZFPPIPP). Za medsebojne terjatve upnikov in stečajnega dolžnika pa posledično tudi ne nastanejo pravne posledice stečajnega postopka iz 252. do 264.a člena ZFPPIPP (1. odstavek 265. člena ZFPPIPP).

13. Prvostopenjsko sodišče je določno zapisalo, da gre pri terjatvi tožeče stranke za takšno ki je morda nastala že pred začetkom stečajnega postopka (prvostopenjska sodba, r. št. 8). Prvostopenjsko sodišče torej ni zapisalo, da bi terjatev nastala že pred začetkom stečajnega postopka, temveč je to kot možnost zgolj dopustilo. Obrazložilo pa je, da ta okoliščina ni pomembna (prvostopenjska sodba, r. št. 8). S tem razlogovanjem pa se pritožbeno sodišče strinja. Obveznosti je treba obravnavati kot da so nastale po začetku stečajnega postopka, saj tako smiselno določa ZFPPIPP, sicer pa je tako mnenje že izrazilo VS RS1, na katerega odločbo se je prvostopenjsko sodišče korektno sklicevalo. Pravilno je pravno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da niti ni pomembno, kdaj so terjatve nastale, namreč pred ali po začetku stečajnega postopka (prvostopenjska sodba, r. št. 7).

14. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Povrniti pa mora stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka je upravičena do vrnitve nagrade za delo odvetnika v višini 1.750 OT (tč. 21 (1) OdvT), do povrnitve stroškov v višini 27,50 OT in do povrnitve DDV. Skupaj je torej upravičena do povrnitve 995,36 EUR.

15. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ9. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

-------------------------------
1 Odločba VS RS, opr. št. III Ips 81/2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 24, 24/2, 252, 264a, 265, 265/1, 265/2, 265/3, 267, 267/1, 267/2, 355, 355/3, 355/3-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.11.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEyOTQ0