VSL sklep Cst 494/2017

Jedro

Pritožnik zmotno navaja, da naj bi se podatki AJPES-a po praksi Vrhovnega sodišča šteli za splošno znana dejstva. Ti podatki niso splošno znana dejstva, so le po sodišču znana dejstva, vendar pa to ne spremeni dejstva, da mora stranka tako splošno znana dejstva kot sodišču znana dejstva najprej zatrjevati.

Brezplačno opravljanje funkcije direktorja v kapitalski družbi predstavlja odpoved premoženjski pravici, to je pravici do plačila za opravljeno delo. Dolžnik bi z začetkom postopka osebnega stečaja sodišče moral obvestiti, da brezplačno opravlja funkcijo direktorja in za nadaljnje brezplačno opravljanje le-te pridobiti soglasje sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) ugodilo ugovoru upnika proti odpustu obveznosti in (2.) ustavilo postopek odpusta obveznosti ter zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil. V pritožbi uveljavlja zlasti zmotno uporabo materialnega prava, konkretno 2. točke prvega odstavka 403. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na ugovor upnika ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti, ker je ugotovilo, da obstoji ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP.

6. Upnik je v ugovoru proti odpustu obveznosti zatrjeval, da dolžnik ne sodišču ne upravitelju ni povedal, da je bil ob začetku stečajnega postopka v sodnem registru vpisan kot direktor gospodarske družbe A. d.o.o. (od 11. 10. 2013 do 7. 10. 2016), prav tako pa je bil od 23. 9. 2015 dalje (tudi še v času, ko se je začel postopek odpusta obveznosti; 22. 7. 2016) direktor gospodarske družbe R. d.o.o. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na trditve glede poslovodenja R. d.o.o. in zaključilo, da je podana ovira za odpust obveznosti, ker je dolžnik kršil določbo 384. člena ZFPPIPP (prvo alinejo 1. točke drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP) s tem, ko tako na naroku 18. 5. 2016 (zapisnik na Pd 1) kot tudi v upravitelju (primopredajni zapisnik z dne 26. 5. 2016 na Pd 33) ni povedal oziroma je zamolčal podatke o svojem premoženju, ki bi jih moral navesti, to je, da je bil direktor družbe R. d.o.o. Poleg tega pa je ugotovilo tudi kršitev 3. alineje drugega odstavka 386. člena ZFPPIPP. Če je dolžnik funkcijo poslovodje opravljal brezplačno in prostovoljno, to predstavlja odpoved premoženjski pravici, in sicer pravici do plačila za opravljeno delo.

7. Višje sodišče je v podobni zadevi že odločilo, da brezplačno opravljanje funkcije direktorja v kapitalski družbi predstavlja odpoved premoženjski pravici, to je pravici do plačila za opravljeno delo (glej sklep Cst 161/2017 dne 5. 4. 2017). Dolžnik bi z začetkom postopka osebnega stečaja sodišče moral obvestiti, da brezplačno opravlja funkcijo direktorja in za nadaljnje brezplačno opravljanje le-te pridobiti soglasje sodišča. Ker tega ni storil, je kršil obveznosti iz tretje alineje 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP, kar je ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP.

8. Poleg tega pritožnik v tej konkretni zadevi tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je v zvezi z ugovornim razlogom odločitev oprlo tudi na kršitev 1. točke drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP. Dolžnik mora ob začetku stečajnega postopka sodišče in upravitelja seznaniti s stanjem njegovega premoženja (384. člen ZFPPIPP), kar zajema tudi opravljanje funkcije poslovodje v družbi z omejeno odgovornostjo. Če držijo pritožnikove navedbe, da je funkcijo poslovodje sprejel zato, da pokrije svoj dolg do tretje osebe, pa gre celo za dogovorjeno odplačno opravljanje funkcije, kar prav tako spada pod zakonski dejanski stan iz 384. člena ZFPPIPP v zvezi s 2. točko prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP.

9. Pritožnik navaja, da določba 384. člena ZFPPIPP nalaga dolžniku le obveznost, da stečajni dolžnik predloži poročilo o stanju njegovega premoženja, ki mora vsebovati: popis, če je dolžnik potrošnik: vsega njegovega premoženja, če je podjetnik ali zasebnik: vsega njegovega premoženja, pri čemer mora biti ločeno navedeno tisto premoženje, ki se izkazuje v njegovih poslovnih knjigah. Zatrjuje, da mu dejstva poslovodenja niti ni bilo treba zatrjevati, saj se podatki AJPES-a štejejo po veljavni sodni praksi Vrhovnega sodišča za splošno znana dejstva, kar pomeni, da se domneva, da je to dejstvo poznano vsem, tudi stečajnemu upravitelju in sodišču. S tem v zvezi zatrjuje tudi pravno zmoto, ker ni vedel, da sodišče in upravitelj s podatki iz Ajpes-a nista seznanjena.

10. Pritožnikovo stališče ni pravilno. Na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP se v tem postopku smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tudi določba prvega odstavka 7. člena ZPP, ki določa, da sodišče pri odločanju upošteva trditve in dokaze, ki so jih postavile stranke postopka. Pritožnik zmotno navaja, da naj bi se podatki AJPES-a po praksi Vrhovnega sodišča šteli za splošno znana dejstva. Ti podatki niso splošno znana dejstva, so le po sodišču znana dejstva, vendar pa to ne spremeni dejstva, da mora stranka tako splošno znana dejstva kot sodišču znana dejstva najprej zatrjevati (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča III Ips 79/2005 z dne 27. 3. 2007). V zvezi s sodno znanimi dejstvi, ki se nanašajo na podatke sodnega registra, je Vrhovno sodišče tudi že povedalo, da čeprav ima sodišče možnost, da samo pogleda v sodni register in čeprav velja domneva, da so podatki, vpisani v registru, od dneva objave vsakomur znani (8. člen Zakona o sodnem registru), morajo biti tudi sodno znana dejstva, ki so pomembna za substanciranje tožbenega zahtevka in za vsebinsko odločitev v zadevi, del trditvenega gradiva. To pomeni, da morajo biti vsaj zatrjevana (Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 106/2008 z dne 1. 10. 2009). Neutemeljeno je torej pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče vedeti, da je bil poslovodja v gospodarski družbi R. d.o.o.

11. S tem je višje sodišče odgovorilo na bistvene pritožnikove navedbe. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 396/2018
• VSL Sklep Cst 225/2023
• VSL Sklep Cst 331/2022