VSL Sklep VII Kp 27167/2015

Jedro

Navzočnost obdolženca na glavni obravnavi je praviloma nujna, saj ima obdolženec pravico izjaviti se o obtožnem aktu in o dokazih, ki ga bremenijo. Obdolženec pa tudi mora imeti v postopku vsaj enkrat možnost, da se sooči oziroma zaslišuje zanj obremenilne priče oz. soobdolžence. Nasprotno postopanje samo po sebi sicer še ne pomeni kršitve pravice do obrambe, razen če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na izjave obremenilnih prič oziroma soobdolžencev, s katerimi se obdolženec nikoli v postopku ni imel možnost soočiti oziroma jih zasliševati.

Izrek

Pritožbi obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba za tega obdolženca, po uradni dolžnosti pa tudi za obdolžena B. B. in C. C., razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolžene A. A., B. B. in C. C. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 204. člena KZ-1 je obdolženemu A. A. izreklo kazen šest mesecev zapora, obdolženemu B. B. kazen pet mesecev zapora, obdolženemu C. C. pa pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let ne stori novega kaznivega dejanja. Obdolžence je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sodbo se je laično pritožil prvoobdolženi A. A., in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Obdolženec v svoji sicer laični pritožbi utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da mu sodi v njegovi nenavzočnosti. Pravica, da se vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, sodi v njegovi navzočnosti, je zagotovljena že v drugi alineji 29. člena Ustave RS. To ustavnopravno jamstvo pa obdolžencu zagotavljajo tudi določbe 288. člena ZKP, ki sodišče zavezujejo, da mora obdolženca pravočasno povabiti na glavno obravnavo, mu omogočiti, da ima dovolj časa za pripravo obrambe, na glavno obravnavo pa mora biti tudi pravilno vabljen. Določbi tretjega odstavka 307. člena ZKP in prvega odstavka 442. člena ZKP sodišču omogočata tudi sojenje v nenavzočnosti obdolženca, vendar gre za izjemo od splošnega pravila, ki jo je potrebno razlagati ozko, z upoštevanjem okoliščin konkretnega primera. V skrajšanem postopku sme sodišče opraviti sojenje v obdolženčevi odsotnosti pod pogoji, ki so določeni v prvem odstavku 442. člena ZKP: 1. če ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, 2. če njegova navzočnost ni nujna in 3. če je bil pred tem že zaslišan. Poleg formalnih pogojev, navedenih pod točkama 1 in 3, ki sta bila v obravnavanem primeru podana (obdolženec je bil zaslišan dne 2. 6. 2016 v fazi preiskave, na glavne obravnave je bil pravilno vabljen, vendar svojega izostanka nikoli ni opravičil), zakon za izvedbo glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženca določa tudi materialni pogoj, da njegova navzočnost ni nujna. Zakon ga sicer podrobneje ne opredeljuje, vendar ga je prav tako potrebno razlagati ozko. Navzočnost obdolženca na glavni obravnavi je praviloma nujna, saj ima obdolženec pravico izjaviti se o obtožnem aktu in o dokazih, ki ga bremenijo. Če obdolženec še ni bil zaslišan, ali se ni seznanil z vsemi dokazi, ki so predlagani v obtožnem aktu, je njegova navzočnost na glavni obravnavi vedno nujna.

5. Oceno o tem, ali je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, sodišče napravi glede na dejansko stanje, razčiščeno do tega trenutka. Pri tem mora paziti, da z uporabo in razlago zakonskih določb o sojenju v obdolženčevi nenavzočnosti ne krši pravic strank v postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče s tem, ko je obdolžencu sodilo v njegovi nenavzočnosti, kršilo njegovo pravico do zaslišanja obremenilnih prič oz. do soočenja z obremenilnimi dokazi, ki mu jo zagotavlja točka d tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 29. člen Ustave RS. Na glavni obravnavi, ko je torej sodišče prve stopnje sodilo obdolžencu v nenavzočnosti, je prebralo zagovor soobdolženega C. C., zagovor je podal soobdolženi B. B., v soglasju z državnim tožilcem pa je prebralo izpovedbe prič D. D., E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I. Te priče so bile zaslišane tekom preiskave pri Okrožnem sodišču v Novem mestu dne 3. 10. 2016. Iz spisovnega gradiva izhaja, da obvestilo za obdolženca o zaslišanju prič dne 3. 10. 2016 ni izkazano. Glede na to, da obdolženec ni bil pravilno obveščen o zaslišanju prič v preiskavi in da imenovane priče na glavni obravnavi sploh niso bile zaslišane, ampak so bile le prebrane njihove izpovedbe iz preiskave, obdolženec nikoli v postopku ni imel možnosti, da zasliši priče, ki so, kot izhaja iz razlogov sodbe, za obdolženca nedvomno obremenilne. Enako velja tudi glede soobdolženih C. C. in B. B. ki obdolženega A. posredno obremenjujeta. Imenovana sta se v preiskavi zagovarjala, vendar pritožnik o njunem zaslišanju ni bil obveščen. Na glavni obravnavi, ki je bila opravljena v pritožnikovi nenavzočnosti, je sodišče zagovor soobdolženega C. C. iz preiskave le prebralo, soobdolženi B. B. pa se je zagovarjal. Pritožnik torej nikoli v postopku tudi ni imel možnosti, da se sooči oz. zaslišuje soobdolženca, ki ga, kot je bilo že navedeno, posredno obremenjujeta. To sicer samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do obrambe, saj se v takem primeru obsodilna sodba ne sme izključno ali odločilno opirati na njihove izjave, torej na izjave obremenilnih prič oz. soobdolžencev, s katerimi se obdolženec nikoli v postopku ni imel možnosti soočiti oziroma jih zasliševati. Ker iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče sodbo oprlo prav na izpovedbe zgoraj navedenih prič in delno tudi zagovora soobdolžencev, obdolženi A. A. pa se je zagovarjal z molkom, je sodišče s tem, ko je opravilo glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti, prekršilo obdolženčevo pravico do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Glede na to je treba pritrditi smiselni pritožbeni, da je sodišče prve stopnje s tem napravilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

6. Glede zagotavljanja navzočnosti katerega koli obdolženca na glavni obravnavi pa pritožbeno sodišče na tem mestu zgolj pripominja, da se lahko tudi v skrajšanem postopku obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi zagotovi s prisilno privedbo (prvi odstavek 307. člena ZKP). Če se obdolženec očitno izmika priti na glavno obravnavo, pa je zoper njega mogoče s smiselno uporabo določb drugega odstavka 307. člena ZKP odrediti tudi pripor. Iz izpisa iz kazenske evidence za obdolženca namreč izhaja, da je 16. 1. 2017 začel prestajati kazen zapora. Sodišče ga je na glavno obravnavo dne 30. 3. 2017 sicer vabilo preko ZPKZ Dob in odredilo njegovo privedbo, vendar je prejelo odgovor, da je obdolženec od 16. 3. 2017 do 16. 6. 2017 na prekinitvi prestajanja kazni. Ker se obdolženec glavne obravnave dne 30. 3. 2017 kljub izkazanemu vabilu ni udeležil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil, bi sodišče pravilno postopalo, če bi odredilo njegovo prisilno privedbo s strani pristojne policijske postaje oz. odredilo njegovo privedbo, ko je ponovno nastopil prestajanje kazni, česar pa ni storilo.

7. Glede soobdolženih B. B. in C. C. je sodišče po uradni dolžnosti ravnalo na podlagi določbe 387. člena ZKP. Ta uzakonja t. i. beneficium cohaesionis (privilegij pridruženja), po katerem mora pritožbeno sodišče, kadar odloči v korist enega obdolženca, enako ravnati tudi v korist soobdolžencev, ki se niso pritožili ali se niso pritožili v smeri, v kateri se je pritožil obdolženec, v korist katerega je odločilo pritožbeno sodišče. S tem institutom se preprečuje, da bi bilo v pravnomočni sodbi kljub enakemu dejanskemu in pravnemu stanju različno odločeno glede posameznih soobdolžencev, odvisno zgolj od tega, ali so se pritožili in iz katerih pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bistveni pogoj za uporabo tega instituta, da gre za soobdolžence, za katere je bila v enotnem postopku izdana ena sodba, v konkretni zadevi izpolnjen. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi obdolženega A. A. in izpodbijano sodbo razveljavilo, velja enako tudi za soobdolžena B. B. in C. C.

8. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, je izpodbijano sodbo razveljavilo in ni odločalo o drugih pritožbenih navedbah glede dejanskega stanja. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče odpraviti procesne pomanjkljivosti in pritožniku omogočiti zaslišanje obremenilnih prič oz. soobdolžencev oziroma mu dati možnost, da se sooči z obremenilnimi dokazi. Po presoji vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi bo moralo ponovno odločiti, ali je obdolžencu očitano kaznivo dejanje mogoče šteti za dokazano.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep IV Kp 50014/2014
• VSRS Sodba I Ips 96357/2010-711
• VSL Sodba II Kp 42197/2020