VSL Sklep IV Cp 1968/2017

Jedro

Na podlagi toženkine izpovedbe in predloženih dokazil je sodišče utemeljeno verjelo toženki, da se otrok težko prilagaja spremembam in prav to je razlog za določitev manjšega obsega stikov s tožnikom, kot jih je predlagal v začasni odredbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi stiki v večjem obsegu za otroka pomenili psihično obremenitev, kar pa mu ni v korist, in je s tem tudi odgovorilo na vprašanje, ali so otrokove težave pogojene z izvajanjem stikov med tožnikom in mladoletnim A.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II/2. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se mu mladoletni sin A. zaupal v varstvo in vzgojo, stiki med toženko in A. pa bi potekali vsak drug vikend od petka po šoli do nedelje do 17.00 ure (I točka izreka). Prav tako je bil zavrnjen njegov podredni predlog, s katerim bi sin ostal v varstvu in vzgoji pri toženki, tožnik pa bi imel z njim stike vsak drugi vikend od petka do nedelje ter vsako drugo sredo v tednu, v katerem ni stika za vikend. Predlogu toženke za izdajo začasne odredbe je bilo delno ugodeno in je bila izdana začasna odredba, da stiki med A. in očetom potekajo vsak drugi vikend od sobote dopoldan od 9.00 ure, ko ga oče prevzame na materinem domu, do nedelje popoldan do 17.00 ure, ko oče otroka vrne na dom matere (II/1. točka izreka). Kar je zahtevala toženka več ali drugače, je bilo zavrnjeno (II/2. točka izreka).

2. Zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, kot izhaja iz I. točke izreka, se pritožuje tožnik. Toženka pa nasprotuje zavrnilnemu delu iz II/2. točke izreka, s katerim je bil zavrnjen njen predlog, da se ji A. zaupa v varstvo in vzgojo.

3. Pritožnik izpodbija odločitev iz I. točke izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev prvega sodišča spremeni tako, da njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da je sodišče nepravilno napolnilo pravni standard otrokove koristi in napačno zaključilo, da je za otroka koristnejši ožji obseg stikov z očetom. Nekritično je sledilo navedbam toženke o tem, da ima A. v zadnjem času intenzivnejše izbruhe agresije, ter da so slednji v povezavi z izvajanjem stikov. Ugotovitev o A. intenzivnejših izbruhih agresije, o katerih naj bi izpovedal tudi tožnik, je protispisna. Tožnik je izpovedal, da so se težave pri otroku pojavljale že prej in da ne gre za nekaj novega. Sodišče ni pregledalo vsega spisovnega gradiva, zlasti ne ambulantnih izvidov, iz katerih izhaja, da se pri A. vedenjske težave in intenzivni izbruhi jeze pojavljajo že zelo dolgo. V nadaljevanju izpostavlja dečkove čustvene izbruhe v preteklosti. Meni, da gre v danem primeru samo za obrambno strategijo toženke, ki se želi tožniku maščevati, ker je odšel iz skupnega družinskega doma, saj razhoda ni mogla preboleti. Otrok ima izbruhe neodvisno od izvajanja stikov. Toženka ni konkretno navedla, kdaj naj bi potekel stik in kdaj naj bi deček zaradi stika imel izbruh. Tega tudi ni pojasnilo oziroma obrazložilo sodišče v izpodbijanem sklepu, zato je pomanjkljiv in se ga ne da preizkusiti. V argumentaciji je izostala bistvena presoja, ali so otrokove težave kakorkoli pogojene z izvajanjem stikov med tožnikom in A. Izpodbijani sklep razlogov o takšnih odločilnih dejstvih nima, zato je podana absolutna bistvena kršitev določil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni pojasnilo, zakaj verjame toženki, da se otrok težko prilagaja spremembam. Prav tako ni navedlo, kakšno obliko oziroma stopnjo avtizma ima A. Sodišče je spregledalo oziroma zanemarilo dejstvo, da je tožnik še po zadnjem odhodu imel stike z otrokom, ki so potekali brez vsakršnih težav. Pritožnik poudarja, da stiki za otroka ne predstavljajo nikakršne spremembe v njegovem življenju. Nobenega objektivnega razloga ni za odločitev, da bi stiki potekali le vsak drugi teden od sobote do nedelje. Toženka dokaznemu bremenu ni zadostila, saj iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja, da širši obseg stikov otroku ni v korist oziroma, da je treba stike med tožnikom in A. omejiti. Sodišče se do tožnikovih trditev, da mati otroka indoktrinira, ni opredelilo. Izjave toženke na naroku pa so polne nasprotujočih navedb. Če je tožnikov odhod vsaj delno razlog za dečkove izbruhe, bi morali biti stiki v čim širšem obsegu, da bi otrok očeta čutil, ne pa, da se ga v odnosu z očetom omejuje. Tožnik in A. sta močno navezana drug na drugega, zato njuno razdvajanje ne bi bilo v otrokovo korist. V zvezi z nepotrebnostjo oziroma nebistvenostjo izvajanja stikov na B. pritožnik opozarja, da gre za dečkovo željo. To je tožnik izpostavil tudi na sodišču. Opozarja na razna dokazila, iz katerih izhaja, da A. potrebuje veliko pozornosti, uživa v gibanju, v raziskovanju tehničnih predmetov ter ljubi gozd in naravo, zato je na mestu tožnikova želja in prizadevanje, da mu omogoči kar se da kvaliteten stik in čim bolj zdravo okolje za njegov psihofizični razvoj.

4. Toženka izpodbija zavrnilni del iz II/2. točke izreka, ki se nanaša na zaupanje A. v varstvo in vzgojo njej. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da se ji mladoletni A. začasno zaupa v varstvo in vzgojo. Opozarja, da je ostalo neurejeno vprašanje, komu je ta trenutek otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Celo tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe soglašal, da otrok ostane v varstvu in vzgoji pri njej. Sodišče pa ni upoštevalo volje pravdnih strank ter volje oziroma koristi otroka. Tudi mnenje pristojnega CSD je jasno. Trenutno je v otrokovo korist, da ostane v okolju pri materi in da ima redne stike z očetom. Izpostavlja slabo komunikacijo med pravdnima strankama in dejstvo, da mora eden od staršev sprejemati odločitve ter odgovornosti na dnevni bazi. To pa je tisti, kateremu je otrok začasno zaupan.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Toženka izpodbija odločitev prvega sodišča, ki ni ugodilo njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe, da se ji sin A. zaupa v varstvo in vzgojo. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z zatrjevanimi kršitvami določb pravdnega postopka, pa tudi dejansko stanje je pravilno ugotovljeno. Čeprav sta obe pravdni stranki soglašali, da se otrok dodeli v varstvo in vzgojo materi - toženec je takšen predlog podal v podrednem zahtevku - pa to še ne pomeni, da mora sodišče njunemu predlogu slediti in v zvezi s tem izdati ustrezno začasno odredbo. Pravdni stranki imata vedno možnost, da glede zaupanja mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo skleneta sodno poravnavo in tako dokončno uredita eno izmed spornih vprašanj. Pravdni stranki sodne poravnave glede obravnavane problematike do sedaj še nista sklenili. Odločitev sodišča, da glede zaupanja mladoletnega A. v varstvo in vzgojo ne odloči z začasno odredbo, pa je ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja, pravilna. Pravdni stranki nista zatrjevali, niti izkazali nujnosti izdaje tovrstne začasne odredbe. Kot je že prvo sodišče pravilno pojasnilo, se začasne odredbe o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo izdajo le v primerih, ko je takšen vnaprejšen poseg sodišča nujen. Pri začasnih odredbah je potreben restriktiven pristop - še posebej, če se vsebina začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom. Začasna odredba se izda le, če je nujna za preprečitev nenadomestljive ali težko nadomestljive škode in obstajajo okoliščine, iz katerih bi zaradi ogroženosti otroka izhajala nujnost, da se vprašanje vzgoje in varstva začasno uredi še pred meritorno odločitvijo. Takšnih okoliščin pa pravdni stranki nista niti zatrjevali niti izkazali, kar je ustrezno argumentirano že v prvostopenjski sodbi. Odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v delu, nanašajočem se na zaupanje otroka v varstvo in vzgojo, je zato pravilna, kar narekuje zavrnitev toženkine pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa tudi v točki II/2.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se mladoletni sin njemu oziroma materi zaupal v varstvo in vzgojo¹ ter bi se uredili stiki med materjo in A. oz. slednjim in tožnikom (I. točka izreka). Prvo sodišče je sicer začasno uredilo stike med tožnikom in sinom, vendar pa utemeljeno ni sledilo tožnikovemu predlogu po njihovem širšem obsegu.

8. Glede vprašanja zaupanja mladoletnega sina v varstvo in vzgojo tudi za tožnika velja enako, kot je bilo pojasnjeno že toženki. Pravdni stranki nista izkazali, da je poseg z začasno odredbo glede predmetnega vprašanja nujen, ker bi bil otrok ogrožen, zato je odločitev prvega sodišča, ki je zavrnilo tako tožnikov primarni kot podrejeni predlog glede zaupanja v varstvo in vzgojo, pravilna.

9. Pritožbena teza, da je prvo sodišče nepravilno napolnilo pravdni standard otrokove koristi in napačno zaključilo, da je za otroka koristnejši ožji obseg stikov z očetom, je zmotna. Osnovno podmeno namreč predstavlja dejstvo, da je pri odločanju o začasnih odredbah dokazni standard nižji. Toženka je z verjetnostjo izkazala, da se otrok težko prilagaja spremembam in da ima v zadnjem obdobju intenzivnejše izbruhe agresije. O A. težavah je tožnik seznanil CSD; iz dopisa CSD z dne 11. 4. 2017 pa med drugim izhaja, da je tožnik opozoril na otrokove izpade v šoli v zadnjem obdobju, o čemer se je tožnik pogovarjal z ravnateljem. Zato je očitek o protispisnosti ugotovitv sodišča v zvezi z A. izbruhi v zadnjem obdobju neutemeljen. Med pravdnima strankama niti ni sporno, da je imel A. vedenjske težave in izbruhe jeze že v preteklosti, kar izhaja tudi iz dokazil, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnik. Vendar pa je prvo sodišče sledilo materinim zatrjevanjem, da so se otrokovi izbruhi okrepili po očetovem odhodu, saj v preteklosti ni nikogar ugriznil ali močno udaril. O močnejšem izbruhu je nenazadnje pred pristojnim CSD izpovedal sam tožnik, o dečkovih vedenjskih in čustvenih izbruhih z napadi jeze in agresije - tako verbalne kot fizične, ki je težko obvladljiva in za dečka psihofizično izčrpavajoča, pa izhaja tudi iz zdravniškega potrdila z dne 20. 4. 2017. Tudi predložena dokumentacija daje podlago ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se otrok težko prilagaja spremembam, kar je značilno za njegovo bolezen. Celoten sklop izpostavljenih dejstev pa utemeljuje odločitev prvega sodišča, ki je zavrnilo tožnikov predlog za tako širok obseg stikov, kot izhaja iz predloga za izdajo začasne odredbe. Prej navedeno, vključno s poročilom osnovne šole z dne 21. 4. 2017, kjer so še posebej izpostavljeni t. i. "izpadi", ki so se pojavili konec marca, daje zadostno podlago za sprejeto odločitev prvega sodišča in ni potrebe, da bi morala toženka v postopku za izdajo začasne odredbe še konkretneje navesti posamične izbruhe. Poročilo šole in zdravniško potrdilo predstavljata dokaz o otrokovih intenzivnejših izbruhih agresije in podkrepujeta tovrstna toženkina zatrjevanja. Na podlagi toženkine izpovedbe in predloženih dokazil je sodišče utemeljeno verjelo toženki, da se otrok težko prilagaja spremembam in prav to je razlog za določitev manjšega obsega stikov s tožnikom, kot jih je predlagal v začasni odredbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi stiki v večjem obsegu za otroka pomenili psihično obremenitev, kar pa mu ni v korist, in je s tem tudi odgovorilo na vprašanje, ali so otrokove težave pogojene z izvajanjem stikov med tožnikom in mladoletnim A.

10. V tej fazi postopka je vprašanje oblike oziroma stopnje avtizma, ki jo ima mladoletni sin pravdnih strank, nepomembno. Toženkina zatrjevanja, da se otrok težko prilagaja spremembam, kar ji je prvo sodišče verjelo, pa izhajajo tudi iz strokovnega mnenja komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami z dne 6. 7. 2016. Glede na navedeno pa so zmotna pritožbena zatrjevanja, da toženka dokaznemu bremenu o trenutni neustreznosti večjega obsega stikov, kot jih je predlagal tožnik, ni zadostila.

11. A. negativna indoktrinacija otroka, ki jo izpostavlja pritožba, bo lahko predmet nadaljnjega obravnavanja v rednem postopku, saj bo glede tega vprašanja bržkone potrebno sodelovanje ustreznega izvedenca, zato pritožbena zatrjevanja v tej smeri ne morejo biti uspešna.

12. Pritožbena zatrjevanja o nasprotujočih si navedbah toženke so predvsem stvar interpretacije pritožnika. Nasprotja, na katere je v izjavah toženke opozoril pritožnik, na samo odločitev nimajo nikakršnega vpliva. Pritožnik se za začetek stika ob petkih zavzema predvsem iz razloga, ker želi otroka odpeljati na B. V tej fazi postopka je bistveno, da stiki med očetom in otrokom kontinuirano potekajo. Konflikten odnos otroka obremenjuje, saj potrebuje - kot izhaja iz zdravniškega potrdila z dne 20. 4. 2017 - varno, urejeno in predvidljivo okolje. Utemeljeno se postavlja vprašanje, ali vožnja na B. za otroka res ne predstavlja prevelike psihične in fizične obremenitve. Zato tudi pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da tožnikova navedba o nujnosti pričetka stika v petek zaradi umiritve otroka in vožnje na B., ki je relativno daleč, za določitev večjega obsega stikov ne zadošča.

13. Glede na pojasnjeno pritožbi nista utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), zato je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in II/2. točka izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Takšno zahtevo je postavil v podrednem zahtevku

Datum zadnje spremembe:

27.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cp 2243/2012
• VSL sodba IV Cp 1059/2015
• VSL sodba in sklep IV Cp 1040/2014