VSL Sklep II Cp 2021/2017

Jedro

V skladu z določbo 15. člena ZST-1 je obravnavana obveznost nastala oziroma zapadla v plačilo šele po pravnomočnosti izvršilnega naslova in ne ob vložitvi tožbe. Taksna obveznost namreč nastane ob pogojih, da je stranka oproščena plačila sodnih taks in da je v postopku delno uspela.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožnice zoper plačilni nalog z dne 7. 4. 2017.

2. Zoper sklep je tožnica vložila pravočasno pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in plačilni nalog razveljavi. Navaja, da je zoper plačilni nalog podala ugovor zastaranja, sodišče pa se do ugovora ni opredelilo, zato odločitve ni mogoče preizkusiti. Izpostavilo je sicer nekaj sodne prakse, ki pa nima povezave z vprašanjem, kdaj nastane taksna obveznost v primeru, ko je stranka zgolj delno uspela v postopku. Sklep o oprostitvi sodne takse ni bil razveljavljen, niti ni vseboval opozorila, da ima sodišče pravico sklep razveljaviti in spremeniti ter tožnici odmeriti sodno takso. Zato je upravičeno verjela, da lahko prisojeni in dobljeni denar porabi. Zastaranje je tako začelo teči z vročitvijo sklepa o oprostitvi plačila sodne takse z dne 4. 5. 2012, zato je izterjava sodne takse zastarana. Sicer pa je zahtevek za plačilo sodne takse zastaran že ob jezikovni razlagi 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jasno določa, da nastane taksna obveznost ob vložitvi tožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sklep ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in ga je v celoti mogoče preizkusiti, zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je jasno zapisalo, da terjatev sodišča na plačilo sodne takse še ni zastarala, saj rok petih let po zapadlosti takse v plačilo še ni potekel glede na to, da je odločba sodišča prve stopnje postala pravnomočna 25. 3. 2017 (3. točka obrazložitve).

5. Izpodbijana odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 15. člena ZST-1, po kateri mora stranka, ki je bila oproščena plačila taks, če v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, plačati ta del takse. Plačilo takse naloži stranki sodišče prve stopnje. Za obstoj terjatve do stranke, ki je bila oproščena plačila sodne takse, država kot upravičenec ne potrebuje posebnega pravnega naslova, saj je do izterjave takse upravičena že na podlagi zakona in na tej podlagi sprejete odločitve sodišča, ki jo ta sprejme po uradni dolžnosti, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

6. Ne drži pritožbena navedba, da je pravica zahtevati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje zastarala. V skladu z zgoraj citirano določbo 15. člena ZST-1 je obravnavana obveznost nastala oziroma zapadla v plačilo šele po pravnomočnosti izvršilnega naslova in ne ob vložitvi tožbe. Taksna obveznost namreč nastane ob pogojih, da je stranka oproščena plačila sodnih taks in da je v postopku delno uspela. Šele po pravnomočnosti izvršilnega naslova je tako imelo sodišče prve stopnje podlago za ugotovitev, da je na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 tožnica dolžna plačati del takse.

7. Glede na jasno določbo četrtega odstavka 15. člena ZST-1 ni mogoče govoriti o tem, da je tožnica prejeti znesek porabila v dobri veri, saj se je mogla in morala zavedati, da bo v primeru delnega uspeha v pravdi dolžna plačati del takse.

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1374/2017
• VSL Sklep II Cp 1251/2020
• VSL Sklep II Cp 1781/2017