VSL Sodba II Cp 1301/2017

Jedro

Pravdni stranki morata v postopku v sporu majhne vrednosti izvedbo naroka izrecno predlagati. V vlogi podan dokazni predlog za zaslišanje stranke ne šteje za zahtevo za razpis in izvedbo naroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 331,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila posameznih mesečnih zneskov v obdobju od 17. 4. 2013 do 16. 1. 2014 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 257,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je uporabilo 191. člen Obligacijskega zakonika¹, ki v konkretnem primeru ne pride v poštev. Meni, da bi sodišče moralo uporabiti 190. člen OZ, ki definira neupravičeno obogatitev. Poleg tega je sodišče o tem, ali je bila tožnica v zmoti ali ne, sklepalo iz predloženih pisnih listin oziroma njenih trditev, ni pa je zaslišalo, čeprav je to v tožbi izrecno predlagala. Zaključek v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnica ni bila v zmoti in je vedela, da ni dolžna plačati storitev vzdrževanja kabelske televizije toženi stranki, pa je to vseeno plačala, ne drži. Do sporne pogodbe iz leta 1984, ki naj bi bila podlaga zaračunavanje storitev, je prišla šele februarja 2015. Med marcem 2013 in decembrom 2014 je dobivala le fakture upravnika, kjer je sicer bila navedena tudi postavka 110 (vzdrževanje kabelske televizije) in njen dobavitelj, ne glede na to, pa je tožnica to odkrila šele januarja 2015, torej pred tem sploh ni vedela, da plačuje postavko pod 110 in je mislila, da gre za nekaj, kar je dolžna plačati. Iz mesečnega obračuna stroškov upravnika tožnica nikakor ni mogla vedeti, na kateri pravni podlagi ji zaračunavajo storitev, saj le-ta iz obračunov ni bila razvidna. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 84/2007 in Komentar OZ k 191. členu, ki potrjujeta njeno stališče, da je zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga lahko tudi krivdna. V tem smislu je podana tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku², saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišču očita, da se ni opredelilo do veljavnosti pogodbe iz leta 1984 in ponovno izpostavlja okoliščine glede (ne)obstoja pogodbenega razmerja, ki jih je navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje ter v zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kljub temu, da je tožnica v tožbi predlagala lastno zaslišanje, je sodišče sodbo izdalo brez glavne obravnave, s čimer je zagrešilo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker je obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP), je mogoče v skladu z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da pritožničine navedbe predstavljajo grajo predvsem pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa zgoraj navedenih pritožbenih razlogov, ki jih dovoljujejo določbe postopka v sporih majhne vrednosti. Ugotovitve o tem, da tožnica ni bila v zmoti in je vedela, da plačuje stroške za storitve, ki jih ni bila dolžna plačevati, so dejanske narave. V sporih majhne vrednosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbe ni (prvi odstavek 458. člena ZPP); teh vprašanj s pritožbo torej ni mogoče načenjati in ne morejo biti predmet pritožbe.

7. Tudi vprašanje obstoja pogodbenega razmerja ni vprašanje materialnega prava. Ugotavljanje dejstev in ocena dokazov spadata na področje ugotavljanja dejanskega stanja, ki ne more postati vprašanje materialnega prava.

8. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi o odločilnih dejstvih niso pomanjkljivi ali nejasni in si tudi med seboj ne nasprotujejo, niti niso v nasprotju glede odločilnih dejstev med tem, kar se nahaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Nasprotno, prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev logično in prepričljivo obrazložilo. Če sodišče ni v celoti sledilo tožničinim trditvam, še ne gre za formalno pomanjkljivost sodbe, ki bi onemogočila preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. Tudi sicer pa tožnica v pritožbi priznava, da je med marcem 2013 in decembrom 2014 dobivala fakture upravnika, kjer je bila navedena tudi postavka 110 (vzdrževanje kabelske televizije) in njen dobavitelj, ne glede na to, pa navaja, da je to odkrila šele januarja 2015, do takrat pa je mislila, da gre za nekaj, kar je dolžna plačati. Pritožbeno sodišče zaključuje, da očitki o nejasnostih in nasprotjih, ki naj bi pomenili bistvene kršitve določb pravdnega postopka, po svoji vsebini pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno glede posameznih dejstev ter z razlogi, s katerimi je ta dokazna ocena obrazložena, kar, kot že povedano, ni dovoljen pritožbeni razlog.

9. Nazadnje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče sodbe ne bi smelo izdati brez glavne obravnave in ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravdni stranki morata izvedbo naroka izrecno predlagati, v vlogi podan dokazni predlog za zaslišanje stranke, kot zmotno meni pritožba, ne šteje za zahtevo za razpis in izvedbo naroka.³ Tožnica v vlogah (452. člen ZPP) izvedbe naroka ni predlagala (pritožba tega tudi ne trdi), dokazni predlog (z zaslišanjem stranke) pa, kot že obrazloženo, izrecnega predloga ne more nadomestiti.⁴ Sodišče prve stopnje, ki je ocenilo, da lahko o spornem dejanskem stanju odloči na podlagi predloženih pisnih dokazov (drugi odstavek 454. člena ZPP), je torej postopalo pravilno.

10. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani razlogi niso podani, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni zagrešilo kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. O stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica mora sama kriti stroške svoje pritožbe, ker z njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je zahtevala povrnitev stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, a gre po oceni pritožbenega sodišča za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato tudi ta strošek tožena stranka nosi sama.

-------------------------------
¹ V nadaljevanju OZ.
² V nadaljevanju ZPP.
³ Prim. I Cp 1589/2016 in odločbe, navedene v njej, II Cp 368/2017.
⁴ N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 722.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3340/2011
• VSM Sodba I Cp 58/2019
• VSL Sodba II Cp 307/2020