VSL Sklep II Ip 1613/2017

Jedro

Dolžnikov dolžnik v ugovoru ni navedel konkretnih in preverljivih podatkov v zvezi s sklepi o izvršbi, ki naj bi imeli pri izvršitvi prednost pred predmetnim sklepom o izvršbi, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme za ugovorno trditev, da predmetnega sklepa o izvršbi ni mogel izvršiti zaradi drugih sklepov o izvršbi, na njem, saj gre za dejstvo v njegovi sferi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnikovega dolžnika.

2. Dolžnikov dolžnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, saj ni bilo podlage za njegovo odtegnitev zneskov in tudi niso bili izvedeni vsi dokazi, ki jih je predlagal v ugovoru. Sodišče tako ni izvedlo zaslišanja priče M. R., ki bi lahko izpovedala tudi o tem, kakšen je bil vrstni red sklepov o izvršbi, ki so se vodili na računih dolžnice in so bili v vrstnem redu pred upnikovim sklepom o izvršbi. Priča bi lahko izpovedala tudi, da upnikov sklep o izvršbi ne bi mogel biti izvršen, četudi bi bil že v samem začetku blokiran fiduciarni račun dolžnice. Poleg tega je sodišče zanemarilo dejstvo, da je dolžnikov dolžnik sodišče vseskozi obveščal o blokadi računa dolžnice in je bilo sodišče ves čas seznanjeno s stanjem izvršbe. Poudarja, da bi bilo treba v vsakem primeru prej poplačati upnike z boljšim vrstnim redom, in da je glede na vrstni red sklepov o izvršbi povsem nepomembno, kateri račun je bil blokiran. Opozarja tudi, da je Navodilo o izvrševanju sklepov o izvršbi pri bankah le priporočilo o načinu izvrševanja prejetih sklepov o izvršbi in nima zakonske ali podzakonske veljave. Višjemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in postopek zoper njega ustavi, podredno pa, naj se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

5. Izpodbijana odločitev temelji na določbi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 134. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je to odločitev sprejelo na podlagi zaključka, da dolžnikov dolžnik (organizacija za plačilni promet) ni izkazal, da brez svoje krivde ni blokiral fiduciarnega računa dolžnice ter zneska iz sklepa o izvršbi brez svoje krivde ni mogel izplačati upniku. Ob tem je sodišče prve stopnje pojasnilo, da izvršba na fiduciarni račun odvetnika načeloma ni dovoljena (saj sredstva na tem računu predstavljajo premoženje strank imetnika računa in ne premoženje imetnika računa - prvi odstavek 32. člena ZIZ), vendar pa velja za sredstva, ki jih dolžnik (odvetnik) na ta račun prejme v svojem imenu in za svoj račun, izjema. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je dolžnica od 2. 11. 2011 dalje na svoj fiduciarni račun prejemala tudi zneske v svojem imenu in za svoj račun (in ne zgolj za račun svojih strank) iz naslova nagrade in izdatkov za svoje storitve kot zasebnica, ta sredstva pa presegajo znesek izterjevane terjatve. Glede ugovornih trditev dolžnikovega dolžnika o tem, da sredstev na fiduciarnem računu dolžnice v vsakem primeru ne bi mogel nakazati upniku zaradi drugih sklepov o izvršbi, ki so imeli prednost pred predmetnim sklepom o izvršbi, pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da dolžnikov dolžnik teh trditev ni izkazal, saj zanje ni predložil nobenega ustreznega dokaza (kot npr. evidenco sklepov za izvršbo na računu dolžnice). Poleg navedenih razlogov, ki so ključnega pomena za sprejem izpodbijane odločitve, je sodišče prve stopnje še dodalo, da dolžnikov dolžnik že ob prejemu sklepa o izvršbi ni ravnal v skladu z Navodilom o izvrševanju sklepov o izvršbi pri bankah, čeprav se je nanj sam skliceval, ter da sodišču ni dal zadostnih pojasnil v zvezi z neizvrševanjem sklepa o izvršbi, fiduciarni račun dolžnice pa je blokiral šele po upnikovem predlogu z dne 7. 1. 2014.

6. Dolžnikov dolžnik v pritožbi ne nasprotuje stališču sodišča glede dovoljenosti izvršbe na fiduciarni račun dolžnice za tiste zneske, ki jih je dolžnica prejela v svojem imenu in za svoj račun iz naslova nagrade in izdatkov za svoje storitve, niti dolžnikov dolžnik ne oporeka ugotovitvi sodišča, da so prejeta zasebna sredstva dolžnice na njenem fiduciarnem računu presegala znesek izterjevane terjatve. Kot glavni razlog za izpodbijanje sprejete odločitve dolžnikov dolžnik poudarja dejstvo, da se upnik v predmetnem postopku v nobenem primeru ne bi mogel poplačati pred drugimi upniki, ki so imeli boljši vrstni red. Sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pri čemer zlasti opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati pričo M. R. (to je vodjo oddelka skupnih poslov plačilnega prometa pri dolžnikovem dolžniku), ki bi lahko izpovedala o tem, kakšen je bil vrstni red sklepov o izvršbi, ki so se vodili na računih dolžnice in so bili v vrstnem redu pred upnikovim sklepom o izvršbi. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

7. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje predlaganega zaslišanja priče M. R. ni bilo dolžno izvesti, saj so bile ugovorne navedbe dolžnikovega dolžnika v zvezi s sklepi o izvršbi, ki naj bi imeli pri izvršitvi prednost pred predmetnim sklepom o izvršbi, preveč pomanjkljive, poleg tega pa dolžnik v ugovoru sploh ni navedel, v zvezi s katero svojo ugovorno navedbo sploh predlaga zaslišanje omenjene priče. Dolžnikov dolžnik je v ugovoru v zvezi z vrstnim redom izvrševanja sklepov o izvršbi zoper dolžnico navedel le, da je bil predmetni sklep o izvršbi ob prejemu uvrščen na 3. mesto, na dan 17. 8. 2014 pa je bil zaradi drugih sklepov o izvršbi, ki se poplačujejo pred njim (davčne izvršbe), uvrščen na 14. mesto. Konkretnih in preverljivih podatkov v zvezi s sklepi o izvršbi, ki naj bi imeli pri izvršitvi prednost pred predmetnim sklepom o izvršbi, dolžnikov dolžnik v ugovoru (pa tudi v obravnavani pritožbi) ni navedel (npr. v korist katerih upnikov naj bi bili drugi sklepi o izvršbi, pri katerih ni šlo za davčno izvršbo, kdaj je prejel posamezne predhodne sklepe o izvršbi, kolikšne zneske je moral odtegniti in poplačati na podlagi drugih sklepov o izvršbi), pri čemer je treba poudariti, da je bilo trditveno in dokazno breme za ugovorno trditev, da predmetnega sklepa o izvršbi ni mogel izvršiti zaradi drugih sklepov o izvršbi, na dolžnikovem dolžniku, saj gre za dejstvo v njegovi sferi. V primeru, ko stranka poda preveč pomanjkljive trditve glede nekega dejstva, v zvezi s katerim bi morala sama razpolagati s potrebnimi podatki, z izvedbo dokazov teh pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti. Dokazni postopek namreč ni namenjen ugotavljanju nezatrjevanih dejstev, temveč preverjanju resničnosti zatrjevanih dejstev, t.i. informativni dokazi, s katerimi se komaj ugotavlja dejstva, ki bi jih bilo treba zatrjevati, pa načeloma niso dovoljeni (primerjaj članek dr. Mileta Dolenca: Informativni dokaz v pravdnem postopku, objavljen v Pravni praksi, GV Založba, d.o.o., letnik 2010, št. 31-32, str. 8). Glede na to, da dolžnikov dolžnik v ugovoru ni zadostil trditvenemu bremenu glede dejstva, da so imeli drugi sklepi o izvršbi prednost pred predmetnim sklepom o izvršbi, torej s pritožbenim poudarjanjem pomena tega dejstva ne more uspeti.

8. Ugotovitvi sodišča prve stopnje o tem, da dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu z Navodilom o izvrševanju sklepov o izvršbi pri bankah (v točki 3.13), ter da sodišču ni dal zadostnih pojasnil v zvezi z neizvrševanjem sklepa o izvršbi, za sprejem izpodbijane odločitve nista bili posebnega pomena, saj za presojo odgovornosti dolžnikovega dolžnika po prvem odstavku 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 134. člena ZIZ nista pravno pomembni (za presojo te odgovornosti namreč ni bistveno, ali je dolžnikov dolžnik ravnal v skladu z omenjenim navodilom, poleg tega pa ga redno obveščanje sodišča glede razlogov za neizvrševanje sklepa o izvršbi samo po sebi ne more razbremeniti odgovornosti za pravilno izvršitev sklepa o izvršbi). Zato tudi pritožbene navedbe v zvezi z navedenima ugotovitvama za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa niso pravno pomembne in višje sodišče nanje posebej ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

27.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 700/2018
• VSL sodba I Cpg 1266/2010
• VSK Sodba I Cpg 28/2018