VSL Sodba I Cp 1463/2017

Jedro

Pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 213. člena ZPP z očitkom, da sodišče ni sprejelo predloga za določitev strokovnjaka za banke, da ugotovi plačilo 625,04 EUR in da pri banki pridobi dokumente, da je vplačal navedeni znesek. Uveljavljanje te kršitve pomeni nedopusten pritožbeni razlog, pri čemer očitana kršitev po presoji pritožbenega sodišča tudi ni prerasla v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je sicer res za dokazovanje svojih trditev smiselno predlagal postavitev izvedenca ustrezne stroke in poizvedbe pri banki, vendar le glede dejstva, da naj bi banka prejela ta znesek in kam je šel, če ga tožeča stranka ni dobila. Zato je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi bila predlagana dokaza nerelevantna za odločitev, saj se nanašata zgolj na nepravilno postopanje banke, ker po trditvah toženca plačanega zneska ni nakazala tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 88812/2016 z dne 8. 9. 2016 in sicer za zakonske zamudne obresti od 40,81 EUR, ki tečejo od 5. 9. 2016 do 6. 9. 2016 ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem delu, za znesek 782,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2016 dalje in za znesek 40,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2016 dalje, pa je navedeni sklep o izvršbi obdržalo v veljavi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 58,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo navaja, da je tožeči stranki že plačal 625,04 EUR, kot je napisano na položnici. Sodišče ni sprejelo predloga, da se določi strokovnjaka za banke, da ugotovi, kako je možno, da banka napiše 30,00 EUR. Toženec meni, da je zelo točno povedal, kateri dokument naj sodišče pridobi, to je dokument, ki bo dokazal, da je plačano 625,04 EUR. Odgovor banke bi bil dokaz, da je plačal ta znesek. Sodišče je nepravilno postopalo, ko ni preverilo vse, kar je predlagal, da se pridobi. Ni res, da je dolg pripoznal, res je samo, da je plačal 625,04 EUR in zavarovalnici ničesar ni več dolžan. Toženec se je pozanimal na banki N., če se plača manj, banka napiše drugo položnico, na katero napiše manjši znesek, ki se ga plača. Finančna kartica ni dokaz, ker si jo je tožeča stranka sama napisala in z njo ni bil seznanjen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodba, s katero je končan spor majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da ni dopustno izpodbijati sodbe v sporu majhne vrednosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu majhne vrednosti ugotovilo sledeče dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano: pravdni stranki sta 8. 12. 2015 sklenili zavarovalno pogodbo za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti; naknadno je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka zaradi povzročene prometne nesreče dolžna plačati višjo zavarovalno premijo, kot je bila določena v zavarovalni polici; tožeča stranka je naredila nov obračun zavarovalne premije in toženo stranko pozvala na doplačilo zavarovalne premije; toženec je preko banke tožeči stranki nakazal le 30,00 EUR namesto 625,04 EUR.

6. Na podlagi teh ugotovitev je prvostopenjsko sodišče sprejelo pravilen zaključek, da je toženec dolžan tožeči stranki zavarovalno premijo, kot izhaja iz zavarovalne police, ob upoštevanju popravkov premijskih razredov. Pri odločanju o teh je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe Obligacijskega zakonika, ki urejajo zavarovalno pogodbo (921. in nadaljnji členi OZ).

7. Pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 213. člena ZPP z očitkom, da sodišče ni sprejelo predloga za določitev strokovnjaka za banke, da ugotovi plačilo 625,04 EUR in da pri banki pridobi dokumente, da je vplačal navedeni znesek. Uveljavljanje te kršitve pomeni nedopusten pritožbeni razlog, pri čemer očitana kršitev po presoji pritožbenega sodišča tudi ni prerasla v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je sicer res za dokazovanje svojih trditev smiselno predlagal postavitev izvedenca ustrezne stroke in poizvedbe pri banki, vendar le glede dejstva, da naj bi banka prejela ta znesek in kam je šel, če ga tožeča stranka ni dobila. Zato je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi bila predlagana dokaza nerelevantna za odločitev, saj se nanašata zgolj na nepravilno postopanje banke, ker po trditvah toženca plačanega zneska ni nakazala tožeči stranki.

8. Pritožba ni utemeljena, zato se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi in tudi ni podanih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. in 353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 477/2016
• VSL Sodba II Cpg 432/2019
• VSL Sodba II Cpg 46/2020