<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 5404/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:VII.KP.5404.2016
Evidenčna številka:VSL00004612
Datum odločbe:18.07.2017
Senat, sodnik posameznik:Maja Baškovič (preds.), Igor Mokorel (poroč.), Mitja Kozamernik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:silobran - kaznivo dejanje grožnje - poseg v pravico do zasebnosti - izključitev silobrana

Jedro

Že sodišče prve stopnje je utemeljeno in pravilno zaključilo, da silobran v obravnavani zadevi ni podan. Obdolženčev poseg s fotografiranjem oškodovanca je poseg v oškodovančevo zasebnost in je bil razlog, da je šel oškodovanec proti obdolžencu z namenom, da mu prepreči poseg v njegovo zasebnost.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Črnomlju je z v uvodu navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 in mu za to kaznivo dejanje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, s preizkusno dobo treh let. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmeta tako, da je obdolžencu odvzelo polavtomatsko pištolo znamke Noricco kaliber 22 LR, tov. št. ... Obdolženca je oprostilo plačila sodne takse, dolžan pa je plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. ter 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovanca B. B. je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženi in njegov zagovornik. Slednji iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da se obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obdolženi je sodišču prve stopnje predložil dvakrat vsebinsko popolnoma enaki pritožbi, brez navedb pritožbenih razlogov. Predlagal je, da se ga obtožbe oprosti.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Obe pritožbi zastopata stališče, da je obdolženi kritičnega dne ravnal v silobranu, saj je takrat, ko je izvlekel iz podloge žepa suknjiča nenabito pištolo, to storil zato, da je preprečil napad, ki mu je grozil. Skratka na ta način se je ubranil pred oškodovancem, ki je tekel za njim s cepinom v roki in ko ga je dohitel, je na kratki razdalji proti oškodovancu dvignil cepin, pred tem pa vpil, da bo obdolženca ubil.

5. Tako kot je že sodišče prve stopnje utemeljeno in pravilno zaključilo, da silobran v obravnavani zadevi ni podan, se s takšno ugotovitvijo strinja tudi pritožbeno sodišče. Obe pritožbi pravzaprav ponavljata zagovor obdolženca pred sodiščem prve stopnje, to je, da je šel obdolženec v gozd za oškodovancem zato, da bi zavaroval svoje pravice in interese, saj je oškodovanec s svojim ravnanjem, delom v gozdu, posegel v tujo, tedaj obdolženčevo lastnino. Zato, da bi imel ustrezen dokazni material, je vzel fotoaparat s seboj. Napravil je nekaj fotografij na poti proti gozdu in tudi v samem gozdu in ko ga je oškodovanec videl, da ga fotografira, je začel oškodovanec teči proti njemu s cepinom v roki in mu med tekom grozil, da ga bo ubil. Ko se mu je oškodovanec približal, pa je obdolženi vzel iz žepa pištolo in jo naperil proti oškodovancu, ki jo je imel s seboj. Vendar pa zanika, da bi imel pištolo pripravljeno za morebitni obračun z oškodovancem, ampak zgolj zato, ker v C. nima ustreznega prostora za hrambo orožja.

6. Kot odločilno okoliščino, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje je pravzaprav provokacija, ki si jo je umislil obdolženi s fotografiranjem oškodovanca. Nobenega dvoma ni, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je bil takšen obdolženčev poseg s fotografiranjem oškodovanca poseg v oškodovančevo zasebnost in prav fotografiranje oškodovanca je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve, bil razlog, da je šel oškodovanec proti obdolžencu, da mu prepreči poseg v njegovo zasebnost. Da oškodovanec resnično ni imel namena napasti obdolženca, ampak ga samo opozoriti, pa je razvidno tudi iz tega, da bi lahko oškodovanec proti obdolžencu naščuval svojega psa, s katerim se je, kot je tudi sicer razvidno iz obdolženčevih fotografij, ki jih je predložil kot dokazni material, pomikal proti obdolžencu. Prav tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo obdolžencu, da se je šele, ko se je oškodovanec proti njemu začel približevati, spomnil na pištolo, ampak, da je imel to orožje s seboj, ker je pričakoval konfliktno situacijo. Na to je mogoče tudi utemeljeno sklepati, ne samo zaradi posega v oškodovančevo zasebnost, ampak tudi na podlagi obdolženčevega profila, kot osebnost, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve, ko je presojalo vsebino pisma, ki ga je obdolženi poslal svoji teti, sicer ženi oškodovanca. Da pa sicer obdolženi pretirava glede svoje teze o izvrševanju silobrana, pa je ovrglo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je zaznalo, da je "po uspeli odvrnitvi napada", obdolženi ponovno fotografiral oškodovanca, mu celo sledil in bil tako kot na začetku ponovno s svojim ravnanjem izzivalen. Prav tako je sodišče prve stopnje, česar ne negirata v pritožbah niti zagovornik, niti obdolženi, ugotovilo, da obdolženi pretirava tudi glede okoliščin morebitnega umika zaradi terena po katerem se je gibal. Prvo sodišče je ugotovilo, da teren umika ni bil tako strm in ovinkast ter neizhoden in da je imel obdolženi že pred tem možnost, da bi se umaknil, če bi se hotel. Zato tudi ta okoliščina omaja obdolženčeve navedbe, da se je oškodovanec proti njemu grozeče gibal in še verbalno grozil, da ga bo ubil.

7. Ker je tako prvo sodišče utemeljeno ovrglo jedro zagovora obdolženca, da je potegnil pištolo zaradi tega, ker se je počutil ogroženega, misleč, da ga bo oškodovanec s cepinom v roki napadel, so posledično seveda tudi neutemeljene pritožbene navedbe v obeh pritožbah in pričakovanju pritožnikov, da obdolženčevo ravnanje ni protipravno (prvi odstavek 22. člena KZ-1).

8. Zagovornik obdolženca je v svoji pritožbi še posebej opozoril na stališče v izpodbijani sodbi glede pištole, ki jo je naperil obdolženi proti oškodovancu. Pritožnik se sprašuje na podlagi katerih materialnih predpisov je sodišče prve stopnje "sporno pištolo štelo za orožje". Po podatkih spisa je sredstvo, ki ga je uporabil obdolženi pri kaznivem dejanju polavtomatsko strelno orožje. Pištolo, ki je tudi predmet odločbe o odvzemu predmetov, je obdolženi uporabljal pri praktičnem streljanju, kar je prvo sodišče ugotovilo v 11. točki obrazložitve. Tako prikazano dejansko stanje, ki ga je lahko pritožnik razbral iz razlogov izpodbijane sodbe, pa brez dvoma daje podlago, da je obdolženi pri kaznivem dejanju uporabil orožje, kar je tudi sicer znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja grožnje iz drugega odstavka 135. člena KZ-1, s tem, da pritožbeno sodišče še pripominja, da sodišču prve stopnje ni bilo potrebno glede zasežene polavtomatske pištole še posebej navajati definicijo orožja iz 2. člena Zakona o orožju (ZOro-1).

9. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe v uvodu, s katerimi pritožnik utemeljuje obstoj kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posameznih izjav obdolženca (navedba, da je oškodovanec obdolženca s cepinom v roki vsaj 100 m lovil po gozdni poti, da ni jasno iz razlogov izpodbijane sodbe, da je obdolženi oškodovancu resno grozi). Glede same dinamike gibanja obdolženca in oškodovanca, je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je obdolženi v svoji izjavi pretiraval o teku oškodovanca. Vsiljivost obdolženca, pa je bila tudi razumljiv razlaga, ki jo je pojasnil oškodovanec, zakaj je vzel s seboj cepin, ko se je obdolžencu približeval. V 12. točki obrazložitve, ki jo pritožba ne problematizira, pa so navedeni razlogi o dokazni posledici obravnavanega kaznivega dejanja.

10. Glede na to, da sta pravzaprav po vsebini obe pritožbi naperjeni zoper sodbo sodišča prve stopnje samo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar velja pravzaprav enako tudi glede pritožbe zagovornika, čeprav uveljavlja izrecno pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka glede vprašanja iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je sodišče druge stopnje presodilo, da navedeni pritožbeni razlog ni podan. Zato je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP). Predhodno je še ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383 člena ZKP). Sodišče druge stopnje je na podlagi pooblastila iz člena 386 ZKP preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji. Presodilo je glede na vse okoliščine primera, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve, da je izrečena pogojna obsodba primerna kazenska sankcija, prav tako pa tudi dolžina določene kazni in preizkusne dobe.

11. Iz enakih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče, čeprav pritožnika s pritožbama nista uspela, obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 22, 22/1, 135, 135/1, 135/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.11.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEyNjcx