VSL Sklep Cst 548/2017

Jedro

Predlog, ki je bil zavržen zaradi nepopolnosti, tako dejansko ni opravičil zahteve za odložitev odločanja. Res je navedeni dvomesečni rok kratek. Vendar pa je treba o upnikovem predlogu čim hitreje odločiti, dolžnik mora vložiti vse svoje sile, da odpravi insolventnost v tem roku ali to poskuša storiti s prisilno poravnavo, pri čemer je začetek teka roka vezan na potek roka za vložitev te zahteve, ne pa na dan odločanja sodišča o zahtevi za odložitev odločanja.

Iz zakonske ureditve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, vključno z določili o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu, v povezavi s 152. členom ZFPPIPP, izhaja, da lahko sodišče upošteva le prvi predlog za začetek postopka prisilne poravnave.

Z vidika navedene ureditve, pa tudi relativno kratkih zakonskih rokov za opravičitev odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka in za dopolnitev nepopolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave, višje sodišče ravnanje dolžnika, ki je, ko je ugotovil, da mu rok za dopolnitev predloga ne bo podaljšan, vložil nov predlog za začetek postopka prisilne poravnave, seveda že izven roka iz 237. člena ZFPPIPP, ocenjuje kot zlorabo, in sicer predvsem kot poskus zlorabe 152. člena ZFPPIPP. Res ima prisilna poravnava glede na 152. člen ZFPPIPP prednost pred stečajnim postopkom. Vendar pa tudi glede na določila četrtega odstavka 152. člena ZFPPIPP to velja le enkrat. To možnost je dolžnik izkoristil.

Ob položaju, ko je treba o upnikovem predlogu hitro odločiti, si dolžnik ne more kupovati časa z vložitvijo novega predloga za začetek prisilne poravnave, ki bi ponovno povzročil posledice iz prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP. Tako uresničevanje pravice je v nasprotju z namenom zakona, krši pa nenazadnje tudi upnikovo pravico do poplačila terjatve, ki je sestavni del pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožniki sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) začelo stečajni postopek nad dolžnikom, (2.) za upravitelja je imenovalo M. N. in (3.) ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti.

2. Zoper navedeni sklep so se v uvodu tega sklepa navedene osebe pravočasno pritožile. V bistvenem se pritožba nanaša na to, da je vloženi predlog za začetek postopka prisilne poravnave ovira za izdajo izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje pa bi tudi moralo izvesti predlagane dokaze, iz katerih bi ugotovilo, da so obstajale ovire za pravočasno dopolnitev prvega predloga za začetek prisilne poravnave, poleg tega pa bodo upniki bolje plačani v primeru potrditve prisilne poravnave.

3. Upravitelj se je o pritožbi izjavil, predlagatelj postopka pa ne.

4. Dolžnik je nasprotoval temu, da je bil predlog dan upravitelju v odgovor. Pri tem višje sodišče ugotavlja, da v upraviteljevi izjavi ni nič takega, kar bi vplivalo na njegovo odločitev, ocena o dolžnikovi insolventnosti pa za odločitev niti ne more biti pomembna, saj je dolžnik v predlogu za začetek postopka prisilne poravnave celo sam navedel, da je insolventen in to dejstvo niti ne more biti sporno.

5. Pritožba ni utemeljena, saj je odločitev pravilna, čeprav iz drugih razlogov.

6. Sodišče prve stopnje je tokrat drugič odločilo o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. V sklepu Cst 383/2017 z dne 11.7.2017 je višje sodišče razveljavilo sklep o začetku stečajnega postopka z dne 21.4.2017, ker sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo novega predloga za začetek prisilne poravnave, ki ga je krajevno pristojno sodišče prejelo 16.3.2017.¹ Zato je sodišču prve stopnje naložilo, da naj presodi vpliv zadeve St ...1, v kateri je dolžnik predlagal začetek postopka prisilne poravnave (predvsem v zvezi s 152. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja - ZFPPIPP), na obravnavani stečajni postopek, pri tem pa naj presodi tudi navedbe iz pritožbe in odgovora na pritožbo, tudi obstoj zlorabe instituta prisilne poravnave.

7. V obravnavanem stečajnem postopku je upnik 22.6.2016 vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, na katerega je dolžnik odgovoril 27.9.2016, ko je tudi predlagal odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Ker je sodišče dolžniku ponovno poslalo predlog za začetek stečajnega postopka v izjavo, je dolžnik 3.11.2016 že drugič vložil ugovor in predlog za odložitev odločanja o upnikovem predlogu. Sodišče prve stopnje je temu predlogu sledilo in 24.11.2016 izdalo sklep, da se odločanje o upnikovem predlogu odloži do 3.1.2017.

8. V skladu s 1. odstavkom 237. člena ZFPPIPP sodišče odloži odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka za dva meseca, pri čemer ta rok začne teči naslednji dan po poteku roka za vložitev zahteve za odložitev odločanja. Iz navedenega je razvidno, da je sodišče s sklepom z dne 24.11.2016 ta dvomesečni rok štelo od druge vročitve upnikovega predloga dolžniku.²

9. Odločanje o upnikovem predlogu je bilo tako odloženo do 3.1.2017, ko je dolžnik moral tudi opravičiti to odložitev.

10. Dolžnik je 29.12.2016 vložil predlog za začetek postopka prisilne poravnave, s čimer je v skladu s 1. odstavkom 238. člena ZFPPIPP opravičil odložitev odločanja o upnikovem predlogu.

11. O tem predlogu je sodišče prve stopnje odločalo v zadevi St ...2. S sklepom z dne 11.1.2017 je sodišče prve stopnje dolžnika pozvalo, da ta predlog dopolni (niso bile predložene listine in založen predujem, kar bi moralo biti storjeno po 141. členu ZFPPIPP). Ker v zakonskem 15 dnevnem roku dolžnik predloga za začetek postopka prisilne poravnave ni dopolnil, je bil ta predlog s sklepom z dne 17.3.2017 zavržen. Dolžnik pri tem sam navaja, da predloga iz razlogov, ki naj ne bi izhajali iz njegove sfere, v postavljenem roku ni mogel dopolniti, zato je 15.3.2017 vložil nov predlog za začetek postopka prisilne poravnave.

12. Rok za dopolnitev predloga za začetek postopka prisilne poravnave ni postavljeni rok, temveč gre za zakonski rok, ki ga ni dovoljeno podaljšati. Pri tem niso pomembni razlogi, ki naj bi zamudo opravičevali, saj tisti, ki je zamudil rok za vložitev predloga oziroma opravo dejanja, tega kasneje ne more več storiti (3. odstavek 121. člena ZFPPIPP), prav tako pa je v postopkih zaradi insolventnosti izključena zahteva za vrnitev v prejšnje stanje (2. odstavek 121. člena ZFPPIPP). Tak rok je tudi rok za opravičitev zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka - če odložitev ni opravičena v dvomesečnem zakonskem roku iz prej navedenega 1. odstavka 238. člena ZFPPIPP, sodišče nadaljuje odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, velja pa neizpodbojna domneva, da je dolžnik insolventen (2. odstavek 238. člena ZFPPIPP).

13. Predlog, ki je bil zavržen zaradi nepopolnosti, tako dejansko ni opravičil zahteve za odložitev odločanja. Res je navedeni dvomesečni rok kratek. Vendar pa je treba o upnikovem predlogu čim hitreje odločiti, dolžnik mora vložiti vse svoje sile, da odpravi insolventnost v tem roku ali to poskuša storiti s prisilno poravnavo, pri čemer je začetek teka roka vezan na potek roka za vložitev te zahteve, ne pa na dan odločanja sodišča o zahtevi za odložitev odločanja. To je tudi logično, saj v primeru, da dolžnik tako zahtevo vloži in ji priloži tudi vse potrebne priloge iz 2. odstavka 236. člena ZFPPIPP, sodišče odločanje o upnikovem predlogu odloži. Že vse od poteka roka za vložitev take zahteve tako teče tisti čas, ko mora dolžnik vse svoje sile usmeriti v prisilno poravnavo. Ker seveda sodišče v predhodnem postopku prisilne poravnave ni kar takoj zavrglo predloga zaradi nepopolnosti, temveč je dolžnika v skladu s 1. odstavkom 147. člena ZFPPIPP pozvalo k dopolnitvi nepopolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave, je tako imel dolžnik čas priskrbeti potrebne listine, ki jih je treba vložiti s predlogom za začetek postopka prisilne poravnave, vse do poteka roka za dopolnitev predloga, kar je bilo več kot dva meseca.

14. Ta predlog za začetek postopka prisilne poravnave je bil zavržen zaradi nepopolnosti 17.3.2017. Glede na to pa je stanje tako, kot da dolžnik predloga sploh ne bi vložil, zaradi česar tudi ni bila opravičena odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka in je bilo sodišče prve stopnje dolžno odločiti o upnikovem predlogu (primerjaj 2. točko 1. odstavka 239. člena ZFPPIPP).

15. Dolžnik pa je že pred izdajo sklepa z dne 17.3.2017 (že 15.3.2017) vložil nov predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Res je v skladu s 1. odstavkom 152. člena ZFPPIPP predlog za prisilno poravnavo ovira za odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, vendar pa tega instituta ni dovoljeno zlorabiti.

16. z zakonske ureditve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, vključno z določili o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu, v povezavi s 152. členom ZFPPIPP, namreč izhaja, da lahko sodišče upošteva le prvi predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Po 1. odstavku 149. člena ZFPPIPP je dovoljeno predlog za začetek postopka prisilne poravnave brez posledic umakniti le do izdaje sklepa o dopolnitvi predloga; po izdaji sklepa o dopolnitvi predloga pa tak umik nima učinka umika podrejenega predloga za začetek stečajnega postopka iz 3. odstavka 141. člena ZFPPIPP. To pa pomeni, da sodišče tudi ob umiku predloga za začetek postopka prisilne poravnave začne stečajni postopek, če je že izdalo sklep o dopolnitvi dolžnikovega predloga, razen če ni založen začetni predujem (4. in 5. odstavek 147. člena ZFPPIPP). Nadalje je rok za dopolnitev nepopolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave prekluziven rok, ki ni podaljšljiv, kot je bilo razloženo že zgoraj. Nadalje je dolžniku v 237. členu ZFPPIPP dan le dvomesečni rok, v katerem mora opravičiti zahtevo za odložitev odločanja. Pomembna sta tudi 1. točka 3. odstavka in 4. odstavek 152. člena ZFPPIPP, po katerih sodišče po vložitvi upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka in umiku predloga za začetek postopka prisilne poravnave, ko sicer ni pogojev za začetek stečajnega postopka po 2. odstavku 149. člena ZFPPIPP, nadaljuje postopek odločanja o upnikovem predlogu, vendar pa do pravnomočne odločitve o upnikovem predlogu ni dovoljeno ponovno predlagati začetka postopka prisilne poravnave. Z vidika navedene ureditve, pa tudi relativno kratkih zakonskih rokov za opravičitev odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka in za dopolnitev nepopolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave, višje sodišče ravnanje dolžnika, ki je, ko je ugotovil, da mu rok za dopolnitev predloga ne bo podaljšan, vložil nov predlog za začetek postopka prisilne poravnave, seveda že izven roka iz 237. člena ZFPPIPP, ocenjuje kot zlorabo, in sicer predvsem kot poskus zlorabe 152. člena ZFPPIPP. Res ima prisilna poravnava glede na 152. člen ZFPPIPP prednost pred stečajnim postopkom. Vendar pa tudi glede na določila 4. odstavka 152. člena ZFPPIPP to velja le enkrat. To možnost je dolžnik izkoristil. Pri tem je bil neuspešen, ker po svojih navedbah naj ne bi bil uspešen zaradi razlogov izven njegove sfere. Že ta trditev po oceni višjega sodišča ne drži, saj je prav on izbiral sodelavce za sestavo potrebnih listin, ki morajo biti priložene predlogu za začetek postopka prisilne poravnave. Pri tem bi moral upoštevati tudi, da ima za predložitev listin omejen čas in da njegovi razlogi na podaljšanje roka ne morejo vplivati (tudi prej navedena 2. in 3. odstavek 121. člena ZFPPIPP). Ob položaju, ko je treba o upnikovem predlogu hitro odločiti, si dolžnik ne more kupovati časa z vložitvijo novega predloga za začetek prisilne poravnave, ki bi ponovno povzročil posledice iz 1. odstavka 152. člena ZFPPIPP. Tako uresničevanje pravice je v nasprotju z namenom zakona, krši pa nenazadnje tudi upnikovo pravico do poplačila terjatve (v pritožbi dolžnik niti ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o obstoju upnikove terjatve), ki je sestavni del pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije, pri čemer upnik to svojo pravico lahko uveljavi tudi s predlogom za začetek stečajnega postopka, v katerem je nato poplačan v okviru tega postopka.

17. Ker pritožba izpodbijanemu sklepu očita, da je zlorabo instituta ugotavljalo izven trditvene podlage predlagatelja stečajnega postopka, višje sodišče pritožniku še pojasnjuje, da so ravno razlogi, ki jih je višje sodišče upoštevalo v presoji zlorabe oziroma nedopustnosti ponovne prekinitve stečajnega postopka, razlogi, ki jih je uveljavljal tudi predlagatelj postopka v odgovoru na pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka z dne 16.4.2017, ki ga je vložil 29.6.2017 (PD 68) - navedel je namreč, da bi prekinitev postopka še zaradi novega predloga za prisilno poravnavo predstavljala nedopusten zastoj v postopku, ki ni opravičljiv, in da gre za zlorabo instituta prisilne poravnave. Pritožniki so to izpodbijali z navedbo, da do litispendence niti ni prišlo, poleg tega pa novi predlog vsebuje vse potrebne sestavine, ovire za začetek postopka prisilne poravnave pa ne obstajajo in je treba avtomatično prekiniti postopek na podlagi 1. odstavka 152. člena ZFPPIPP; ponovno so tudi navajali, da so razlogi, da dolžniku ni uspelo pravočasno pripraviti listin, ki so potrebne za uspešen začetek postopka prisilne poravnave, objektivni razlogi. Višje sodišče tu še povzema (kar je bilo podrobneje obrazloženo zgoraj), da ni pomembno, ali so razlogi objektivni, saj podaljševanje rokov ni dopustno, pri čemer so razlogi za zamudo tako ali tako na strani dolžnika (torej subjektivni), zaradi česar zaslišanje predlaganih prič sploh ni bilo potrebno, saj odločitve ne bi moglo spremeniti; ohranitev podjema, ki je bistvo prisilne poravnave, pa ne more imeti take prednosti pred stečajnim postopkom, da bi si dolžnik lahko roke podaljševal z novim predlogom za začetek prisilne poravnave.

18. Ponovna prekinitev predhodnega stečajnega postopka zaradi že drugega predloga za začetek postopka prisilne poravnave tako ni dopustna in je sodišče ne sme dovoliti, saj bi pomenila dopustitev zlorabe pravice oziroma instituta iz 1. odstavka 152. člena ZFPPIPP, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov, kot jih je upoštevalo sodišče prve stopnje.

19. Odločitev sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

20. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, bodo morali na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 165. členom ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP sami nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

-------------------------------

¹ Ta stečajni postopek poteka pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, medtem ko je dolžnik predloga za začetek prisilne poravnave z dne 29.12.2016 (St ...2) in z dne 15.3.2017 (St ...1) zaradi spremembe sedeža, vpisane v sodni register 27.10.2016, vložil na Okrožno sodišče v Celju.

² Kar sicer ni pomembno za odločitev o obravnavani pritožbi, saj je sklep z dne 24.11.2016 postal pravnomočen, pripomniti pa velja, da je imel dolžnik tako še dodaten čas za vložitev popolnega predloga za začetek prisilne poravnave.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 398/2015
• VSL Sklep Cst 383/2017
• VSL Sklep Cst 340/2021