VSL Sodba VII Kp 10885/2016

Jedro

Četudi sredstvo, s katerim storilec grozi, ni sposobno, da bi z njim drugemu lahko dejansko ogrozil življenje ali telo, je kaznivo dejanje grožnje podano, če je z njim storilec glede na videz sredstva ali okoliščine objektivno lahko vzbudil pri oškodovancu občutek osebne ogroženosti. Upoštevaje prepričljivo in skladno izpovedbo oškodovanke ter dejstvo, da je predmetni vžigalnik dejansko izgledal kot ročna bomba, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obdolženi pri oškodovanki dosegel ne le subjektivni temveč tudi objektivni občutek osebne ogroženosti.

Izrek

I. Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo pet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, hkrati pa mu je izreklo ukrep varstvenega nadzorstva, ob katerem je obdolženemu v času preizkusne dobe določilo navodilo, da mesečno obiskuje psihiatrično ambulantno posvetovalnico pri Zdravstvenem domu X. Obdolženemu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, na podlagi katerega mu je odvzelo zaseženi vžigalnik v obliki ročne bombe. Na podlagi določila prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe in sodno takso v višini 56,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženi A. A., smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb kazenskega postopka. V obsežni in mestoma nerazumljivi pritožbi je v relevantnem delu ponovil svoj zagovor ter sodeči sodnici očital pristranskost, ki jo je utemeljil s tem, da sodnica ni zaslišala predlaganih prič. Smiselno je predlagal izrek oprostilne sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženega, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, saj je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ustrezno ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi dovolj prepričljive razloge.

5. Obdolženec v pritožbi obširno ponavlja svoj zagovor, s katerim tudi v pritožbenem postopku ne more uspeti. Sodišče druge stopnje namreč pritrjuje izčrpni in argumentirani opredelitvi sodišča prve stopnje do relevantnih segmentov obdolženčevega zagovora in prepričljivemu pojasnilu, zakaj mu glede na izvedene dokaze, predvsem skladne in konsistentne izpovedbe oškodovanke B. B. in prič C. C., ni sledilo. Prepričljivega zaključka sodišča prve stopnje pa ne more omajati niti pritožbena navedba, da je obdolženi iz žepa potegnil igračko, vžigalnik v obliki bombe. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je lahko na glavni obravnavi, na katero je obdolženi prinesel enak vžigalnik v obliki ročne bomb, samo prepričalo, da je predmet dejansko izgledal kot ročna bomba, pa tudi sicer pritožbeno sodišče dodaja, da za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni relevantno, ali je predmet prava bomba ali ne. Četudi sredstvo, s katerim storilec grozi, ni sposobno, da bi z njim drugemu lahko dejansko ogrozil življenje ali telo, je očitano kaznivo dejanje podano, če je z njim storilec glede na videz sredstva ali okoliščine objektivno lahko vzbudil pri oškodovancu občutek osebne ogroženosti. Upoštevaje prepričljivo in skladno izpovedbo oškodovanke B. B. ter dejstvo, da je predmetni vžigalnik dejansko izgledal kot ročna bomba, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obdolženi pri oškodovanki dosegel ne le subjektivni temveč tudi objektivni občutek osebne ogroženosti. Oškodovanka se je zbala zase in za svojega partnerja ter njune otroke, saj je verjela, da je imel obdolženi v rokah pravo bombo, kar je podkrepil tudi z besedami, da je to bomba.

6. Obdolženi tudi v pritožbi očita sodeči sodnici D. D. pristranskost. Očitek utemeljuje z navajanjem, da sodnica ni zaslišala predlaganih prič in da mu je bila s tem smiselno kršena pravica do obrambe, kar vse kaže na njeno pristranskost. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami sodišče druge stopnje pojasnjuje, da samo dejstvo, da sodnica ni zaslišala s strani obdolženca predlaganih prič oziroma je njihovo zaslišanje zavrnila, še ne izkazuje njeno pristranskost, kot si to poenostavljeno razlaga pritožnik. Sodišče namreč glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Tako kriminalista E. E. ni zaslišalo, ker obdolženi ni navedel, o katerih dejstvih v povezavi z očitanim kaznivim dejanjem naj bi bila ta priča zaslišana. Sodišče tudi ni zaslišalo kriminalista F. F. in je ob zavrnitvi tega dokaznega predloga pojasnilo, da dejstvo, da je slednji obiskal obdolženčev muzej, ni relevantno za konkretni kazenski postopek, dejstvo, da je kriminalist F. zasegel vžigalnik v obliki ročne bombe, pa je potrjeno z zapisnikom o zasegu predmetov, to pa je potrdil tudi sam obdolženi. Zaslišanje kriminalista G. G. je sodišče zavrnilo iz razloga, ker naj bi ta izpovedal o dogodku na hipodromu izpred enega leta, ki za ugotavljanje kaznivega dejanja grožnje v tem kazenskem postopku ni relevantno. Navedeni, spisovno podprti razlogi, s katerimi je sodišče zavrnilo dokazne predloge obdolženca, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomenijo, da obdolženec ni izkazal materialnopravne relevantnosti predlaganih dokazov in zato jih je sodišče utemeljeno zavrnilo. To pa z drugimi besedami pomeni, da odločitev sodišča v tej smeri zagotovo ni bila arbitrarna. Glede dokaznih predlogov za zaslišanje varnostnika H. in obdolženčeve žene I. pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za pritožbeni novoti. Skladno s četrtim odstavkom 369. člena ZKP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej, poleg tega pa mora, ko se sklicuje na nove dokaze, navesti dejstva, ki jih s temi dokazi želi dokazati. Ker pritožnik ni navedel niti tega, zakaj zaslišanja omenjenih prič ni predlagal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti o katerih dejstvih, relevantnih za ta kazenski postopek, naj bi ti priči izpovedovali, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so takšne pritožbene navedbe neutemeljene in pritožnik z njimi ne more uspeti.

7. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obsega tudi pritožbo zaradi kazenske sankcije (386. člen ZKP). Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo okoliščine, ki vplivajo na vrsto izrečene kazenske sankcije in obdolžencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom. V okviru pogojne obsodbe pa mu je, upoštevajoč okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, določilo kazen, sorazmerno s težo in načinom storitve kaznivega dejanja ter njegovo krivdo. Sodišče mu je določilo primerno preizkusno dobo, v kateri mu je določilo tudi v izreku izpodbijane sodbe navedeno navodilo, saj je pravilno ocenilo, da bo pozitivna prognoza o njegovem vedenju lahko prepričljiva le, če bo določen čas med preizkusno dobo pod nadzorstvom.

8. Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi in izvedenem postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbo obdolženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Glede na obdolženčevo šibko premoženjsko stanje, prejema namreč 364,00 EUR mesečne pokojnine, ga je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 3802/2014
• VSM Sodba IV Kp 37209/2019
• VSM Sodba IV Kp 19625/2016