VSL Sodba II Cpg 843/2017

Jedro

V sporih majhne vrednosti lahko sodišče izda odločbo brez razpisa naroka za glavno obravnavo, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi z razlago določb 3.2 in 3.4. člena pogodbe o najemu spletne trgovine. Iz njiju je razbralo, da se pogodba o najemu spletne strani zaključi, ko izvajalec izdela spletno trgovino in ko se zaključi vzdrževanje spletne trgovine, kar ureja ločena vzdrževalna pogodba. S pogodbo o najemu spletne trgovine tako vezava za 2 leti dejansko ni bila določena. Najemnina je bila vezana na vzdrževanje, ki je urejeno s posebno pogodbo (pogodbo o vzdrževanju spletne trgovine). Pogodbi sta torej res bili povezani, a povem drugače kot to razlaga tožena stranka. Iz njiju ne izhaja, da bi bilo vzdrževanje spletne trgovine mogoče le dokler bo trajal njen najem, ampak, prav nasprotno, da pogodba o najemu velja, dokler velja pogodba o vzdrževanju. Dejstvo, da je bila pogodba o vzdrževanju sklenjena kasneje in da se je tožena stranka z njo vezala za 2 leti, tako pomeni, da je bila do zaključka tega obdobja dolžna plačevati vzdrževalnino. V nasprotju s pritožbenim mnenjem torej to pomeni, da se je zamaknil rok trajanja vzdrževanja posledično pa tudi najema spletne trgovine. Dejstvo, da je toženec za vzdrževanje spletne strani plačeval že pred tem, tega ne more spremeniti

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 120171/2015 z dne 12. 10. 2015 v 1. odstavku izreka za 775,92 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega računa dalje do plačila. Citirani sklep o izvršbi je v 1. odstavku izreka razveljavilo za znesek 104,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Citirani sklep o izvršbi je ohranilo v veljavi tudi v 3. odstavku izreka (II. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo v plačilo še 257,82 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev, v delu v katerem je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi in v stroškovnem delu, se pravočasno pritožuje tožena stranka. Sodišču prve stopnje očita kršitev določbe 10. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V sporih majhne vrednosti lahko sodišče izda odločbo brez razpisa naroka za glavno obravnavo, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da so bili v predmetnem sporu ti pogoji izpolnjeni. Izvedba dokazov z zaslišanjem prič in pravdnih strank, ni bila potrebna, kar je sodišče prve stopnje tudi dovolj jasno in obširno obrazložilo.

6. Nadalje pritožba sodišču prve stopnje očita napačno interpretacijo sklenjenih pogodb. Pravilno izpostavlja, da podlago za odločanje predstavljajo personalizirana ponudba tožeče stranke in sklenjeni pogodbi o najemu spletne trgovine in o vzdrževanju spletne trgovine. Res je tudi, da so omenjeni dokumenti medsebojno povezani, a ne na način, ki ga zatrjuje tožena stranka.

7. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v pogodbi o vzdrževanju spletne trgovine določeno, da se ta sklepa za nedoločen čas in da se naročnik (tožena stranka) z njo veže za 2 leti, pri čemer cikel začne teči 1. 10. 2012. Iz tega jasno izhaja, da je pogodba veljala od 1. 10. 2012 in da se je tožena stranka zavezala, da jo bo spoštovala (vsaj) dve leti (24 mesecev) od sklenitve. Dejstvo, da je bila spletna trgovina vzpostavljena že 12. 3. 2012, na to ne vpliva. Prav tako ne dejstvo, da je od marca 2014 spletna trgovina tožene stranke gostovala na strežniku drugega ponudnika (brez vednosti tožeče stranke). To namreč ne pomeni, da ji tožeča stranka ni več zagotavljala predmeta pogodbe. Pomeni le, da ga tožena stranka ni več uporabljala (čeprav je to možnost imela).

8. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi z razlago določb 3.2 in 3.4. člena pogodbe o najemu spletne trgovine. Iz njiju je razbralo, da se pogodba o najemu spletne strani zaključi, ko izvajalec izdela spletno trgovino in ko se zaključi vzdrževanje spletne trgovine, kar ureja ločena vzdrževalna pogodba. S pogodbo o najemu spletne trgovine tako vezava za 2 leti dejansko ni bila določena. Najemnina je bila vezana na vzdrževanje, ki je urejeno s posebno pogodbo (pogodbo o vzdrževanju spletne trgovine). Pogodbi sta torej res bili povezani, a povem drugače kot to razlaga tožena stranka. Iz njiju ne izhaja, da bi bilo vzdrževanje spletne trgovine mogoče le dokler bo trajal njen najem, ampak, prav nasprotno, da pogodba o najemu velja, dokler velja pogodba o vzdrževanju. Dejstvo, da je bila pogodba o vzdrževanju sklenjena kasneje in da se je tožena stranka z njo vezala za 2 leti, tako pomeni, da je bila do zaključka tega obdobja dolžna plačevati vzdrževalnino. V nasprotju s pritožbenim mnenjem torej to pomeni, da se je zamaknil rok trajanja vzdrževanja posledično pa tudi najema spletne trgovine. Dejstvo, da je toženec za vzdrževanje spletne strani plačeval že pred tem, tega ne more spremeniti.

9. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se te izkazale za neutemeljene, našlo pa ni niti kršitev na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (obsodilni del I. točke izreka in III. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 721/96
• VSL Sklep Cst 161/2021
• VSL sodba I Cp 1962/2013