VSL Sodba II Cp 401/2017

Jedro

S tem, ko tožnica zahteva od toženca svoj delež na skupnem premoženju v obliki izplačila denarnega zneska, ki ji pripada iz skupnih vlaganj, dejansko zahteva civilno delitev skupnega premoženja. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da so dopustni zahtevki, ki merijo na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, če to upravičujejo posebne okoliščine. V obravnavani zadevi so te okoliščine podane že s tem, da so predmet skupnega premoženja vlaganja pravdnih strank v obnovo nepremičnine, v lasti toženca, ki jo edini uporablja, pri čemer je vrednost skupnih vlaganj sorazmerno majhna v primerjavi z vrednostjo nepremičnine. Tožnica ni uspela s stvarnopravnim zahtevkom za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju. Zato je pravilno stališče sodbe, da je upravičena z obligacijskim zahtevkom zahtevati povrnitev vlaganj.

Prikrajšanje zaradi neuporabe vozila je v sodni praksi ponavadi izkazano kot strošek najema nadomestnega primerljivega vozila. Vendar pa tožnica v obravnavani zadevi ni izkazovala stroška najema nadomestnega vozila, pač pa, da je morala kupiti drugo vozilo in na ta način nadomestiti izgubo vozila. Po presoji pritožbenega sodišča je tudi v takšni obliki zahtevana uporabnina zaradi prikrajšanja pri uporabi vozila dopustna in jo je v takšnih okoliščinah mogoče priznati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka ugotovi vrednost osebnega vozila R. v znesku 1.985,00 EUR, v II. točki izreka se plačilo zneska 9.702,20 EUR zniža na 8.194,70 EUR (za 1.507,50 EUR), v II.a. točki izreka pa tečejo zakonske zamudne obresti od 992,50 EUR od 17. 9. 2010 dalje do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank vrednost osebnega vozila R., letnik 2001, v znesku 5.000,00 EUR in da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka (vsak do 1/2) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 9.702,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.500,00 EUR od 7. 9. 2010 do plačila, od zneska 7.000,00 EUR od 27. 9. 2010 do plačila ter od sedmih zneskov po 28,88 EUR od zapadlosti teh zneskov do plačila (I. in II. izreka). V presežku je zavrnilo zahtevke tožnice na plačilo 2,20 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov, razvidnih iz III. Točke izreka sodbe, Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina parc. št. 2/4 k. o. ..., da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka (1/2) in na izdajo ustreznega zemljiškoknjižnega dovoljenja za vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice (IV. izreka). Ugotovilo je, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank vrednost skupnih vlaganj v znesku 30.635,00 EUR, ki sta jih iz skupnega premoženja izvedli v nepremičnino parc. št. 2/4 k. o. ... in da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka (vsak do 1/2), v presežku pa je zavrnilo ugotovitev, da sodi v skupno premoženje vrednost skupnih vlaganj nad tem zneskom (V. in VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 23.587,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2007 do plačila, v presežku pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 10.609,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. in VIII. izreka). Postopek za plačilo 2.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je s sklepom ustavilo (IX. točka) ter odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške predmetnega pravdnega postopka (X. točka izreka).

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in procesnih kršitev. Kot bistveno navaja, da bi morala biti sodnica izločena, kršila je procesno pravo in ustavne pravice toženca, saj je kar sama odločila o lastni izločitvi in postavila toženca v neenakopraven položaj pri pravdanju s tožnico. Sodba je nerazumljiva, nejasna in nima razlogov. Glede avtomobila R. je napačna ugotovitev sodišča, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Toženec je pojasnil, da je bilo vozilo ob nakupu financirano iz njegovih lastnih sredstev, da je tožnica to vozilo, kot tudi prejšnje toženčevo vozilo brezplačno uporabljala in ni sodelovala pri plačilu stroškov vzdrževanja vozil, prav tako ni sodelovala pri plačilu obrokov. Doprinos tožnice k nakupu vozila R. je bil minimalen oziroma ničen. Sodišče napačno upošteva zavajajoče trditve in navedbe tožnice glede letnika in vrednosti vozila R., saj je predložila slike letnika 2004, ki je novejši model, drug tip agregata. Toženec je sodišče opozarjal na razlike, čeprav gre za notorično znana splošna dejstva, da letnik, moč agregata, oprema itd., odločilno vplivajo na ceno avtomobila. Toženec je s pogodbo o komisijski prodaji z dne 17. 10. 2010 dokazal, da je vozilo septembra 2010 prodal za ceno 1.985,00 EUR. Sodišče je napačno upoštevalo, da je bilo vozilo K. v večji meri izplačano v času trajanja zakonske zveze strank. Toženec je vozilo julija 1999 sam kupil, plačal polog in odplačal 35 obrokov posojila, v času trajanja zakonske zveze pa je bilo odplačanih le 25 obrokov, kar pomeni, da je toženec odplačal 9.105,00 EUR, tožnica pa le 1.825,00 EUR. Zato se nikakor ne more šteti, da sta v enaki meri vložila in plačala za K., prav tako se ne more šteti, da sta kupnino za R. iz tega naslova oba prispevala enako. Glede na dejstvo, da je toženec vozilo prodal dne 17. 9. 2010 za 1.985,00 EUR, sodi v skupno premoženje pravdnih strank le še vrednost tega vozila po stanju v septembru 2010. Napačna je presoja sodišča, da je bila vrednost spornega vozila v času prodaje vsaj v višini 5.000,00 EUR. Tožnica je s priloženimi prodajnimi oglasi zavedla sodišče. Vozilo je bilo ob času prodaje staro deset let in je bilo vredno 1.985,00 EUR, kot je bilo prodano. Izračunana povprečna vrednost vozil iz priloženih prodajnih oglasov je ovrednotena previsoko, saj ne gre niti za isti model vozila, niti za isti letnik vozila. Sodišče navaja, da verjame trditvam in izpovedi tožnice, da uporabe vozila ni zavrnila, čeprav tožnica ni prerekala, niti zanikala, da se je odpovedala vozilu, ki ji ga je toženec sam ponudil, v zameno pa se je odločila za belo tehniko in ostale pripomočke ter za izdelavo pohištva. Sodišče priznava tožnici uporabnino 200,00 EUR, kot za leasing najprestižnejših znamk in modelov avtomobilov. Glede vlaganj v nepremičnino toženec poudarja, da sta pravdni stranki res stanovanjsko hišo adaptirali s skupnimi sredstvi, ni pa res, da tudi s skupnim delom. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnica vsakič podajala druge vire sredstev, ki naj bi jih vložila v nepremičnino. V kolikor bi njene trditve držale, pravdni stranki sploh ne bi potrebovali hipotekarnega kredita v višini 42.400,00 EUR. Kar se tiče del pri adaptaciji nepremičnine, tožnica pri gradnji ni pomagala, delo je opravljal toženec sam skupaj s svojimi starši, sestro in prijatelji. Če je tožnica slučajno kdaj zares kakšno malenkost pri adaptaciji storila, tega ni šteti za doprinos k gradnji. Vse priče so ovrgle tožničine izjave, da je pri gradnji pomagala. Tožencu ni jasno, zakaj sodišče ne upošteva, da so prijatelji, ki so bistveno pomagali, njegovi prijatelji in ne skupni prijatelji ter da bi mu pomagali v vsakem primeru, tudi če ne bi bilo tožnice, obratno pa zagotovo ne. Nadalje sodišče tudi ne upošteva cenitev sodnih cenilcev in izvedencev gradbene stroke A. Č. in K. F., čeprav sta oba ocenila vrednost vlaganj v višini približno 34.500,00 EUR ter vrednost nepremičnine pred rekonstrukcijo 59.109,69 EUR. Obe cenitvi sta bili izdelani v merodajnem času in stanju. Toženec v obdobju do cenitve izvedenca B. B. izvajal dela naprej, v zunanji del objekta ni drastično posegel, je pa znotraj objekta opravil več večjih del. Zato vztraja pri vseh podanih pripombah na izvedensko mnenje. Sodišče ne utemelji, zakaj je verjelo izpovedbi matere tožnice, celotno sorodstvo toženca pa razglasilo za neverodostojno. Pritožba poudarja, da je posebno premoženje pravno dejstvo, ki ga je potrebno dokazovati, medtem ko sodišče opira sodbo zgolj na neko željo, ki nakazuje, da gre za posebno premoženje, kar je nedopustno. Toženec vztraja pri upoštevanju izvedenskih mnenj iz leta 2007 in oceni vrednosti vlaganj v višini 34.500,00 EUR. Sodišče je napačno povzelo trditve tožeče stranke glede obsega rekonstrukcije. Izvedenec ni upošteval, da je na dan ogleda in izdelave mnenja stanje drugačno, ker je toženec vlagal v stanovanjsko hišo. Pri izračunu vrednosti bi moral upoštevati delež dokončanosti posameznih etaž in neizvedeno zunanjo ureditev, neprimeren je način kapitalizacije donosa, ocena najemnine je previsoka. Vložek tožnice kot njeno posebno premoženje skupaj 8.270,48 EUR, toženec prereka v celoti, saj je tožnica večino sredstev posebnega premoženja zapravila zase, saj je plačevala šolnino za izredni študij in je tako premoženje, ki ji ga je zapustil dedek, dejansko zapravila za svoje šolanje. Na koncu pritožnik poudarja, da bi sodišče moralo upoštevati ustni dogovor med pravdnima strankama, da toženec v zameno za to, da bi karkoli iz ustvarjenega skupnega premoženja odstopil tožnici, vse svoje premoženje z oporoko zapusti sinu pravdnih strank M. P. Upoštevati bi tudi moralo, da je tožnica iz skupnega prebivališča odnesla večji del premičnin, da je toženec pomagal tožnici pri selitvi in ji izdelal pohištvo.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče ni storilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ni res, da je sodnica o predlogu za svojo izločitev odločala kar sama, kot ji očita pritožba. Toženec je med postopkom res predlagal izločitev sodnice, in kot razlog navedel njeno očitno pristranskost pri vodenju obravnave, kar je izločitveni razlog iz 6. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). O zahtevi za izločitev je skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZPP odločal predsednik okrožnega sodišča s sklepom in ne razpravljajoča sodnica sama. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 30. 9. 2014 izhaja, da je sodnica po toženčevi zahtevi za izločitev, ki jo je podal na tem naroku, ravnala v skladu z določbo prvega odstavka 74. ZPP, ko ni takoj prenehala z delom, ampak izvedla nadaljnja pravdna dejanja (zaslišanje pravdnih strank in vabljenih prič).

6. Razlogi sodbe so razumljivi, jasni in si med seboj ne nasprotujejo, zato ni zagrešena v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi kršitev določbe 8. člena ZPP, ki jo večkrat omenja pritožba v zvezi z očitki o neprimerni dokazni oceni izpovedb prič, predvsem matere tožnice, ni storjena. Vse izvedene dokaze glede obsega vlaganj tožnice je sodišče prve stopnje presodilo vestno in skrbno, odločitev pa v tem delu oprlo na uspeh celotnega postopka. Le v delu, ki se tiče ugotovitve vrednosti osebnega vozila R. in plačila deleža tožnice, pritožba pravilno opozarja na nasprotje med tem, kar sodba navaja o vsebini objavljenih oglasov za prodajo osebnih vozil in samimi temi listinami. Ker gre za odločilno dejstvo, je v tem delu zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa tudi zmotno uporabljeno materialno pravo.

7. Pravdni stranki sta bivša zakonca, predmet spora pa obseg skupnega premoženja ter ob upoštevanju posebnih okoliščin primera tudi njegova delitev. Primarni tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi nepremičnina parc. št. 2/4 k. o. ..., v naravi stanovanjska hiša s pripadajočim zemljiščem, po enakih deležih, je sodišče prve stopnje zavrnilo in je odločitev v tem delu že pravnomočna. Predmet odločanja v pritožbenem postopku je podredni tožbeni zahtevek, po katerem je predmet skupnega premoženja v denarju ovrednoteno vlaganje v nepremičnino, ki je hkrati terjatev do posebnega premoženja toženca. Tožnica zahteva izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj v toženčevo nepremičnino parc. št. 2/4 k. o. ..., upoštevaje višino njenega deleža na skupnem premoženju, zahteva pa tudi vrnitev vlaganj, ki so bila izvedena iz njenega posebnega premoženja. Toženec priznava, da sta pravdni stranki v njegovo hišo v obdobju zakonske zveze vlagali skupna sredstva, vendar ne v tolikšni višini, zavrača pa tudi vsak prispevek tožnice v delu.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta pravni stranki tekom zakonske zveze z rekonstrukcijo in nadgradnjo ter dograditvijo spremenili staro gospodarsko poslopje z opuščenim hlevom in opuščenim poslovnim prostorom v stanovanjsko hišo, ki obsega pritličje, nadstropje in mansardo. S tem se je povečala vrednost obravnavane nepremičnine za 63.500,00 EUR. Za gradnjo sta najeli kredit pri banki, v času trajanja skupnega življenja je bilo odplačanih 9.535,02 EUR kredita, ostale obroke kredita je odplačal toženec. Pravdni stranki sta v gradnjo vlagali skupna sredstva, oba tudi fizično delo, toženec v večjem obsegu, tožnica pa po svojih zmožnostih. Tožnica je prispevala del denarja iz svojega posebnega premoženja za pridobitev dovoljenj in arhitekturni del. Prispevki in pomoč matere tožnice in članov toženčeve družine ter prijateljev se upoštevajo kot prispevki obema pravdnima strankama. Ob upoštevanju povečane vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj ter kredita predstavlja skupno delo in sredstva pravdnih strank znesek 21.100,00 EUR, vrednost skupnih vlaganj v nepremičnino toženca pa 30.635,00 EUR. Deleža na skupnem premoženju sta enaka. Tožnica je vložila v nepremičnino še 8.270, 48 EUR kot svoje posebno premoženje (vrednost daril matere oziroma dedka ter prodaja vrednostnih papirjev).

9. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost zgoraj povzetih ugotovitev sodbe. Tožnik skuša v pritožbi izničiti prispevek tožnice k obnovi nepremičnine s tem, da je določeno obdobje plačevala šolnino za svoje izredno izobraževanje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ta strošek nima večje teže pri oceni prispevka pravdnih strank k vrednosti vlaganj. Sicer pa je ugotovljeno, da je tožnica prejemala v celotnem relevantnem obdobju višjo plačo kot toženec. Kar se tiče fizičnega dela pri gradnji, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da v delovni prispevek zakonca ob adaptaciji nepremičnine sodijo vse oblike truda in prispevka, torej tudi trud in delo tožnice pri načrtih, pridobivanju upravnih dovoljenj, zbiranju ponudb izvajalcev, seveda pa tudi delo v gospodinjstvu, varstvo in vzgoja otroka in podobno. Tako ni mogoče slediti toženčevim trditvam, da tožnica v tej obliki ni v ničemer pripomogla k povečani vrednosti nepremičnine. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v pravilnost zaključka, da je tožnica po svojih zmožnostih tudi sama, ne le finančno, ampak tudi z delom prispevala k povečani vrednosti nepremičnine v lasti toženca. Dokazna ocena zaslišanih strank in prič o tem je celovita, skrbna in razumna, vsi pritožbeni očitki v tej smeri pa neutemeljeni. Pravilno in predvsem v skladu z obsežno sodno prakso je nadaljnje stališče sodbe, da se pomoč toženčevih prijateljev pri gradnji v okoliščinah, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, šteje za prijateljsko pomoč obema, ne zgolj tožniku .

10. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri cenitvi nepremičnine ter vrednosti vlaganj slediti dvema pred pravdo izdelanima izvedenskima mnenjema iz leta 2007 izvedencev in cenilcev gradbene stroke A. Č. in K. F., mnenja v tem postopku postavljenega izvedenca B. B. pa ne bi smelo upoštevati. Izvedencu očita, da ni sledil njegovim pisnim pripombam na izvedensko mnenje, ki jih je izdelala sodna cenilka K. F., uporabil naj bi napačno metodo pri ugotavljanju večje vrednosti nepremičnine zaradi skupnih vlaganj. Res se cenitve izvedencev glede tržne vrednosti nepremičnin po stanju pred in po rekonstrukciji (obdobje od 1. 6. 2004 do 1. 10. 2007), razlikujejo. Vendar je izvedenec B. B. v dopolnitvi izvedenskega mnenja prepričljivo odgovoril na vse pripombe toženca. Med ostalim je pojasnil, na kakšen način je upošteval stanje dokončanosti objekta, da stroškov zunanje ureditve ni upošteval v cenitvi, pa je tudi, zakaj vztraja pri svojih izračunih in metodi vrednotenja. Izvedenec je na izrecno pripombo toženca zatrdil, da je pri cenitvi upošteval stanje nepremičnine v letu 2004 in ne v oktobru 2007, zato je tudi sicer premalo konkreten pritožbeni očitek, da naj bi izvedenec pri cenitvi upošteval kasnejša vlaganja toženca, neutemeljen. Res je toženec po prejemu odgovorov izvedenca na svoje pripombe podal še eno vlogo, ki pa ni terjala ponovnega odgovora izvedenca, saj je v njej le ponavljal svoje stališče o nepotrebnosti postavitve izvedenca v tem postopku. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo izvedensko mnenje izvedenca B. B. kot prepričljivo, verodostojno ter v skladu s pravili stroke, medtem ko je obe cenitvi pred pravdo angažiranih izvedencev pravilno in skladno s sodno prakso upoštevalo le kot del trditvene podlage tožene stranke.

11. S tem, ko tožnica zahteva od toženca svoj delež na skupnem premoženju v obliki izplačila denarnega zneska, ki ji pripada iz skupnih vlaganj, dejansko zahteva civilno delitev skupnega premoženja. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da so dopustni zahtevki, ki merijo na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, če to upravičujejo posebne okoliščine. V obravnavani zadevi so te okoliščine podane že s tem, da so predmet skupnega premoženja vlaganja pravdnih strank v obnovo nepremičnine, v lasti toženca, ki jo edini uporablja, pri čemer je vrednost skupnih vlaganj sorazmerno majhna v primerjavi z vrednostjo nepremičnine. Tožnica ni uspela s stvarnopravnim zahtevkom za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju. Zato je pravilno stališče sodbe, da je upravičena z obligacijskim zahtevkom zahtevati povrnitev vlaganj.¹ Ker gre tudi v tem primeru še vedno za spor o obsegu skupnega premoženja, je sodišče prve stopnje kot pravno podlago pravilno uporabilo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci (51. člen in nadaljnji). V izvedenem dokaznem postopku je dovolj podlage za zaključek, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi povečanje vrednosti nepremičnine v znesku 30.635,00 EUR, ki je nastalo z vlaganji v času trajanja zakonske zveze (51. člen ZZZDR). Tožnica utemeljeno zahteva svoj polovični delež na podlagi zakonske domneve iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR, saj toženec v postopku ni niti zatrjeval, niti dokazoval svojega višjega prispeveka k skupnemu premoženju. Glede tistega dela vlaganj v toženčevo nepremičnino, ki izvira v posebnem premoženju tožnice (darilo matere oziroma dedka tožnici in prodaja vrednostnih papirjev, skupaj 8.270,48 EUR), so pritožbene trditve očitno neutemeljene. Pavšalno in v nasprotju s tistim, kar je toženec v postopku že priznal oziroma ni zanikal (da je tožnica iz tega denarja poravnala arhitekta in del vrednosti za pridobitev gradbenega dovoljenja, je navedel toženec že v odgovoru na tožbo), v pritožbi trdi drugače, da naj bi tožnica vse svoje posebno premoženje v celoti zapravila zase in se zato ne more šteti kot vlaganja. Pravilen je zato zaključek sodbe v tem, da je tožnica, ki je tudi iz posebnega premoženja prispevala k povečanju premoženja toženca, upravičena zahtevati nadomestilo za svoje vlaganje na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

12. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tudi tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank vrednost osebnega vozila R., letnik 2001, v denarni vrednosti 5.000,00 EUR, pri čemer je delež tožnice polovičen, zato ji je toženec dolžan plačati 2.500,00 EUR. Iz ugotovitev sodbe izhaja, da je bilo to vozilo kupljeno tekom trajanja zakonske zveze in plačano v pretežnem delu iz skupnih sredstev pravdnih strank. Toženec nima prav, ko vztraja v pritožbi, da je to vozilo (kot tudi pred njim K.) njegovo posebno premoženje, ker da je skoraj v celoti sam kril stroške nakupa, kot tudi vzdrževanja vozila. V tem pritožba nima prav, saj je dokazni postopek pokazal, da je bilo vozilo kupljeno vsaj deloma iz skupnih sredstev in tekom trajanja zakonske zveze (pogodba o komisijski prodaji z dne 23. 7. 2004). Osebno vozilo že na tej podlagi sodi v skupno premoženje pravdnih strank, četudi bi šlo za takšen način njegovega financiranja, kot ga zatrjuje toženec. Vendar je treba upoštevati, da je toženec 17. 9.2010 vozilo prodal, zato v skupno premoženje sodi le še vrednost vozila po stanju ob prodaji. V takšnem primeru ima prikrajšani zakonec možnost, da v skladu z načelom realne subrogacije zahteva, da gre v skupno premoženje kupnina, pridobljena s prodajo oziroma vrednost odsvojene stvari. Glede tega pa ima pritožba prav, da je prvostopenjsko sodišče oceno vrednosti vozila napačno oprlo na tri primere ponudb (in ne že realiziranih prodaj) za prodajo vozil R. (priloge A32 - A34), ki jih je kot dokaz o višjih prodajnih cenah primerljivih vozil v spis vložila tožnica. Z navedenimi ponudbami pa tožnica ni dokazala, da je bila vrednost spornega vozila v času prodaje višja kot tista, ki jo s pogodbo o komisijski prodaji (priloga B14) z dne 17. 9. 2010 dokazuje tožnik, torej znesek 1.985,00 EUR. Iz predloženih listin izhaja, kot pravilno opozarja pritožba, da ne gre za primerljiva enako stara ali celo starejša vozila, kot je bilo prodano vozilo letnik 2001 (gre namreč za vozila letnik 2004 in 2005) ter za vozila z drugačnim motorjem (diesel motor), poleg tega za prodajo novejših modelov vozil. Posledično je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je zgolj izračunalo povprečje cen v ponudbah, očitno napačno ocenilo vrednost prodanega vozila. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da lahko na podlagi drugega odstavka 358. člena samo odpravi ugotovljeno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da navedenih listin ne upošteva. To pomeni, da tožeča stranka ni dokazala višje vrednosti vozila, kot izhaja iz pogodbe o komisijski prodaji vozila z dne 17. 9. 2010. Res je v prvi pripravljalni vlogi predlagala postavitev izvedenca avtomobilske stroke tudi za oceno vrednosti spornega vozila. Ker pa tožeča stranka zgolj trdi, da je bila vrednost vozila v septembru 2010 višja zato, ker naj bi toženec tri leta prej sam ocenil vrednost na 9.500,00 EUR, s tem ni postavila zadostnih trditev, zakaj bi se lahko vozilo v letu 2010 prodalo po višji tržni ceni, kot ga je toženec dejansko prodal (predložene ponudbe oglasov, pa tega tudi ne dokazujejo). Zato bi šlo pri predlaganem dokazu s postavitvijo izvedenca avtomobilske stroke za informativni (poizvedovalni) dokaz, kar ni dopustno. Le če bi tožeča stranka trdila, da je toženec namerno prodal vozilo pod ceno ali da je sam prejel višji kupnino, kot izhaja iz pogodbe o komisijski prodaji vozila, bi bil dokaz s postavitvijo izvedenca avtomobilske stroke za oceno vrednosti vozila, s katerim je toženec razpolagal, ustrezen. Zato je tožeča stranka upravičena le do izplačila polovice vrednosti kupnine 992,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prodaje vozila 17.9.2010, zopet ob upoštevanju zakonske domneve, da sta deleža na skupnem premoženju, ki predstavlja vrednost kupnine za prodano vozilo, enaka (prvi odstavek 59. člena ZZZDR).

13. Toženec je po ugotovitvah sodbe osebno vozilo R., preden je z njim razpolagal kot skupnim premoženjem brez privolitve tožnice, sam uporabljal v celotnem obdobju od razpada njune skupnosti do prodaje. Glede okoliščin uporabe vozila je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnici, da ji je toženec v celoti onemogočil souporabo vozila. Izpoved tožnice o tem je v povezavi z okoliščinami, v kakršnih je morala z otrokom zapustiti skupno domovanje, bolj prepričljiva, kot trditev toženca, da ji je vozilo ponudil v uporabo, a naj bi ga odklonila. Ne drži, kar trdi pritožba, da tožnica ni zanikala tega, namreč, da se je odpovedala vozilu, ki naj bi ji ga toženec sam ponudil. Tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine, ki ima podlago v njenem prikrajšanju ter na drugi strani obogatitvi toženca zaradi izključne uporabe celotnega vozila, je dovolj utemeljila. Zato je na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi upravičena od toženca zahtevati uporabnino za obdobje, ko osebnega vozila ni mogla souporabljati. Glede višine uporabnine je prvostopenjsko sodišče sledilo zahtevku tožnice, ki je zahtevala 200,00 EUR mesečno, ker si je morala kupiti drugo vozilo in zanj najeti kredit. Prikrajšanje zaradi neuporabe vozila je v sodni praksi ponavadi izkazano kot strošek najema nadomestnega primerljivega vozila. Vendar pa tožnica v obravnavani zadevi ni izkazovala stroška najema nadomestnega vozila, pač pa, da je morala kupiti drugo vozilo in na ta način nadomestiti izgubo vozila. Po presoji pritožbenega sodišča je tudi v takšni obliki zahtevana uporabnina zaradi prikrajšanja pri uporabi vozila dopustna² in jo je v takšnih okoliščinah mogoče priznati. Sicer pa toženec, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, višini uporabnine ni določno niti pravočasno ugovarjal. Odločitve, da je tožnica upravičena do povrnitve polovice sedmih obrokov zavarovalnin za osebno vozilo, toženec v pritožbi ni konkretizirano oporekal, zato jo je sodišče drug stopnje preizkusilo le v okviru po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov. Ker teh ni ugotovilo, je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

14. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi toženca in sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da se v točki I izreka sodbe znesek 5.000,00 EUR zniža na 1.985,00 EUR, v II. točki izreka pa se zneska 9.702,20 EUR in 2.500,00 EUR znižata na 8.194,70 EUR ter 992,50 EUR (358. člen ZPP). Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti kršitve materialnega in procesnega prava, ki jih pritožbeno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti, pa je v ostalem delu pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da je toženec sicer delno uspel s pritožbo, vendar ne v takšnem obsegu, da bi to pomenilo drugačno stroškovno odločitev. Tožeča stranka sicer ni uspela s svojim primarnim tožbenim zahtevkom, a je v pretežnem delu uspela s podrednim zahtevkom, poleg tega je sama krila stroške izvedenca. Ob upoštevanju teh okoliščin ni podlage za spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

15. Zahteva za povrnitev pravdnih stroškov mora biti opredeljena in ni dovolj, da stranka samo navede, naj ji stroške plača nasprotna stranka (2. odst. 163. čl. ZPP). Ker tožnik pritožbenih stroškov ni opredelil, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam.

-------------------------------
¹ Sodbe VS RS II Ips 603/2007, II Ips 152/2011; več o tem tudi Jasna Hudej, Iztok Černjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 2010, št. 11-12.
² Primerja dr. Damjan Možina, Odškodnina za nemožnost uporabe stvari, zlasti motornih vozil, Pravni letopis 2010.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep II Cp 2451/2017
• VSL sodba I Cp 2803/2014
• VSL sodba II Cp 3477/2013