VSL Sodba I Cpg 1051/2016

Jedro

Prvostopenjsko sodišče je tudi po presoji prvostopenjskega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru, ko je menico na unovčenje z menično izjavo in nalogom prejela po pošti, skladno s pravili potrebne skrbnosti, izhajajočimi tako iz Zakona o menici kot Navodil za izpolnjevanje in unovčenje menic preverila podpise na menici in menični izjavi z nalogom s primerjavo podpisa zakonitega zastopnika tožeče stranke kot meničnega dolžnika na kartonu deponiranih podpisov, saj se je delavka tožeče stranke v dvomu o pristnosti podpisov celo posvetovala s sodelavko.

Na očitek tožeče stranke, da tožena stranka ni imela implementiranih mehanizmov, ki bi preprečili zlorabe pri unovčenju menic, pa je prvostopenjsko sodišče dovolj jasno pojasnilo, da bi v obravnavanem primeru ponareditev podpisa zakonitega zastopnika lahko zaznala le oseba z grafološkim znanjem, zahteve po taki usposobljenosti delavcev banke pri prepoznavi pristnosti podpisov pa banki v smislu potrebne strokovne skrbnosti pri opravljanju tovrstnih poslov ni mogoče naprtiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.129,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 584,82 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku petnajstdnevnega plačilnega roka, do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih pa s stroškovno posledico.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zaradi toženkinega unovčenja ponarejene menice v škodo tožnice v znesku 4.129,71 EUR je na podlogi odškodninske odgovornosti tožene stranke, tožeča stranka od nje terjala povračilo škode v navedenem znesku s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je očitala malomarno ravnanje pri unovčenju menice, ker ni zadosti skrbno preverila istovetnosti podpisa in štampiljke na menici in menični izjavi z deponiranim podpisom direktorja tožeče stranke na podpisnem kartonu je s tem kršila določila Zakona o menici in Navodila za izpolnjevanje in unovčenje menic.

6. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožena stranka po svoji delavki po pošti prejeto menico z menično izjavo in nalogom in podpise na njih preverila s primerjavo podpisa na kartonu deponiranih podpisov in se v dvomu celo posvetovala z drugo delavko ter sta skupno ugotovili, da podpis ustreza podpisu na kartonu deponiranih podpisov. Tudi sodišče je pri tem presodilo, da ob taki preverki ni bilo mogoče ugotoviti, da gre za ponarejene dokumente, saj sta bili menica in menična izjava žigosani z žigom tožeče stranke in tudi podpisani in da zaposleni pri toženi stranki brez grafološkega znanja ne bi mogli ugotoviti, da gre v konkretnem primeru za ponarejen podpis. Drugače povedano: prvostopenjsko sodišče je glede na opisane primerjave podpisov zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati malomarnega ravnanja pri unovčitvi menice, saj je ravnala v skladu z Zakonom o menici ter Navodili za izpolnjevanje in unovčenje menic.

7. Navedeno dokazno oceno in zaključek prvostopenjskega sodišča pritožbeno izpodbija tožeča stranka. Po njenem stališču je dejstvo, da podpis na menici ni skladen s podpisom zakonitega zastopnika tožeče stranke, opazila delavka tožene stranke, kar kaže na to, da je bila neskladnost podpisov očitna in zaznana, vendar se je delavka pri končni odločitvi zadovoljila le s posvetom s sodelavko in nadalje, da je tožena stranka ravnala malomarno in s premajhno skrbnostjo in da nima implementiranih mehanizmov, ki bi tovrstne zlorabe pri izpolnjevanju obveznosti iz obligacijskega razmerja med pravdnima strankama preprečila. V zvezi s tem prvostopenjskemu sodišču očita, da se do teh trditev tožeče stranke ni opredelilo oziroma ni zavzelo jasnega stališča.

8. S takim očitkom pritožbeno sodišče ne soglaša. Tožena stranka kot delodajalec ne odgovarja za škodo, ki jo pri svojem delu povzroči njen delavec tretjemu, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (prvi odstavek 147. člena OZ). Od banke kot specializirane ustanove se pri opravljanju njene dejavnosti pričakuje ravnanje z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih, torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ).

9. Prvostopenjsko sodišče pa je tudi po presoji prvostopenjskega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru, ko je menico na unovčenje z menično izjavo in nalogom prejela po pošti, skladno s pravili potrebne skrbnosti, izhajajočimi tako iz Zakona o menici kot Navodil za izpolnjevanje in unovčenje menic preverila podpise na menici in menični izjavi z nalogom s primerjavo podpisa zakonitega zastopnika tožeče stranke kot meničnega dolžnika na kartonu deponiranih podpisov, saj se je delavka tožeče stranke v dvomu o pristnosti podpisov celo posvetovala s sodelavko. Ne drži pritožbena trditev, da je bila neskladnost podpisov očitna in zaznana, saj v takem primeru posvet s sodelavko sploh ne bi bil potreben. Da ne gre za očitno neskladnost, je ugotovilo tudi samo prvostopenjsko sodišče ob primerjavi podpisov, s tem pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Na očitek tožeče stranke, da tožena stranka ni imela implementiranih mehanizmov, ki bi preprečili zlorabe pri unovčenju menic, pa je prvostopenjsko sodišče dovolj jasno pojasnilo, da bi v obravnavanem primeru ponareditev podpisa zakonitega zastopnika lahko zaznala le oseba z grafološkim znanjem, zahteve po taki usposobljenosti delavcev banke pri prepoznavi pristnosti podpisov pa banki v smislu potrebne strokovne skrbnosti pri opravljanju tovrstnih poslov ni mogoče naprtiti. Tožeča stranka pa tudi sicer ne pojasni, kakšne konkretne mehanizme bi morala tožena stranka vzpostaviti pri svojem poslovanju kot zadosti skrbna banka in kako bi morala ukrepati pri preverjanju podpisov glede na to, da se je menica glasila na fizično osebo in za visok znesek, da bi preprečila zlorabe pri unovčevanju menic s ponarejanjem podpisov in da bi upravičeno odklonila unovčenje menice, za katero se je izkazalo, da je ponarejena (kot tudi menična izjava z naročilom).

10. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Ker je izpodbijana sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 106/2015
• VSL sklep II Ip 4968/2011
• VSC Sodba Cpg 255/2017