VSL Sklep I Cp 1561/2017

Jedro

Drugi odstavek 115. člena ZPP predpisuje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko sodišče ugodi prošnji za preložitev naroka zaradi bolezni, ne ureja pa posledic v primeru, ko sodišče prošnji ne ugodi. Te posledice so urejene v drugih členih zakona in so odvisne od procesnega položaja predlagatelja preložitve.

Zavrnitev dokaza z obrazložitvijo, da izpoved priče ne bi uspela omajati dokazov tožeče stranke, pomeni arbitrarno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki v pravdnem postopku ni dopustna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 21569/2016 z dne 7. 3. 2016 ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 7.463,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 8. 2015 do plačila ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 3. 2016 do plačila. Hkrati je tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi zahteva izločitev sodnika in navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti ter pravici do poštenega sojenja in enakega varstva pravic. Pritožnik je na narok dne 14. 3. 2017 pristopil 2 minuti po njegovem začetku. V tem času naj bi sodišče preverilo, ali je svoj izostanek opravičil ter zaključilo zapisnik, ki do njegovega prihoda še ni bil natisnjen in tudi ne podpisan. Glede na to, da je bilo na kasnejši obravnavi istega dne ugotovljeno, da ura v razpravni dvorani prehiteva za 3 minute, sploh ni jasno, ali je toženec na narok dejansko zamudil. Sodišče prve stopnje je neupravičeno zavrnilo toženčevo prošnjo za preložitev prvega naroka za glavno obravnavo dne 9. 9. 2016, nato pa ga kot prava neuko stranko ni poučilo, da v primeru odhoda z naroka kasneje ne bo mogel biti več zaslišan. Prav tako sodišče prve stopnje kljub njenim nepredvidljivim zdravstvenim težavam ni zaslišalo edine toženčeve priče M. K. Zaradi navedenih postopkovnih kršitev je sodišče tožencu onemogočilo dokazovanje navedb, da tožeča stranka družbi L., d. o. o. ni dobavila blaga, za katerega plačilo naj bi jamčil s podpisano poroštveno izjavo.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izločitev sodnika se lahko zahteva le do konca glavne obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe (drugi odstavek 72. člena ZPP). Pritožnik predloga za izločitev sodnika v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, zato je takšen predlog, ki ga prvič uveljavlja v pritožbi, prepozen. Kljub temu pritožbeno sodišče dodaja, da nestrinjanje s sodnikovim procesnim vodstvom ni razlog za sodnikovo izločitev, temveč razlog za vložitev pravnih sredstev proti njegovi odločitvi. Slednje je pritožnik storil, na njegovo grajo sodnikovega ravnanja pa bo odgovorjeno v nadaljevanju.

6. Tožeča stranka od toženca kot solidarnega poroka in izdajatelja menice zahteva plačilo denarnega zneska, ki naj bi ji ga družba L., d. o. o. dolgovala iz naslova izdelane in dobavljene kartonske embalaže. V postopku pred sodiščem prve stopnje je obstoj terjatve dokazovala z računi za izdelano in dobavljeno embalažo, tremi dobavnicami, poroštveno izjavo, menico s priloženo menično izjavo ter zaslišanjem svoje zakonite zastopnice in priče A. Z.

7. Toženec se je plačilu vtoževanega zneska upiral z dvema bistvenima ugovoroma: 1. da tožeči stranki ni izročil menic ter ni podpisal menične in poroštvene izjave ter 2. da tožeča stranka družbi L., d. o. o. ni dobavila blaga, katerega plačilo zahteva s tožbenim zahtevkom. V dokaz prvega sklopa navedb je predlagal lastno zaslišanje in postavitev izvedenca za preiskavo rokopisov in podpisov, v dokaz drugega sklopa trditev pa lastno zaslišanje in zaslišanje priče M. K.

8. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse s strani tožeče stranke predlagane dokaze, zavrnilo pa je dokaza z zaslišanjem toženca in priče M. K., medtem ko je dokaz z izvedencem začelo izvajati, nato pa zaradi toženčevega izostanka z naroka dne 14. 3. 2017 opustilo dopolnitev izvedenskega mnenja.

9. V pritožbi toženec primarno uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, ker ni izvedlo z njegove strani predlaganih dokazov.

10. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti, v skladu s katerim mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. člena ZPP). Element pravice do izjave je tudi pravica stranke, da navaja dokaze in načelna dolžnost sodišča, da te dokaze izvede. Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, vendar mora biti zavrnitev (ustavno) upravičena ter ustrezno obrazložena. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče tako zavrne izvedbo dokaza, če je ta: 1. nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, 2. nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, 3. popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali 4. prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. Če sodišče ne izvede substanciranega dokaznega predloga, s katerim želi stranka dokazati pravno pomembno dejstvo, zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje je toženca na narok dne 9. 9. 2016 vabilo skupaj z vabilom za zaslišanje stranke, ki mu je bilo vročeno dne 23. 7. 2016. Pooblaščenec toženca je dne 6. 9. 2016 na sodišče naslovil prošnjo za preložitev naroka, češ da ga je toženec ravnokar pooblastil za zastopanje, nato pa za teden dni odpotoval v tujino. Sodišče je pooblaščenca obvestilo, da naroka ne bo preložilo, toženec pa mu je dne 8. 9. 2016 pooblastilo preklical. Prvega naroka za glavno obravnavo se je nato toženec udeležil sam, po zavrnitvi njegove ponovne prošnje za preložitev naroka pa slednjega zapustil. Sodišče prve stopnje je zaslišalo zakonito zastopnico tožeče stranke, nato pa za dne 11. 10. 2016 razpisalo nov narok, na katerem je zaslišalo pričo A. Z. Toženec se je tega naroka udeležil in predlagal, da se ga zasliši, vendar sodišče prve stopnje njegovemu predlogu ni ugodilo, toženec pa je takoj uveljavljal kršitev določb pravdnega postopka.

12. Sodišče prve stopnje je v sodbi zavrnitev dokaza z zaslišanjem toženca pojasnilo z obrazložitvijo, da je toženec z odhodom z naroka dne 9. 9. 2016 sam preprečil njegovo izvedbo.

13. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil odhod toženca z naroka dne 9. 9. 2016 samovoljen. Če bi sodišče na tem naroku obravnavo končalo, bi to ravnanje predstavljalo utemeljen razlog za opustitev njegovega zaslišanja, saj bi takšno odločitev opravičevalo načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka. Vendar pa ni mogoče spregledati dejstva, da je sodišče prve stopnje neodvisno od ravnanja toženca razpisalo nadaljnji narok, na katerem je zaslišalo pričo tožeče stranke, toženec pa je na ta narok pristopil ter predlagal, da sodišče zasliši tudi njega. Sodišče prve stopnje ni navedlo nobene okoliščine, ki bi mu to zaslišanje objektivno preprečevala (npr. iztek za narok predvidenega časa, nesorazmerno podaljšanje postopka), prav tako se ni sklicevalo na procesne pravice nasprotne stranke. Svojo odločitev o zavrnitvi predloga je oprlo le na toženčevo ravnanje na predhodnem naroku. To pomeni, da z zavrnitvijo predloga toženca za zaslišanje ni zasledovalo cilja pospešitve in koncentracije sodnega postopka ali varovanja načela enakega varstva pravic, temveč le kaznovanje toženca za predčasen odhod s prejšnjega naroka. Zgolj takšen cilj pa ne predstavlja dopustnega temelja za poseg v toženčevo pravico do izjave, saj je teža posledic zanj nesorazmerna s koristmi, ki bi zaradi posega lahko nastale.

14. Sodišče prve stopnje je pričo M. K. vabilo na zaslišanje na narok dne 11. 10. 2016, na katerem je ugotovilo, da je bila priča predhodno istega dne zaslišana v drugi zadevi in je na koncu zaslišanja dejala, da ji je slabo, toženec pa je povedal, da je odšla k zdravniku. Sodišče je pričo ponovno vabilo na zaslišanje na narok dne 14. 3. 2017, na njem pa ugotovilo, da priča kljub izkazanemu vabilu ni pristopila. Po obravnavi je na sodišče prispelo opravičilo priče, v katerem je navedla, da se zaslišanja iz zdravstvenih razlogov ni mogla udeležiti. Prosila je, da se jo zasliši drugič, pri čemer naj se zaslišanje opravi med 10. in 12. uro, saj se takrat običajno počuti najbolje. Priložila je zdravniško potrdilo.

15. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo tri razloge za neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče: 1. pričine zdravstvene težave niso nenadne in nepredvidljive, zato ne morejo predstavljati upravičenega razloga za preložitev naroka, 2. uporaba prisilnih sredstev ni smiselna za zagotovitev njene navzočnosti, ker pričino in toženčevo ravnanje kažeta na usklajeno ravnanje z namenom zavlačevanja postopka ter 3. dokazi tožeče stranke so toliko jasni in nedvomni, da jih izpoved priče ne bi uspela omajati.

16. Drugi odstavek 115. člena ZPP predpisuje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko sodišče ugodi prošnji za preložitev naroka zaradi bolezni, ne ureja pa posledic v primeru, ko sodišče prošnji ne ugodi, ker predlagatelj ni izkazal utemeljenega razloga za preložitev. Te posledice so urejene v drugih členih zakona in so odvisne od procesnega položaja predlagatelja preložitve. Posledica, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, je predpisana za primer, ko z zaslišanja neopravičeno izostane stranka (drugi odstavek 258. člena ZPP), posledice neopravičenega izostanka priče pa so urejene v 241. členu ZPP. Morebitno usklajeno ravnanje priče in stranke sodišča ne odvezuje dolžnosti ravnati skladno s tem členom, slednji pa ne predvideva opustitve zaslišanja priče. Izostanek priče M. K. z zaslišanja, ne glede na njegov razlog, torej ne predstavlja dopustnega razloga za zavrnitev dokaza z njegovim zaslišanjem. Glede zadnjega navedenega razloga pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne sme pa zavrniti dokaza z argumentom, da se je že prepričalo v nasprotno. Zavrnitev dokaza z obrazložitvijo, da izpoved priče ne bi uspela omajati dokazov tožeče stranke, pomeni arbitrarno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki v pravdnem postopku ni dopustna.

17. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaza z zaslišanjem toženca in priče M. K. Ker je toženec z njima dokazoval pravno pomembni dejstvi, katerih dokazanost bi lahko privedla do drugačne rešitve spora, je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. Pritožbi toženca je zato pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje, saj bo sodišče prve stopnje lažje in hitreje odpravilo ugotovljeni postopkovni kršitvi ter dopolnilo dokazni postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zadeve ni dodelilo v reševanje drugemu sodniku (356. člen ZPP), saj dosedanji potek postopka ne kaže na pristranskost sodnika sodišča prve stopnje ali njegovo dokončno opredelitev glede rešitve obravnavanega spora.

19. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje toženca povabiti na zaslišanje in ga v primeru, da se bo vabilu odzval, tudi zaslišati. Nadalje bo moralo na zaslišanje ponovno povabiti pričo M. K. V primeru, da se vabilu ne bo odzval, bo moralo uporabiti ukrepe iz 241. člena ZPP; če bo ugotovilo, da dokaza v primernem roku ne bo mogoče izvesti, pa ravnati skladno z 219. členom ZPP. Glede na to, da dokazni postopek še ni zaključen, bo sodišče prve stopnje tožencu moralo dati možnost, da predloži primerjalno gradivo in na ta način do konca izpeljati dokaz z izvedencem. V ta namen bo moralo na toženca nasloviti jasen poziv, kakšno gradivo mora predložiti oziroma kje in kdaj se mora v ta namen zglasiti. Le, če se toženec ne bo odzval na izrecen poziv sodišča, ki bo vključeval opozorilo na posledice morebitnega neodziva, bo lahko opustilo nadaljnje dokazovanje z izvedencem. Pri tem pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z do sedaj predloženimi dokazi v takšni meri dokazala, da je toženec podpisal menici ter poroštveno in menično izjavo, da je na slednjega prešlo breme, da izpodbije pristnost podpisov. Če se toženec na poziv sodišča k predložitvi primerjalnega gradiva ne bo odzval, bo to dejstvo bremenilo njega.

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cpg 230/2019
• VSL sklep I Cpg 25/2015
• VSL Sklep II Cpg 1084/2017