VSL Sodba I Cpg 877/2016

Jedro

Pravica naročnika zahtevati povrnitev refleksne škode se presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti (peti odstavek 639. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 468. člena OZ). To pa pomeni, da za povrnitev refleksne škode ni treba, da bi bile izpolnjene posebne predpostavke podjemnikove odgovornosti za napake opravljenega dela (pravočasno obvestilo o napaki; pogoj, da se napaka pojavi v jamčevalnem roku; sodno uveljavljanje zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku). V zvezi z uveljavljanjem zahtevka za povrnitev refleksne škode tudi ni mogoče govoriti o pozivu "k odpravi napak", saj navedena škoda ne predstavlja neposredne škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 117556/2009-2 z dne 24. 8. 2009 v prvem odstavku izreka vzdržalo v veljavi v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki znesek 7.489,74 EUR z obrestmi. V še preostalem delu prvega odstavka izreka, to je za glavnico 922,92 EUR s pripadki, ter v tretjem odstavku izreka, pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.310,98 EUR z obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper obsodilni del sodbe pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in mu zadevo v tem delu vrne v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je bila tožnica kot glavni izvajalec dolžna poravnati škodo, ki je nastala naročniku del S. z.o.o. zaradi ugotovljenih skritih napak v izvedbi del toženke kot podizvajalke, med drugim škodo, ki je nastala v posledici izliva vode v poslovne prostore naročnika po računu št. 10223, ki se nanaša na stroške popravila pohištva, nabave in montaže modema, tiskalnika ter montaže računalniške opreme, od toženke kot podizvajalke pa ima pravico terjati povračilo te škode na podlagi 8. člena Podizvajalske pogodbe.

6. Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je v ponovljenem postopku na podlagi popolnoma istih dokazov odločilo diametralno nasprotno. Sodišče prve stopnje je namreč takšno odločitev sprejelo na podlagi ponovne ocene izvedenih dokazov, upoštevaje pri tem napotke pritožbenega sodišča. Pravilno je ocenilo, da je škoda nastala zaradi ugotovljenih skritih napak v izvedbi del toženke. Pojasnilo je, na podlagi česa se je prepričalo, da se sporni račun nanaša na škodo, ki je nastala zaradi neurja v juliju 2008 in da gre za stroške, ki so investitorju res nastali v posledici tega neurja. Sodišče prve stopnje je takšne zaključke sprejelo na podlagi ocene izpovedbe zaslišane priče Š. in listinskih dokazov (12., 13., 14., 15., 16. in 19. točka obrazložitve), z njimi pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da šteje zapis investitorja v dopisu sodišču na listovni številki 169, da naj bi škoda "nastajala" tudi v marcu 2009, za lapsus, vendar pa je v nadaljevanju pojasnilo, da je investitor s tem mislil le, da gre za "odpravo" škode v marcu 2009, medtem ko je škoda, katere povračilo je terjal s spornim računom od tožnice, nastala v neurju julija 2008. Da se sporni račun nanaša na škodo, nastalo v neurju julija 2008, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izhaja iz konteksta celotnega dopisa naročnika S. z.o.o., zlasti iz predzadnjega stavka, v katerem ta navaja, da se tretja faktura (sporna), ki jo je zadruga naslovila na tožečo stranko, nanaša na vse posredne stroške, ki so "v neurju" nastali in delno tudi na popravilo strehe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo graja pritožnik, tako ni protispisna, dejansko stanje pa je popolno ugotovljeno. Da je del stroškov po spornem računu nastal leta 2008, del pa v letu 2009, ni odločilnega pomena. Prav tako ni odločilno, da je investitor na računu št. 10223 navedel, da gre za stroške, nastale "ob izlitju vode" ter da je na računu M. s.p. večkrat navedeno, da gre za popravila, zaradi "izlitja vode", saj navedeno še ne dokazuje, da do "izlitja vode" ni prišlo zaradi napak v izvedbi del tožene stranke. Takšno izrazoslovje (izlitje vode; vdor vode) je v svojem izvedenskem mnenju navsezadnje uporabil tudi sodni izvedenec.

7. Čeprav je investitor v dopisu navedel, da spornega računa ni nikoli dobil poplačanega, predloženi dokazi (kompenzacija z dne 31. 3. 2009) izkazujejo nasprotno. Sodišče prve stopnje torej ni spregledalo pojasnila investitorja v dopisu na listovni številki 169, le posebne dokazne vrednosti mu ni pripisalo, glede na to, da je kompenzacija z dne 31. 3. 2009 potrjena s strani obeh strank kompenzacijskega posla. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica znesek po računu investitorja št. 10223 plačala, zato ni protispisna, kot to trdi pritožnik.

8. Pritožnik nadalje očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je kot pravno podlago zahtevka navedlo 630. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Trdi, da bi morala tožeča stranka, v kolikor bi to držalo, izkazati, da je toženo stranko najprej pozvala k odpravi napak in ji omogočila, da to naredi sama. Šele če bi tožena stranka to odklonila, bi tožeča stranka oziroma investitor zatrjevano škodo lahko odpravila sama, povračilo stroškov pa terjala od tožene stranke, pod pogojem, da bi bile podane vse ostale predpostavke za utemeljenost regresnega zahtevka. Takšno stališče pritožnika je zmotno. Napaka opravljenega posla lahko v naročnikovi sferi poleg škode, ki jo pomeni napaka sama (neposredna škoda), povzroči tudi nadaljnje negativne posledice - druge oblike škod, med drugim škodo, ki zaradi napake nastane na naročnikovih drugih dobrinah, ki ima značilnosti refleksne škode (Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 875). Odškodninski zahtevek za povrnitev te škode lahko naročnik uveljavlja poleg ustreznega jamčevalnega zahtevka - kumulativno s tem zahtevkom. Vendar pa se pravica naročnika zahtevati povrnitev refleksne škode presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti (peti odstavek 639. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 468. člena OZ). To pa pomeni, da za povrnitev refleksne škode ni treba, da bi bile izpolnjene posebne predpostavke podjemnikove odgovornosti za napake opravljenega dela (pravočasno obvestilo o napaki; pogoj, da se napaka pojavi v jamčevalnem roku; sodno uveljavljanje zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku). V zvezi z uveljavljanjem zahtevka za povrnitev refleksne škode tudi ni mogoče govoriti o pozivu "k odpravi napak", saj navedena škoda ne predstavlja neposredne škode.

9. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali so bili računalniška oprema, modem in pohištvo res uničeni. Da so bili, izkazujejo predložene listine in izpovedba zaslišane priče Š., ki je povedala, da so bili konstrukcija, knauf in izolacija namočeni od dežja, da je puščalo na različnih koncih, ob vsakem večjem dežju, da so ob vikendih hodili postavljati lonce, da je bilo poškodovanega nekaj pohištva, en tiskalnik, računalnik, ki nista bila več uporabna in so ga morali odpisati. Izpovedala je, da naj bi se to zgodilo "takrat poleti." Očitki pritožnika v tej smeri zato niso utemeljeni.

10. Pritožnikove trditve, da tožeča stranka ni preverila utemeljenosti spornega računa št. 10223, niti, ali je investitor le nabavil novo opremo in to vključil v zatrjevane stroške, ki naj bi mu nastali zaradi izliva vode ter da ni bilo nikoli predloženo dokazilo o odpisu starega faksa in modema, ki naj bi bila nepopravljivo poškodovana, so nedopustne pritožbene novote, saj tožena stranka tega ni trdila v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti ne trdi, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde. Zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno uporabilo določbe 187. člena in 188. člena OZ, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo.

12. Izpodbijana sodba ne predstavlja sodbe presenečenja. V njej ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov, izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Sodba tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in ima razloge o odločilnih dejstvih, ti pa so tudi jasni in niso sami s seboj v nasprotju, kot to trdi pritožnik. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je preverljivo obrazložena, dejansko stanje pa pravilno in popolno ugotovljeno.

13. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani, niti nobeden od tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k rešitvi le-te (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 474/2005
• VSL sodba I Cp 819/2016
• VSL Sodba II Cpg 414/2019