VSL Sklep II Kp 3935/2017

Jedro

Samo dejstvo, da je obdolženec lastnik lokala, v katerem so policisti zalotili osebe pri nezakonitem kajenju marihuane, ne zadošča za utemeljen sum, da je obdolženec dal na razpolago prostore svojega javnega lokala in s tem gostom omogočil uživanje prepovedane droge konoplje.

Obtožnica in sklep o uvedbi preiskave sama po sebi nista in ne moreta biti dokazno sredstvo.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je, ob nestrinjanju preiskovalne sodnice, z izpodbijanim sklepom na podlagi določila sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se zoper obdolženega A. A. zavrne zahteva za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani zaradi kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog po drugem in prvem odstavku 187. člena KZ-1B. Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožila okrožna državna tožilka, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper obdolženca uvede preiskavo zaradi očitanega kaznivega dejanja.

3. Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolženca in višjemu sodišču predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb državne tožilke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da iz spisovnega gradiva ne izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. V skladu z določbo prvega odstavka 167. člena ZKP se preiskava začne zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil. Ni mogoče govoriti o utemeljenosti suma, če je ta zgolj abstrakten in temelji na predpostavkah, ki jih ni mogoče preveriti. Sum mora izhajati iz konkretnih dejstev, podatkov in dokazov. Glede na ustaljeno ustavnosodno prakso pomeni utemeljen sum visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.¹ Ali je podan utemeljen sum pa presodi preiskovalni sodnik ali pa izvenobravnavni senat na podlagi dokaznega gradiva, ki mu ga predloži upravičeni tožilec.

6. Tudi po oceni pritožbenega sodišča predloženo spisovno gradivo v obravavani zadevi ne ponuja zadostne podlage za utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Samo dejstvo, da je obdolženec (oz. gospodarska družba, katere lastnik je) lastnik lokala B. na C. cesti v D., v katerem so policisti osem oseb iz opisa dejanja zalotili pri očitno nezakonitem kajenju cigaretov, v katerih se je nahajala tudi prepovedana droga konoplja, ob odsotnosti kakršnih koli drugih naveznih okoliščin, ki bi obdolženca povezovala z navedenim ravnanjem gostov v njegovem lokalu, ne dopušča zaključka, da je obdolženec dal na razpolago prostore svojega javnega lokala in tako omogočil tem gostom lokala uživanje prepovedane droge konoplje. Pritožbeno sodišče se strinja s (pravilno) ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da policija ni storila ničesar v smislu odkrivanja obdolžencu očitanega kaznivega dejanja niti ugotavljanja identitete domnevnega storilca, temveč je osmim osebam zgolj zasegla cigarete s konopljo, v zvezi s tem sestavila uradne zaznamke in jim nato izdala odločbe o prekrških. Nadalje iz zagovora obdolženca izhaja, da v času, kot je opredeljen v opisu dejanja, ni bil v lokalu, saj ob teh urah v lokal ne prihaja, ampak tja navadno pride zvečer. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da v spisovnem gradivu ni nobenih dokazov, ki bi tak zagovor obdolženca izpodbili.

7. Zatrjevanje pritožnice, da na utemeljenost suma kaže pravnomočna obtožnica, vložena zoper obdolženca zaradi istovrstnega kaznivega dejanja v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 49183/2013, in še dve preiskavi, ki prav tako pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani tečeta zaradi istovrstnega kaznivega dejanja v zadevah II Kpr 17547/2016 in II Kpr 12277/2017, ne vzdrži kritične presoje. Obtožnica in sklep o preiskavi sama po sebi nista in ne moreta biti dokazno sredstvo. Poleg tega se ti akti nanašajo na druge historične dogodke, ki zajemajo drugačno dejansko stanje, zato ne morejo kazati na utemeljenost suma v konkretni zadevi in v tej zadevi nimajo nikakršne dokazne vrednosti. Pritožba še navaja, da dokazi, zbrani v teh treh postopkih, izpodbijajo zagovor obdolženca v predmetnem postopku, vendar državna tožilka navedenih dokazov k pritožbi ni predložila, tako da teh navedb pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

8. Pritožba nadalje navaja, da bi, v kolikor bi obdolženec res izvajal ukrepe, ki jih je navedel v svojem zagovoru (in ki je po mnenju pritožbe sicer izpodbit z dokazi iz drugih dveh postopkov), že zmanjšal oz. preprečil kajenje konoplje v svojem lokalu, do katerega konstantno prihaja že od leta 2013. Pritožba pri tem spregleda, da je obdolženec v zagovoru sam povedal, da se je kajenje konoplje v zadnjih letih precej zmanjšalo, vendar do tega še vedno prihaja. Pritožbeno sodišče v spisovnem gradivu ni našlo nobenih dokazov, ki bi zagovor obdolženca omajali, zato mu je tudi sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.

9. Preizkus izpodbijanega sklepa, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo v mejah iz petega odstavka 402. člena ZKP po uradni dolžnosti, ni pokazal nepravilnosti. Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 26/2008 z dne 7. 2. 2008.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep III Kp 7071/2021
• VSK sklep II Kp 41776/2014
• VSC Sklep III Kp 52209/2016