VSL Sklep II Cp 2083/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo zvezo med duševno motnjo zadržane osebe in njeno realno možnostjo ogrožanja drugih, kot tudi, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj zadržana oseba do svojega stanja ni kritična. Pravilno je tudi ocenilo zdravljenje v psihiatrični bolnici v oddelku pod posebnim varstvom, kot trenutno edino primerno obliko zdravljenja in omejilo trajanje zdravljenja za čas enega meseca.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se pritožnico zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike ... še do 6. 10. 2017.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo A. A. po odvetniku. Uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava. Predlaga, da sodišče sklep razveljavi in pritožnico odpusti iz zdravljenja. S sklepom se pritožnica ne strinja. Sodišče bi moralo ugotoviti neposredno in konkretno nevarnost za pritožničino zdravje. Tega sodišča ni sledilo, ampak sledi izvedencu, ki je sicer navedel, katero duševno motnjo ima pritožnica, ni pa se opredelil do nevarnosti. Jasnih in nedvoumnih navedb o tem ni v izpodbijanem sklepu. Iz sklepa ne sledi, kateri so nujni ukrepi za zavarovanje pritožničinega zdravja, ki jih razen na zaprtem oddelku ni mogoče izvajati. Prisilno zdravljenje je dopustno le, če ni mogoče enakega doseči z milejšimi oblikami pomoči. Sodišče bi se moralo poslužiti milejših ukrepov, npr. zdravljenje izven oddelka, to je ambulantno, ali nadzorovana obravnava pritožnice.

3. Pritožnica vlaga pritožbo. Svoje dejanje opravičuje, saj je bila v tem času pod vplivom zdravila Naldol. Zdravilo ima močne stranske učinke. Nikogar ni življenjsko ogrožala in pred prisilnim privodom policije ni imela nobenih policijskih prekrškov. Zato se ni strinjati z izvedenčevo oceno. Sicer pa dejanja obžaluje in je prepričana, da se to ne bo več ponovilo. Hospitalizacija ji povzroča še dodatne težave, ker si ne more urediti socialnih zadev in drugih nujnih zadev v življenju. Zato se ji bo zdravstveno stanje še poslabšalo. Sicer se 12 let uspešno zdravi pri lečečem psihiatru.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni gotovo poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kot eno temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen Ustave). Vendar je v določenih primerih takšen poseg nujen zaradi varovanja drugih oseb, ali zaradi posega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Zato so ta zdravljenja omejena na najkrajši možen čas, postopki pa nujni. Materialno pravo za presojo teh ukrepov pa je Zakon o duševnem zdravju (Ur. list RS, št. 77/08).

6. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je najprej bil uveden postopek sprejema osebe v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in sicer s sklepom 6. 9. 2017. Sodišče je postavilo izvedenca medicinske stroke dr. V. F. R., pritožnici pa dodelilo odvetnika. Nato je pravilno speljalo dokazni postopek, zaslišalo pritožnico v prisotnosti odvetnika in izvedenca. Nato pa je iz izvedeniškega mnenja ugotovilo, da se sicer zdravi zaradi shizoafektivne motnje, ki pa terja zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom. Izvedenec je tudi ugotovil, da pritožnica ni bila sposobna nikakršne kritične distance. Še vedno je bila nanašalno blodnjava in sovražno nastrojena do socialne službe, nekoliko vedenjsko inhibirana. Ugotovil je, da je sovražno nastrojena do delavcev na CSD, bila pa je tudi v času sprejema v konfliktu s sopacientko in jo je 3. 9. 2017 ugriznila. Zanikala je zaznane motnje in znižano frustracijsko toleranco, kar je izvedenec ocenil, da predstavlja verjetnost nasilnega ravnanja. Zato je priporočil zdravljenje do datuma, ki izhaja iz izreka. Izvedenec je tudi ugotovil, da kljub zdravljenju v bolnišnici še ni doseženo zadovoljivo izboljšanje, kar je zahtevalo še zdravljenje na varovanem oddelku. Druge oblike zdravljenja, kot npr. ambulantno zdravljenje, premestitev na odprti oddelek ali nadzorovana obravnava, zato ne pridejo trenutno v poštev.

7. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da so podani vsi pogoji, ki jih zahteva določba 53. člena ZDZdr in 39. člena. Pritožba odvetnika navaja, da sodišče ni ugotovilo konkretnih nevarnosti za pritožničino zdravje. Vendar spregleda, da je sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da lahko pritožnica s svojim ravnanjem ogroža druge (navedbe z grožnjami na CSD, obnašanje na oddelku, ugriz sopacientke in grožnje zaposlenim). Zmotno meni pritožba, da mora pacient že koga napasti, da bi bili izpolnjeni ti pogoji iz zakona. Dovolj je konkretizacija v meri, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob taki grožnji, je zato pravilen sklep sodišča prve stopnje, da ni moč pritožnici pomagati z milejšimi ukrepi, kot so v izreku izpodbijanega sklepa.

8. Pritožnici pa je treba odgovoriti, da so ti ukrepi nujni, do časa, za katerega je ugotovil izvedenec, da bo zdravljenje potrebno. V kolikor pa bo lečeči zdravnik ugotovil, da lahko odredi kakšno drugo obliko zdravljenja, pa jo bo gotovo že pred 6. 10. 2017 premestil na ustrezni oddelek oziroma ustrezno obliko zdravljenja. Vendar če izboljšanj ne bo, pa bo treba počakati še do 6. 10. Pritožbeno sodišče sicer razume pritožnico, da težko ureja svoje socialne zadeve iz bolnišnice. Vendar bo morala pritožnica pristojne, ki urejajo te socialne zadeve, obvestiti o svojem zdravljenju in postopke ustrezno prilagoditi.

9. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo napak postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba obe pritožbi zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP, 1. točka v zvezi s 37. členom ZNP).

10. O priglašenih stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, saj glede na določbo 51. člena ZDZdr, to niso stroški, ki bi jih krili udeleženci postopka, ampak bodo kriti s stroškov sodišča (68. člen ZDZdr) in o tem bo odločalo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1482/2019
• VSL Sklep II Cp 484/2019
• VSL Sklep II Cp 1159/2019