VSL Sodba in sklep I Cp 994/2017

Jedro

Za nepoštenega pridobitelja SPZ ne določa pravil o plačilu za uporabo stvari, zato se zanj uporablja pravilo o uporabi tuje stvari v svojo korist iz 198. člena OZ. Za poštenega (dobrovernega) pridobitelja pa SPZ izrecno določa v drugem odstavku 95. člena, da ni dolžan plačati za uporabo stvari, poleg tega ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 776,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2015 dalje do plačila, ter v II. točki izreka in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa se pritožba zavrne in sodba v nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna 20.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2015 dalje do plačila. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti 1.456,51 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ter predlaga spremembo ali podrejeno razveljavitev sodbe. Navaja, da je bila toženka nedobroverna posestnica sporne nepremičnine vse od smrti pokojne M. B. v letu 2004. Dejstvo, da ni bila pripravljena priznati lastninske pravice na sporni nepremičnini in so bili zaradi njenega zanikanja potrebni dolgotrajni sodni postopki, ne pomeni, da je bila v dobri veri. Toženka je vedela oziroma bi morala vedeti, da ni lastnica sporne nepremičnine. Četudi bi se štelo, da je bila od prejema sodbe P 552/06-I z dne 12. 11. 2008 v dobri veri glede svojega lastništva na sporni nepremičnini, bi njena dobrovernost prenehala najmanj s prejemom revizije z dne 31. 12. 2008. Zato ni mogoče slediti nezakoniti odločitvi sodišča, da je bila toženka vse do prejema sodbe P 1488/2012-I januarja 2014 v dobri veri glede lastništva nepremičnine. Napačno je stališče sodbe tudi v delu, da je tožničin zahtevek neutemeljen za obdobje po januarju 2014, ko toženka po stališču sodbe ni bila več dobroverna posestnica sporne nepremičnine. Od leta 2009, ko je morala tožnica svoje stanovanje izprazniti, je z njim neupravičeno razpolagala toženka, ki je priznala, da je še isti dan po izselitvi zamenjala ključavnico vhodnih vrat hiše in že naslednji dan ni dopustila, da tožničin mož in sin vzameta iz stanovanja še preostale predmete. Z zamenjavo ključev vhodnih vrat hiše je toženka preprečila in onemogočila tožnici dostop do njenega stanovanja. Pri tem ni pomembno, ali je toženka imela kakšno korist od sporne nepremičnine. Nevzdržno in brez pravne podlage je stališče sodišča, da je tožnica po januarju 2014 privolila v svoje prikrajšanje, ker sama ni kontaktirala toženke, da bi od nje npr. zahtevala ključe vhodnih vrat in ji ponudila prispevek za stroške stanovanja ter ni vzpostavila stikov s solastnikoma. Take obveznosti od tožnice ne zahteva noben predpis. Sodišče je očitno prezrlo dopis pooblaščenke tožnice z dne 7. 4. 2015, a je toženka zahtevo za izročitev ključev pogojevala z vpisom tožničine solastnine v zemljiško knjigo. Če bi ji imela namena izročiti ključe, bi jih poslala po povzetju ali pa zahtevala, da tožnica ali njen pooblaščenec pride ponje. Toženka se je sama odločila, da ključev ne bo izročila, čeprav je od leta 2004 vedela, da s svojim ravnanjem dela tožnici škodo. Tožbeni zahtevek je tožnica gradila tudi na odškodninski podlagi in so podane ustrezne trditve, da je solastnica stanovanja in da ji toženka ne izroči ključev, ki bi ji omogočili dostop in uporabo stanovanja.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo. Poudarja, da je sporno stanovanje v zelo slabem stanju in se v njem ne da živeti, niti ga oddajati v najem. Zato ni imela koristi od stanovanja, nastajali so ji le stroški. Tožnica ne more biti oškodovana, saj bi lahko kadarkoli vstopila v stanovanje in z njim razpolagala, ključi so bili ves čas v vhodnih vratih stanovanja.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica zahteva od toženke plačilo uporabnine za njen solastninski delež do 3/4 stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše G. ... in sicer po 337,50 EUR mesečno za petletno obdobje od 1. 7. 2010 do 30. 6. 2015. Trdi, da ji je v tem obdobju toženka preprečila souporabo stanovanja. Toženka se brani, da ni imela nobenih koristi od stanovanja ter da je bila v dobri veri, da je stanovanje njeno.

6. Odločilne okoliščine tega primera so sledeče: glede spornega stanovanja je prišlo med pravdnima strankama po smrti matere tožnice (tašče toženke) do spora o lastninski pravici na stanovanju. Tožnica je kot oporočna dedinja po pok. M. B. vložila tožbo, da je bila njena mati lastnica stanovanja, a je bil v prvem sojenju njen tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. Vendar je uspela v revizijskem postopku, po razveljavitvi odločitve pritožbenega sodišča in prvostopenjskega sodišča pa je bilo v ponovljenem postopku razsojeno drugače, namreč da je sporno stanovanje last M. B., saj ga je priposestvovala. V zapuščinskem postopku po pokojni materi je bil z dodatnim sklepom o dedovanju I D 37/2005 z dne 25. 8. 2014 solastninski delež do 3/4 na spornem stanovanju dodeljen tožnici kot oporočni dedinji. Tožnica je v spornem stanovanju bivala do 16. 1. 2009, ko se je na podlagi toženkine zahteve (po pravnomočnosti sodbe v korist toženke) morala izseliti. Toženka je takoj po njeni izselitvi zamenjala ključavnico na vhodnih vratih hiše, v katerem se nahaja sporno stanovanje. Tožnica je zahtevala dopustitev vstopa v stanovanje in izročitev ključa preko svoje odvetnice z dopisoma 7. 4. in 4. 6. 2015, a ji toženka ključev, ki bi ji omogočili vstop v stanovanjsko hišo, ni izročila. Tožnica sama ni poskušala vstopiti v stanovanjsko hišo niti ni še posebej zahtevala od toženke, da ji omogoči narediti kopijo ključa vhodnih vrat.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in v skladu s pravno teorijo in sodno prakso v podobnih sporih ugotavljalo, ali in do kdaj je bila toženka v dobri veri, da je izključna lastnica spornega stanovanja¹. Dobra vera neupravičenega uporabnika tuje stvari namreč izključuje obveznost plačila uporabnine. Za primere neupravičene obogatitve, nastale z uporabo, je treba uporabiti pravila iz 95. in 96. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Gre namreč za predpis, ki je v razmerju do Obligacijskega zakonika (OZ), ki vsebuje določbe o neupravičeni obogatitvi (190. do 198. člen), kasnejši, pa tudi specialnejši. Po navedenih določbah SPZ ima dobrovernost pridobitelja oziroma njegova nedobrovernost poseben pomen. Sodišče prve stopnje je zato pri odločanju pravilno izhajalo iz določb SPZ ter splošnih določb OZ, v kolikor v SPZ posamezni položaji niso urejeni. Za nepoštenega pridobitelja SPZ ne določa pravil o plačilu za uporabo stvari, zato se zanj uporablja pravilo o uporabi tuje stvari v svojo korist iz 198. člena OZ. Za poštenega (dobrovernega) pridobitelja pa SPZ izrecno določa v drugem odstavku 95. člena, da ni dolžan plačati za uporabo stvari, poleg tega ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti.

8. Prvostopenjsko sodišče je glede na potek pravdnega postopka, v katerem se je odločalo o lastninski pravici na spornem stanovanju, pravilno ugotovilo in razmejilo, do kdaj je bila toženka v dobri veri, da je lastnica stanovanja. Dobroverni lastniški posestnik je tisti posestnik, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje (28. čl. SPZ). Toženka je izvedela, da ni lastnica stanovanja in da ga ni upravičena imeti v posesti takrat, ko je izvedela za pravnomočnost sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1488/2012. Ta je postala pravnomočna 22. 1. 2014. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da toženka do 22. 1. 2014 ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da sporno stanovanje ni njeno, zato tožnica do takrat od nje ne more zahtevati plačila uporabnine.

9. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ugotovilo, da toženka že v januarju 2014 ni bila več dobroverna lastnica stanovanja, a je kljub temu presodilo, da tožnica ni upravičena do uporabnine po tem obdobju, ker bi morala sama aktivno poskrbeti za pridobitev ključev stanovanja oziroma jih na primeren način zahtevati od toženke. Pritožba ima prav, da je tožnica v tej smeri ustrezno pozvala toženko na izročitev ključev z dopisom svoje pooblaščenke toženki in solastnikoma 7. 4. 2015 in nato še enkrat 4. 6. 2015 (priloga A6 in A7 spisa). Že v prvem dopisu je toženko izrecno pozvala, naj ji kot solastnici stanovanja nemudoma izroči tako ključe samega stanovanja, kot tudi tiste, ki ji bodo omogočali dostop v stanovanje (torej tudi ključe vhodnih vrat stanovanjske hiše). Toženka se v danem roku (do 22. 4. 2015) po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča najprej sploh ni odzvala niti ni sporočila tožnici, na kakšen način bi bila pripravljena izročiti ključe in s tem dopustiti vstop v stanovanje. Šele v odgovoru na zadnji poziv tožnice pred vložitvijo tožbe je toženka napisala, naj se tožnica pobriga za vpis v zemljiško knjigo, ključev pa še vedno ni bila pripravljena izročiti. Zaključku sodbe, da takšno ravnanje toženke še ne pomeni, da ni dopustila tožnici vstopa v hišo in s tem v stanovanje, ki je bilo ves čas odklenjeno (a očitno znotraj zaklenjenih vhodnih vrat stanovanjske hiše), zato pritožnica upravičeno nasprotuje. Zato je upravičena zahtevati uporabnino za obdobje od 22. 4. 2015 (rok za odgovor v opominu z dne 7. 4. 2015) do 30. 6. 2015, saj ji toženka v navedenem obdobju, kljub opominu, ni hotela izročiti ključev stanovanja na noben način, torej ji je s tem onemogočila souporabo stanovanja v obsegu njenega solastninskega deleža. V preostalem obdobju, ko toženka ni bila več dobroverna, pa tožnica ni niti trdila niti dokazovala, da bi toženko pozivala k izročitvi stanovanja v soposest, zato je pravilno stališče sodbe, da ji uporabnina ne gre. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v obsegu, kot izhaja iz izreka te sodbe (uporabnina za čas od 22.4. do 30. 6. 2015, t.j. za 2,3 meseca 776,25 EUR ter stroškovna odločitev). Zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker bo potrebno odločati o utemeljenosti ostalih ugovorov toženke glede podlage in višine zahtevane uporabnine (355. člen ZPP).

10. V ostalem pa pritožba nima prav, ko trdi, da je bila toženka nedobroverna posestnica sporne nepremičnine že vse od smrti pokojne pravne prednice tožnice v letu 2004 oziroma, da je njena dobra vera prenehala že s prejemom revizije z dne 31. 12. 2008. Prvostopenjsko sodišče je natančno povzelo in se opredelilo do vseh faz sodnega postopka, v katerem se je odločalo o lastninski pravici na spornem stanovanju. Drugačen zaključek, kot da je toženka šele s pravnomočnostjo sodbe o ugotovitvi lastninske pravice pokojne M. B. v januarju 2014 vedela oziroma je morala vedeti, da sama ni več dejanska lastnica stanovanja, ker to sodi v zapuščino po pokojni M. B., ni mogoč. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na drugo (odškodninsko) podlago tožbenega zahtevka. Za to podlago bi morala tožnica pravočasno zatrjevati in izkazati vse zakonske predpostavke odškodninske odgovornosti toženke, a tega ni naredila. Pritožbeno sodišče je zato v ostalem zavrnilo pritožbo in v razveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbe VSRS II Ips 100/2013, VSL I Cp 3260/2013, I Cp 3463/2014, I Cp 2409/2016.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 294/2012
• VSL Sodba in sklep I Cpg 703/2018
• Sodba II Ips 610/2008