VSL Sodba I Cpg 710/2017

Jedro

Za izdajo zamudne sodbe zadošča, da tožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo v tožbi navedenim dejstvom.

Nadalje je treba pri odpravi napak upoštevati, da za oceno potrebnih stroškov za odpravo napake niso odločilne pogodbeno dogovorjene cene (višina plačila), temveč je treba izhajati iz pravice naročnika, da napake, ki jih ni odpravil podjemnik, odpravi hitro in zanesljivo. Pogosto in logično je namreč, da je treba za odpravo napake odpraviti tudi dela, ki ne bi bila potrebna, če bi podjemnik delo opravil brez napak.

Tožeči stranki ni mogoče očitati nikakršne zlorabe procesnih pravic, tožena stranka je imela namreč vso možnost in pravico, da se zoper tožbeni zahtevek brani z vložitvijo odgovora na tožbo, česar ni storila. Ker je opustila svoje procesne pravice, obstoja dogovora o umiku tožbe pa ni dokazala, ne more posledic le-tega naprtiti tožeči stranki s sklicevanjem na zlorabo njenih procesnih pravic.

Če bi šlo za "običajno" davčno obveznost, bi ga H d. o. o. kot izvajalec zaračunala tožeči stranki v plačilo, v primeru obrnjene davčne obveznosti, pa bo morala tožeča stranka davek plačati neposredno davčnemu organu, zato je za odpravo napak upravičena do celotnega vtoževanega zneska (z DDV).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 979,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od prejema odločbe tožeči stranki plačati znesek 78.269,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 12. 2016 dalje do plačila.

2. Zoper zamudno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo zamudno sodbo po tem, ko je ugotovilo, da so zanjo izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP.

6. Prvi od pogojev za izdajo zamudne sodbe je pasivnost tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ji je bila tožba s pozivom za vložitev odgovora nanjo pravilno vročena in da v zakonsko predvidenem roku 30 dni nanjo ni odgovorila. Kot pravilne jih sprejema tudi pritožbeno sodišče.

7. Pasivnost tožene stranke pri podaji odgovora na tožbo vodi v domnevo, da tožena stranka priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Sodišče prve stopnje zato lahko tožbenemu zahtevku ugodi brez ugotavljanja dejanskega stanja in izvajanja v tožbi predlaganih dokazov. Zamudne sodbe posledično ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pač pa mora sodišče pred izdajo zamudne sodbe preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, to je, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče torej presoja, če je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe, utemeljen, in sicer na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev v tožbi pravilno ugotovilo materialnopravne okoliščine, zaradi katerih je tožbeni zahtevek utemeljen. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da so se na izvedenem delu pojavile napake, zaradi česar je tožeča stranka toženo stranko pozvala naj napake odpravi (637. člen in prvi odstavek 639. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Le-ta se je odprave napak lotila, a je bila pri tem neuspešna. Na mestu popravila in na novih delih tlaka so se namreč pojavile nove napake, za katere je bilo na podlagi strokovnega mnenja družbe I. d. o. o. ugotovljeno, da so posledica nestrokovno izvedenega tlaka s strani tožene stranke. Zato je toženo stranko pozvala k takojšnji in celoviti sanaciji tlaka, ki bi celostno in trajno odpravil napake, vendar tožena stranka na to ni pristala in je vztrajala pri vsakokratni lokalni oziroma parcialni sanaciji napake. Neodprava napake pa je razlog, da lahko naročnik sam odpravi napako na račun podjemnika (tretji odstavek 639. člena OZ). Zaradi nefunkcionalnosti prostorov in nesodelovanja tožene stranke, je bila tožeča stranka primorana sama (na stroške tožene stranke) pristopiti k sanaciji in v ta namen dati povpraševanje za sanacijo tlaka drugim izvajalcem, kot je to določeno v 10. členu Pogodbe. Najugodnejšo ponudbo je dala družba H. d. o. o. v višini 62.287,00 EUR, skupaj z DDV 75.990,14 EUR (A9). Pri tem velja, da lahko naročnik povrnitev stroškov odprave napak zahteva tudi, če napake dejansko še ni odpravil (Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 871). Glede na navedeno je tožba sklepčna in nasprotni pritožbeni očitki niso utemeljeni.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da tožbene navedbe niso v nasprotju s priloženimi dokaznimi listinami (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) - s Pogodbo, Ponudbo za izvedbo del na objektu S. c. P. L. B. št. 27/2015-8 z dne 9. 6. 2015, z računom št. 150040/15 z dne 14. 8. 2015, z zapisniki sestankov z dne 9. 3. 2016, 2. 4. 2016, 25. 4. 2016, 27. 6. 2016 in predračunom H. d. o. o. št. 04147 z dne 12. 12. 2016 ter pozivom k odpravi napak z dne 6. 12. 2016.

Za izdajo zamudne sodbe zadošča, da tožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo v tožbi navedenim dejstvom. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da so trditve v tožbi v nasprotju z dokazno listino - predračunom H. d. o. o. Ni namreč obvezno, kot to smiselno izhaja iz pritožbe, da bi moralo biti v predračunu navedeno, da gre za odpravo spornih napak. Navedeni dokaz bi bil v nasprotju s trditvami tožeče stranke le, če bi iz njega nedvomno izhajalo, da gre za druga dela, oziroma da se nanaša na kakšen drug objekt. Nadalje je treba pri odpravi napak upoštevati, da za oceno potrebnih stroškov za odpravo napake niso odločilne pogodbeno dogovorjene cene (višina plačila), temveč je treba izhajati iz pravice naročnika, da napake, ki jih ni odpravil podjemnik, odpravi hitro in zanesljivo. Pogosto in logično je namreč, da je treba za odpravo napake opraviti tudi dela, ki ne bi bila potrebna, če bi podjemnik delo opravil brez napak (npr. odstranitev prejšnjega nekvalitetnega tlaka). Naročnik ne bi bil upravičen zgolj do tistih stroškov, ki bi nastali zaradi boljše izvedbe v primerjavi z dogovorjeno, kar pa v konkretnem postopku ni bilo zatrjevano. Glede na to zatrjevano nasprotje med predračunom H. d. o. o. in trditvami tožeče stranke ni podano. Tožbene navedbe so zato po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje skladne s priloženimi dokazi. Pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne je torej izpolnjen.

10. Nadalje tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati davka na dodano vrednost (DDV), saj iz predračuna H. d. o. o. izhaja, da se DDV obračuna po obrnjeni davčni obveznosti (76a. člen Zakona o davku na dodano vrednost - ZDDV-1). Slednje namreč ne spreminja dejstva, da je v vsakem primeru tožeča stranka tista, ki mora DDV plačati. Če bi šlo za "običajno" davčno obveznost, bi ga H. d. o. o. kot izvajalec zaračunala tožeči stranki v plačilo, v primeru obrnjene davčne obveznosti, pa bo morala tožeča stranka davek plačati neposredno davčnemu organu, zato je za odpravo napak upravičena do celotnega vtoževanega zneska (z DDV).

11. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka k odpravi napak pristopila in si napake prizadevala odpraviti, da pa zaradi delovnega procesa tožeče stranke, sanacija ni bila mogoča takoj; da se je tožeča stranka za odpravo napak vseskozi dogovarjala s toženo stranko in ne novim izvajalcem; da je vrednost vseh del po Pogodbi znašala 37.269,84 EUR manj od višine tožbenega zahtevka, ki je skoraj 2x višji od pogodbene vrednosti izvedenih del; da je tožeča stranka sicer pavšalno navajala, da je pridobila več ponudb in izbrala najugodnejšo, česar pa ni izkazala, sodijo na področje dejanskih ugotovitev, ki jih v tem pritožbenem postopku ni mogoče izpodbiti.

12. Prepozne so pritožbene trditve, s katerimi je tožena stranka tožeči stranki očitala zlorabo procesnih pravic (9. in 11. člen ZPP), ker kljub sklenjeni izvensodni poravnavi in njeni obljubi, da bo tožbo umaknila, tega ni storila (prvi odstavek 337. člena ZPP). Le-te bi morala in je imela možnost tožena stranka zatrjevati v odgovoru na tožbo, h kateremu je bila pravilno pozvana, pa ga ni vložila. Tudi sicer pa listine, ki jih je predložila tožena stranka, ne dokazujejo, da je bila sklenjena izvensodna poravnava, saj priloženega dogovora stranki nista podpisali. V dokaz, da naj bi tožeča stranka zlorabila procesne pravice, se je tožena stranka sklicevala na odločbo VS RS II Ips 180/2015 z dne 20. 10. 2016, ki pa ni primerljiva z obravnavano zadevo. V slednji je namreč šlo za izigravanje prisilnih predpisov s strani obeh strank tako, da je bila že tožba vložena fiktivno, tožena stranka pa namenoma ni odgovorila na tožbo. Tožeči stranki ni mogoče očitati nikakršne zlorabe procesnih pravic, tožena stranka je imela namreč vso možnost in pravico, da se zoper tožbeni zahtevek brani z vložitvijo odgovora na tožbo, česar ni storila. Ker je opustila svoje procesne pravice, obstoja dogovora o umiku tožbe pa ni dokazala, ne more posledic le-tega naprtiti tožeči stranki s sklicevanje na zlorabo njenih procesnih pravic.

13. Glede predloga tožene stranke, da se strankam vroči predlog za mediacijsko srečanje, da bi se poravnali, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili stranki s strani sodišča prve stopnje že pozvani k mediaciji, vendar tožena stranka svojega soglasja ni dala (list. št. 14). Zato s predlogom za mediacijsko srečanje v pritožbi ne more biti uspešna.

14. Tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka v tožbi ni navedla pravne podlage, in da sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo pravne podlage izpodbijane odločitve, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje se je namreč v izpodbijani odločbi sklicevalo na 10. člen Pogodbe in vse določbe OZ, ki se nanašajo na odpravo napak pri podjemni pogodbi in ne drži, da se je sklicevalo zgolj na 637. člen OZ, kot je to zmotno navajala tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi elementi zakonskega dejanskega stanu za ugoditev tožbi na podlagi določb podjemne pogodbe o odpravi napak, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Iz izpodbijane sodbe je namreč jasno in nedvoumno razvidno na katero pravno podlago je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano odločitev in sicer na določbe, ki se nanašajo na odpravo napak po drugem izvajalcu na stroške tožene stranke (tretji odstavek 639. člena OZ). Zgolj s pavšalnimi pritožbenimi očitki, brez konkretne navedbe razlogov, zaradi katerih pogoji za uporabo navedene določbe niso bili izpolnjeni, tožena stranka ne more biti uspešna.

15. Pravilna je nadalje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek za plačilo stroškov odprave napak po drugem izvajalcu ni take narave, s katerim stranke ne bi smele razpolagati (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

16. Pritožbene navedbe zato niso utemeljene, saj so vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP izpolnjeni. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti ter izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Na podlagi Odvetniške tarife je pritožbeno sodišče tožeči stranki za odgovor na pritožbo priznalo 1.500 točk (tarifna št. 21), za materialne stroške pavšalni znesek v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk (200 točk) in 1 % od vrednosti storitve nad 1.000 točk (50 točk) (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife), vse skupaj torej 1.750 točk, skupaj z 22 % DDV pa 2.135 točk oziroma 979,96 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 559/2011
• VSL sklep I Cp 1272/2011
• VSC sklep Cp 81/2015