<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cpg 973/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CPG.973.2016
Evidenčna številka:VSL00003931
Datum odločbe:26.09.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Damjan Orož (preds.), Andreja Strmčnik Izak (poroč.), Irena Dovnik
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:podjemna pogodba - odgovornost za napake - jamčevalni zahtevek - obnova objekta - pridobitev gradbenega dovoljenja - legalizacija objekta - odprava napake na račun podjemnika

Jedro

V skladu s prvim odstavkom 639. člena OZ je naročnik dolžan dovoliti podjemniku, da napako odpravi. Če mu te možnosti ne da, naročnik ne pridobi pravice do uveljavljanja jamčevalnega zahtevka iz tretjega odstavka 639. člena OZ.

S tem, ko je tožena stranka še pred odpravo napak zahtevala od tožeče stranke, da ji plača preostanek zapadlega (nezavrnjenega) računa, je tožena stranka samo terjala tisto, kar ji pripada in ji tega ni mogoče šteti v škodo. Tožena stranka je namreč dogovorjen posel dokončala (čeprav se je kasneje izkazalo, da ima napako), zato je bila do plačila upravičena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 9.420,00 EUR (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti 1.525,61 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženi stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče v tej zadevi odloča že tretjič. In tudi tretjič mora pritrditi pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni sledilo navodilom v sklepu I Cpg 1006/2015 z dne 8. 9. 2015 (enaka navodila so bila že v sklepu I Cpg 823/2013 z dne 2. 12. 2014) in ni odgovorilo na tožničine trditve, na katere je opozorilo višje sodišče. Ni sicer mogoče reči, da jih je spregledalo, saj jih je povzelo v prvem delu 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Vendar pa odgovora nanje ni dalo. Sodišče prve stopnje je navedlo le, da je na podlagi izpovedb zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank nelegalno stanje obstajalo že pred obnovo leta 2007 in da zanj tožena stranka ni vedela, niti ni bila dolžna vedeti. Kot pravilno opozarja pritožnica, pa ta okoliščina za odločitev ni bistvena. Bistvene so navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka na podlagi Pogodbe za izdelavo tehnične dokumentacije z dne 22. 10. 2007 izdelala načrt za prvo fazo obnove tožničine stavbe, prav ta obnova (ki se je torej izvajala po načrtih tožene stranke in bi tožena stranka kot strokovnjak morala vedeti, da bo terjala pridobitev gradbenega dovoljenja, pa kljub temu tega ni sporočila toženi stranki) pa je povzročila, da stanje na objektu ni bilo skladno z obstoječim gradbenim dovoljenjem. Gre namreč za okoliščino, na katero se napaka neposredno nanaša (zaradi nepridobitve gradbenega dovoljenja za prvo fazo obnove tožeča stranka za načrtovano drugo fazo obnove ni mogla pridobiti gradbenega dovoljenja, temveč je morala najprej izvesti legalizacijo obstoječega stanja) in ki bi, v kolikor bi se izkazala za resnično, toženi stranki v skladu s 636. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) preprečila uspešno sklicevanje na prekluzijo iz 635. člena OZ. Te navedbe (in v zvezi s tem predložene dokaze) pa je sodišče prve stopnje ponovno spregledalo.

6. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev prvega odstavka 362. člena ZPP, katero pa je višje sodišče v skladu s 355. členom ZPP ter 1. in 6. alinejo 358. člena ZPP lahko sámo odpravilo. Višje sodišče namreč po pregledu spisa ugotavlja, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala trditev tožeče stranke v vlogi z dne 25. 1. 2013, da so bile predvidene spremembe po t. i. prvi fazi obnove v letu 2007, ki jo je načrtovala tožena stranka, takšne narave, da bi bilo potrebno za njihovo realizacijo pridobiti gradbeno dovoljenje. Tožena stranka se je zato že pred pričetkom priprave sporne projektne dokumentacije zavedala (upravno-postopkovnih) zapletov in nujnosti legalizacije obstoječega stanja pred samo pridobitvijo gradbenega dovoljenja za realizacijo druge faze prenove predmetnega objekta. Kljub navedenemu tožena stranka tožeče stranke na potrebo po legalizaciji obstoječega stanja ni opozorila niti pred sklenitvijo Pogodbe z dne 24. 1. 2008 niti pred samo vložitvijo vloge za izdajo gradbenega dovoljenja za nadzidavo stanovanjske hiše 12. 6. 2008. Zaključek, da je tožena stranka z obnovo leta 2007 sama povzročila nelegalno stanje je torej bilo mogoče izpeljati z uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa ustrezna abstraktnemu dejanskemu stanu iz 636. člena OZ, in kar ima za posledico, da se tožena stranka na prekluzijo roka ne more sklicevati.

7. Kljub ugotovljenemu je po presoji višjega sodišča odločitev sodišča prve stopnje (čeprav iz drugih razlogov) vseeno pravilna. Iz med pravdnima strankama nespornih dejstev namreč izhaja, da je tožeča stranka od tožene stranke pravočasno zahtevala odpravo napak projektne dokumentacije za predvideno drugo fazo obnove. Tožena stranka se je na tak poziv odzvala in tožeči stranki v dopisu z dne 19. 10. 2008 predlagala tri faze odprave napak, in sicer najprej plačilo preostalega računa za opravljeno delo v višini 2.706,00 EUR in stroška opomina pred tožbo, v drugi fazi brezplačno odpravo napak (uskladitev projektne dokumentacije) in v tretji fazi storitev v zvezi z legalizacijo objekta (da se obstoječe stanje uskladi z obstoječim gradbenim dovoljenjem), za kar bi ji tožena stranka lahko pripravila novo ponudbo. Vendar je tak predlog tožeča stranka zavrnila in dala vse potrebno za pridobitev gradbenega dovoljenja narediti drugemu podjemniku. S takšnim postopanjem pa je tožeča stranka toženi stranki onemogočila odpravo napake, zato po materialnem pravu od tožene stranke ne more zahtevati povračila stroškov, ki jih je imela za odpravo napak po drugem podjemniku. V skladu s prvim odstavkom 639. člena OZ je namreč naročnik dolžan dovoliti podjemniku, da napako odpravi. Če mu te možnosti ne da, naročnik ne pridobi pravice do uveljavljanja jamčevalnega zahtevka iz tretjega odstavka 639. člena OZ.

8. Tožeča stranka je sicer tekom postopka zatrjevala, da ponudbe tožene stranke ni sprejela, ker da ji je v njej tožena stranka vsiljevala dodatne pogoje in dodatna plačila. Vendar to ne drži. S tem, ko je tožena stranka še pred odpravo napak zahtevala od tožeče stranke, da ji plača preostanek zapadlega (nezavrnjenega) računa, je tožena stranka samo terjala tisto, kar ji pripada in ji tega ni mogoče šteti v škodo. Tožena stranka je namreč dogovorjen posel dokončala (čeprav se je kasneje izkazalo, da ima napako), zato je bila do plačila upravičena (da je tožeča stranka navedeni račun dolžna plačati, je bilo ugotovljeno tudi s pravnomočno sodbo v postopku XII Pg 641/2009, gl. tudi razloge v prvem razveljavitvenem sklepu opr. št. I Cpg 823/2013 z dne 2. 12. 2014, tč. 11 obrazložitve). Glede predlagane tretje faze odprave napak pa je potrebno poudariti, da legalizacija obstoječega stanja ni bila predmet nobene pogodbe sklenjene med pravdnima strankama oziroma dolžnost tožene stranke (tožeča stranka nasprotnega ni zatrjevala). Ni šlo torej za dela, ki bi spadala v sklop odprave napake, temveč za samostojen projekt, katerega izdelavo je bila kot lastnik objekta dolžna kriti tožeča stranka oziroma je tožena stranka za njegovo pripravo upravičeno zahtevala dodatno plačilo.

9. Iz navedb tožeče stranke nadalje izhaja, da je po prejemu dopisa tožene stranke zahtevala, da ji tožena stranka dostavi popravljeno dokumentacijo v skladu s pogoji izvedbenega prostorskega akta. Temu predlogu pa že pojmovno ni bilo mogoče ugoditi, saj že iz navedb tožeče stranke izhaja, da je morala biti najprej izvedena legalizacija obstoječega stanja (prim. npr. pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 25. 1. 2013, l. št. 61 spisa, sedmi odstavek, pritožbo tožeče stranke z dne 24. 4. 2015, l. št. 120 spisa, tretji odstavek, navedeno izhaja tudi iz zaslišanja zakonite zastopnice tožeče stranke v zadevi XII Pg 641/2009, kjer je izpovedala, da je bila legalizacija obstoječega stanja nujna za pridobitev gradbenega dovoljenja). Drži sicer, da tožeča stranka izvedbe del v zvezi z legalizacijo obstoječega stanja ni bila dolžna opraviti po toženi stranki, ampak bi ta dela znotraj postavljenih rokov predhodno lahko opravil tudi drug podjemnik. Vsekakor pa je bila po pridobitvi projektne dokumentacije za legalizacijo obstoječega stanja tožeča stranka dolžna dovoliti toženi stranki, da brezplačno popravi oziroma uskladi projekt, ki je bil predmet pogodbe za izdelavo tehnične dokumentacije št. 000 z dne 24. 1. 2008, s prostorskim izvedenim aktom in z novimi parametri, ki bi nastali po legalizaciji obstoječega objekta. Te možnosti (na podlagi katere bi lahko tožena stranka v celoti pravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost in kar je bila pripravljena storiti brezplačno) pa tožeča stranka toženi stranki ni dala, saj že iz tožničinih trditev izhaja, da je projektno dokumentacijo, na podlagi katere je UE izdala gradbeno dovoljenje, izdelal M. Č. (kar implicitno pomeni, da je Č. sočasno pripravil tako projekt za legalizacijo obstoječega stanja, kot projektno dokumentacijo za drugo fazo obnove, ki je bila skladna z izvedbenim prostorskim aktom, saj sicer tožeča stranka gradbenega dovoljenja ne bi mogla dobiti). Kot že pojasnjeno, pa v takšnem primeru tožeča stranka po materialnem pravu od tožene stranke nima pravice terjati povračila stroškov, ki so ji nastali z odpravo napak po drugem podjemniku.

10. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 9.420,00 EUR, je tako vseeno pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 636, 639, 639/1, 639/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.11.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEyNjk0