VSL Sodba II Cp 1856/2017

Jedro

V tej zadevi je bilo ugotovljeno, (1) da z osebo, za katero je bilo policiji hitro znano, da bi lahko imela motiv za kaznivo dejanje zoper pritožnika oziroma za napeljevanje k njemu, sploh ni bil opravljen pogovor, (2) da policija ni opravila nobenih drugih preiskovalnih dejanj razen ogleda kraja dogodka, pogovorov z določenimi osebami in poligrafskih testiranj dveh oseb, in (3) da je bilo opuščeno iskanje morebitnih sledi iz kombija, v katerem je bil prepeljan pretepen in okrvavljen pritožnik. Izkustveno prepričljiv je zaključek, da bi izvedba teh preiskovalnih dejanj znatno povečala možnosti za identifikacijo storilca(ev). Zato je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da toženka odgovarja tudi za škodo zaradi telesnih poškodb, ki jih je utrpel v neraziskanem napadu nanj.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 23.000,00 EUR zniža za 1.500,00 EUR, v II. točki izreka pa znesek 2.000,00 EUR zviša za 1.500,00 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugodilo zahtevku za plačilo 23.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2008 dalje (I. točka izreka), (2) zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo 2.000,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in (3) odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti del stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi (III. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi zoper I. in III. točko izreka sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je bil dokaz s pridobitvijo in proučitvijo dodatne medicinske dokumentacije predlagan prepozno, izvedenec teh listin ne bi smel upoštevati pri izdelavi izvedenskih mnenj. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je previsoka, primerna odškodnina pa bi glede na podobne primere znašala 3.500,00 EUR (odločbe VS RS II Ips 1209/2008, II Ips 1048/2007, II DoR 160/2010).

Upoštevaje višino prisojene odškodnine za strah v navedenih primerih in v zadevah II Ips 285/2012 ter VSC Cp 308/2016 bi bila primerna odškodnina iz tega naslova v višini 700,00 EUR.

V sodbi ni ugotovljeno, v čem je tožnik prikrajšan oziroma v čem so zmanjšane njegove življenjske aktivnosti. Ugotovljeno je tudi, da se v vsakdanjem življenju ne sooča z dejavnostmi, ki bi zahtevale dolgotrajno pozornost in hitro razumsko odločanje. Glede na to ni upravičen do odškodnine iz tega naslova. Podrejeno uveljavlja, da je odškodnina občutno previsoka. Opira se na odločbe VS RS II Ips 1209/2008, II Ips 1048/2007, II DoR 160/2010, II Ips 260/2013, VSC Cp 308/2016.

V sodbi ni obrazloženo, kakšna je vzročna zveza med kršitvijo in nastalo škodo, tako pomanjkljive ugotovitve pa se odražajo v previsoki odškodnini. O višini odškodnine je odločeno, kot da bi bila pri presoji toženkinih ravnanj relevantna vzročna zveza med ravnanji neposrednih neznanih povzročiteljev škode in škodnimi posledicami. Toženkino ravnanje v obravnavanem primeru ni predstavljalo samostojnega in pretežnega vzroka za nastalo škode, kar bi moralo sodišče upoštevati pri določitvi odškodnine. V sodbi namreč ni ugotovljeno, da bi bili v primeru skrbne izvedbe preiskave storilci dejansko najdeni in sankcionirani. Preiskovalni ukrepi, katerih neizvedba ji je očitana, bi po ugotovitvah sodbe osredotočili sum povzročitve poškodb na določeno osebo, to pa še ne pomeni, kakšen bi bil izid postopka.

3. Tožnik ni odgovoril na toženkino pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče upoštevalo prepozno podane dokazne predloge. Po pritožničinem stališču izvedenec pri izdelavi mnenja ne bi bil smel upoštevati medicinske dokumentacije, pridobljene v drugem sojenju.

6. Opirajoč se na določbe 286.a člena ZPP je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je predlog za vpogled v medicinsko dokumentacijo o obravnavanih poškodbah, ki se nahaja pri osebni zdravnici v Zdravstvenem domu L. in v Splošni bolnišnici I., predstavljal le natančnejšo opredelitev dokaznega predloga, podanega v tožbi in da je zato pravočasen. Glede na to, da je tožnik za dokazovanje navedb o obsegu nepremoženjske škode, ki je predmet izpodbijane sodbe, že v tožbi predlagal branje medicinske dokumentacije in postavitev izvedenca medicinske stroke, je stališče izpodbijane sodbe pravilno. Sodišče je v okviru materialnoprocesnega vodstva dolžno poskrbeti za dopolnitev dokazil (285. člen ZPP), tožnik pa je nemudoma sledil opozorilu sodišča, danem na naroku, na katerem je pričelo obravnavati zahtevek za povrnitev (v drugem sojenju) obravnavane nepremoženjske škode.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o pomanjkljivih razlogih o vzročni zvezi med nedopustnim ravnanjem in ugotovljenim obsegom škode, za katerega je prisojena odškodnina. Pritožba ne nasprotuje zaključku sodbe, da je v primerih, ko je povzročitelj škode neznan, mogoče razumno pričakovati, da ob izostanku izvedbe preiskovalnih ukrepov, ki bi vsaj osredotočili sum povzročitve poškodb na določeno osebo, oseba ne bo mogla uveljavljati svoje pravice do zadoščenja in da je zato nemožnost oškodovanca, da zahteva povrnitev škode od odgovorne osebe, predvidljiva posledica opustitve potrebne skrbnosti glede raziskave napada, s katerim je bilo intenzivno poseženo v tožnikovo telesno nedotakljivost.¹ S temi razlogi je nedopustno ravnanje, očitano toženki,² ovrednoteno kot samostojen vzrok za nemožnost uveljavitve povrnitve škode od oseb(e), ki je (so) tožnika nedopustno poškodovala(e). Navedeno ne pomeni, da država v vsakem primeru opustitve preiskave kaznivega dejanja, katerega posledica je bil hud poseg v telesno integriteto posameznika, odgovarja za škodo, nastalo zaradi posega v telesno integriteto. Obravnavani primer je poseben, ker so bili storilci neznani in brez izvedbe preiskave s strani pristojnih organov tožnik ni imel možnosti, da odkrije odgovorno osebo in s tem dobi možnost zahtevati od nje zadoščenje. Neutemeljeno je toženkino stališče, da bi bila vzročna zveza podana šele, če bi tožnik dokazal, da bi izvedba preiskave dejansko privedla do identifikacije storilca. Taka zahteva bi predstavljala nesorazmerno težko breme za tožnika.³ Za obstoj vzročne zveze zadostuje, da je tožnik dokazal, da bi izvedba preiskovalnih ukrepov, ki so jih bili pristojni organi ob izvrševanju potrebne skrbnosti dolžni izvesti, pomembno povečala možnosti za identifikacijo storilca.

8. V odločbi US RS Up-1082/12, izdani v obravnavani zadevi, je - opirajoč se na prvo sodbo, izdano v obravnavani zadevi,⁴ bilo ugotovljeno, (1) da z osebo, za katero je bilo policiji hitro znano, da bi lahko imela motiv za kaznivo dejanje zoper pritožnika oziroma za napeljevanje k njemu, sploh ni bil opravljen pogovor, (2) da policija ni opravila nobenih drugih preiskovalnih dejanj razen ogleda kraja dogodka, pogovorov z določenimi osebami in poligrafskih testiranj dveh oseb, in (3) da je bilo opuščeno iskanje morebitnih sledi iz kombija, v katerem je bil prepeljan pretepen in okrvavljen pritožnik. Izkustveno prepričljiv je zaključek, da bi izvedba teh preiskovalnih dejanj znatno povečala možnosti za identifikacijo storilca(ev). Zato je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da toženka odgovarja tudi za škodo zaradi telesnih poškodb, ki jih je utrpel v neraziskanem napadu nanj.

9. Toženkinega obsega odgovornosti ne zmanjšuje niti odgovornost drugih oseb za nastalo škodo. Osebe, ki so povzročile škodo, pa so delale neodvisno druga od druge, solidarno odgovarjajo za nastalo škodo, če njihovih deležev pri povzročeni škodi ni mogoče ugotoviti (tretji odstavek 206. člena ZOR). Da bi bilo njen delež mogoče ugotoviti, pritožnica ne uveljavlja.

10. Izpodbijana sodba se pri prisoji odškodnine opira na 200. člen in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Višina odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je odvisna od trajanja in intenzivnosti bolečin, nevšečnosti in strahu. Pri denarnem ovrednotenju te škode je treba upoštevati subjektivno prizadetost posameznega oškodovanca in posamezno odškodnino umestiti v kontekst prisojenih odškodnin za nepremoženjsko škodo v pravnem sistemu. Sodišče tako pri odmeri odškodnine na eni strani upošteva konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, na drugi strani pa mora zagotoviti tudi enako obravnavanje med oškodovanci glede na težo primera. Razen glede odškodnine za strah so neutemeljeni pritožbeni očitki o neustreznem upoštevanju načela objektivne pogojenosti odškodnine.

11. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnik utrpel udarnino čelnega režnja možganovine, udarnino glave, udarninsko raztrganinsko rana na glavi, zlom petih zob ter udarnino vratu, desne nadlahti in desne strani prsnega koša. Zaradi poškodb je bil 7 dni hospitaliziran, od tega nekaj dni na enoti za intenzivno nego, 12-krat je bil na specialističnih pregledih in 17-krat pri izbranem zdravniku. Med zdravljenjem je dvakrat prejel večji dozi rentgenskega sevanja in šestkrat manjše. Nekaj dni je trpel stalne intenzivne bolečine, nato teden dni občasne intenzivne in stalne zmerne, zatem nekaj tednov stalne zmerne bolečine. Zaradi občasnih glavobolov še vedno trpi občasne zmerne bolečine. Nevšečnosti z gibanjem, zaznavanjem, občutenjem, vidom, sluhom in ravnotežjem, ki so bile posledica poškodbe glave, je trpel eno leto. Zaradi saniranja poškodovanih zob je bil štirinajstkrat pri zobozdravniku, v zvezi s poškodbo posameznih zob pa je krajše obdobje trpel tudi lažje do zmerne bolečine. V bolniškem staležu je bil sedem mesecev, zdravljenje poškodovanih zob pa je trajalo tri leta. V prisojeni odškodnini v višini 10.000,00 EUR se ustrezno odraža ugotovljeni obseg škode, neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek o previsoki odškodnini glede na podobne primere v sodni praksi. V zadevi II Ips 1209/2008 je bila prisojena odškodnina manj kot eno povprečno plačo nižja od prisojene, v zadevi II Ips 1048/2007 pa dve, vendar je bil v obeh primerih obseg škode manjši od obravnavanega. Primer, obravnavan v zadevi II Dor 160/2010, kjer je celotna prisojena odškodnina znašala štiri povprečne neto plače, ni primerljiv z obravnavanim.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da tožnik ni utrpel škode, ki bi utemeljevala prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V sodbi je ugotovljeno, da je tožnik, ki je bil ob poškodovanju v letu 1999 star 48 let, zaradi poškodb trajno izgubil vonj, posledice udarnine čelnega dela možganov (pomembnem za določanje osebnostnih potez in pri psihičnih dejavnostih) pa se pri tožniku izražajo z neprožnostjo mišljenja, s preokupacijo oziroma stalnim vračanjem na isto temo (spopadanje z domnevnim naročnikom napada), težjim kontroliranjem v čustveno obremenjenih situacijah ter bolj impulzivnih reakcijah. Neutemeljen je očitek o pomanjkljivostih sodbe, ker sodišče ni navedlo, pri katerih konkretnih dejavnostih je tožnik prikrajšan. Ker se osebnostna spremenjenost odraža v vsakodnevnih aktivnostih vsakega posameznika, teh dejavnosti ni bilo treba posebej opredeljevati. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da gre za tako intenzivno prizadetost, da je utemeljena prisoja odškodnine.

13. Pravilna je tudi odločitev o višini odškodnine za obravnavano obliko škode. Pritožba ponuja za primerjavo primere, v katerih so bile posledice poškodb drugačne in ni šlo za posledice zaradi razvoja psihoorganskega sindroma. Bolj podobni obravnavani sta zadevi II Ips 803/2009 in II Ips 464/2009, v katerih sta bili za obravnavano obliko škode prisojeni odškodnini v višini osem oziroma deset povprečnih neto plač. Nekoliko višjo odškodnino v obravnavanem primeru utemeljuje tudi dejstvo, da je od škodnega dogodka poteklo že osemnajst let.

14. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o previsoki odškodnini za strah. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da tožnik ni utrpel primarnega strahu (šlo je za udarec od zadaj, ob udarcu pa se je takoj onesvestil), strah za izid zdravljenja, ki ga je zaradi razvoja psihoorganskega sindroma doživljal bolj intenzivno, pa je trpel štiri mesece in je po pojasnilih nevrologa in psihiatra v oktobru in novembru 1999 izzvenel. V primerjavi s primeri, ki jih ponuja tudi pritožnica, je ugotovljeni obseg škode ustrezno ovrednoten v znesku 1.500,00 EUR.⁵

15. Celotna prisojena odškodnina v višini 20 povprečnih neto plač obravnavani primer ustrezno umešča v okvir primerov, v katerih je oškodovanec utrpel predvsem poškodbo glave,⁶ in hkrati upošteva čas čakanja na odškodnino.

16. Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine znižalo za 1.500,00 EUR, hkrati pa znesek zavrnjenega dela zahtevka zvišalo za enak znesek (358. člen ZPP). Ker znižanje odškodnine bistveno ne spreminja v izpodbijani sodbi ugotovljenega deleža tožnikovega uspeha v pravdi, pritožbeno sodišče ni spremenilo odločitve o stroških postopka.

17. Upoštevaje 5 % pritožbeni uspeh (pritožnica se je zavzemala za zavrnitev zahtevka v celoti, uspela pa je glede 1.500,00 EUR) in znesek stroškov, do povrnitve katerih bi bila upravičena (20,50 EUR), je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Kot je bilo navedeno že v odločbi VSL II Cp 1508/2015, zaradi neučinkovito in neskrbno vodene preiskave tožnik v obravnavanem primeru ni imel razumne možnosti vložiti civilno tožbo. Edino zakonsko možnost vplivanja na potek preiskave je tožnik izkoristil, ko je po zavrženju ovadbe s strani državnega tožilca sam vložil zahtevo za preiskavo, a je bila tudi ta zavrnjena.
² Že v odločbi US RS Up-1082/12 z dne 29. 5. 2014 je bilo ugotovljeno, da je bil predkazenski postopek izrazito počasen, da so organi pregona nerazumno odlašali z opravo pomembnih in zlahka dostopnih preiskovalnih dejanj in da niso izvedli objektivno in razumno dosegljivih preiskovalnih dejanj, zaradi česar je njihovo postopanje ustvarjalo videz nesposobnosti in nekompetentnosti in ni bilo skladno z ravnanjem dobrega preiskovalca.
³ Dejstvo, ki zaradi nedopustnega ravnanja toženkinih organov ni bilo ugotovljeno, bi moral dokazati tožnik.
⁴ Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 210/2008 z dne 22. 11. 2010.
⁵ V zadevah VS RS II Ips 1209/2008 in II Ips 285/2012 sta bili za strah prisojeni odškodnini v višini po 1,5 povprečne neto plače, v zadevi VS RS II Ips 1048/2007 v višini 2,3 povprečnih neto plač, v zadevi VSC Cp 308/2016 pa odškodnine za strah ni bila predmet pritožbenega preizkusa in odločitev že zato ni primerna za primerjavo. Tudi v tej zadevi pa je bila prisojena višja odškodnina od te, za katero se zavzema pritožnica.
⁶ Prim. Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, 2010, primeri od I/106 do I/109.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2369/2010
• VSL sodba II Cp 1750/2013
• VSL Sodba II Cp 702/2018