VSL Sodba I Cpg 291/2016

Jedro

Možnost preložitve naroka po prvem odstavku 115. člena ZPP je zaradi varstva položaja nasprotne stranke in njene pravice do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave RS omejena le na primere, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to podani drugi upravičeni razlogi. Pritožnica pa je bila v tem sporu vseskozi zastopana po odvetniku. Drugega pooblaščenca je pooblastila dva dni pred narokom, ki je bil za 1. oktober 2015 določen že 26. avgusta 2015, s čimer je sama prevzela tveganje, da se novi pooblaščenec ne bo uspel v celoti pripraviti na narok. Vzrok za nastalo procesno situacijo zato v celoti izvira iz sfere pritožnice, ki tudi ne navaja nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da nastale situacije ni bilo mogoče predvideti oz. preprečiti. Zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo predlog novega pooblaščenca tožene stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo.

Že iz tega, da je tožeča stranka na zadnjem naroku zahtevala rok za izjavo o prepoznih dokazih, je očitno, da bi postopek zaradi zamude tožene stranke trajal dlje, kot bi sicer.

Določba drugega odstavka 2. točke Aneksa pa je nejasna že zaradi uporabe nezdružljive besedne zveze "prištevati v". Ker glagol prišteti pomeni povečati količino (povečati vsoto za določen znesek), veže pa se s predlogoma k in h (znesek se prišteje k nečemu), glagol všteti pa nasprotno pomeni upoštevati pri ugotavljanju števila nečesa in se veže s predlogom v (všteje se v nekaj), je zapis, po katerem se realizacija ne prišteva v letno pogodbeno kvoto že jezikovno gledano nejasen. Njegove vsebine, kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjske sodbe, ni znalo interpretirati niti novo vodstvo tožene stranke, kar še dodatno potrjuje, da z besedno razlago ni mogoče ugotoviti le enega besedilnega pomena tega dogovora. Stališče pritožnice, da je pogodbeno določilo iz drugega odstavka 2. točke Aneksa s 26. marca 2010, takšno kot se glasi, jasno, se tako pokaže kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pri razlagi vsebine dogovor iskalo skupni namen pogodbenih strank, tako kot mu to nalaga določba drugega odstavka 82. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I.1, II. In III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 10.833,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.012.027,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. decembra 2012 do plačila (I/1. točka izreka sodbe), tožbeni zahtevek za plačilo obresti od 17. januarja 2011 od 23. decembra 2012 pa je zavrnilo (I/2. točka izreka sodbe). Nasprotni zahtevek, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 716.510,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. februarja 2013 do plačila in pravdne stroške, je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi o stroških postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper izpodbijani del sodbe (razen zoper točko I.2 izreka) je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov¹. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, nasprotnemu tožbenemu zahtevku ugodi in tožeči stranki naloži v plačilo stroške pravdnega postopka. Podrejeno je predlagala razveljavitev izpodbijanih odločitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

Utemeljenost pritožbe

4. Med strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo spora o tem, da sta tožeča stranka kot naročnik in tožena stranka kot izvajalec sklenili pogodbo o oglaševanju v programih tožene stranke in da sta za koledarsko leto 2010 sklenili več pisnih dogovorov, s katerimi se je tožeča stranka zavezala, da bo v programih tožene stranke zakupila določeno količino prometa (v nasprotnem pa toženi stranki plačala razliko med dogovorjenim in realiziranim prometom), tožena stranka pa se je zavezala, da ji bo priznala določene popuste, če bo to količino prometa dosegla oziroma presegla. Spora ni bilo niti o tem, da se je tožena stranka za primer preseganja dogovorjene količine zavezala, da bo tožeči stranki priznala t. im. poseben dodatni popust za garancijo volumna oglaševanja. Bistvo spora je bilo osredotočeno na vprašanje, ali je tožeča stranka z oglaševanjem dosegla dogovorjeno količino prometa in s tem pridobila pravico do posebnega dodatnega popusta, ali pa je ni dosegla, kar bi toženo stranko upravičevalo do nasprotnega zahtevka za plačilo razlike med dogovorjeno in dejansko realizirano količino prometa.

Bistvene kršitve določb postopka

5. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravice do enakega obravnavanja pred sodiščem iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev pravice do sodnega varstva, kršitev pravice do proste izbire odvetnika in kršitev načela kontradiktornosti, ker naj bi imela tožena stranka zaradi ravnanja sodišča prve stopnje, ki zadnjega naroka kljub prošnji novega pooblaščenca ni preložilo, premalo časa za pripravo na obravnavo in kvalitetno zaslišanje.

6. Možnost preložitve naroka po prvem odstavku 115. člena ZPP je zaradi varstva položaja nasprotne stranke in njene pravice do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave RS omejena le na primere, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to podani drugi upravičeni razlogi. Pritožnica pa je bila v tem sporu vseskozi zastopana po odvetniku. Drugega pooblaščenca je pooblastila dva dni pred narokom, ki je bil za 1. oktober 2015 določen že 26. avgusta 2015, s čimer je sama prevzela tveganje, da se novi pooblaščenec ne bo uspel v celoti pripraviti na narok. Vzrok za nastalo procesno situacijo zato v celoti izvira iz sfere pritožnice, ki tudi ne navaja nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da nastale situacije ni bilo mogoče predvideti oz. preprečiti. Zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo predlog novega pooblaščenca tožene stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo.

7. Tudi pritožbeni očitek napačne uporabe določb o prekluziji, ker naj bi prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne listine, predložene na zadnjem naroku za glavno obravnavo, kljub temu da naj njihovo upoštevanje ne bi zavleklo reševanja spora, ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče se je pravilno vprašalo², ali bi, če bi dopustilo prepozne dokaze, postopek trajal dlje, kot če jih ne bi. In tudi pravilno presodilo. Že iz tega, da je tožeča stranka na zadnjem naroku³ zahtevala rok za izjavo o prepoznih dokazih, je očitno, da bi postopek zaradi zamude tožene stranke trajal dlje, kot bi sicer. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi, da naj svoje odločitve o zavrnitvi dokazov ne bi obrazložilo. Prav to je namreč storilo v 7. in 8. točki svoje obrazložitve, kjer je v zadostni meri pojasnilo, zakaj je listini seznam oglaševalcev in pregled prometa M. predloženi na zadnjem naroku za glavno obravnavo, štelo za prepozni.

8. Pritožba s tem, ko prvostopenjskemu sodišču očita, da bi moralo na ničnost paziti po uradni dolžnosti, smiselno uveljavlja kršitev pravila o zbiranju procesnega gradiva iz 7. člena ZPP. Res je, da mora sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti, tako kot mu to nalaga 92. člen Obligacijskega zakonika, od tu OZ, a mora hkrati upoštevati, da so za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke in da zato ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala. Prvostopenjsko sodišče zato seveda ni smelo preizkušati, ali bi utemeljenost ugovora ničnosti (dogovorov) lahko izhajala iz dejstev, ki jih stranki sploh nista zatrjevali.⁴ Prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku poslabšanja položaja tožene stranke, s katerim je ta utemeljevala ničnost, ni ugotovilo⁵, pa tudi sicer poslabšanje položaja ene od strank pogodbenega razmerja samo po sebi po materialnem pravu še ne predstavlja ničnostnega razloga.

9. Neutemeljena sta tudi pritožbena očitka, da naj se sodišče ne bi opredelilo do ugotovitev Računskega sodišča in do naknadnega dogovora strank o tem, da bosta počakali na njegovo odločitev. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovitve Računskega sodišča vzelo na znanje in v 13. točki obrazložitve tudi v zadostni meri pojasnilo, da se nanje ni oprlo, ker Računsko sodišče do njih ni prišlo v kontradiktornem postopku, v katerem bi lahko sodelovali obe stranki tega spora (ne samo tožena). Navedba o naknadnem dogovoru strank pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, glede katere pritožnica niti ne trdi, da je ni mogla postaviti do konca glavne obravnave. V postopku na prvi stopnji⁶ je namreč zatrjevala, (da stranki o čakanju na odločitev Računskega sodišča nista podpisali zavezujočega sporazuma, ampak) da je šlo za gentlemanski sporazum. Slednji pa ustvarja le moralno (in zato neiztožljivo) zavezo strank.

Materialno pravo

10. Bistveni pritožbeni očitek se nanaša na pravilnost uporabe razlagalne metode iz drugega odstavka 82. člena OZ pri razlagi vsebine dogovorov med strankama tega gospodarskega spora. Pritožnica meni, da so besedila vseh dogovorov (tudi Aneksa s 26. marca 2010 na prilogi A4) jasna, zato ne bi smela biti predmet razlage, sodišče pa bi jih moralo uporabiti tako, kot se glasijo.

11. Res je, da je sodišče prve stopnje štelo, da je določba Aneksa s 26. marca 2010 sporna, ker ji stranki pripisujeta različen pomen in da je že zato pri njeni razlagi iskalo skupen namen strank in upoštevalo načela obligacijskega prava tako, kot to določa drugi dostavek 82. člena OZ. Res je tudi, da po uveljavljenem stališču sodne prakse zgolj subjektivno dojemanje strank za uporabo razlagalne metode iz drugega odstavka 82. člena OZ ni dovolj. Sporno pogodbeno določilo je, kot pravilno opozarja pritožnica, šele tisto, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag⁷.

12. Kljub temu je uporaba obveznega razlagalnega pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ tudi v tem primeru pravilna. Bistvo spora med strankama je bilo namreč v vprašanju, ali je bilo dogovorjeno, da se promet v zvezi z oglaševanjem v nogometnih paketih všteje v dogovorjeno letno neto vrednost oglaševanja ali se k dogovorjeni letni neto vrednosti prišteje. Iz ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da sta stranki v letu 2010 k pogodbi o oglaševanju sklenili več dodatnih dogovorov, s katerimi sta uredili način oglaševanja za leto 2010. V Prilogi številka 1, s katero sta prvič uredili oglaševanje za leto 2010, sta se takrat jasno dogovorili, da se tudi promet, realiziran preko nogometnih paketov šteje v skupni promet po tej pogodbi, da pa se na ta promet priznavajo le posebej dogovorjeni popusti. V kasnejšem aneksu z 2. februarja 2010 vprašanja, katero oglaševanje se šteje v skupni promet, nista uredili drugače. V zadnjem (in tu spornem) aneksu s 26. marca 2010, ki ureja le oglaševanje v nogometnih paketih, pa sta zapisali, da se "strinjata, da se realizacija po tej pogodbi ne prišteva v letno pogodbeno kvoto naročnika po Prilogi številka 1, prav tako se naročniku ne priznava popust za garancijo volumna oglaševanja, kot je opredeljen v Prilogi št. 1 k pogodbi".

13. Takšna določba drugega odstavka 2. točke Aneksa⁸ pa je nejasna že zaradi uporabe nezdružljive besedne zveze "prištevati v". Ker glagol prišteti pomeni povečati količino (povečati vsoto za določen znesek), veže pa se s predlogoma k in h (znesek se prišteje k nečemu), glagol všteti pa nasprotno pomeni upoštevati pri ugotavljanju števila nečesa in se veže s predlogom v (všteje se v nekaj), je zapis, po katerem se realizacija ne prišteva v letno pogodbeno kvoto že jezikovno gledano nejasen. Njegove vsebine, kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjske sodbe, ni znalo interpretirati niti novo vodstvo tožene stranke, kar še dodatno potrjuje, da z besedno razlago ni mogoče ugotoviti le enega besedilnega pomena tega dogovora. Stališče pritožnice, da je pogodbeno določilo iz drugega odstavka 2. točke Aneksa s 26. marca 2010, takšno kot se glasi, jasno, se tako pokaže kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pri razlagi vsebine dogovor iskalo skupni namen pogodbenih strank, tako kot mu to nalaga določba drugega odstavka 82. člena OZ.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je toženi stranki naložilo plačilo, čeprav je bila med pravdnima strankama dogovorjena izdaja dobropisa. Pritožnica v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala tožbeni trditvi, da bi morala tožena stranka (morebiti dosežen) poseben dodatni popust na volumen oglaševanja poračunati in ga vrniti tožeči stranki po koncu leta 2010, a ga ni. Tega, da bi bila dolžna v takšnem primeru kvečjemu izdati dobropis, ni trdila. Pa tudi sicer je jasno, da bi tožena stranka v svojih knjigovodskih listinah tožeči stranki izstavila dobropis le, če bi priznavala obstoj svoje obveznosti.

15. Pritožba prvostopenjskemu sodišču nadalje očita, da je tožeči stranki neutemeljeno prisodilo zahtevano nagrado (t. j. popust za garancijo volumna oglaševanja) povečano za znesek davka na dodano vrednost, čeprav take zaveze ni bilo v pogodbi. Gre za nedopustno pritožbeno novoto. Pritožnica v postopku na prvi stopnji namreč tožbeni trditvi o višini zahtevka, torej da znaša dodatni popust v skupni višini 5,5% znesek 843.356,52 EUR povečan za (20%) DDV (kar pomeni skupaj 1.012.027,83 EUR), sploh ni nasprotovala.

Ugotovljeno dejansko stanje in dokazna ocena

16. Odločitev prvostopenjskega sodišča je dovolj obrazložena. Sodišče je citiralo določbo, ki jo je štelo za sporno⁹ in predstavilo različni stališči pravdnih strank glede njene vsebine¹⁰. Pri svojem zaključku o spornosti določbe je sicer zmotno uporabilo čisti subjektivistični pristop, vendar pa je določba tudi sicer, upoštevajoč stališče, uveljavljeno v sodni praksi, sporna, ker, kot obrazloženo, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag.

17. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče skupni namen ugotavljalo predvsem na podlagi pogodbe in dodatkov, sklenjenih med pravdnima strankama (torej Pogodbe o oglaševanju, Priloge št. 1, Aneksa z 2. februarja 2010 in Aneksa s 26. marca 2010), na podlagi več pisnih pojasnil takratnih zakonitih zastopnikov strank (najprej skupnega pojasnila obeh zastopnikov z 9. marca 2011, nato še pojasnila zakonitega zastopnika tožene stranke z 12. oktobra 2012 in pojasnila zakonitega zastopnika tožeče stranke T. K. z 19. oktobra 2012) in izpovedb obeh takratnih zakonitih zastopnikov. Pri tem se prvostopno sodišče v obrazložitvi večkrat sklicuje na izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke in jo tudi oceni kot prepričljivo, zato pritožbeni očitek o golem prepisovanju kljub vsemu ni na mestu. Iz razlogov sodbe je razvidno, da je prvostopno sodišče obravnavalo tudi izpovedbo priče K. N., a je zato, ker je ta priča prišla v stik s pogodbo šele konec 2010, ko jo je prebrala in (le) tako sklepala na njeno vsebino, ni ocenilo kot pomembne¹¹.

18. Iz razlogov prvostopenjske sodbe nadalje izhaja, da je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je oglaševanje v nogometnih paketih upoštevalo le pri presoji, ali je bila dosežena zajamčena letna kvota oglaševanja (torej pri presoji, ali je tožeča stranka pridobila pravico do popusta iz naslova garancije volumna oglaševanja). Prav to je dovolj jasno zapisalo tudi v tretjem odstavku na 29. strani obrazložitve, v stavku¹², ki ga napada pritožba. Sam popust iz naslova garancije volumna oglaševanja pa se je obračunal le na promet, dosežen z rednim oglaševanjem. V tem kontekstu razlikovanja med načinom pridobitve pravice do posebnega dodatnega popusta in načinom obračunavanja tega popusta, se tudi zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka zaradi takšnega načina obračunavanja nagrad ni prejela dvojne nagrade za promet iz oglaševanja v nogometu¹³, pokaže kot pravilen. Enako velja za kontekst upoštevanja izpovedbe A. G. o tem, da gre tožeči stranki nagrada na promet, zmanjšan za nogomet, in o tem, da ni bilo govora o dvojni nagradi.

19. Končno je neutemeljen tudi očitek o pomanjkanju razlogov o tem, zakaj bi tožena stranka podpisala pogodbo v lastno škodo. Iz razlogov sodbe, zlasti v njeni 21. točki, izhaja, da dokazni postopek česa takega ni potrdil. Sodišče se je pri tem oprlo zlasti na izpovedbo A. G., da je bil cilj tožene stranke doseči čim višje prihodke iz naslova oglaševanja in zaključilo, da je tudi tožena stranka pri sklepanju dogovorov s tožečo stranko zasledovala svoje interese.

20. Ker je torej tožeča stranka v letu 2010 skupaj z oglaševanjem v nogometnih paketih dosegla in presegla dogovorjeno letno kvoto, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo posebnega dodatnega popusta za garancijo volumna oglaševanja (obračunanega le na promet, ustvarjen z rednim oglaševanjem), nasprotni zahtevek, ki ga je tožena stranka utemeljevala prav z nedoseganjem dogovorjene letne kvote, pa utemeljeno zavrnilo.

Stroški prvostopenjskega postopka

21. Neutemeljene so tudi pritožbene graje obrazloženosti in pravilnosti odločitve o stroških postopka.

22. Kar se tiče obrazloženosti, je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče¹⁴, da sodišču prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki, če je odmera stroškov na pregleden način opravljena že v stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Takšna je tudi situacija v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je na stroškovniku¹⁵ jasno označilo, katere stroške je štelo za utemeljene in katerih ne (saj jih je prečrtalo), stroškovnik pa vsebuje tudi ročni izračun sodišča, tako da je na njem za vsako postavko priglašenih stroškov in nagrade razvidno, ali je bila priznana in v kakšni višini.

23. Tudi odmera stroškov je opravljena v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah - 1 in Zakona o odvetniški tarifi, upoštevajoč, da je v tej zadevi tekel tudi postopek po nasprotni tožbi in upoštevajoč ustrezni vrednosti količnikov za oba postopka.

Sklepno

24. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu sodbe v izpodbijanem delu ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški

25. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki, ki je na pritožbene navedbe vsebinsko obrazloženo odgovorila, pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka, 155. člen ZPP). Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 10.833,60 EUR (4.920 EUR + 3.960 EUR za nagradi za postopek s pritožbo po tožbi in nasprotni tožbi, povečano za 22% davek na dodano vrednost).

26. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti ta znesek v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodbe toženi stranki do plačila.

-------------------------------
¹ V postopku na prvi stopnji ni bilo nobenega dvoma o pooblaščenčevih vlogah, oziroma o njegovi istovetnosti, niti ni bil pozvan k dopolnitvi vlog s pravilnim podpisom. (odločbi U-I-8/10 in II Ips 52/2011). Pritožnica na to, kakšen mora biti pravilen podpis odvetniške družbe, tudi ni bila opozorjena v pravnem pouku sodbe sodišča prve stopnje. Zato je treba določbe o popolnosti pritožbe v tem primeru razlagati v pritožnikovo korist, in šteti, da zadošča zakonskim pogojem iz 335. člena ZPP.
² Primerjaj 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Primerjaj njen ugovor na listovni št. 48 sodnega spisa.
⁴ Pritožnica je v postopku na prvi stopnji ugovarjala, da je glede na to, da je bil njen (ekonomski) položaj z Aneksom z 2. februarja 2010 brez razloga poslabšan, celo možno, da je ta aneks ničen (primerjaj njen ugovor na listovni št. 17 sodnega spisa).
⁵ Primerjaj 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁶ Primerjaj navedbe na list. št. 33 sodnega spisa.
⁷ Primerjaj enako stališče Vrhovnega sodišča, izraženo v odločbah III Ips 17/2015 (v zvezi z VSL I Cpg 114/2014), III Ips 74/2010.
⁸ "Izvajalec in naročnik se strinjata, da se realizacija po tej pogodbi ne prišteva v letno pogodbeno kvoto naročnika po prilogi številka 1, prav tako se naročniku ne priznava popust za garancijo volumna oglaševanja, kot je opredeljen v prilogi št. 1 k pogodbi".
⁹ Primerjaj 16. točko obrazložitve.
¹⁰ Primerjaj 12. točko obrazložitve.
¹¹ Primerjaj 26. točko obrazložitve.
¹² "..da se promet iz naslova SPN šteje v pogodbeni promet tožeče stranke, in da se obveza v višin 1 mio eur ne prišteje k letni obvezi v višini 6,5 mio eur."
¹³ Primerjaj tretji odstavek na 31. strani obrazložitve
¹⁴ Na primer v sklepih VSL I Cpg 1292/2013 s 25. oktobra 2013 in I Cp 696/2015 z 18. marca 2015.
¹⁵ Primerjaj listovno številko 52 sodnega spisa.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 967/2018
• VSL sodba II Cp 3427/2011
• VSL sodba in sklep I Cpg 843/2010