VSL Sklep II Cp 1071/2017

Jedro

Kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče utemeljevati z navedbo, da je sodišče vsebini dogovora, ki je bil sklenjen med pravdnima strankama, pripisalo drugačno vsebino, kot jo je ta imel in kakršno sta zatrjevali stranki, saj gre pri tem lahko (v pogledu postopkovnih kršitev) le za očitek, da je sodišče kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu toženka (zaradi uporabe njegovega solastnega dela stanovanjske hiše v obdobju med 1. 6. 2010 in 30. 1. 2015) plača 7.711,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2015 dalje do plačila. Zahtevek je zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da obogatitev tožnice ni bila brez pravnega temelja, ampak je imela podlago v dogovoru med strankama, s katerim se je tožnik uporabi odpovedal.

2. Pritožbo vlaga tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, saj vsebine dogovora, kot ga je ugotovilo sodišče, nista zatrjevala ne tožnik ne toženka. Tožnik je tako trdil, da se je s toženko dogovoril, da se izseli iz hiše, toženka pa mu nakaže 30.000,00 EUR, s čimer bo izplačan tožnikov solastni delež, naknadno pa bi pristopil le še k notarju zaradi podpisa sporazuma. Toženka je vsebini dogovora, razen glede višine izplačila, pritrdila. Med njima tako ni bilo sporno, da je bil dogovor o izselitvi vezan na prodajo tožnikovega solastnega deleža na hiši in ne izključno na samo izselitev. Gre za protispisnost (in s tem za kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je sodišče vsebini dogovora pripisalo drugačno vsebino, kot jo je ta imel in kakršno sta zatrjevali obe pravdni stranki.

V nadaljevanju navaja, da sodba ne more obstati niti v primeru, če bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil dogovor med strankama dosežen tako glede prodaje kot glede izselitve, saj je sodišče prve stopnje dokaze presojalo na predpostavki, da je šlo pri izplačilu le za plačilo v zameno za izselitev. Če bi upoštevalo, da je šlo tudi za prodajo deleža, bi moralo glede na izvedene dokaze, pritrditi tožniku. Tako je bil tožnikov delež v nepravdnem postopku ocenjen na 39.000,00 EUR (kar je enkrat več kot naj bi se stranki dogovorili) in se je z njim strinjala tudi nasprotna udeleženka. Trditev tožnika, da sta se dogovorila za 30.000,00 EUR je zato bolj prepričljiva. Sodišče, ko je ugotovilo, da je bilo izplačilo dano le zato, da se tožnik izseli, ni upoštevalo, da je slednji odločbo nepravdnega sodišča izvršil le za 19.000,00 EUR, ne pa za razliko (ki jo je že prejel). To potrjuje, da je bil dogovor sklenjen tudi o izplačilu deleža, saj bi sicer tožnik odločbo nepravdnega sodišča izvršil v celoti. Sodišče prve stopnje ni presojalo navedb tožnika o razdrtju pogodbe zaradi neizpolnitve, ki ga potrjuje dopis, poslan po elektronski pošti dne 11. 6. 2010 in sam postopek delitve, v katerem je toženka predlagala, da postane lastnica celotne nepremičnine in tožnika izplača. Razdružitev v nepravdnem postopku z gotovostjo potrjuje neveljavnost prvotnega dogovora, pa tudi višino dogovorjenega izplačila v višini 30.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje pri presoji dopisa z dne 11. 6. 2010 ni upoštevalo, da ga je tožnik pisal v stanju prizadetosti in ogorčenosti, ko mu toženka po telefonskih klicih ni hotela vrniti ključev stanovanja in dopustiti ponovne vselitve. Višine dogovorjenega izplačila z vsebino dopisa ni mogoče utemeljevati. Tožnik je kot laik povedal, da je štel dogovor za neveljaven in je zato toženko v dopisu pozval na izročitev ključev. Da je šlo ves čas za prodajo tožnikovega deleža, izhaja iz tistega dela dopisa, ki govori o tem, da naj mu toženka pošlje obrazec oziroma dogovor, ki naj bi ga podpisala pri notarju S. Glede na celotno vsebino tega dopisa bi moralo sodišče šteti, da je tožnik štel dogovor s toženko za neveljaven, ker slednja ni plačala 30.000,00 EUR. Zaradi tega je tudi zmotno presojana izpoved tožnika, da mu je toženka povedala, da mu 15% ne more izplačati, ampak mu lahko plača le 30.000,00 EUR. Argumentacija v točki 8 ni v prid mirni rešitvi spora. Sprašuje, če bi moral v hišo vdreti? Sklicevanje na izpovedbo U. Š. predstavlja iztrgan povzetek njene izpovedbe in upoštevanje odgovora na napeljujoče vprašanje. Obstoj dogovora za 30.000,00 EUR dokazuje tudi zapisnik naroka v zadevi N 125/2012, ko je tožnik potrdil prejem 20.000,00 EUR in povedal, da je bil dogovor glede izplačila veliko višji, a mu ga toženka kot nasprotna udeleženka ni izplačala. Tem navedbam toženka ni ugovarjala. Glede na vse navedeno obstoji nasprotje glede odločilnih dejstev o tem, kar se navaja v razlogih sodbe glede posameznih listin in zapisnikov (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini, ki jo je vpogledalo kot dokaz ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Tožnik tega niti ne trdi. To kršitev namreč utemeljuje s trditvijo, da vsebina zapisnika z dne 26. 2. 2014, ki je bil sestavljen v postopku delitve solastne nepremičnine, potrjuje predhoden dogovor o višjem izplačilu kot je 20.000,00 EUR. Ob dejstvu, da je sodišče v točki 10 sodbe izjavo tožnika, dano na ta zapisnik, točno povzelo, gre le za kritiko dokazne ocene, ne pa za t. i. protispisnost. Kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni mogoče utemeljevati niti z navedbo, da je sodišče vsebini dogovora, ki je bil sklenjen med pravdnima strankama, pripisalo drugačno vsebino kot jo je ta imel in kakršno sta zatrjevali stranki, saj gre pri tem lahko (v pogledu postopkovnih kršitev) le za očitek, da je sodišče kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP), ne pa očitane kršitve.

6. V nadaljevanju je zato pritožbeno sodišče presojalo tudi ta očitek. Res je, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se dogovor, ki sta ga sklenili, ni nanašal le na tožnikovo izselitev, ampak tudi na prodajo (oziroma izplačilo) tožnikovega solastnega deleža. Tožnik je namreč trdil, toženka pa je tem trditvam pritrdila, da se je s tem dogovorom zavezal iz solastne nepremičnine izseliti, toženka pa tožniku ob izselitvi izplačati njegov solastni delež. Sporno med njima je bilo le to, ali je bila toženka dolžna opraviti izplačilo pred izselitvijo ali takoj naslednji dan po izselitvi ter višina izplačila. Tožnik je namreč zatrjeval, da sta se dogovorila za izplačilo zneska 30.000,00 EUR, toženka je zatrjevala dogovor glede izplačila v višini 20.000,00 EUR.

7. Dejstva, ki jih stranki priznata, praviloma niso predmet dokaznega postopka (214. člen ZPP). Tako dejstvo sodišče mora vključiti v podlago sodbe, saj gre pri priznanju dejstev za (posredno) disponiranje z zahtevkom. Samo v primeru, če je priznanje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo, je sodišče upravičeno (a tudi dolžno) preveriti njegovo resničnost¹. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje kljub temu, da je toženka priznala s strani tožnika zatrjevano vsebino dogovora (z izjemo višine izplačila in njegove zapadlosti), le-to v dokaznem postopku v celoti preverilo in drugače, kot sta trdili (obe) stranki, ugotovilo, da je bilo izplačilo dogovorjeno (le) v zameno za tožnikovo izselitev in toženkino pravico do izključne uporabe hiše (glej razloge v točki 4, 7 in 15). Na takšno ugotovitev je nato oprlo tudi odločitev oziroma dokazno oceno glede višine dogovorjenega izplačila. Višina dogovorjenega izplačila pa je v tej zadevi, zaradi tožnikovih trditev, da je prišlo do razdrtja pogodbe zaradi neizpolnitve, odločilno dejstvo, saj bi bila ob ugotovljenem razdrtju pogodbe podana podlaga za tožnikov zahtevek. Očitek o kršitvi razpravnega načela (7. člen ZPP) in posledični kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je zato utemeljen.

8. To kršitev bi sicer pritožbeno sodišče lahko odpravilo samo tako, da bi upoštevalo, da je šlo pri dogovoru pravdnih strank ne le za dogovor o izselitvi, ampak za dogovor, po katerem se je tožnikova (prostovoljna) izselitev navezovala na sočasen dogovor o izplačilu (celotne) vrednosti tožnikovega solastnega deleža, vendar pa se pritožbenemu sodišču, če pri tem izhaja iz takega vsebinsko nespornega dogovora, vzbuja dvom v pravilnost dokazne ocene glede višine dogovorjenega izplačila.

9. Ta dvom obstoji že zato, ker se sodišče prve stopnje do nekaterih okoliščin, ki se v luči take vsebine dogovora izkažejo za pomembne, ni opredelilo. Tu gre na primer za v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da so bile nepremičnine razdružene v sodnem postopku², ocenjeno vrednost nepremičnine³ in izpovedbo tožnika v delu, ko pove, kakšen je bil dogovor glede višine, pojasni pa tudi vsebino elektronskega dopisa⁴. Dodaten dvom pa pritožbenemu sodišču vzbuja dejstvo, da je sodišče prve stopnje nekatere dokaze ocenjevalo tudi (ali pa samo) s sklicevanjem na to, da dogovor glede izplačila med strankama sploh (še) ni bil sklenjen. Tu gre omeniti vsebino elektronskega dopisa toženca z dne 11. 6. 2010⁵, izpovedbo toženke v delu, ko je pojasnjevala svojo trditev, da je bilo dogovorjeno izplačilo v višini 20.000,00 EUR in da je tožnik tisti, ki si je premislil⁶ ter zapisnik naroka v nepravdnem postopku⁷.

10. Da bi pritožbeno sodišče lahko preverilo, ali je tak dvom upravičen ali ne in ali je dejanska ugotovitev o dogovorjeni višini izplačila pravilna ali ne, bi moralo ponoviti vse že izvedene dokaze. To pa bi postopek nedvomno podaljšalo. Ker lahko sodišče prve stopnje to opravi hitreje, saj je vse dokaze že izvedlo in jih bo moralo, ob upoštevanju nesporne vsebine dogovora, le ponovno pretehtati, ter dejstvu, da se bo moralo sodišče v primeru, če bi se izkazalo, da je bil dogovor med pravdnima strankama glede višine izplačila tak, kot to trdi tožnik, opredeliti tudi do trditev o razvezi dogovora in opraviti presojo višine zahtevka, se je pritožbeno sodišče odločilo, da ne opravi pritožbene obravnave, ampak pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo na podlagi 354. člena ZPP razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, kot je bilo že nakazano v predhodni obrazložitvi, že izvedene dokaze ponovno oceniti in pri tej oceni izhajati iz med strankama nesporne vsebine dogovora, potem pa ponovno presoditi, ali sta se pravdni stranki dogovorili za izplačilo 20.000,00 EUR (kot trdi toženka) ali pa morda za 30.000,00 EUR (kot trdi tožnik). V kolikor bo ugotovilo, da je bil dogovor med pravdnima strankama glede višine izplačila tak, kot to trdi tožnik, se bo moralo v nadaljevanju opredeliti še do trditev o razvezi dogovora in (če bo ugotovilo, da je do razveze prišlo) pristopiti k ugotavljanju višine uporabnine. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da glede na jasno zahtevo tožnika za ključ in dopustitev vselitve oziroma uporabe hiše, nima pomislekov, da v svoje prikrajšanje (če bo ugotovljeno, da je bil dogovor razvezan) ni privolil.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. O njih bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

-------------------------------
¹ Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 362 in 365.
² V kolikor bi držalo, da je bilo izplačilo (za celoten tožnikov delež) dogovorjeno v višini 20.000,00 EUR, ta znesek pa je bil plačan, ni razumljivo, zakaj toženka takega, po njeni trditvi realiziranega dogovora, ni uveljavila v teku nepravdnega postopka oziroma pravdi, če bi bil dogovor sporen.
³ Dejstvo, da gre pri znesku 20.000,00 EUR le za polovico ocenjene vrednosti, in dejstvo, da se je tožnik z dogovorom s toženko odpovedal tudi nadaljnji uporabi nepremičnine, pri čemer trdi, da je za bivanje drugje moral plačevati najemnino, govori v prid tožnikovi trditvi in potrjuje njegovo izpoved.
⁴ Tožnik je zaslišan povedal, da je bilo dogovorjeno izplačilo v višini 30.000,00 EUR. Pojasnil je tudi, da je toženko pozival na plačilo 10.000,00 EUR po telefonu, a neuspešno. Neplačanega zneska 10.000,00 EUR v elektronskem sporočilu ni omenjal zato, ker je menil, da dogovor več ne velja. Zato je zahteval le, da mu toženka izroči ključe in omogoči ponovno vselitev v hišo.
⁵ Glej točko 6 razlogov. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da vsebina elektronskega sporočila, če se jo poveže s pojasnilom tožnika ob zaslišanju (zakaj manjkajočega plačila ni omenjal) govori v prid njegovih trditev glede višine izplačila. Tako ravno očitek, da toženka zopet postavlja pogoje in dela izračune, posredno potrjuje, da je bila toženka tista (tako kot to trdi tožnik), ki si je premislila glede sicer že dogovorjenega izplačila. Ker je 20.000,00 EUR plačala, pa si je lahko premislila le v pogledu višjega plačila in je z novimi izračuni morda skušala tožnika prepričati, da se zadovolji z manjšim izplačilom. To, da je tožnik zahteval ključe in vselitev v hišo do končnega dogovora, pa le še dodatno potrjuje tožnikove trditve (in izpovedbo), da je zaradi delne neizpolnitve prišlo do razdrtja dogovora in sta se pravdni stranki očitno začeli o višini plačila ponovno pogovarjati. V kolikor že sklenjen dogovor glede izplačila ne bi bil razdrt (kot to trdi tožnik), omenjanje končnega dogovora v sporočilu izgubi svoj smisel.
⁶ Glej točko 9 razlogov.
⁷ Glej točko 10. razlogov.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 302/2006
• VSL sklep II Cp 2311/2016
• VSM sodba I Cpg 5/2017