VSL Sklep I Cp 1287/2017

Jedro

Določba petega odstavka 473. člena EZ-1 kot enega od pogojev, da se postopki za omejitev lastninske pravice in za razlastitev po omenjenem zakonu vodijo kot nujni, določa, da mora razlastitveni upravičenec pri sodišču dati v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice, in varščino v višini ene polovice ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi (s čimer se šteje, da je izpolnjen pogoj za prevzem posesti na razlaščeni nepremičnini). Da je v teku upravni postopek ustanovitve služnosti v javno korist zoper nasprotno udeleženko, ki teče na podlagi 473. člena EZ-1, je predlagatelj izkazal. To pa je bilo za ugoditev njegovemu predlogu v tem postopku ključno oziroma edino pomembno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Nasprotna udeleženka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trebnjem je s sklepom z dne 30. 3. 2017:

- predlagatelju dovolilo, da na transakcijski račun Okrožnega sodišče v Novem mestu kot sodni depozit položi denarni znesek v višini 5.740,95 EUR (I. točka izreka),

- nasprotni udeleženki naložilo, da depozit v višini 5.740,95 EUR prevzame v roku 5 (petih) let od pravnomočnosti sklepa (sicer ji ta pravica zastara), jo pozvalo, da sodišču dostavi izjavo o tem, ali položeni znesek sprejema, in hkrati sporoči številko računa, na katerega naj se ji ta znesek po izdaji sklepa o izročitvi nakaže, ter odločilo, da bo v primeru, če slednja v roku 5 (petih) let od pravnomočnosti sklepa položenega zneska ne bo sprejela, izdalo sklep, v katerem bo ugotovilo, da je pravica sprejema položenega zneska zastarala in da deponirani znesek pripade Republiki Sloveniji (II. - IV. točka izreka),

- odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper omenjeni sklep se iz vseh zakonsko predvidenih razlogov pritožuje nasprotna udeleženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da predlog v celoti zavrne (s stroškovno posledico), oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Poudarja, da sodišče ni pravilno presodilo, ali so bili izpolnjeni vsi pogoji, da bi ugodilo predlogu za sodni depozit. V zadevi razlastitve, ki teče pred Upravno enoto T. za omejitev lastninske pravice v javno korist na nepremičninah parc. št. 437/1, 479/10, 479/21, 479/22, 620/0 in 479/9, vse k.o. ..., ki je podlaga, da je predlagatelj sprožil ta postopek, namreč niso izpolnjeni vsi pogoji, da bi lahko Upravna enota Trebnje izdala odločbo, s katero bi v korist predlagatelja omejila lastninsko pravico na omenjenih nepremičninah. Kot je to sama že prej izpostavila, sodišče pa se do teh navedb ni ustrezno opredelilo, se je postopek razlastitve oziroma omejitev v javno korist začel dne 9. 12. 2016 na predlog predlagatelja, kar je v skladu z drugim odstavkom 95. člena Zakona o urejanju prostora prepozno. Zakon jasno določa, da mora biti postopek za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice začet v štirih letih od uveljavitve prostorskega akta, ki je podlaga za omejitev oziroma razlastitve. Prostorski akt, ki je bil objavljen 6. 9. 2010, je začel veljati dne 21. 9. 2010, kar pomeni, da je rok za začetek postopka iztekel 21. 9. 2014. Predlagatelj pa je postopek začel šele dne 9. 12. 2016. Ker upravna enota v postopku omejitve lastninske pravice ne sme izdati drugačne kot zavrnilno odločbo, postopek s sodnim depozitom ni potreben. Da je predlagateljica potrebovala toliko časa za vložitev predloga za omejitev lastninske pravice zoper nasprotno udeleženko, samo po sebi kaže, da postopek ni nujen. Če postopek ni nujen, pa je tudi predlog za sodni depozit nepotreben. V kolikor bi bila pravica do razlastitve neomejena, bi to pomenilo kršitev 33. in 69. člena Ustave RS. Šlo bi tudi za kršitev 1. člena Protokola Evropske konvencije za človekove pravice (pritožba se sklicuje na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Potomska in Potomski proti Poljski oziroma odločbo št. 33949/05 z dne 29. 3. 2011). Sklicevanje sodišča prve stopnje na peti odstavek 473. člena Energetskega zakona (EZ-1) glede izpolnjevanja pogojev za sodni depozit je v predmetnem postopku povsem nepomembno. Določba se v bistvu nanaša na sam postopek razlastitve, ki teče pred Upravno enoto ter določa, kdaj naj bi predlagatelj prevzel nepremičnine v posest, kar pa je šele odvisno od zaključka postopka s sodnim depozitom. Na samo odločanje o utemeljenosti sodnega depozita pa določba nima nikakršnega vpliva oziroma povezave in se v tem postopku ne sme uporabiti. V nadaljevanju pritožba omenja, kaj določa šesti odstavek 473. člena Energetskega zakona. Določbi naj bi si bili med seboj nasprotujoči, a naj bi bilo potrebno v odsotnosti drugih določil glede sodnega depozita določbo razlagati tako, da mora razlastitveni upravičenec dati denar v hrambo pri notarju, za kar se napravi notarski zapis ali zapisnik, v katerem se določi pogoje za izplačilo odškodnine. Tudi Zakon o urejanju prostora nima določb, ki bi opravičevale takšen sodni depozit. EZ-1 za razliko od prejšnjega Energetskega zakona glede sodne položitve zneska izrecne določbe nima več. V takem primeru in glede na določbo petega odstavka pa je potrebno veljavni EZ-1 razumeti tako, da zakon predvideva zgolj notarski polog. Nepravilna je tudi odločitev o stroških. Sodišče bi moralo o stroških odločiti v skladu s tretjim odstavkom 35. člena ZNP. Postopek omejitve lastninske pravice in posledično postopek s sodnim depozitom se namreč vodi zgolj na pobudo predlagatelja in izključno v njegovem interesu. Ker je že sodišče v izpodbijani odločbi zapisalo, da se postopek, v katerem so stroški nastali, vodi v korist predlagatelja, ni ovir, da ne bi odločilo v skladu s tretjim odstavkom 35. člena ZNP.

3. Predlagateljica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 168. člena ZNP¹ sprejme sodišče v sodni depozit denar, dragocene kovine in izdelke iz teh kovin in vrednostne papirje, ki se lahko vnovčijo, če je tako določeno s posebnim predpisom. Ključna za ugoditev tovrstnemu predlogu je torej v prvi okoliščina, da je možnost sodnega depozita zakonsko predvidena.² Eno od teh posebnih zakonskih podlag pa predstavljajo določbe EZ-1³ oziroma (konkretno) določba petega odstavka 473. člena.⁴ Ta kot enega od pogojev, da se postopki za omejitev lastninske pravice in za razlastitev po omenjenem zakonu vodijo kot nujni, določa, da mora razlastitveni upravičenec pri sodišču dati v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice, in varščino v višini ene polovice ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi (s čimer se šteje, da je izpolnjen pogoj za prevzem posesti na razlaščeni nepremičnini). Da je v teku upravni postopek ustanovitve služnosti v javno korist zoper nasprotno udeleženko,⁵ ki teče na podlagi 473. člena EZ-1, je predlagatelj izkazal.⁶ To pa je bilo za ugoditev njegovemu predlogu v tem postopku ključno oziroma edino pomembno.⁷ Ker je sodni depozit le ena od zakonsko predvidenih predpostavk, da se upravni postopek za omejitev lastninske pravice (razlastitev) izvede kot nujen,⁸ je za odločitev o konkretnem predlogu okoliščina, ali bo oziroma v kakšnem obsegu predlagatelj na koncu uspešen tudi v samem upravnem postopku, nebistvena. Zato je za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanega sklepa nebistveno (obširno) pritožbeno pojasnjevanje, zakaj bi morala Upravna enota T. (v postopku, ki teče zaradi omejitve lastninske pravice) izdati zavrnilno odločbo,⁹ oziroma zakaj pravica do razlastitve ne more biti časovno neomejena.

6. Z ozirom na to, da določba petega odstavka 473. člena EZ-1 (ki je v tem oziru ključna) izrecno določa, da razlastitveni upravičenec da pri sodišču v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino (ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice) in varščino, ni nobenega dvoma, da pride v primerih, ki jih ureja, v poštev sodni depozit. Okoliščina, da zakon v šestem odstavku istega člena omenja (tudi) notarski zapis, tega prav gotovo v ničemer ne spreminja.¹⁰ Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki zoper odločitev o stroških, saj je sodišče prve stopnje o njih utemeljeno odločilo v skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 35. člena ZNP.¹¹ Že sama okoliščina, da položitev pri sodišču zgolj nadomešča dolžnikovo izpolnitev,¹² nakazuje, da postopek sodnega depozita (ki je za izpodbijano stroškovno odločitev edini relevanten¹³) ne teče zgolj v interesu predlagatelja (torej dolžnika), ampak tudi tistega, ki mu je takšna izpolnitev namenjena, torej nasprotnega udeleženca (oziroma upnika).¹⁴

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo nasprotne udeleženke kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP¹⁵ v zvezi s 37. členom ZNP). Zaradi neuspeha s pritožbo nasprotna udeleženka sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

-------------------------------
¹ Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986, s kasnejšimi spremembami.
² Glej VSL sklep I Cp 1858/2012 z dne 8. 5. 2013.
³ Energetski zakon, Uradni list RS, št. 17/2014, s kasnejšimi spremembami.
⁴ Na katero se tudi sodišče prve stopnje sklicuje zgolj v tem oziru (in ne kot na pravno podlago, v kateri bi bili predvideni pogoji za sodni depozit).
⁵ Kot (so)lastnico nepremičnin, na katerih naj bi bila takšna služnost ustanovljena.
⁶ Glej sklep UE T. št. 352-45/2016/3 z dne 12. 12. 2016 o začetku postopka ustanovitve služnosti v javno korist (priloga A1).
⁷ Nasprotna udeleženka je že po poteku pritožbenega roka to sodišče obvestila tudi, da naj bi bila z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 5. 9. 2017 razveljavljena odločba Upravne enote T. z dne 20. 4. 2017. Po njenem mnenju naj bi zato odpadel pravni interes za vodenje tega nepravdnega postopka, s čimer pa se ni moč strinjati. Pri tem je od tega, da lahko pritožbeno sodišče pri sojenju upošteva le dejstva, ki so obstajala na koncu glavne obravnave (glej npr. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 643/2008 z dne 19. 3. 2012), bolj bistvena okoliščina, da iz (obvestilu priložene) odločbe Ministrstva za okolje in prostor izhaja, da je bila z njo odpravljena odločba Upravne enote T. o ustanovitvi služnosti (z dne 20. 4. 2017) in zadeva prvostopenjskemu organu (zgolj) vrnjena v ponovni postopek in odločanje.
⁸ Glej sklepa tega sodišča VSL sklep I Cp 1858/2012 z dne 8. 5. 2013 in I Cp 2827/2014 z dne 10. 12. 2014. Okoliščina, koliko časa je upravičenec potreboval za vložitev predloga za omejitev lastninske pravice, je v tem oziru nebistvena. Zadnji stavek 5. odstavka 473. člena EZ-1 izrecno določa, da nujnosti postopkov ni treba posebej obrazložiti in utemeljiti.
⁹ Skladno temu je svojo odločitev obrazložilo že sodišče prve stopnje. S pojasnilom, kaj je za odločitev v predmetnem postopku bistveno (in kaj ne), pa se je opredelilo tudi do relevantnosti trditev nasprotne udeleženke o tem, da bi morala biti zaradi prepozne sprožitve postopka za omejitev lastninske pravice v njem izdana zavrnilna odločba.
¹⁰ Prav tako ne okoliščina, da je prejšnji zakon (Energetski zakon, Uradni list RS, št. 79/1999, s kasnejšimi spremembami) za razliko od sedanjega (ki govori o dajanju (izročitvi) zneska v hrambo sodišču) glede tega določal, da razlastitveni upravičenec pri sodišču položi znesek. Predpogoj za hrambo stvari (zneska) je namreč njena (njegova) predhodna položitev.
¹¹ V skladu s katerim (če zakon ne določa drugače) vsak udeleženec nepravdnega postopka sam trpi svoje stroške.
¹² Glej M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem - splošni del (redaktorja M. Juhart in N. Plavšak), druga knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 373 in 377.
¹³ Ne pa tudi upravni postopek za omejitev lastninske pravice (ki ga pritožba omenja hkrati).
¹⁴ Kar v celoti velja tudi za nasprotno udeleženko v tem postopku. Okoliščina, da se z vodenjem upravnega postopka zaradi ustanovitve služnosti v javno korist ne strinja, na to presojo (narave njenega položaja v tem nepravdnem postopku) ne vpliva. Enaka ugotovitev pa velja tudi za pritožbeno izpostavljanje navedbe sodišča prve stopnje, da so predlagatelju stroški nastali v postopku, ki se vodi v njegovo korist.
¹⁵ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 743/2008
• VSM Sklep I Cp 603/2019
• VSL Sklep III Ip 1625/2017